Resni.ca kot račka…
Povolilna dogajanja, okoli oblikovanja nove, tokrat
povsem desne koalicije ter 4. Janševe vlade, kažejo najbolj nazorno doslej kako
je politika dejansko umetnost možnega, a sam dodajam, da tudi več ne pozna meja
spodobnosti, oz. dna. Pa sem se spomnil nekega kratkega stripa Giorgia
Forattinija, najbolj znanega italijanskega karikaturista, izpred 50 let, na
katerem sta upodobljena takratni predsednik italijanske republike Giovanni
Leone in premier Aldo Moro. Slednji tiči z lopato v roki v nekaj metrov izkopani
jami in sporoča predsedniku, ki z vrha votline spremlja kopanje, da je dosegel
dno. A mu Leone odvrne: »Koplji dalje!«.
Se je v takem breznu znašla tudi Slovenija? Vsak naj
presodi sam, a dejstvo je, da smo v 35 letih samostojnosti, volivke in volivci,
zagotovo nehote, ker izigrani in prevarani, oblikovali politični unikum doslej
v zgodovini slovenskega parlamentarizma. Nikoli prej ni bil poklican k vodenju
Državnega zbora čisti novinec, ki se razglaša za opozicijskega poslanca, nikoli
prej vladna koalicija in njena vlada nista nastajali z glasovi stranke, ki
pravi da bo v opoziciji, sicer konstruktivni, a »trdi in neizprosni kot
malokatera prej«, in nikoli prej ni bilo s strani predvsem sestavljavcev nove
oblasti toliko prelomljenih predvolilnih obljub. Od same najmočnejše SDS, da ne
bodo silili z vlado brez močne koalicijske in celo ustavne večine, do
Demokratov Anžela Logarja, da ne bodo nikoli »skočili v objem« Janeza Janše,
čemur osebno nisem nikoli verjel, že od takrat ko so se podali na domnevno
samostojno pot, do najmanjše stranke, Resni.ce, da že iz naslova zamer zaradi
pregona prejšnje Janševe vlade nasprotnikov obveznega cepljenja v času Covida,
se s prvakom SDSa ne bodo nikoli spravili skupaj.
A dejstvo je, da se je pri vsem tem Zoran Stevanovič,
ustanovitelj te stranke, že zapisal na vrh dosedanjih predsednikov in
predsednice parlamenta, seveda ne po sposobnosti ali drugih vrlinah, še najmanj
po etični drži in integriteti, zagotovo pa po fleksibilnosti, prilagodljivosti,
amorfnosti ali recimo kar po dosledni nedoslednosti. Rekel je že vse in
nasprotje vsega, da pri njegovih »funkcije ne pomenijo nič« in
to takoj ko je pograbil prvo, ki mu je bila ponujena in ki je druga
najpomembnejša v državi, da ne bo nikoli šel - kot sem že zapisal - v španovijo
z Janšo, a je storil prav to, da ne bo prispeval glasov svoje poslanske skupine
predlogu za Janševo kandidaturo, naslednji dan pa se je premislil, da stavita
tako sam kot stranka na geslo »moč ljudem«, je pa bil prvi, ki je
zavrnil zamisel odhajajoče koalicije da bi ljudem dali moč odločanja o tako
imenovanem intervencijskem Omnibus zakonu »za razvoj Slovenije« –
sindikati, ki že zbirajo podpise za razveljavitveni zakonodajni referendum mu
pravijo »za razkroj Slovenije« - ki so ga bile sprejele
stranke nove večine, z Resni.co vred, še preden bi dobili vlado. In izjavil je,
tale gospod, mimogrede bivši disciplinsko problematičen policist, da bo takoj
šel v Moskvo in pognal dialog z Rusko federacijo, - na to pot še čakamo - in da
bo storil vse, da izstopimo iz zveze Nato… no tudi iz Evropske unije, a je
kasneje priznal, da se je pri bil slednjem malce uštel, ker da je ta korak -
kolikor sem ga razumel - preveč kompliciran.
Pot v Moskvo in izstopi, še iz Svetovne zdravstvene
organizacije in drugih mednarodnih povezav ter struktur, bi naj bili zapisani
in zacementirani v Resni.činih »programskih izhodiščih«, ki da ostajajo - kot
pravi Stevanovič - glavno vodilo pri odnosih do nove koalicije in vlade. Ker
smo ga slišali tudi izreči podporo koalicijski pogodbi s katero se Janša podaja
na oblast, gre slednjega vprašati ali je vanjo zapisan tudi ta 360% obrat
slovenske zunanje politike? Ve se da dialogu z Moskvo in odhodu iz Nata sem
osebno zelo naklonjen!
Naj še pojasnim naslov, »Resni.ca kot račka«. Stranka
se razglaša za opozicijsko a njena dejanja govorijo nasprotno. Ustavni pravnik,
dr. Saša Zagorc, je tako držo posrečeno opisal s starim izraelskim pregovorom o
rački: »Če hodiš kot račka, če plavaš kot račka, če kvakaš kot račka, potem
si najbrž račka«.
»Non ci resta che piangere – Nam ne preostane drugega
kot jokati«, je naslov ene
najbolj prepoznavnih komediji neponovljivih Massima Troisija in Roberta
Benignija. Skoraj 2 uri samega smeha in krohotanja. Bi se pa ta naslov bolj
zvesto prilegel filmu, ki ga zadnje čase snemamo doma.
Nessun commento:
Posta un commento