Ko nam krutost realne politike omrtviči um…
Če jo bo čas še ohranil pri moči ter bistrega in mladega
duha ter če bo še dihala oddaja Politično, ker se z zamenjavo oblasti lahko vse
zgodi, bo morda Tanja Gobec čez čas citirala, kot sklepno mislijo, kakega
domačega modreca, kot recimo onega, ki je nedavno dejal, da »Besede so enkrat
tako, drugič so drugače«, oz. da »je to kruta realnost politike«. Naj takoj
povem, da temu modrijanu še iz časov, ko si je prizadeval postati prvi v
državi, nisem verjel in še manj zaupal, ko se je po letih in letih političnega
bojevanja ob bok novemu-staremu premierju razglašal da povsem polnoletnega, osamosvojenega
in povsem suverenega kandidata. In celo nasmejal sem se, češ koga pa naj znova
skuša pretentati, ko si je ustanovil stranko, ki bi naj bila osvežitev zakrnelega domačega
političnega prostora, odpiralna in povezovalna med njegovimi kronično sprtimi protagonisti.
Jabolko pač ne pade daleč od drevesa.
Spremljamo te dni rojevanje nove vlade. Iz česa nastaja?
Iz gmote zarečenega kruha, prelomljenih obljub, besed enkrat tako, drugič
drugače, ki razgaljajo, res, vso krutost realne politike. Toda to ni fenomen,
ki ga pogojujejo ali determinirajo morda podnebje, naraščajoča spomladanska
vročina, suša, dražitev energentov, umetna inteligenca. Besede enkrat tako in
drugič drugače izrekamo mi, ljudje, zavestno, da drugim sporočamo kaj mislimo,
kako se imamo, kaj smo in bomo počeli, da tudi kdaj kaj obljubimo, ko čutimo da
lahko, da se obljubljenega bomo držali, da smo tega zmožni. Seveda, nikoli ne
reci nikoli in naj prvi vrže kamen tisti, ki je brez greha. A pretendenti za
oblast in njeno slast morajo gojiti do tistih, ki jim jo bodo zaupali, pošten,
odkrit, preverljiv odnos, jim sporočati besede, ki držijo.
Sam sem tudi presedel v profesionalni politiki 20 let
in sem moral, bodisi kot župan, bodisi kot poslanec, volivkam in volivcem na
zaupanje katerih sem računal, mnogokaj obljubljati, jim jamčiti da bom storil
za njihovo dobro. A imel sem nos, da s tem nisem šel predaleč. Ko so bila
pričakovanja prevelika, moja edina obljuba je bila, da bom storil vse kar je
bilo takrat v mojim močeh. Kot župan sem bil, na nekem zboru krajanov, tudi
izžvižgan ob zagovarjanju določene variante pri trasiranju zadnjega odseka obalne
hitre ceste do Kopra, a ne zato ker se ne bi držal obljub. Obratno. Poslovil pa
sem se z edinim resnim očitkom Koprčank in Koprčanov, da sem včasih preveč
trmaril. Šef nove koalicije se bo tudi spomnil moje bogokletne izjave na
slovesnosti 26. oktobra 1991 ob odhodu zadnjega vojaka JLA, ko sem pred 1500
teritorialci iz vseh koncev Slovenije, jedro zorenja domače vojske, vanj
nakazal prvi korak k demilitarizaciji novorojene države. Leto prej smo bili pač
sprejeli na občinski skupščini resolucijo o demilitariziranem statusu Kopra in
osebno sem bil podpisal Deklaracijo za mir, ki je sanjala demilitarizirano
Sloveniji.
Sicer kar me najbolj žalosti in zgraža je videti v
druščini, ki nam bo za nekaj časa zagotovo vladala in grenila življenja,
najmanj dva zdravnika, torej že po naravi poklica in poslanstva, humanista, ter
stranko, ki se razglaša za krščansko in bi naj sledila papeževim (Božjim) besedam,
ki jih to kar je zagrešil in še počne Izrael v Gazi, danes podobna
Hirošimi po 6. avgustom 1945 leta, v
Libanonu, pa proti Iranu, s suportom ZDA, ne dotika, ki mirno spremljajo in sprejmejo
prijateljevanje šefa nove koalicije, mimogrede še on z zdravnico doma, z naročnikom iztrebljanja 70 tisoč in več
Palestincev, od teh 22 tisoč otrok, 15 tisoč žensk, poleg še pobitih 1800 med
humanitarci, zdravstvenimi delavci in novinarji, ki ga Mednarodno kazensko
sodišče v Haagu preganja zaradi vojnih zločinov. Ene niso rekli, ko je
Netanyahu čestital Janši za mandatarstvo in sta se v telefonskem pogovoru
zavzela za novo prijateljevanje tudi med državama. Pisal sem Tini Bregant, Tadeju
Ostrcu in Janezu Ciglerju ter jim povedano položil na dušo. O tem se molk
nadaljuje, a slišali jim bomo še peti, kot Elda Viler pred 45 leti…«besede,
besede, besede…«
Nessun commento:
Posta un commento