Ko Resni.ci ne moreš več verjeti

Resni.ca kot račka…

Povolilna dogajanja, okoli oblikovanja nove, tokrat povsem desne koalicije ter 4. Janševe vlade, kažejo najbolj nazorno doslej kako je politika dejansko umetnost možnega, a sam dodajam, da tudi več ne pozna meja spodobnosti, oz. dna. Pa sem se spomnil  nekega kratkega stripa Giorgia Forattinija, najbolj znanega italijanskega karikaturista, izpred 50 let, na katerem sta upodobljena takratni predsednik italijanske republike Giovanni Leone in premier Aldo Moro. Slednji tiči z lopato v roki v nekaj metrov izkopani jami in sporoča predsedniku, ki z vrha votline spremlja kopanje, da je dosegel dno. A mu Leone odvrne: »Koplji dalje!«.

Se je v takem breznu znašla tudi Slovenija? Vsak naj presodi sam, a dejstvo je, da smo v 35 letih samostojnosti, volivke in volivci, zagotovo nehote, ker izigrani in prevarani, oblikovali politični unikum doslej v zgodovini slovenskega parlamentarizma. Nikoli prej ni bil poklican k vodenju Državnega zbora čisti novinec, ki se razglaša za opozicijskega poslanca, nikoli prej vladna koalicija in njena vlada nista nastajali z glasovi stranke, ki pravi da bo v opoziciji, sicer konstruktivni, a »trdi in neizprosni kot malokatera prej«, in nikoli prej ni bilo s strani predvsem sestavljavcev nove oblasti toliko prelomljenih predvolilnih obljub. Od same najmočnejše SDS, da ne bodo silili z vlado brez močne koalicijske in celo ustavne večine, do Demokratov Anžela Logarja, da ne bodo nikoli »skočili v objem« Janeza Janše, čemur osebno nisem nikoli verjel, že od takrat ko so se podali na domnevno samostojno pot, do najmanjše stranke, Resni.ce, da že iz naslova zamer zaradi pregona prejšnje Janševe vlade nasprotnikov obveznega cepljenja v času Covida, se s prvakom SDSa ne bodo nikoli spravili skupaj.

A dejstvo je, da se je pri vsem tem Zoran Stevanovič, ustanovitelj te stranke, že zapisal na vrh dosedanjih predsednikov in predsednice parlamenta, seveda ne po sposobnosti ali drugih vrlinah, še najmanj po etični drži in integriteti, zagotovo pa po fleksibilnosti, prilagodljivosti, amorfnosti ali recimo kar po dosledni nedoslednosti. Rekel je že vse in nasprotje vsega, da pri njegovih »funkcije ne pomenijo nič« in to takoj ko je pograbil prvo, ki mu je bila ponujena in ki je druga najpomembnejša v državi, da ne bo nikoli šel - kot sem že zapisal - v španovijo z Janšo, a je storil prav to, da ne bo prispeval glasov svoje poslanske skupine predlogu za Janševo kandidaturo, naslednji dan pa se je premislil, da stavita tako sam kot stranka na geslo »moč ljudem«, je pa bil prvi, ki je zavrnil zamisel odhajajoče koalicije da bi ljudem dali moč odločanja o tako imenovanem intervencijskem Omnibus zakonu »za razvoj Slovenije« – sindikati, ki že zbirajo podpise za razveljavitveni zakonodajni referendum mu pravijo »za razkroj Slovenije« - ki so ga bile sprejele stranke nove večine, z Resni.co vred, še preden bi dobili vlado. In izjavil je, tale gospod, mimogrede bivši disciplinsko problematičen policist, da bo takoj šel v Moskvo in pognal dialog z Rusko federacijo, - na to pot še čakamo - in da bo storil vse, da izstopimo iz zveze Nato… no tudi iz Evropske unije, a je kasneje priznal, da se je pri bil slednjem malce uštel, ker da je ta korak - kolikor sem ga razumel - preveč kompliciran.

Pot v Moskvo in izstopi, še iz Svetovne zdravstvene organizacije in drugih mednarodnih povezav ter struktur, bi naj bili zapisani in zacementirani v Resni.činih »programskih izhodiščih«, ki da ostajajo - kot pravi Stevanovič - glavno vodilo pri odnosih do nove koalicije in vlade. Ker smo ga slišali tudi izreči podporo koalicijski pogodbi s katero se Janša podaja na oblast, gre slednjega vprašati ali je vanjo zapisan tudi ta 360% obrat slovenske zunanje politike? Ve se da dialogu z Moskvo in odhodu iz Nata sem osebno zelo naklonjen!

Naj še pojasnim naslov, »Resni.ca kot račka«. Stranka se razglaša za opozicijsko a njena dejanja govorijo nasprotno. Ustavni pravnik, dr. Saša Zagorc, je tako držo posrečeno opisal s starim izraelskim pregovorom o rački: »Če hodiš kot račka, če plavaš kot račka, če kvakaš kot račka, potem si najbrž račka«.

»Non ci resta che piangere – Nam ne preostane drugega kot jokati«, je naslov ene najbolj prepoznavnih komediji neponovljivih Massima Troisija in Roberta Benignija. Skoraj 2 uri samega smeha in krohotanja. Bi se pa ta naslov bolj zvesto prilegel filmu, ki ga zadnje čase snemamo doma.

  

Načrtovan umor mednarodnega reda?

 

https://www.delo.si/sobotna-priloga/selektivna-uporaba-mednarodnega-prava-ko-pravila-veljajo-le-za-nasprotnike

Pravila mednarodnega prava veljajo le za nasprotnike – 2

Naj mi bo dovoljeno da se odzovem na poučen in prepotreben prispevek dr. Božo Cerarja, med najbolj znanimi imeni domače diplomacije, o tem kako se svetovna skupnost vede do mednarodnega prava. Naj takoj povem, da ga skoraj v celoti podpišem, saj na to kar trdi dr. Cerar sam opozarjam že vrsto let, najbolj konstantno od prvih sankciji EU proti Rusiji po agresiji 24.2.2022 na Ukrajino, ki niso sledile temu, kar smo bili videli 2003 leta ob še bolj spornemu, s povsem zlaganimi motivi, napadu Združenih držav Amerike na Irak. Še huje, takrat je dober del EU, s Slovenijo vred, sodeloval v koaliciji voljnih, ki je to nezakonito dejanje podpirala.

In danes, po več kot 20 let, ni nič drugače. Kaznujemo s pravcato ofenzivo sankciji in poskusov mednarodne osamitve Rusijo ker z okupacijo dela Ukrajine in nenehnimi napadi nanjo krši mednarodno pravo in Ustanovno listino Združenih Narodov, zaveznicam ZDA in Izraelu pa dopuščamo, da to isto pravo dobesedno cefrata. Genocid Palestincev v Gazi, njihov izgon iz Zahodnega brega, potem, ko so bile vse resolucije svetovne organizacije o nezakonitosti tega početja poteptane, agresija na Iran in na Libanon, samo ameriška na Venezuelo pa Trump napoveduje še prevzem shirane Kube, vse to v eklatantnem nasprotju s pravili mednarodnega reda, motijo Evropo le toliko, da tu pa tam kdo zaviha nos. Pa še to raje z roko nanj, da bi le ameriški despot tega ne opazil. Edini Evropejec, ki ni le zavihal nos ampak Trumpu jasno povedal kar mu gre in mu prepovedal uporabo oporišč na ozemlju svoje države za napade na Iran je bil španski premier Sanchez. Res, tudi nemški kancler Merz je glas dvignil, a ne tako kot kolega s Španije, da bi agresijo na Iran nedvoumno obsodil - le skritiziral jo je, ker da z napačno strategijo. Sam ni pojasnil kaj je s tem mislil?! Pa še najbolj mili odziv Evropske unije, da bi ne ostali le pri slabi volji posameznikov do početja Netanyahuja in Trumpa, poziv Španije, Irske in Slovenije k začasnem suspenzu pridružitvenega sporazuma z Izraelom zavoljo kršenja njegovega 2. člena, ki utemeljuje sodelovanje na spoštovanju človekovih pravic, v Bruslju ni šel skozi. Škandalozno!

Ob Dnevu Evrope je naša evropska komisarka Marta Kos, kot aktivistka soudeleženka prireditev v Ljubljani v počastitev dneva, dejala, kako se ji »zdi pomembno, da ko nas napadajo z Vzhoda (beri Rusija), kot z Zahoda (beri ZDA), držimo skupaj«, ob zavedanju, da »to kar imamo ne pride samo od sebe, oz. da moramo našo demokracijo in naše vrednote braniti«. Lepa izjava toda po svojem tudi bizarna, ker površna, nedorečena in nenačelna. Kaj je kot del ekipe Ursule von der Leyen v tem smislu, odkar je v Bruslju, sama storila. Soglašala z ukrepi proti »napadalcev z Vzhoda«, nisem pa slišal njenega glasu, da bi enako ravnali do »napadalcev z Zahoda«.

Mednarodno pravo ni mrtvo, le spoštuje se ga selektivno – pravi dr. Cerar, pri čemer dodaja, da njegove kršitve niso posamični eksces temveč sistemski pojav. Če je temu tako se celotnemu mednarodnemu redu, piše najhuje. Umira in se ugaša na obroke in podnebju nimamo kaj pripisati. Sistemske pojave generira, usmerja in nadzoruje človek, točneje oni, ki smo mu na volitvah zaupali, da bo skrbel za našo prihodnost. Sredi tega smo zadnje čase tudi pri nas doma. Kaj bo iz tega ratalo počakajmo še kak teden, nato verjamem, da eni v smeh, večina pa v jok!

... In žalostno je tudi pri medijih!

 

Kritičnega pogleda na svet, ki razpada vse manj!

Spoštovani bralke in bralci,  se sprašujete kdaj, kako to, da tudi naše vlade, mislim na oblasti sveta, ki mu pripadamo, to je Zahod (Zveza Nato, Evropska unija, Svet Evrope…), ki se razglaša za najbolj civiliziranega in spoštljivega do vladavine prava, obnašajo do posameznih izzivov časa, ki ga živimo, podobnih lastnosti, enkrat tako, drugič drugače, odvisno od vlog njihovih protagonistov, oz. od tega ali so nam zavezniki ali ne?! Ob tem, ne pozabimo, da velja za vse in za vsakogar dogovorjen in predpisan mednarodni red. Govorimo o določilih mednarodnega prava, prava morja, humanitarnega prava ter Ustanovne listine Organizacije združenih narodov, ki so predmet prepogostih kršitev. Problem je v tem, da ko jih kršijo izven našega ožjega mundusa jim to očitamo, jih obsojamo in sankcioniramo, ko jih mi pa, kot da smo v to skorajda primorani, da bi obranili neke druge pridobitve sodobne civilizacije - človekove pravice in svobodo, oz. demokracijo. Tudi takrat, ko je vidno z vesolja, da ne gre za to, temveč za preprosto nadvlado, za uveljavitev naših geopolitičnih, geostrateških in ekonomskih ter ostalih neokolonialnih interesov, na račun koga drugega.

Najbolj kričeč tovrstni primer je naš domači, evropski in širši zahodni odziv na vojno v Ukrajini, po ruski agresiji februarja 2022, ter na genocid v Palestini od oktobra 2023 dalje, in na vojno z Iranom, ki sta ju konec februarja letos sprožila Izrael in ameriška administracija. V prvem primeru - po 4 letih in pol napadov in spopadov, cca 14 tisoč ubitih civilistov, od teh 2 tisoč otrok - sta Nato in EU zasuli Rusijo z na stotine sankciji, jo skušali mednarodno osamiti, ter z nenehnim oboroževanjem Ukrajincev z vse bolj sodobnimi sistemi, stavili  - danes vidimo da zmotno - na njihovo končno zmago. V drugem pa - 63 tisoč pokončanih življenj v povsem sesuti Gazi, od teh 22 tisoč otrok, cca 2 tisoč v Libanonu in nekaj tisoč tudi v Iranu, z vodilnimi možmi vred, kar je, zavoljo obrambnih odzivov Irana in zaprtjem Hormuške ožine, botrovalo pričetku največje energetske krize Evrope v tem stoletju, posledično finančne in gospodarske tudi v globalnih razmerji -, pa razen izjem (glej Španijo) smo ali umolknili, ali se odkrito postavili na stran agresorjev, ne žrtev. Večina v Evropski uniji je zavrnila celo poziv Španije, Irske in Slovenije, da bi vsaj začasno zamrznili pridružitveni sporazum z Izraelom zaradi kratenja človekovih pravic. Oba primera sodita na vrh neizpodbitnih kršitev mednarodnega prava in Ustanovne listine OZN!

O tem pisarim že ves čas, torej nič novega, a tokrat zato, da bi izrecno pozval medijske delavce osrednjih medijev, urednike, novinarje, kolumniste, poročevalce, k kritičnemu naslavljanju v svojih oddajah in poročanjih, te disparitete, te diskrepance, te asimetrije, te nenačelnosti, nedoslednosti in krivičnosti zahodnih oblasti, z domačo vred. Če zrem samo na RTV, oz. na TV Slovenija, nekaj malega v tem smislu zaznam v Tarči, ko vzame v pretres mednarodno situacijo, v kakem Žitnikovem Intervjuju, pri Marcelu in Milinkovičem Zrcalu tedna.

V Globusu in Mednarodnih obzorjih skoraj da nič, pa bi naj bili najbolj poklicani in kvalificirani oddaji o mednarodnih tematikah. Pisal sem urednikoma, Bakiču in Condeju, pa dopisniku iz Bruslja Juriču, a brez nikakršnega odziva. Da bi enkrat slišali vprašanje Leynovi, Kallasovi, ali Costi, se vam zdi prav in pravično, dame in gospodje, da se EU še vedno znaša samo nad Rusko federacijo in Ruse, ne pa tudi ob počenjanju veliko hujših rečeh, nad Izraelom in ZDA? Da bi enkrat slišali v Odmevih kritike narativov Zahoda do izpričanih izzivov - po kapljicah le Danilo Turk.

Vsi o tem kako se soočiti s globalno krizo, ki nastaja, ekonomisti, direktorji, obramboslovci, analitiki, nihče pa ki bi kazalec usmeril na prva njena sprožitelja, na Natanyahuja in Trumpa, ter ju klical h končanju napadov na Gazo, na Libanon, na Iran... Edini, ki se poleg španskega premiera upa reči bobu bob, ker se Trumpa ne boji, kot je sam priznal, še Papež Leon 14. zaslužnega sukcesorja velikega Frančiška.

Čemu ta strah, čemu ta zadržanost, čemu ta samocenzura, kolegi in kolegice novinarji?