Kritičnega pogleda na zunanjepolitične teme vse manj!
Spoštovani bralke in bralci, se sprašujete kdaj, kako to, da tudi naše
vlade, mislim na oblasti sveta, ki mu pripadamo, to je Zahod (Zveza Nato,
Evropska unija, Svet Evrope…), ki se razglaša za najbolj civiliziranega in
spoštljivega do vladavine prava, obnašajo do posameznih izzivov časa, ki ga
živimo, podobnih lastnosti, enkrat tako, drugič drugače, odvisno od vlog
njihovih protagonistov, oz. od tega ali so nam zavezniki ali ne?! Ob tem, ne
pozabimo, da velja za vse in za vsakogar dogovorjen in predpisan mednarodni
red. Govorimo o določilih mednarodnega prava, prava morja, humanitarnega prava
ter Ustanovne listine Organizacije združenih narodov, ki so predmet prepogostih
kršitev. Problem je v tem, da ko jih kršijo izven našega ožjega mundusa jim to
očitamo, jih obsojamo in sankcioniramo, ko jih mi pa, kot da smo v to skorajda
primorani, da bi obranili neke druge pridobitve sodobne civilizacije -
človekove pravice in svobodo, oz. demokracijo. Tudi takrat, ko je vidno z
vesolja, da ne gre za to, temveč za preprosto nadvlado, za uveljavitev naših
geopolitičnih, geostrateških in ekonomskih ter ostalih neokolonialnih
interesov, na račun koga drugega.
Najbolj kričeč tovrstni primer je naš domači, evropski
in širši zahodni odziv na vojno v Ukrajini, po ruski agresiji februarja 2022,
ter na genocid v Palestini od oktobra 2023 dalje, in na vojno z Iranom, ki sta
ju konec februarja letos sprožila Izrael in ameriška administracija. V prvem
primeru - po 4 letih in pol napadov in spopadov, cca 14 tisoč ubitih
civilistov, od teh 2 tisoč otrok - sta Nato in EU zasuli Rusijo z na stotine
sankciji, jo skušali mednarodno osamiti, ter z nenehnim oboroževanjem Ukrajincev
z vse bolj sodobnimi sistemi, stavili - danes vidimo da zmotno - na
njihovo končno zmago. V drugem pa - 63 tisoč pokončanih življenj v povsem
sesuti Gazi, od teh 22 tisoč otrok, cca 2 tisoč v Libanonu in nekaj tisoč tudi
v Iranu, z vodilnimi možmi vred, kar je, zavoljo obrambnih odzivov Irana in
zaprtjem Hormuške ožine, botrovalo pričetku največje energetske krize Evrope v
tem stoletju, posledično finančne in gospodarske tudi v globalnih razmerji -,
pa razen izjem (glej Španijo) smo ali umolknili, ali se odkrito postavili na
stran agresorjev, ne žrtev. Večina v Evropski uniji je zavrnila celo poziv
Španije, Irske in Slovenije, da bi vsaj začasno zamrznili pridružitveni
sporazum z Izraelom zaradi kratenja človekovih pravic. Oba primera sodita na
vrh neizpodbitnih kršitev mednarodnega prava in Ustanovne listine OZN!
O tem pisarim že ves čas, torej nič novega, a tokrat
zato, da bi izrecno pozval medijske delavce osrednjih medijev, urednike,
novinarje, kolumniste, poročevalce, k kritičnemu naslavljanju v svojih oddajah
in poročanjih, te disparitete, te diskrepance, te asimetrije, te nenačelnosti,
nedoslednosti in krivičnosti zahodnih oblasti, z domačo vred. Če zrem samo na
RTV, oz. na TV Slovenija, nekaj malega v tem smislu zaznam v Tarči, ko vzame v
pretres mednarodno situacijo, v kakem Žitnikovem Intervjuju, pri Marcelu in
Milinkovičem Zrcalu tedna.
V Globusu in Mednarodnih obzorjih skoraj da nič, pa bi
naj bili najbolj poklicani in kvalificirani oddaji o mednarodnih tematikah.
Pisal sem urednikoma, Bakiču in Condeju, pa dopisniku iz Bruslja Juriču, a brez
nikakršnega odziva. Da bi enkrat slišali vprašanje Leynovi, Kallasovi, ali
Costi, se vam zdi prav in pravično, dame in gospodje, da se EU še vedno znaša
samo nad Rusko federacijo in Ruse, ne pa tudi ob počenjanju veliko hujših
rečeh, nad Izraelom in ZDA? Da bi enkrat slišali v Odmevih kritike narativov
Zahoda do izpričanih izzivov - po kapljicah le Danilo Turk.
Vsi o tem kako se soočiti s globalno krizo, ki
nastaja, ekonomisti, direktorji, obramboslovci, analitiki, nihče pa ki bi
kazalec usmeril na prva njena sprožitelja, na Natanyahuja in Trumpa, ter ju
klical h končanju napadov na Gazo, na Libanon, na Iran... Edini, ki se poleg
španskega premiera upa reči bobu bob, ker se Trumpa ne boji, kot je sam
priznal, še Papež Leon 14. zaslužnega sukcesorja velikega Frančiška.
Čemu ta strah, čemu ta zadržanost, čemu ta
samocenzura, kolegi in kolegice novinarji?
Nessun commento:
Posta un commento