Kdor ne SK(OK)ače ni Slovenec

 

Skok za hitrejši pregon korupcije, ali za kaj drugega?

SKOK… kam? V morje, da se prijetno osvežimo? Čas je ta pravi, le pazimo da je globina varna. Toda tokrat govorimo o drugem SKOKu, o onem, ki nam ga ponuja nova oblast, v obliki inovativnega pravosodnega organa, ki bi naj odločneje in učinkoviteje preganjal korupcijo in organiziran kriminal. Vlada je predlog zakona o njegovi ustanovitvi in njegovem delovanju pravkar sprejela, poslala ga bo v Državni zbor in jeseni, bi naj že bil pod streho, izglasovan, veljaven in uporaben.  Toda že ob javni seznanitvi z njim, zvemo, da je nastal tako rekoč v ilegali, tajno, za zaprtimi vrati, na skriti lokaciji in da pristojna stroka, od policije, do tožilcev, do sodnikov, do relevantnih in specializiranih pravnikov, do ostale zainteresirane javnosti, nenazadnje do same protikorupcijske komisije, ni bila o njem niti povprašana, pa se gre takoj vprašati, ali bo ta organ dejansko služil pregonu koruptivnih dejanj in organiziranemu kriminalu, ali prej kritju tovrstnih početji v vrstah njegovih snovalcev? Glede na videno in slišano, ne le o tem, ampak še prej o vsem kar je spremljalo nastajanje sedanje oblasti - skrivalnice, pretvarjanja, prelomljene obljube, kupovanje podpore z funkcijami in tudi laganja - mi osebno bolj zaudarja po drugi hipotezi.

Ko mi v javnost nastopi kot ideator in glavni promotor tega novega pravnega korpusa minister ki bi naj skrbel za vse druge reči, v tem konkretnem primeru za gospodarstvo, delo in šport, in ki se v tej vlogi enkrat samkrat ni oglasil ob aferi  Mijič o kateri govorijo vsi, od delavske svetovalnice, do sindikatov zaposlenih v gradbeništvu, do opeharjenih delavcev, gostincev in drugih upnikov, do raziskovalnih novinarjev, ki odkrivajo podrobnosti sumljivih rabot omenjenega poslanca Resnice, do samega šefa te stranke in vrhovnega poveljnika parlamenta, medtem ko zraven pristojni minister, za pravosodje, g. Mihael Zupančič, cepeta in jeclja, ko naj kaj pove, izhlapi še tista kapljica vere v ta projekt, v iskrenost, primernost in predvsem v poštenost te zamisli. Mimogrede Anže Logar nima pravne izobrazbe - je ekonomist in doktor družboslovnih znanosti.

No, na vprašanje voditeljice Odmevov, Manice Janežič Ambrožič, kdo je pri nastajanju tega zakona sodeloval, minister - ponavljam - za gospodarstvo, delo in šport, odgovori, da mnogi deležniki, vsi vrhunski strokovnjaki na tem področju, ko pa ga vpraša naj pove kakšno ime, je odgovor: »Ne smem, ker hočejo sodelovat pri pregonu korupcije in kriminala, a se nočejo izpostaviti«. Proti koncu intervjuja rahla metamorfoza pravkar izpovedanega, - pomislim - za vsak slučaj: »Zakon je bil sprejet na vladi, zdaj roma v parlament, jeseni bo stekla procedura, bo branjen v odborih, ga bo minister pojasnjeval in takrat…« »…Boste prisluhnili stroki?« - vskoči voditeljica - »Zagotovo!« Pričakoval bi odgovor: »Saj sem vam malo prej povedal, da smo jo že!«… In sem se spomnil njegovega slavnega izreka na začetku mandata, ko je vstopal v vlado in bil vprašan, kako to, da se ni držal danih obljub v volilni kampanji, da ne bo šel z Janšo: »Besede so enkrat tako, drugič so drugače. To je kruta realnost politike«. Eh ja, Anže, znano je, da »Ima laž kratke noge«! Zato gre pri vsaj prvem SKOKu v vodo, preveriti globino!

Pravega novinarstva le še za vzorec...

 

Ali pristno, suvereno in nepristransko novinarstvo še obstaja?

Ko se bližaš osemdesetim in ti je garancija že zdavnaj potekla ter so mimo tudi časi, ko si sodeloval pri družbenem odločanju in družbeni odgovornosti, če te ni onesposobila demenca ali kaka druga hujša bolezen, greš dalje tako da ubereš dve možni poti, ono kjer se z dvignjenimi rokami predaš toku in si rečeš: »Svoje sem oddelal, kolikor lahko, zdaj so na vrsti drugi, mlajši, upajmo da sposobnejši«, ali težavnejšo, po kateri z edino močjo, ki ti je še ostala, z močjo besede, boj, ki si ga vodil v aktivni delovni dobi nadaljuješ, v okoliščinah seveda ki so ti dane. Čemu ta uvod? Zato da priznam, da če in ko uberemo drugo pot in vidimo da stvari v družbi vlečejo v napačno smer, večinoma postanemo tečni. Če bom tak tudi tokrat se vnaprej opravičujem, a drugače ne gre.

Redno spremljam tv Odmeve in to aktivno, pozorno, kritično, če hočemo tudi picajzlasto - bil sem sam 19 let novinar - in nisem mogel mimo tega da bi priostril ušesa ob intervjuju Petre Marc s poveljnikom Natovih sil v Evropi, ameriškim generalom Alexusom Grynkewichem, ki je po zadnjem vrhu zavezništva v Ankari prišel k nam, kolikor se je dalo razumeti, podpreti smer nove vlade k povečevanju obrambnih izdatkov in saniranju zamud, ki naj bi jih pridelala - kot nas je nedavno okregal generalni sekretar Nata Rutte - prejšnja, Golobova ekipa.

In ko sem sledil intervjuju, vprašanjem, ki jih je zastavljala Marčeva ter odgovorom, ki jih je prejemala, sem se spomnil nedavne kolumne Marca Travaglie, enega najbolj znanih italijanskih kritičnih novinarjev, odgovorni urednik neodvisnega dnevnika »Il Fatto Quotidiano«, ko je zapisal, da »Če bi novinarstvo še obstajalo, bi evropski tisk voditeljem Nata zastavil eno samo vprašanje: razložite nam, zakaj bi Evropa morala v orožje vložiti še več sto milijard in ga s tem odvzeti socialni državi?« … Če bi torej novinarstvo - ciljal je Travaglio na ono pravo, profesionalno, poglobljeno, nepristransko, neodvisno, raziskovalno, kritično – obstajalo?! Ali so vprašanja in odzivi na odgovore s strani Petre Marc odgovarjali tem postulatom? Upam si trditi, da ne! Daleč od tega. Pa naj mi mlada novinarka na zameri preveč. Zanimalo jo je usoda naše zamudne srednje bataljonske bojne skupine, nič pa o tem, kaj si general misli o napadu ZDA in Izraela nad Iranom, ali ga nič ne moti, da je bil kršil, povsem enako kot ruski na Ukrajino 2022,  mednarodno pravo in Ustanovno listino OZN? V zvezi s tem in zlasti s situacijo v Hormuški ožini ga je vprašala le kaj bo zavezništvo storilo za zagotavljanje varnosti v regiji in se zadovoljila z izjavo, da »Iran jedrskega orožja ne sme imeti«, ker da bi bila ogrožena vsa Evropa. Ga pa sme imeti Izrael?… ki da z njim ne ogroža nikogar? Tega nisem slišal. In ko je v zvezi z vojno v Ukrajini, general objokoval »strašanski obseg smrti in uničenja«, ki jih je bila prizadejala Rusija ukrajinskemu narodu - »Matere brez sinov, žene brez mož, otroci brez očetov«…- bi pričakoval vsaj podvprašanje o obsegu smrti in uničenja v Gazi, Libanonu, Iranu, o tem, da presega, kar zadeva število civilnih žrtev za vsaj 5 krat onega v Ukrajini in 10 krat glede ubitih otrok, pri čemer bi morala spomniti še na vlogo Izraela in podpornih Združenih držav, konkretno predsednika Trumpa, pri tem masakru. Nič od tega. Kdaj drugič? Dvomim.

Redki so ostali na RTV novinarji, komentatorji, voditelji in voditeljice oddaj, ki še grizejo, vrtajo, kopljejo, se ne dajo, kolikor jim odmerjen čas omogoča. Večinoma so samo poročevalci. Kar zvedo sporočijo, da bi izvedeli kaj več se pretirano ne trudijo. Da bi se, recimo, vprašali in vprašali pristojne tako pri nas kot v Bruslju, s kakšnim obrazom, s kakšnimi občutki vztrajajo pri sankcioniranju in drugih oblikah kaznovanja ter zavračanja Rusije, ko do Izraela ne premorejo niti zamrznitve pridružitvenega sporazuma, pa ga celo oborožujejo in mu sicer stojijo ob strani, je že znanstvena fantastika. Ob praznovanju Dneva Bastilje, francoskega nacionalnega praznika, je odhajajoči Macron prostodušno ustrelil, na račun Rusije, »Evropa se bo za vsako ceno borila za mir, svobodo in vladavino prava, po potrebi tudi s krvjo!«. Se je kdo vprašal kaj taka eskapada pomeni? Ali res naši poročevalci verjamejo Rutteju, Macronu, Starnerju, Merzu, Leynovi, Kallasovi in verjetno tudi našemu premierju, da ima Moskva, ki se že 5 let trudi zasesti  Donbas, po verjetni ali morebitni zmagi nad Ukrajino, namen napasti še Zahod, zvezo Nato, Evropo? Na osnovi česa? Verodostojnosti teh dam in gospodov? Ali je Macron morda mislil, da bomo Evropejci boj za mir, svobodo in vladavino prava, s »koalicijo voljnih« v bran Ukrajine proti ruskim balističnim izstrelkom in z morebitnim zaprtjem zračnega prostora nad njo,  prenesli kar v Ukrajino in v samo Rusijo? V razmislek, dragi mladi kolegi.

 

Ujetniki Nata - 2

 

Pojdimo ven s te nore druščine – 2. del

Utegne se zgoditi, če bo Stevanovič res predlagal in Bog dal, da bo država novembra, ob izvedbi lokalnih volitev, vprašala ljudi ali bi po 23 letih članstva, izkušenj, spoznanj ter … nakazil orožarskim proizvajalcem in trgovcem, še vztrajali v Natu? Možnosti za kaj takega so sicer skorajda nične, potem, ko je edino Levica-Vesna, poleg, domnevam, predlagateljeve Resni.ce, najavila podporo razpisu takega referenduma - sramujem se mojih bivših tovarišic in tovarišev v SDju, da o Golobu in njegovi Svobodi niti ne govorim - toda če bo o tem pogosteje in širše tekla beseda bo tudi senzibilizacija in mobilizacija obče javnosti naraščala, kar bo krepilo pritisk na odločevalce. Ne dvomim v prizadevanja v to smer mirovnikov in drugih nevladnikov.

Prejšnjič sem navedel razloge mojega nasprotovanja temu članstvu že od takrat, ko smo se zanj odločali in ki se je s časom, z vsemi vojnami in drugimi geopolitičnimi pretresi zadnjih let, pri katerih je Severnoatlantsko zavezništvo aktivno sodelovalo vse prej kot pomirjevalec, le še dodatno utrdilo. Naj še enkrat povem, da konflikte Nato ne miri, ampak jih išče, neti in spodbuja! Ob vojni v Ukrajini, ki jo je mimogrede s svojimi ambicijami širitve do same ruske meje sprovociral, tako, da je mu je uspelo okužiti tudi Evropsko unijo.

No, tokrat o tem kako sem videl njegov nedavni vrhu v Ankari, seveda po onem kar so nam povedali in prikazali mediji, in ki enkrat več kaže, kako je to nevarna kolikor že tudi razmajana druščina. Triumfalno je generalni sekretar zavezništva Rutte razglasil polni uspeh srečanja, ki da je znova in močno strnilo vrste zaveznic. A res? Morda ob poziranju pred fotografi?! Sam sem videl zbrane bolj kisle obraze. Edini razposajen generalni sekretar Rutte, ki se je kot dvorni norček trudil nasmejati Trumpa s kazanjem belih copat s katerimi je bil na fototermin prikorakal albanski premier Rama, »daddy«, ki se je za to komaj menil in Rama, ki je Rutteja grdo pogledal. Ne pozabimo da ima doma tako imenovano flamingo revolucijo, na stotisoče protestnikov na ulicah Tirane. Videl sem nemškega kanclerja Merza, ki se dela kot da je pri njemu doma, kjer se mu sesuva najbolj avtomobilska industrija, vse v najboljšem redu, pa italijansko premierko Melonijevo, ki več ne ve ali se še naprej prilizovat ameriškemu samodržcu, ga prosjačit za kak skupni selfi, ali mu zameriti, ker jo stran odriva in to javno, in videl sem pri ostalih en kup nelagodja, nasmehom navkljub, ob obelodanjenju nejevoljnega Trumpa, da mu bodo zavezniki odslej pomagali pri napadih na Iran. K temu jih ves čas kliče tudi norčavi Rutte… »Če daddy tako hoče, tako mora biti!«. Pa sem pomislil, ali to drži? No, te agresije Nato res ni obsodil, tako kot je storil, po že kronični uporabi dvojnih meril, z povsem enako nezakonito rusko na Ukrajino, a tudi ne vidim Sancheza ali Melonijevo odslej dovoliti Američanom uporabo njihovih oporišč v Španiji in Italiji, za vnovična bombardiranja Irana?! In  mi? Bomo dali na voljo, za tovrstne prelete, naš zračni prostor in se Irancem zapisali kot posredno sodelujoče v konfliktu na strani agresorja? No ja, od vlade ki jo imamo me to ne bi presenetilo. Zvestobo, ki jo izkazujemo Natu in ZDA je neomajna in brezpogojna. Zunanji minister Kajzer: »Članstvo v Natu je za Slovenijo ključno!«

Sicer, tudi tokratni vrh zavezništva, kolikor je ameriški predsednik imel glavo  predvsem pri Iranu in Hormuški ožini, poleg Grenlandije, ki se mu kot črv zariva v možgane in ne razume, zakaj mu je Danska ne da, je uvidel v Rusijo svojega večno grozečega sovražnika. Rutte: »Tudi po koncu vojne v Ukrajini bo Rusija še naprej predstavljala dolgoročno grožnjo evroatlantski varnosti«. Da mu kaj drugega povedo generali, recimo vrhovni poveljnik sil Nata v Evropi, ameriški general Grynkewich: »Zelo pozorno sem spremljal obveščevalne podatke. Rusija ne išče konflikta. Razume koncept 'obrambnega zavezništva' in se zaveda, da imamo vrsto asimetričnih prednosti.«, Trumpovega sinka ne zamaje. In seveda, ob taki »grožnji« nov dogovor o povečevanju vojaške pomoči Ukrajini - nas bo stal, po obljubi premiera, 50 milijonov dolarjev - in resen poziv članicam, k izpolnjevanju zavez iz prejšnjega vrha v Haagu o dvigu iz 2% na, od Trumpa zahtevanih, 5% BDP, obrambnih izdatkov. Mi še letos dodatnih 300 milijonov evrov, ki bodo odtrgani socialni državi in infrastrukturi.

Dame in gospodje, dragi narod, če je naše članstvo v tej druščini ključno, kot trdi minister Kajzer, kako to, da lepo, varno in srečno živijo in shajajo brez njega Švica, Avstrija, Irska, Malta in Ciper, če omenim poleg Švice le članice EU?

 

Ujetniki Nata...

 

Pojdimo ven s te nore druščine!

»Zakaj nasprotujem Natu in še posebej temu, da stopimo zraven? Zato ker našo varnost, blagostanje in prihodnost, tudi če odmislimo posledice vseh bližnjih vojn, ki jih nameravajo sprožiti ZDA, danes proti Iraku, jutri proti severni Koreji, pojutrišnjem proti Libiji, Sudanu in še kom, nas bistveno bolj ogrožajo porušena ravnovesja v naravi, oziroma ekološke katastrofe in še zlasti spremembe podnebja, kot Bin Laden, Sadam Hussein in njima podobni. Da se nam nebo sesuva in ledeniki topijo, da so zrak, voda in zemlja vse bolj zastrupljeni, pa so najbolj odgovorne prav tiste politike s katerimi bi se naj v NATO družili, oziroma politike velikih sil, in primis Združenih držav Amerike.« Tako sem pisal in govoril 2003 pred referendumom o vstopu RS v Evropsko unijo in v Severnoatlantsko zavezništvo, vstop ki se je nato vendarle zgodil. V obeh primerih. Mala tolažba, le razlika v odstotkih - za v EU 89,64, za v Nato 66,8.

Kaj bi dejal danes, ko bi nam bilo dovoljeno, da se po 23 letih od takrat izjasnimo znova? Super ideja Zorana Stevanoviča, da bi novembra z lokalnimi volitvami razpisali tudi referendum o tem, če bi jo podal resen, verodostojen predsednik parlamenta. Sicer bomo videli, kako bo z njo?! No, dejal bi, da sem 2003 videl prav! Da še vedno in še bolj danes našo varnost, blagostanje in prihodnost, tudi če odmislimo posledice vseh bližnjih vojn, od ukrajinske do onih v Libanonu in Iranu, do genocida v Gazi, nas bistveno in vse bolj ogrožajo podnebne spremembe, kot razni Putini, Ayatolahi, Hamasovci in njim podobni, ob tem, da z vrnitvijo Donalda Trumpa na čelu Združenih držav Amerike, je morda boj za upočasnitev omenjenih sprememb in omilitev intenzitete njihovih pojavov dokončno izgubljen. Umik ZDA iz Pariškega podnebnega sporazuma - s 15% deležem pri globalnih emisijah ogljikovega dioksida so druge najhujše obremenjevalke podnebja - in njihovo vračanje k fosilnim gorivom, ter ukaz ameriškega samodržca zaveznicam in ostalim vazalnim državam k podvajanju proizvodnje ali nakupa orožja, kar pomeni nov zagon težke in do podnebja najbolj ubijalske industrije, sfižita vse napore, ki jih v ta boj vlaga ostali svet. Ne vem, če se tega dovolj zavedamo. »Oh, tale pisec pa res pretirava«, bodo rekli mnogi, toda ledeniki se rapidno topijo, gladine morja se dvigujejo, vročinski valovi se množijo in temperaturni rekordi vrstijo, vreme se vede vse bolj nasilno in razdiralno. A kljub temu naši odločevalci, tako doma kot širše v Evropi, vztrajajo na poti h katastrofi. Problem je, da s seboj vlečejo vse nas in da jim večina nas žal sledi, da jim verjame, ko nas farbajo z naracijo  da se s povečevanjem obrambnih izdatkov ščitimo pred največjo grozečo pošastjo z Vzhoda – Rusko federacijo. In že vidim Putina, kako samo čaka, potem ko je izgubil  nekaj sto tisoč vojakov, morda milijon, na frontah v Ukrajini, da bi ga - odmislimo jedrske potenciale - neizmerno močnejši Nato izzval k napadu. Lepo prosim, gospodje Rutte, Merz, Starner, Macron in ostali. Da, tudi naš Janša?!

No, nov korak v smer brezna so ga ti velemojstri geopolitike, pod taktirko Donalda Trumpa, postorili pred dnevi na vrhu Nata v Ankari. In to z novimi neskončnimi milijardami davkoplačevalskega denarja, da bi se vsaj delno odkupili cesarju Bele Hiše, besnemu na svoje tlačane, ker mu ne pomagajo pri agresiji na Iran, - ne pozabimo, nezakonita enako kot ruska na Ukrajino! - ter nadaljevali prelivanje krvi in razdejanja v tej državi. Mi bomo pri tem zraven, kot je napovedal premier, z dodatnimi 43 milijoni evrov.

Ko pogledam obrambe proračune nevtralcev v odnosu do lastnih bruto družbenih proizvodov - Švice (od 0,72% do 1,3%), Avstrije (od 0,6% do 0,8%) ter Irske (0,22%), mi je jasno zakaj javne storitve pri njih finančno niso podhranjene in pomislim, kako bi nam bilo lepo, ko bi zbrali pogum, ponos in razum, da bi Trumpu, Rutteju & company, v stilu Jurija Zrneca in Tadeja Toša, rekli »Gremo mi po svoje!« Zato kake posebne prijaznosti od podnebja ne pričakujmo - v brezno človeške nespameti bomo končali tako in tako vsi - , a bi vsaj občutek krivde bil manjši.

Beseda-dve o Janševem Dnevu Državnosti

 Dan Državnosti – 2

 Čestital sem Vojnoviću za opis dileme, ki je tlela vanj na večer 24.junija, ko sta se po naključju na slovenski javni televiziji predvajala istočasno dva zanj pa verjamem da še za mnoge druge gledalke in gledalce, pomembna eventa: iz Trga Republike v Ljubljani osrednjo proslavo Dneva Državnosti in to ob 35. rojstnem dnevu države, ter iz Seattla v ZDA, odločilno tekmo Bosne in Hercegovine v boju za napredovanje v šestnajstino finala na svetovnem nogometnem prvenstvu. Dilema med klenim slovenskim domoljubom - kot piše Vojnovič - in gorečim navijačem bosanske nogometne reprezentance. Sam, priznam, nisem vedi kako hud ljubitelj nogometa, bolj košarke in odbojke, ne bom pa zamudil finalnih bojev prvenstva, zato me dilema ni prejela in sem se z lahkoto, z domoljubnostjo v srcu in z radovednostjo v glavi, posvetil ljubljanski uprizoritvi, še posebej, ker se je napovedovala kot povsem drugačna od vseh dosedanjih in prvič z dvema slavnostnima govorcema. Pa res je bilo tako. Po dolgih letih drugačna a… daleč od mojih okusov in sentimentov.

Poslušal sem govora, najprej predsednice Republike Nataše Pirc Musar, s pozivom k strpnosti in spravi, ki naj postane naša »nova osamosvojitev«, ter z opozorilom na nevarnosti podrejanja medijev in napovedanih ukrepov proti nevladnim organizacijam, kar je izzvalo buren odziv dobrega dela občinstva - poziv k strpnosti se ni bil prejel -, nato predsednika vlade, Janeza Janše, ki mu je bila rdeča nit osamosvojitev, kot skupno lastnino - je dejal - vseh Slovencev, ki bi naj presegla posamezne stranke. Je pa pozabil na velik del naših sodržavljank in sodržavljanov Ne-Slovencev, ki so prispevali k osamosvojitvenemu plebiscitu in kasneje tudi k obrambi osamosvojitve v desetdnevni vojni. Leto kasneje bi jih njegova, Demosova vlada, » v zahvalo«, kar 25.671 izbrisala iz registra stalnega prebivalstva! Na to dejanje se civilizirana Evropa zgraža še danes.

Sledil je kulturno-umetniški program s povsem domoljubno noto: recitali velikanov slovenske literature, od katerih se marsikateri, ala Cankar in Kosovel, vedoč za oblast ki nam vodi državo, obrača v grobu, pa pevski zbori, folklorne skupine, nepogrešljive harmonike, polke in valčki, sodobne, konceptualne umetnosti niti za vzorec, v kreaciji Igorja Pirkoviča in režiji Romana Končarja, ki sta slavili identiteto, kulturno dediščino in enotnost naroda iz obdobja plebiscita. Tudi tu nič o Ne-Slovencih, ki so doprinesli k tej enotnosti.

In ko sem k vsemu temu dodal aktualnosti po nastopu mandata nove vlade, ali po prvih korakih njenega oblikovanja, od paketnega zakona »za razvoj« - sindikati in civilna družba mu pravijo »za razkroj« - Slovenije, do odvzema, po 24 letih veljavnosti, volilne pravice na lokalnih volitvah prebivalcem iz tretjih držav, od novele zakona o parlamentarni preiskavi, ki jemlje preiskovancem pravico do pravočasnega pravnega varstva, do 180% obrata zunanje politike v odnosu do Palestine in Izraela (»zamrznitev« priznanja Palestine in novo prijateljevanje z izvajalci genocida v Gazi, ki se najbolj kaže z napovedjo o preselitvi veleposlaništva iz Tel Aviva v Jeruzalem, celo v nasprotju z dogovorjeno politiko o tem znotraj Evropske unije), nenazadnje do še dražje zvestobe Natu (hitrejše in obilneje oboroževanje) in ameriške administracije, pa vsak čas bo tu še popolna zapora meje za migrante iz svetovnega juga, sem si rekel in tvital na Xu: »UBOGA SLOVENIJA!«. Tu dodajam, kak si nizko padla!.. Da je mnogim njenim »polnokrvnim« državljankam in državljanom sram zanjo. Ali bo ta sentiment minil, ko bomo slišali peti in obenem še sami popevali ali prepevali še dodano drugo kitico Prešernove Zdravljice, ki časti od 35 let stare laične Slovenije pozabljenega Boga,  bo pokazal čas. Ankete sicer ne kažejo dobro tej vladi in strankam, ki jo podpirajo, kar me malce opogumlja, vročini navkljub.

Bili smo... Bomo še?

 

Koprska SD v zagonu ali dokončnem zatonu?

We Were Soldiers – Bili Smo Vojaki, je naslov ameriškega vojnega filma iz leta 2002, v koprodukciji in režiji Randalla Wallacea in z Melom Gibsonom v glavni vlogi. In v Kopru - naj mi bo dovoljena parafraza -  Bili Smo Socialni Demokrati, otročki pred-osamosvojitvene Zveze Komunistov, ta »hude«, »nedemokratične«, ki smo bili dali skozi vse faze iluminističnega  zorenja, preko ZKS-Stranke demokratične prenove, Združene liste socialnih demokratov, do končnih Socialnih demokratih. Bil sem 37 let med protagonisti in so-kreatorji te stranke, en mandat celo njen podpredsednik, od 1973 vse do 2010, ko sem odšel zavoljo neozdravljivih razhajanj s takratnim predsednikom Borutom Pahorjem verovan v idejo »Tretje poti«, po vzoru britanskega laburista Tonyja Blaira, ki pa je stranko, po mojem dojemanju, vodila stran od osnovnih in tradicionalnih levih vrednot socialne demokracije in jo vse bolj umeščala v neko amorfno sredino.

Da, bili smo v Kopru Socialni Demokrati. Dolga leta, vse do zmage lokalne liste »Koper je naš« 2002 in pričetka 16 letne ere Borisa Popoviča na čelu občine, najmočnejša politična formacija. Od 1990, ko je še živela predhodnica Državnega zbora, Republiška skupščina, pa vse do 2012, je stranka imela v parlamentu Koprčana. Dvakrat celo v Evropskem parlamentu. Nato zaton, iz katerega se ni pobrala niti ko je Popoviča nasledil sedanji župan Aleš Bržan, tudi on s svojo po sebi imenovano lokalno listo. In danes imajo SDjevci v 33 članskem občinskem svetu eno samo svetnico.

A zgodilo se je nekaj, kar je stranko v Kopru potegnilo iz naftaline, jo znova obudilo in spravilo na časopisnih straneh. Vdihnile so ji življenje sveže, mlade sile, z izvolitvijo novega lokalnega vodstva in z obljubami po njenem novem cvetenju. Toda… Ko sem prebral o tem zagonu sem tudi o določeni nejevolji, da ne rečem razočaranju in jezi, pri »starem«, preverjenem članstvu in o odhodu iz stranke, po 30 letih, enega od bolj znanih in izobraženih imen, že evro-poslanke Mojce Kleva Kekuš, zgrožena nad operacijo, ki se je bila zgodila na volilnem zboru. In prebral sem tudi o imenih novega vodstva. Poleg kakega dvomljivega slovesa ter uvoženega iz drugih koncev Obale in drugih strank, med ostalimi znani bivši nogometaš, ki je bil prvotno v povsem nasprotnem (Popovičem) političnem taboru, tudi nekaj meni in večini bolj zvestega lokalnega članstva povsem nepoznanih. Od kod so se bili pobrali? – so se spraševali staroselci. Pa vendar so »prišleki« preglasovali zatečeno članstvo in prevzeli vajeti stranke.

Da ne bom do njih krivičen, morda se med njimi še skriva vzhajajoča politična zvezda z močnim umskim in kreativnim potencialom, in jih res vodijo pri tem prevzemu najboljši nameni, pri čemer naj spomnim na pregovor, da je z njimi tlakovana tudi pot v pekel, se pa sprašujem, ali večina od njih sploh pozna vrednote in osnovne stebre socialne demokracije? Če bi že samega novega predsednika lokalnega odbora stranke, meni povsem neznanega Stojana Prinčiča, vprašal o tem, kaj bi mi povedal o zgodovini stranke, o njenih ustanoviteljih in motivatorjih, pa o načelih solidarnosti, pravičnosti in enakosti? O podpori ranljivim skupinam, zmanjševanju neenakosti ter zagotavljanju dostojnega dela in socialne varnosti? O miru in dialogu? O zavezanosti k mednarodnemu pravu, diplomaciji ter ohranjanju dialoga kot temeljne politične vrednote? O aktivni vlogi države pri nudenju čim boljših storitev v javnem zdravstvu, izobraževanju in pri reševanju stanovanjske problematike kot temeljne človekove pravice? O podnebju in trajnostnem razvoju? O  pravicah delavstva? O tovarištvu? O odnosu do antifašizma in  NOB? Nenazadnje o političnem manifestu stranke ter o početju sedanje, četrte Janševe vlade? O paketnem zakonu za »boljšo« Slovenijo, o novelah zakonov o parlamentarni preiskavi in lokalnih volitvah? O vojni v Ukrajini, oboroževanju Evrope, o ameriško-izraelski agresiji na Iran in o Palestini?

Tudi po izstopu iz SDja 2010 sem na vseh volitvah, državnih in občinskih, vse do predzadnjih, glasoval za kandidate ali kandidatke moje nekdanje stranke. Recimo, da po ključu najmanjšega zla. Saj vemo kako je s »prvo ljubeznijo«?! Je nikoli ne pozabiš. A toliko se je bila pogršala, da sem naposled prešel k Levici, danes Levici-Vesni, pri kateri vse kaže da tudi ostajam. Me tovrstni revival eksperimenti vse prej kot prepričajo.

Prihodnost ob morju...

 

KAKŠEN (NAJ…) BO KOPER ČEZ 25 LET?

Predvsem zavoljo pristanišča se naše največje obmorsko mesto kita z nazivom »slovensko okno v svet«. Že dolga desetletja. Sicer tudi zgodovinsko, turistično, univerzitetno, z ogromnim podeželskim zaledjem, kjer cveti kmetijstvo, najbolj oljkarstvo in vinogradništvo. Po državnem pomenu najmanj na tretjem mestu, za prestolnico in Mariborom. In kako kaže razvoj Kopra v naslednjih 25 letih? O tem so se in smo se spraševali minuli teden na posvetu, ki ga je organizirala Mestna občina Koper v sodelovanju z Univerzo na Primorskem, Znanstveno-raziskovalnem središčem, Luko, Primorsko gospodarsko zbornico in drugimi pomembnimi ustanovami. Odgovor? Razvojni model štirih stebrov, pravi stroka: poleg logistike še modra in srebrna ekonomija ter trajnostna kmetijstvo in turizem.

Kot nekdanji soodgovoren za dobrobit Koprčank in Koprčanov bi tovrstno smer ocenil za pravo in pohvalil pobudnike ter organizatorje omizja. Pa vendar mi je ob Občinarjih, gospodarstvenikih, finančnikih in znanstvenikih, ki so razčlenjevali in utemeljevali opisano vizijo, nekaj manjkalo. Pogrešal sem glas prebivalcev in zaposlenih. Rad bi slišal vsaj predstavnika mestne krajevne skupnosti, pa kakega iz perifernih, iz najbolj oddaljenega podeželja. Ob hvalnicah enega od delodajalcev temu kar gospodarstvu prinaša napovedana politika nove vlade, bi sodil odziv sindikatov, upokojencev, širše civilne družbe, ki v početju te oblasti vidijo tudi  zniževanje demokratičnih standardov ter družbeno in civilizacijsko nazadovanje. Vezano na naš prostor, konkreten in odmeven primer: o načrtovanem dvigalu iz Žusterne na Markovec, kaj bi nam povedala civilna iniciativa Stop Stolpu, v imenu morda večine prebivalcev, ki naj bi jo, po mnenju župana, izjemno draga investicija z domnevno izboljšano mobilnostjo osrečila?! Ni bilo časa, ker publiki je bilo dovoljeno le kaj vprašati, da bi pozval vrh občine k razpisu referenduma v najbolj zainteresirani ali prizadeti krajevni skupnosti, markovški, pri čemer, v kolikor bi bil poseg zavrnjen, bi prihranjena sredstva namenili, recimo, subvencijam pri gradnji liftov na Markovcu, pa ne samo tam, v stavbah tudi nižjih od petega ali četrtega nadstropja. V Mariboru so že pri tretjem. Dejstvo je da se populacija stara in da mnogim po stopnicah že do prvega štuka je težko.

Povedal bi kaj o obvarovanju in celo vračanju mestu kulturne identitete, ki se ob vsakem novem mandatu vse bolj ugaša. Hvala skupnosti Italijanov ter kulturnim ustanovam in društvom, da je je še kaj.

Spregovoril bi o družbeni klimi v našem prostoru iz katere ni čutiti prevelike skrbi za sočloveka izven lastne skupnosti. Vojne že divjajo vsepovsod, v zraku je celo grožnja jedrske, a na mirovniških shodih se nas v Kopru zbere par desetin romantikov. Bilo nas je vsaj 700 do 800, kolikor pomnim, v času vietnamske vojne, nekaj tisoč kilometrov dlje od onih, ki nas obkrožajo in ogrožajo. Lani so se pristaniški delavci Genove uprli pretovarjanju ladje z orožjem in drugo vojaško opremo za Izrael in uspeli so. Ladja je morala pluti drugam. Bi česa takega pričakovali pri nas? In nedavno nazaj, sredi maja so sindikati teh zaposlenih iz Francije, Grčije, Nizozemske, Turčije, Maroka in Italije, iz srečanja v Carigradu, pozvali kolege širom Evrope in Sredozemlja k tovrstnim bojkotom v vseh primerih povezanimi z vojnami kjerkoli in izpovedali jasen, nedvoumen NE pretvarjanju pristanišč, pomorskih poti, železnic, skladišč in celotne transportne verige v vojaško in vojno infrastrukturo. Tvegali so in tvegajo represalije lastnikov pristanišč, uprav, oblasti, ki jim je vsak pretovor, vsako skladiščenje, vsak transport blaga, tudi onega, ki je v Gazi pobil 22 tisoč otrok, le posel in dobiček. Zakaj naših predstavnikov ni bilo zraven?

Skratka, pozval bi k temu da bi se Koper do 2050 vrnil k poslanstvu, ki nam ga izpoveduje starodavni napis na čelni steni občinske sejne dvorane v Pretorski palači: »Pax in hac civitate et in omnibus habitantibus in a«. Prav priložnosti, ki nam jih ponujajo pristanišče ter prizadevanja za večjo vpetost Kopra v svet tudi iz naslova raziskovanja in znanosti, nas ob primernem načrtovanju razvoja vodijo k prostoru širšega duhovnega ustvarjanja ter srečevanja in povezovanja ljudi z vseh koncev sveta v duhu medsebojnega razumevanja in spoštovanja, solidarnosti in miru.

Edina kontinuiteta te vlade je ona o zlobnem razmišljanju in ravnanju

 

S palestinsko zastavo nova vlada umaknila tudi kontinuiteto v zunanji politiki

Minuli ponedeljek je v organizaciji EMUNI, naše domače evromediteranske univerze, Pretorska palača v Kopru gostila Mednarodno konferenco na temo »Geopolitike transporta«... o prihodnosti Sredozemlja kot del globalnih transportnih poti in še posebej o konkurenčnosti severnojadranskih pristanišč do severnoevropskih, v času geopolitičnih pretresov in drugih sprememb sveta. Udeležence iz več  držav je med drugimi pozdravil, po video-povezavi, novi domači minister za zunanje in evropske, Tone Kajzer. Oddal je priznanje univerzi za vlogo zavoljo katere je bila pred 18 let ustanovljena – vrednotenje in sodelovanje mnogoterih kultur in ver v korist miru, varnosti in družbenega napredka tega prostora - ter  poudaril potrebo Slovenije po strateški, kredibilni in premišljeno pragmatični - kot jo je imenoval - zunanji politiki, ob povezovanju različnih akterjev, predvidevanjih sprememb ter učinkovitem zastopanju nacionalnih interesov v vse bolj zapletenem geopolitičnem okolju.

Dovolil sem si mail pohvale za izrečeno, a obenem ministra predočil z nečem, ki desetletja kvari podobo Sredozemlja kot zibelko mirnega sobivanja in interakcije različnih civilizaciji. Odmislim za trenutek boleče migracije in kažem na dramo enega izmed narodov, ki jih moči Mediteran, na krvavo dramo Palestincev, zlasti v luči najave nove, njegove vlade, o povratku k prijateljevanju z Izraelom, ki ga je bila Golobova prekinila zaradi genocida nad tem ljudstvom v Gazi in njihovega etničnega čiščenja tudi na Zahodnem bregu. Znosno sobivanje in minimum sodelovanja v nekem prostoru predpostavlja ne le angažma pri izboljšanju razmer na področju transporta, logistike, gospodarskega povezovanja, temveč tudi pri varovanju in uveljavljanju mednarodnega in humanitarnega prava ter spoštovanju človekovih pravic. Spomnil sem ga na 70 tisoč in več - bojda še 8 tisoč pod ruševinami - pokončanih civilistov v razdejani enklavi v zadnjih 4 letih, na 22 tisoč v belih rjuhah povitih trupelc, na 18 tisoč njihovih mam, ki so z njimi odšle, na 2 tisoč pobitih med novinarji, zdravstvenim osebjem in humanitarci, na pregon in izgon Palestincev iz Zahodnega brega, na krvavo okupacijo dela Libanona in na občasne še bolj krvave agresije, zadnje v duetu z ZDA, na Iran, vse to v eklatantnem nasprotju z mednarodnim in humanitarnim pravom ter v posmeh vseh resoluciji Varnostnega sveta in Generalne skupščine ter same Ustanovne listine Združenih Narodov. Za veliko manj škode na človeka smo z Evropo skorajda že v vojni z Rusijo, kako naj dojamemo napoved o vnovičnem prijateljevanju z Izraelom? Da, odgovor, ki nam ga servirajo iz novega oblastnega tabora, poznamo: za toliko krvi, smrti in stradanja med Palestinci so si krivi sami, ker sledijo teroristom, od Hamasa, do Hezbolaha, do Hutijev, do Irana, ki vse te »podizvajalce« - kot jim pravijo - financira in oborožuje v večnem prizadevanju, da uniči Izrael.

A četudi tako tolmačenje in pripovedovanje te drame, sprejmemo, ni moč uiti kolosalnemu nesorazmerju početja Izraela v primerjavi z grehi sovražnikov ter kričeči nedoslednosti v odnosu do ruske agresije na Ukrajino.

Ob prevzemu poslov od predhodnice Tanje Fajon je minister Kajzer poudaril pomen KONTINUITETE v zunanji politiki. Izjava je izzvenela kot šala, ker se je pri edinem pomembnejšem koraku bivše vlade na tem področju, to je priznanje Palestine in prepoznanje genocida nad njenim ljudstvom, posledično ohladitev odnosov z Izraelom z nekaj malimi sankcijami, načelo kontinuitete dobesedno sesulo. Simbolno z umikom palestinske zastave iz Gregorčičeve. Bili smo za dobri dve leti na pravi strani zgodovine, čez noč smo se znova znašli na njeni nasprotni, temni strani. Poveden je odklon večine sveta do nemške kandidature za Varnostni svet OZN. Prav prijateljevanje Berlina z Izraelom in negiranje zločinov Netanjahujevega režima, sta nemške želje in prizadevanja za to članstvo pokopala.

Kdor molči, pritrjuje!

 

Resen odziv na neresno izjavo

»Če vojsko imamo, jo moramo dobro opremiti« - Tako predsednica Republike in vrhovna poveljnica vojske, Nataša Pirc Musar, v odziv na pismo generalnega sekretarja zveze Nato, Marka Rutteja, našemu odhajajočemu premierju Robertu Golobu, v katerem Slovenijo obtožuje manipuliranja pri izdatkih za obrambo. Po njegovi oceni namreč, naša država naj ne bi dosegla v letu 2025 dogovorjenih 2% bruto družbenega proizvoda, kot prikazano s strani Ministrstva za obrambo (2,1%), ampak šele 1,6%, kar pomeni 300 milijonov manj. Res je – pojasnjuje minister Borut Sajovic – a tudi naložbe v infrastrukturo sodijo v nabor obrambnih izdatkov. Poenostavljeno, Rutte zahteva nakup več orožja in vojaške opreme, mi pa delamo na več cest in železnice po katerih naj bi ju prevažali in ob potrebi premeščali. In tu rečem, česar nisem že dolgo, bravo Sajovic.  

Predsednici pa... Res je, da če imamo vojsko, jo moramo dobro opremiti, toda kaj pomeni »dobro«? Zadnja ocena stanja v Slovenski vojski pravi da se od lani postopoma izboljšuje. No, morda še ni »dobro«, še ni optimalno, še ni idealno, a dejstvo je, da gre na bolje. Beleži se izdatna kadrovska krepitev (260 več pripadnikov kot leto prej) in se zaradi stalnih vlaganj (zaključuje se v tem letu 780-milijonski Zakon o zagotavljanju sredstev za investicije v SV 2021/2026), povečujejo tudi njena opremljenost, pripravljenost in operativna usposobljenost. S tem, kar gre poudariti, da se zavoljo vsega tega ne poslabšuje stanje pri ostalih storitvah države. Videli bomo kako bo odslej, z novo vladno garnituro in z morebitno uveljavitvijo, če ga zakonodajni referendum, ki ga zahtevajo sindikati in civilna družba, ne ustavi, paketnega (omnibus) zakona o, kot so ga naslovili pobudniki, »razvoju Slovenije«, ki bo še poglobil proračunski primanjkljaj?!

Toda kar me je pri Ruttejem ukoru Golobu najbolj presenetilo ter me nasmejalo, zato tudi naslov o »resnem odzivu (predsedničinemu) na neresno izjavo (Ruttejevo)«, je bila trditev da, "Slovenska stalna nizka uvrstitev na področju obrambnih izdatkov v času stiske spodkopava Natovo kolektivno varnost…« Halo? S 300 milijoni manj orožja in vojaške opreme, ob skoraj 3 tisoč milijard evrov, kolikor znaša letos zavezništev proračun (samo vojaški 2 tisoč 500 milijard!), bi naj mi spodkopavali, beri sesuvali, zmanjševali  ali celo ogrožali, kolektivno varnost 32.terice? Gre za delež 0,01% od celote, In postal sem takoj na Xu: »Da kaj takega izjaviš moraš pa res biti butl!«.

Pa ni prvič, ko ta Trumpov sinko strelja kozle. Pred meseci je dejal, da bi »Rusija lahko v naslednjih petih letih napadla Nato«. Le mesec poprej pa, da »je zavezništvo tako močno, da nas Rusi ne morejo napasti«. In nedavno še ena, sicer ne butasta, a zgražanja vredna in alarmantna izjava: »Nato je tu, da nas kolektivno ščiti pred vsakim nasprotnikom, najsi bo to Rusija ali kdorkoli drug, ali terorizem. Hkrati pa je tudi platforma, prek katere Združene države Amerike projicirajo svojo moč na svetovnem prizorišču, saj celotna operacija, celotna kampanja v Iranu, potrebuje pozitivno sodelovanje zaveznikov iz Nata, ki to tudi počnejo, pri čemer izkoriščajo ključne prednosti, ki jih imamo tu v Evropi. Zato je dejstvo, da Združene države, Evropa in Kanada držimo skupaj, ključnega pomena za uspeh ameriško-izraelske kampanje.« Zakaj alarmantna? Ker se od nje nihče v Evropi, tudi pri nas ne, ni distanciral, kar se bere kot da tudi mi soglašamo z ameriško-izraelsko kampanjo proti Iranu, pri čemer računamo na njen uspeh, ter kimamo tudi temu, da smo kot članica zavezništva, del platforme, prek katere ZDA projicirajo svojo moč na svetovnem prizorišču. Škandalozno. Ne predsednica, ne premier, ne ministra za zunanje zadeve in za obrambo o tem nič in pogovor pove, da kdor molči (praviloma o.p.) pritrjuje. Z novo, Janševo oblast, tudi pregovor ne bo več potreben!

 

Logarjeve ... besede, tako in drugače.

 

Ko nam krutost realne politike omrtviči um…

Če jo bo čas še ohranil pri moči ter bistrega in mladega duha ter če bo še dihala oddaja Politično, ker se z zamenjavo oblasti lahko vse zgodi, bo morda Tanja Gobec čez čas citirala, kot sklepno misel, kakega domačega modreca, kot recimo onega, ki je nedavno dejal, da »Besede so enkrat tako, drugič so drugače«, oz. da »je to kruta realnost politike«. Naj takoj povem, da temu modrijanu še iz časov, ko si je prizadeval postati prvi v državi, nisem verjel in še manj zaupal, ko se je po letih in letih političnega bojevanja ob bok novemu-staremu premierju razglašal da povsem polnoletnega, osamosvojenega in povsem suverenega kandidata. In celo nasmejal sem se, češ koga pa naj znova skuša pretentati, ko si je ustanovil stranko, ki  bi naj bila osvežitev zakrnelega domačega političnega prostora, odpiralna in povezovalna med njegovimi kronično sprtimi protagonisti. Jabolko pač ne pade daleč od drevesa.

Spremljamo te dni rojevanje nove vlade. Iz česa nastaja? Iz gmote zarečenega kruha, prelomljenih obljub, besed enkrat tako, drugič drugače, ki razgaljajo, res, vso krutost realne politike. Toda to ni fenomen, ki ga pogojujejo ali determinirajo morda podnebje, naraščajoča spomladanska vročina, suša, dražitev energentov, umetna inteligenca. Besede enkrat tako in drugič drugače izrekamo mi, ljudje, zavestno, da drugim sporočamo kaj mislimo, kako se imamo, kaj smo in bomo počeli, da tudi kdaj kaj obljubimo, ko čutimo da lahko, da se obljubljenega bomo držali, da smo tega zmožni. Seveda, nikoli ne reci nikoli in naj prvi vrže kamen tisti, ki je brez greha. A pretendenti za oblast in njeno slast morajo gojiti do tistih, ki jim jo bodo zaupali, pošten, odkrit, preverljiv odnos, jim sporočati besede, ki držijo.

Sam sem tudi presedel v profesionalni politiki 20 let in sem moral, bodisi kot župan, bodisi kot poslanec, volivkam in volivcem na zaupanje katerih sem računal, mnogokaj obljubljati, jim jamčiti da bom storil za njihovo dobro. A imel sem nos, da s tem nisem šel predaleč. Ko so bila pričakovanja prevelika, moja edina obljuba je bila, da bom storil vse kar je bilo takrat v mojim močeh. Kot župan sem bil, na nekem zboru krajanov, tudi izžvižgan ob zagovarjanju določene variante pri trasiranju zadnjega odseka obalne hitre ceste do Kopra, a ne zato ker se ne bi držal obljub. Obratno. Poslovil pa sem se z edinim resnim očitkom Koprčank in Koprčanov, da sem včasih preveč trmaril. Šef nove koalicije se bo tudi spomnil moje bogokletne izjave na slovesnosti 26. oktobra 1991 ob odhodu zadnjega vojaka JLA, ko sem pred 1500 teritorialci iz vseh koncev Slovenije, jedro zorenja domače vojske, vanj nakazal prvi korak k demilitarizaciji novorojene države. Leto prej smo bili pač sprejeli na občinski skupščini resolucijo o demilitariziranem statusu Kopra in osebno sem bil podpisal Deklaracijo za mir, ki je sanjala demilitarizirano Sloveniji.

Sicer kar me najbolj žalosti in zgraža je videti v druščini, ki nam bo za nekaj časa zagotovo vladala in grenila življenja, najmanj dva zdravnika, torej že po naravi poklica in poslanstva, humanista, ter stranko, ki se razglaša za krščansko in bi naj sledila papeževim (Božjim) besedam, ki jih to kar je zagrešil in še počne Izrael v Gazi, danes podobna Hirošimi  po 6. avgustom 1945 leta, v Libanonu, pa proti Iranu, s suportom ZDA, ne dotika, ki mirno spremljajo in sprejmejo prijateljevanje šefa nove koalicije, mimogrede še on z zdravnico doma,  z naročnikom iztrebljanja 70 tisoč in več Palestincev, od teh 22 tisoč otrok, 15 tisoč žensk, poleg še pobitih 1800 med humanitarci, zdravstvenimi delavci in novinarji, ki ga Mednarodno kazensko sodišče v Haagu preganja zaradi vojnih zločinov. Ene niso rekli, ko je Netanyahu čestital Janši za mandatarstvo in sta se v telefonskem pogovoru zavzela za novo prijateljevanje tudi med državama. Pisal sem Tini Bregant, Tadeju Ostrcu in Janezu Ciglerju ter jim povedano položil na dušo. O tem se molk nadaljuje, a slišali jim bomo še peti, kot Elda Viler pred 45 leti…«besede, besede, besede…«

Ko Resni.ci ne moreš več verjeti

Resni.ca kot račka…

Povolilna dogajanja, okoli oblikovanja nove, tokrat povsem desne koalicije ter 4. Janševe vlade, kažejo najbolj nazorno doslej kako je politika dejansko umetnost možnega, a sam dodajam, da tudi več ne pozna meja spodobnosti, oz. dna. Pa sem se spomnil  nekega kratkega stripa Giorgia Forattinija, najbolj znanega italijanskega karikaturista, izpred 50 let, na katerem sta upodobljena takratni predsednik italijanske republike Giovanni Leone in premier Aldo Moro. Slednji tiči z lopato v roki v nekaj metrov izkopani jami in sporoča predsedniku, ki z vrha votline spremlja kopanje, da je dosegel dno. A mu Leone odvrne: »Koplji dalje!«.

Se je v takem breznu znašla tudi Slovenija? Vsak naj presodi sam, a dejstvo je, da smo v 35 letih samostojnosti, volivke in volivci, zagotovo nehote, ker izigrani in prevarani, oblikovali politični unikum doslej v zgodovini slovenskega parlamentarizma. Nikoli prej ni bil poklican k vodenju Državnega zbora čisti novinec, ki se razglaša za opozicijskega poslanca, nikoli prej vladna koalicija in njena vlada nista nastajali z glasovi stranke, ki pravi da bo v opoziciji, sicer konstruktivni, a »trdi in neizprosni kot malokatera prej«, in nikoli prej ni bilo s strani predvsem sestavljavcev nove oblasti toliko prelomljenih predvolilnih obljub. Od same najmočnejše SDS, da ne bodo silili z vlado brez močne koalicijske in celo ustavne večine, do Demokratov Anžela Logarja, da ne bodo nikoli »skočili v objem« Janeza Janše, čemur osebno nisem nikoli verjel, že od takrat ko so se podali na domnevno samostojno pot, do najmanjše stranke, Resni.ce, da že iz naslova zamer zaradi pregona prejšnje Janševe vlade nasprotnikov obveznega cepljenja v času Covida, se s prvakom SDSa ne bodo nikoli spravili skupaj.

A dejstvo je, da se je pri vsem tem Zoran Stevanovič, ustanovitelj te stranke, že zapisal na vrh dosedanjih predsednikov in predsednice parlamenta, seveda ne po sposobnosti ali drugih vrlinah, še najmanj po etični drži in integriteti, zagotovo pa po fleksibilnosti, prilagodljivosti, amorfnosti ali recimo kar po dosledni nedoslednosti. Rekel je že vse in nasprotje vsega, da pri njegovih »funkcije ne pomenijo nič« in to takoj ko je pograbil prvo, ki mu je bila ponujena in ki je druga najpomembnejša v državi, da ne bo nikoli šel - kot sem že zapisal - v španovijo z Janšo, a je storil prav to, da ne bo prispeval glasov svoje poslanske skupine predlogu za Janševo kandidaturo, naslednji dan pa se je premislil, da stavita tako sam kot stranka na geslo »moč ljudem«, je pa bil prvi, ki je zavrnil zamisel odhajajoče koalicije da bi ljudem dali moč odločanja o tako imenovanem intervencijskem Omnibus zakonu »za razvoj Slovenije« – sindikati, ki že zbirajo podpise za razveljavitveni zakonodajni referendum mu pravijo »za razkroj Slovenije« - ki so ga bile sprejele stranke nove večine, z Resni.co vred, še preden bi dobili vlado. In izjavil je, tale gospod, mimogrede bivši disciplinsko problematičen policist, da bo takoj šel v Moskvo in pognal dialog z Rusko federacijo, - na to pot še čakamo - in da bo storil vse, da izstopimo iz zveze Nato… no tudi iz Evropske unije, a je kasneje priznal, da se je pri bil slednjem malce uštel, ker da je ta korak - kolikor sem ga razumel - preveč kompliciran.

Pot v Moskvo in izstopi, še iz Svetovne zdravstvene organizacije in drugih mednarodnih povezav ter struktur, bi naj bili zapisani in zacementirani v Resni.činih »programskih izhodiščih«, ki da ostajajo - kot pravi Stevanovič - glavno vodilo pri odnosih do nove koalicije in vlade. Ker smo ga slišali tudi izreči podporo koalicijski pogodbi s katero se Janša podaja na oblast, gre slednjega vprašati ali je vanjo zapisan tudi ta 360% obrat slovenske zunanje politike? Ve se da dialogu z Moskvo in odhodu iz Nata sem osebno zelo naklonjen!

Naj še pojasnim naslov, »Resni.ca kot račka«. Stranka se razglaša za opozicijsko a njena dejanja govorijo nasprotno. Ustavni pravnik, dr. Saša Zagorc, je tako držo posrečeno opisal s starim izraelskim pregovorom o rački: »Če hodiš kot račka, če plavaš kot račka, če kvakaš kot račka, potem si najbrž račka«.

»Non ci resta che piangere – Nam ne preostane drugega kot jokati«, je naslov ene najbolj prepoznavnih komediji neponovljivih Massima Troisija in Roberta Benignija. Skoraj 2 uri samega smeha in krohotanja. Bi se pa ta naslov bolj zvesto prilegel filmu, ki ga zadnje čase snemamo doma.

  

Načrtovan umor mednarodnega reda?

 

https://www.delo.si/sobotna-priloga/selektivna-uporaba-mednarodnega-prava-ko-pravila-veljajo-le-za-nasprotnike

Pravila mednarodnega prava veljajo le za nasprotnike – 2

Naj mi bo dovoljeno da se odzovem na poučen in prepotreben prispevek dr. Božo Cerarja, med najbolj znanimi imeni domače diplomacije, o tem kako se svetovna skupnost vede do mednarodnega prava. Naj takoj povem, da ga skoraj v celoti podpišem, saj na to kar trdi dr. Cerar sam opozarjam že vrsto let, najbolj konstantno od prvih sankciji EU proti Rusiji po agresiji 24.2.2022 na Ukrajino, ki niso sledile temu, kar smo bili videli 2003 leta ob še bolj spornemu, s povsem zlaganimi motivi, napadu Združenih držav Amerike na Irak. Še huje, takrat je dober del EU, s Slovenijo vred, sodeloval v koaliciji voljnih, ki je to nezakonito dejanje podpirala.

In danes, po več kot 20 let, ni nič drugače. Kaznujemo s pravcato ofenzivo sankciji in poskusov mednarodne osamitve Rusijo ker z okupacijo dela Ukrajine in nenehnimi napadi nanjo krši mednarodno pravo in Ustanovno listino Združenih Narodov, zaveznicam ZDA in Izraelu pa dopuščamo, da to isto pravo dobesedno cefrata. Genocid Palestincev v Gazi, njihov izgon iz Zahodnega brega, potem, ko so bile vse resolucije svetovne organizacije o nezakonitosti tega početja poteptane, agresija na Iran in na Libanon, samo ameriška na Venezuelo pa Trump napoveduje še prevzem shirane Kube, vse to v eklatantnem nasprotju s pravili mednarodnega reda, motijo Evropo le toliko, da tu pa tam kdo zaviha nos. Pa še to raje z roko nanj, da bi le ameriški despot tega ne opazil. Edini Evropejec, ki ni le zavihal nos ampak Trumpu jasno povedal kar mu gre in mu prepovedal uporabo oporišč na ozemlju svoje države za napade na Iran je bil španski premier Sanchez. Res, tudi nemški kancler Merz je glas dvignil, a ne tako kot kolega s Španije, da bi agresijo na Iran nedvoumno obsodil - le skritiziral jo je, ker da z napačno strategijo. Sam ni pojasnil kaj je s tem mislil?! Pa še najbolj mili odziv Evropske unije, da bi ne ostali le pri slabi volji posameznikov do početja Netanyahuja in Trumpa, poziv Španije, Irske in Slovenije k začasnem suspenzu pridružitvenega sporazuma z Izraelom zavoljo kršenja njegovega 2. člena, ki utemeljuje sodelovanje na spoštovanju človekovih pravic, v Bruslju ni šel skozi. Škandalozno!

Ob Dnevu Evrope je naša evropska komisarka Marta Kos, kot aktivistka soudeleženka prireditev v Ljubljani v počastitev dneva, dejala, kako se ji »zdi pomembno, da ko nas napadajo z Vzhoda (beri Rusija), kot z Zahoda (beri ZDA), držimo skupaj«, ob zavedanju, da »to kar imamo ne pride samo od sebe, oz. da moramo našo demokracijo in naše vrednote braniti«. Lepa izjava toda po svojem tudi bizarna, ker površna, nedorečena in nenačelna. Kaj je kot del ekipe Ursule von der Leyen v tem smislu, odkar je v Bruslju, sama storila. Soglašala z ukrepi proti »napadalcev z Vzhoda«, nisem pa slišal njenega glasu, da bi enako ravnali do »napadalcev z Zahoda«.

Mednarodno pravo ni mrtvo, le spoštuje se ga selektivno – pravi dr. Cerar, pri čemer dodaja, da njegove kršitve niso posamični eksces temveč sistemski pojav. Če je temu tako se celotnemu mednarodnemu redu, piše najhuje. Umira in se ugaša na obroke in podnebju nimamo kaj pripisati. Sistemske pojave generira, usmerja in nadzoruje človek, točneje oni, ki smo mu na volitvah zaupali, da bo skrbel za našo prihodnost. Sredi tega smo zadnje čase tudi pri nas doma. Kaj bo iz tega ratalo počakajmo še kak teden, nato verjamem, da eni v smeh, večina pa v jok!

... In žalostno je tudi pri medijih!

 

Kritičnega pogleda na svet, ki razpada vse manj!

Spoštovani bralke in bralci,  se sprašujete kdaj, kako to, da tudi naše vlade, mislim na oblasti sveta, ki mu pripadamo, to je Zahod (Zveza Nato, Evropska unija, Svet Evrope…), ki se razglaša za najbolj civiliziranega in spoštljivega do vladavine prava, obnašajo do posameznih izzivov časa, ki ga živimo, podobnih lastnosti, enkrat tako, drugič drugače, odvisno od vlog njihovih protagonistov, oz. od tega ali so nam zavezniki ali ne?! Ob tem, ne pozabimo, da velja za vse in za vsakogar dogovorjen in predpisan mednarodni red. Govorimo o določilih mednarodnega prava, prava morja, humanitarnega prava ter Ustanovne listine Organizacije združenih narodov, ki so predmet prepogostih kršitev. Problem je v tem, da ko jih kršijo izven našega ožjega mundusa jim to očitamo, jih obsojamo in sankcioniramo, ko jih mi pa, kot da smo v to skorajda primorani, da bi obranili neke druge pridobitve sodobne civilizacije - človekove pravice in svobodo, oz. demokracijo. Tudi takrat, ko je vidno z vesolja, da ne gre za to, temveč za preprosto nadvlado, za uveljavitev naših geopolitičnih, geostrateških in ekonomskih ter ostalih neokolonialnih interesov, na račun koga drugega.

Najbolj kričeč tovrstni primer je naš domači, evropski in širši zahodni odziv na vojno v Ukrajini, po ruski agresiji februarja 2022, ter na genocid v Palestini od oktobra 2023 dalje, in na vojno z Iranom, ki sta ju konec februarja letos sprožila Izrael in ameriška administracija. V prvem primeru - po 4 letih in pol napadov in spopadov, cca 14 tisoč ubitih civilistov, od teh 2 tisoč otrok - sta Nato in EU zasuli Rusijo z na stotine sankciji, jo skušali mednarodno osamiti, ter z nenehnim oboroževanjem Ukrajincev z vse bolj sodobnimi sistemi, stavili  - danes vidimo da zmotno - na njihovo končno zmago. V drugem pa - 63 tisoč pokončanih življenj v povsem sesuti Gazi, od teh 22 tisoč otrok, cca 2 tisoč v Libanonu in nekaj tisoč tudi v Iranu, z vodilnimi možmi vred, kar je, zavoljo obrambnih odzivov Irana in zaprtjem Hormuške ožine, botrovalo pričetku največje energetske krize Evrope v tem stoletju, posledično finančne in gospodarske tudi v globalnih razmerji -, pa razen izjem (glej Španijo) smo ali umolknili, ali se odkrito postavili na stran agresorjev, ne žrtev. Večina v Evropski uniji je zavrnila celo poziv Španije, Irske in Slovenije, da bi vsaj začasno zamrznili pridružitveni sporazum z Izraelom zaradi kratenja človekovih pravic. Oba primera sodita na vrh neizpodbitnih kršitev mednarodnega prava in Ustanovne listine OZN!

O tem pisarim že ves čas, torej nič novega, a tokrat zato, da bi izrecno pozval medijske delavce osrednjih medijev, urednike, novinarje, kolumniste, poročevalce, k kritičnemu naslavljanju v svojih oddajah in poročanjih, te disparitete, te diskrepance, te asimetrije, te nenačelnosti, nedoslednosti in krivičnosti zahodnih oblasti, z domačo vred. Če zrem samo na RTV, oz. na TV Slovenija, nekaj malega v tem smislu zaznam v Tarči, ko vzame v pretres mednarodno situacijo, v kakem Žitnikovem Intervjuju, pri Marcelu in Milinkovičem Zrcalu tedna.

V Globusu in Mednarodnih obzorjih skoraj da nič, pa bi naj bili najbolj poklicani in kvalificirani oddaji o mednarodnih tematikah. Pisal sem urednikoma, Bakiču in Condeju, pa dopisniku iz Bruslja Juriču, a brez nikakršnega odziva. Da bi enkrat slišali vprašanje Leynovi, Kallasovi, ali Costi, se vam zdi prav in pravično, dame in gospodje, da se EU še vedno znaša samo nad Rusko federacijo in Ruse, ne pa tudi ob počenjanju veliko hujših rečeh, nad Izraelom in ZDA? Da bi enkrat slišali v Odmevih kritike narativov Zahoda do izpričanih izzivov - po kapljicah le Danilo Turk.

Vsi o tem kako se soočiti s globalno krizo, ki nastaja, ekonomisti, direktorji, obramboslovci, analitiki, nihče pa ki bi kazalec usmeril na prva njena sprožitelja, na Natanyahuja in Trumpa, ter ju klical h končanju napadov na Gazo, na Libanon, na Iran... Edini, ki se poleg španskega premiera upa reči bobu bob, ker se Trumpa ne boji, kot je sam priznal, še Papež Leon 14. zaslužnega sukcesorja velikega Frančiška.

Čemu ta strah, čemu ta zadržanost, čemu ta samocenzura, kolegi in kolegice novinarji?

EU vse bolj skisana...

 

Zahod in načelnost…

Sta pojma združljiva? Tu pa tam, kdaj pa kdaj, včasih, izjemoma, po vremenu, po trenutnem razpoloženju onega ali onih, ki naj bi na načelnosti gradili pravila sobivanja deklarirano najbolj naprednega in civiliziranega dela sveta. Bila je minule dni priložnost, da bi v Bruslju na vrhu zunanjih ministrov, Evropska unija končno pokazala načelnost, doslednost, koherentnost in pravičnost ob pozivu treh njenih članic: Španije, Irske in Slovenije – Robertu Golobu in Tanji Fajon sem poslal čestitko -  da bi zavoljo kriminalnega početja Izraela s Palestinci v Gazi in na Zahodnem bregu (genocid, nasilni izgoni in ekspropriacije, diskriminatorna uvedba smrtne kazni izključno za pripadnike tega naroda itd) vsaj začasno prekinila pridružitveni sporazum z njim, ki mimogrede v 2. členu vzajemno sodelovanje jasno pogojuje s spoštovanjem človekovih pravic. Kako bogokletno utegnejo zveniti v ušesih Netanyahuja in njegovih ministrov te tri besede, če v povezavi s Palestinci?!

To dobro vedo Nemci, zavoljo podobnega pojmovanja človekovih pravic v nekem drugem času predvsem na račun Židov, ki so, Nemci,  sedanjemu Izraelu iz naslova zgodovinskega dolga takoj priskočili na pomoč ter še z nekaterimi drugimi članicami unije preprečili, da bi se okrog pobude Španije, Irske in naše države, zbralo soglasje.

Do Rusije, ki je Ukrajini prizadejala, po številu žrtev in obsegu razdejanji in to v letu in pol več, 5 do 7 krat manj škode kot je to storil, s sponzorstvom ZDA, v Gazi, na Zahodnem bregu ter zadnje mesece še v Libanonu Izrael, se kaznovalni ukrepi nadaljujejo, medtem ko izraelski režim ostaja nedotaknjen, razen kake malenkosti, oz. bolj simbolne sankcije posamičnih držav kot tudi naša. Ko sem pisal Golobu in Fajonovi, sem znova predlagal, da če je temu tako, če se EU ne more odzvati do mednarodnih izzivov podobnih karakteristik z enakimi vatli, naj Slovenija, skupaj s Španijo, Irsko, morda še Slovaško, Češko in še s kom, ali tudi sama, zavrne podporo nadaljnjim sankcijam proti Ruski federaciji. Vladavina prava, mednarodno, humanitarno in pomorsko pravo, določila Ustanovne listine OZN ter na splošno utečena pravila in uzance v mednarodnih odnosih… ali veljajo za vse, ali za nikogar! In sam trdim še enkrat več, da če si Izrael in tudi ZDA – glej početja Trumpove administracije do Irana, še prej do Venezuele in Kube, s sodobnim piratstvom v Karibskem morju in apetitih do Grenlandije in Kanade, nenazadnje z izstopom iz Pariškega podnebnega dogovora in iz agenciji ter drugih struktur same Organizacije združenih narodov v škodo celotnemu svetu – ne zaslužita prezir, si ga še manj Rusija!

Mali preskok, a še vedno na temo načelnosti Zahoda.

Minuli torek je bil na čelu Slovenskega Olimpijskega komiteja znova, drugič, soglasno potrjen Franjo Bobinac. Zaslužil si je seveda tudi on čestitko, ko sem mu položil na srce skrb za poštenost olimpizma še na svetovni ravni, da bi ob prvi priliki storil to kar je poskušala v Bruslju, pa ji ni ratalo, Tanja Fajon. Pozval sem ga namreč k prizadevanjem v odnosu do drugih nacionalnih olimpijskih komitejev in do svetovnega - do MOKa, da bi, recimo temu, »rehabilitirali« in to enakopravno, v olimpijska in ostala športna dogajanja izključene ruske športnike. Še enkrat, če vsakič ponosno in pod svojimi zastavami definiralo Izraelci in Američani, enako pravico gre priznati Rusom in Belorusom, edinima narodoma, ki je bilo ob ruski agresiji na Ukrajino to veselje odvzeto. Šele takrat bo imel Bobinac pravi meter za uveljavitev sanje o Sloveniji kot najbolj športna nacija na svetu.

Tudi novinci imajo kdaj prav!

 

Stevanovič v Moskvo?!… Dajmo mu blagoslov.

Ministre odhajajoče vlade Roberta Goloba, od premiera samega do ministrice za zunanje in evropske zadeve Tanje Fajon, ministra za obrambo Boruta Sajovica,  ministrice za infrastrukturo Alenke Bratušek in ostalih… pozivam, da preden prepustijo svoje stole, mize in fikuse naslednikom, storijo končno eno pametno v zvezi z vojno v Ukrajini, priznajo da ima novoizvoljeni predsednik Državnega zbora, Zoran Stevanovič, prav, ko napove pot v Moskvo in obisk Dume… Če?! Da, če od nje ne bo odstopil, če se ne bo premislil, kot je že kreativno prodajal svojim volivkam in volivcem in sicer javnosti ostale dane obljube?! No, da ga nimam za verodostojnega in primernega za položaj do katerega se je dokopal, sem pojasnil v mojem prejšnjem pismu, pozdravljam pa odnos, ki ga ves čas goji in izkazuje do ukrajinske vojne in Nata in pri tem ga bom še dodatno spodbujal. Sklada se s pogledi velike večine mirovnic in mirovnikov, ki bi radi, da se spopadi končajo, sklene mir in se odnosi z Rusko federacijo vrnejo čimprej v neko znosno sosedstvo. Vrnejo naj se v EU tudi ceneni ruski energenti, še kako potrebni ob tem, kar ZDA počnejo z Iranom, ki tamkajšnje nevarno draži. Glede Nata, pa naj se vsaj preveri razpoloženje ljudi do slovenskega članstva vanj. Osebno sem mu nasprotoval že v času referenduma leta 2003, ko smo se zanj odločali. Po 23 letih so se zadeve v zvezi z vlogo in početjem tega zavezništva, nenazadnje višina »članarine«, toliko spremenile, da bi kazalo znova vprašati narod, ali se vanj še čuti varnega in se mu zdi cena te varnosti primerna, ali prej morda obratno? Ne pozabimo, da je bila širitev Nata proti ruskim mejam (priprave na sprejem Ukrajine) glavna iskra, ki je zanetila konflikt.

Zanimivo, da ob Stevanovičevi najavi poti v rusko prestolnico, prvak SDSa in najbolj verjetni vnovični mandatar Janez Janša ni rekel ničesar. Res je, da ko je prišlo do ruske agresije 24.2.2022, je bil prvi »Evropejec«, ki je šel s parimi kolegi v Kijev, obljubljat Ukrajincem evropsko pomoč in da je bila takrat Slovenija prva, ki je napadeni državi dostavila orožje (tanke), a današnji molk lahko izpričuje spoznanje, da z dosedanjim pristopom EU in Nata do te vojne rezultatov ni, ker se le ta nadaljuje in ruske sile, potem ko so zasedle že več od petine ukrajinskega ozemlja še napredujejo, in da bi zatorej ne bilo slabo če bi se poiskale alternativne poti h končanju te drame. Prijatelj Orbana in zaprisežen fan Donalda Trumpa, ki sta oba dokaj blizu Putinu, je tudi okoliščina, ki je ne gre zanemariti.

Zato še enkrat, spoštovani Golob, Fajon, Sajovic, Bratuškova in ostali… vzemite za dobro to, kar namerava storiti novopečeni predsednik parlamenta s to svojo željo po obisku Moskve in nehajte vztrajati z bunkerjem do Rusije, ki so nam ga vsilili in nam ga še vedno vsiljujejo Leynova, Kallasova, Rutte, Merz, Macron, Tusk in še drugi vojni hujskači.

Gospod Golob, vi se pogosto hvalite z načelnostjo in doslednostjo svoje vlade do mednarodnih izzivov. No, zdaj ko je madžarski avtokrat padel in ni več zadržkov za nadaljevanje s sankcioniranjem Ruske federacije, bo sprožen že 20. tovrstni paket, medtem ko do še hujše in nekaj krat bolj krvave drame, ki se že tri leta odvija na Bližnjem vzhodu, od genocida Palestincev v Gazi, do ekspropriaciji njihovega imetja na Zahodnem bregu, zadnje mesece še ameriško-izraelska agresija na Iran in izraelski vdor v Libanon, podobnega odziva Evropske unije in Nata niti približno ni. Ene same sankcije proti agresorjem ni bilo sprožene. Če bi res bili koherentni, bi rekli Bruslju: »Zdaj pa dovolj. Če si Netanyahu in Trump ne zaslužita sankciji, si jih Putin še manj!«

Na koncu pa še svarilo. Si predstavljate, koalicijski dame in gospodje na poti v opozicijo, da to česar v celem mandatu v zvezi z Ukrajino niste storili vi, stori nova vlada, da se Janša upre Leynovi in Rutteju ter zajaha tudi sam dialog s Putinom ter se pridruži Trumpu pri pogajanjih o miru? In da mu mirovniki, že zavoljo načelnosti, zaploskamo?

 

 

Trump in Netanyahu zagospodarila Zahodu

 

ZDA in Izrael potiskata svet v kaos, mi krivimo Iran?!

"Iranska brezbrižnost do držav, ki nikoli niso bile vpletene v ta spor, ne vpliva samo na obrestne mere hipotekarnih kreditov in na cene bencina ter na življenjske stroške v Združenem kraljestvu in mnogo drugih državah po svetu, ampak vpliva na našo svetovno gospodarsko varnost," je dejala britanska zunanja ministrica,  Yvette Cooper, na nedavnem video-srečanju predstavnikov več kot 40 držav o usodi Hormuške ožine. Bila je pobudnica le tega. Kako licemerje! Kako zavržno zvenijo te besede ob dejstvu, da vojne, ki je privedla do otežkočene in hudo tvegane plovbe preko omenjene ožine ni sprožil Iran, ampak sta to storili zahodni zaveznici, ZDA in Izrael. Kako si je mogoče pred tem še vedno zatiskati oči. Očita se Iranu brezbrižnost do držav, ki da nikoli niso bile vpletene v ta spor. Referira seveda na nas Evropejce in na Azijce, ki takoj po Iranu, kot žrtev agresije, ki že plačuje visok krvni davek in mu vse manj uravnovešen Trump grozi s »pokončanjem v eni sami noči« - a smo vse bližje jedrskemu udaru? -  najbolj trpimo posledice te vojne na naše energetske, finančne, gospodarske, socialne in tudi varnostne bilance. Toda da se nismo vpletli v ta spor ne drži. Vpletli smo se v trenutku, ko te agresije nismo obsodili ali jo celo nekateri odobravali, ko smo se nanjo odzvali. Ravnali smo diametralno nasprotno od ruske na Ukrajino, čeprav je slo za povsem enako kršitev mednarodnega in humanitarnega prava ter Ustanovne listine OZN. Takrat so nam besede obsodbe, izključevanja in kaznovanja agresorja tekle kot po maslu.

Na tej video-povezavi je bila tudi naša zunanja ministrica Tanja Fajon. Med previdnejšimi glede pripravljenosti prispevati k zagotavljanju varnosti v zoženi ožini – domnevamo lahko da samo z napotitvijo za to usposobljenih pomorskih sil, ki bi postale seveda dodatne tarče iranskega gneva in odpora?! - je po sestanku dejala,  da so se kolegice in kolegi strinjali okoli nujnosti usklajene diplomacije. Seveda, po diplomatskih poteh, hvala Bogu! Toda problema nihče ni naslovil tako, kot bi preprost državljan, bodisi evropske bodisi azijske celine, ki najbolj čuti posledice te drame, pričakoval, in sicer, kot je pri nas doma povsem jasno spregovorila koalicijska Levica: »Naj ZDA in Izrael prenehata z vojno, ki sta jo začela, pa bo morska pot ponovno odprta, kot je bila pred napadom.«. Sherlock Holmes bi pri tem dejal: »Elementary, my dear Watson«.

Morala bi se postaviti na tem stališču tudi naša ministrica, zlasti potem, ki je že bila ob napadu 18. marca, kritična do ZDA in Izraela – nerazumno, žal, še bolj do Irana, ker je vračal udarce in je zavoljo tega poklicala na zagovor njegovo veleposlanico, ne pa pandana agresorjev – a vendar, vztrajati bi morala pri tem, da bi vsi udeleženke in udeleženci video-srečanja v en glas zahtevali, ali vsaj pozvali, moledovali, ponižno prosili Trumpa in Netanyahuja, da naj končata z agresijo! Zaenkrat edino Španija, preko svojega premiera Pedra Sancheza, je v tem smislu pokazala da ima jajca!

Če bi sam bil na mestu Fajonove, bi ob spoznanju, da mi je posel ušel iz rok, da sem z njim iztiril iz načelnosti in doslednosti, kar je zakričalo zlasti ob začetku izraelskega pobijanja Palestincev v Gazi, zavoljo bodisi lastne nepazljivosti, bodisi pritiskov iz vrha, odstopil s položaja. Toda recimo, da ima ministrica tršo kožo in da je nekoliko zadihala ter se okrepčala z relativno uspešnim predsedovanjem RS Varnostnemu svetu Združenih narodov, a zadnji vzdihljaji Golobovega mandata so jo znova postavili pred hudimi preizkušnjami, pred katerimi bi moja malenkost zagotovo dvignila roke. Sporočil bi predsedniku vlade: »Tokrat pa se res ne grem več!«. Omenil sem že nespodobno povabilo na zagovor Iranske ambasadorke, še huje pa je bil vladni, oz. Svobodin NE ministričinemu predlogu da bi se Slovenija pridružila tožbi Južne Afrike na Meddržavnem sodišču v Haagu proti Izraelu zaradi genocida nad Palestinci, kar se je obljubljalo že skoraj pol leta prej,  ter nenazadnje besedne akrobacije na omenjeni video-povezavi glede usode Hormuške ožine in znova nekoherentno pristajanje na kazalec, ki ga je britanska kolegica usmerila na Iran, da bi se le izognili mrkemu pogledu in divjaških groženj ameriškega despota, prvega krivca za ves ta kaos, na naš račun.  Skušal bi si vsaj delno povrniti obraz, oz. oditi z dvignjeno glavo.

 

les jeux sont faits ... JJ se vrača!

 

»Nam funkcije ne pomenijo nič!«

… izjavi tip, ki je pravkar zgrabil najvišjo, ki je bila še na voljo in mu je bila ponujena. Bil je postal 16. predsednik Državnega zbora. Zoran Stevanovič, nekdanji disciplinsko problematični policist, nekajkrat v navzkrižju tudi z zakonom, parlamentarni novinec, predsednik najmanjše stranke, ki je prešla prag parlamenta - Resnica. Izvolitev je osupla večji del javnosti, tudi tiste, ki  je s svojimi glasovi v nedeljo 22. marca omogočila, da bi se zgodila, ker v diametralnem nasprotju z referencami in standardi, ki so od osamosvojitve dalje veljali in se zahtevali za mesto prvega med enakimi - poslank in poslancev, in drugega po položaju v državi, takoj za predsednikom, oz. predsednico Republike. Bil je zadel, Stevanovič, življenjski loto.

Da je za to funkcijo kandidiral, sam pravi, da so mu idejo dali mediji, a jasno je, da brez dogovorjenega prišepetavanja z desnih klopi tega koraka ne bi storil.  Bili so na voljo glasovi celotne desne polovice in več Državnega zbora – SDS, NSi/SLS/Fokus, Demokrati in seveda Resnica = 48. In vse je tudi prejel. Predsednik deklarirano suverenistične, antievropske in antisistemske stranke, ki ji »funkcije ne pomenijo nič« je tako zasedel najvišjo za katero lahko pretendira parlamentarec. Toliko o verodostojnosti tega gospoda in njegove stranke ter o državotvornosti onih, ki so ga izvolili, ker imajo toliko politične in parlamentarne kilometrine za seboj, da vedo, da izbira ni primerna, da je tokratna selekcija dosegla dno.

A kaj hočemo, to je pač politika, redkokdaj čista, načelna, plemenita in poštena, vsakič zagotovo umetnost možnega. Je pa izvolitev prvega med enakimi pomenila da je bil novoizvoljeni Državni zbor konstituiran in da so stekli roki, za oblikovanje večine, ki bo imenovala vlado. Glede na rezultat pri izvolitvi predsednika je postalo več ali manj vsem jasno, da za njim že stoji tudi nova izvršna oblast, ki bo že četrtič v rokah Janeza Janše. Eni pravijo, da temu še ni tako, da je še vse odprto, da ima še kako karto za igrat tudi relativna zmagovalka volitev, Golobova Svoboda, sam pa v to dvomim in vidim cel trojček odhajajoče koalicije - ob Svobodi še SD in Levica/Vesna – tokrat v opoziciji.

Sam Stevanovič je sicer že pred samo volilno kampanjo izjavljal in to izjavo tudi notarsko overil, da v vlado, ki bi jo vodil prvak SDSa ne bo nikoli vstopil ker do njega in do vseh proticepilcev v času Covida sovražna in represivna – gospod je takrat vodil proteste proti obveznemu cepljenju – a časi se spreminjajo in opazno močan stisk roke med Janšo in Stevanovičem po izvolitvi slednjega je bil več kot poveden o njunem novem odnosu. Je pa res, da Resnici ni niti treba vstopiti v vlado, ki bo tudi brez nje ohranila večino napram opozicije, za 3 do 5 glasov, in da ko bo potrebovala 46tega, ve se od kod ga bo prejela.

Stevanovič ni slučajno izjavil, najprej da bo njegova stranka »konstruktivna« kar tudi pomeni kooperativna opozicija, v nadaljevanju pa celo zatrdil, da overjena izjava ne velja več. Pa se predstavlja kot paladin integritete in boja proti korupciji?!

Kakorkoli že so volitve  mimo, je  kar je, smo kar smo. Volivke in volivci imajo vedno prav, tudi ko se zmotijo ali so ogoljufani. Po volitvah nimaš več kaj, razen tega da če so ti pomagale do oblasti nazdraviš in se veseliš, če so te porazile pa lahko objokuješ, spoznaš komu so maske padle in se pripraviš na novo vlogo, na vlogo nadzornika oblasti, ki ji mora gledati pod prste, jo opozarjati ko po svoji presoji ravna slabo, če celo nezakonito jo tudi ovaditi in o vsem tem sproti seznanjati ljudstvo, ki jo je izvolilo.

A dolžan si storiti še nekaj, če si poraženec, opraviti globoko samorefleksijo in poiskat razloge, pa si priznati napake, ki so privedle do spremembe. In pri tem ima dr. Robert Golob kar nekaj masla na glavi. Škoda papirja, da bi našteli vse njegove večje in tudi drobne poteze, ki so pretehtale uspehe ter mu zbile 11 poslanskih mandatov pa nekaj tudi koalicijskima partnerjema. Sam bi opozoril, ker o njej največ pisarim, na neprincipielno, oportunistično in celo podrepniško zunanjo politiko. Še pri edinem obetajočem momentu, pri priznanju Palestine in obsodbi genocida v Gazi, si te zgodbe Golob ni upal pospremiti do konca. Pridružitev k tožbi Južne Afrike na Meddržavnem sodišču v Haagu proti Izraelu je zavrnil.

No, ne trdim, da je njegova koalicija padla zaradi zunanje politike, daleč od tega, a iz naslova motiviranosti kritikov, predvsem mirovnikov, da bi se volitev udeležili v čim večjem številu in, četudi z zavihanim nosom, storili vse, da bi ne šlo še na slabše, da se ne bi znova znašli v objemu desnice, konkretno SDSa in Janeza Janše, je zmanjkalo odhajajočemu levosredinskem trojčku kar nekaj pomembnih glasov. Že tisoč, pa sem prepričan da je manjko večji, bi lahko spremenilo razmerja sil.

 

 

Aleš Musar k Melaniji Trump?!

 

Po kaj je šel predsedničin soprog v brlog svetovne pošasti?

 

Alina Maratovna Kabaeva. Kdo že je? Putinova Melanija, sicer na Zahodu manj popularna, 13 let mlajša in kot nekdanja ritmična gimnastičarka z vrsto svetovnih odličji, drobcena, po meri moža. Sposojam si njeno ime, da naslovim vprašanje naši predsednici Republike, Nataši Pirc Musar, ali bi se odzvala povabilu, ki bi ga ta gospa naslovila njenemu soprogu Alešu, za udeležbo na nekem mednarodnem forumu prvih dam in prvih gospodov, v Kremlju, posvečenemu dobrobiti otrok skozi odraščanja in vseh izzivov, ki jih le to prinaša. Česa takega se je lotila Trumpova gospa in zbrala okoli sebe minule dni v Beli Hiši udeležence, pretežno nežnejšega spola, iz 45 držav in 28 tehnoloških organizaciji. Ime pobude: Konferenca globalne koalicije za dobrobit otrok skozi promocijo izobraževanja, inovacij in tehnologije. In seveda zraven smo videli tudi Aleša Musarja.

Oni, ki me berejo, vedo da sem po svoje »nataknjen« na principielnost, doslednost, koherentnost, enake standarde še posebej pri upravljanju z zunanjo politiko in odzivanju na najbolj zahtevne mednarodne izzive in na početja njihovih protagonistov. Zato gornje nekoliko provokativno vprašanje, na katero dvomim, da bi mi predsednica odgovorila pritrdilno. Putina in vse kar predstavlja gledamo že peto leto kot pošastnega sovraga, Trumpa pa zgolj kot čudaškega zaveznika, kljub temu da je zakrivil, odkar se je vrnil v Belo Hišo, z okrepljenim oboroževanjem Izraela in siceršnjim podpiranjem Netanyahuja pri izvajanju genocida nad Palestinci, pet krat več civilnih žrtev in deset krat več pokončanih otrok, kot je moč pripisati ruskemu predsedniku v štirih letih vojne na račun civilistov v Ukrajini.

Toda, četudi bi bil odgovor pritrdilen, bi se morali vprašati ali se je primerno udeleževati srečanj s humanitarnim, vzgojnim, naprednim pridihom, zlasti ko gre za usodo otrok, pri nekomu, bodisi Putinu, bodisi Trumpu, ki mu njihovo življenje, kje šele počutje, zdravje, vzgoja, sanje in spodobno odraščanje… pomeni »zero!«, in ki jih konkretno Trump zlorablja da bi še enkrat več dokazal, da za tovrstne obravnave pristojna svetovna organizacija, to je UNICEF, ni kos svojemu poslanstvu, tako kot to počne z Board of Peace na račun celotne OZN. A naši predsednici in sicer celotni slovenski diplomaciji še ni kapnilo, da je vse to – nedavno se je ponorčeval z Varnostnim svetom, ko je soprogi prepustil  predsedovanje njegove prve seje – del načrta nadomeščanja Organizacije združenih narodov z alternativnimi ali vzporednimi vzvodi vladanja svetu v lastni režiji?!

Aleš Musar, verjamem da povsem iskreno, a naivno: »Se naredi neke vrste forum na katerem bi lahko debatirali in razreševali vprašanje etike in tveganj, ki se pojavljajo pri tej uvedbi (p.p. uvedbi Umetne inteligence) v izobraževanje. Hkrati tudi da bi orodja UI bila na razpolago vsem otrokom«.

Ja, g. Musar, plemenite misli in namere, toda otroci na katere se znašajo Izrael in ZDA, v Gazi, Vzhodnem bregu, Libanonu, Iranu, Trump še na Kubi, nimajo na razpolago niti pravice do doma, do vode in kruha, do zdravja, do svetlobe in gretja, do preživetja. Samo še sreča jim je na voljo, a še ta kot zadetek na loteriji.

A se niste vprašali: »Kaj počnem v domu sostorilca genocida, ki ga je moja gospa tako odločno obsodila v Evropskem parlamentu, in v družbi soproge samega izvajalca tega zločina?«

Ni slučaj, da iz Španije, za katero vemo kaj si misli o Trumpu in kaj mu je premier Pedro Sanchez povedal, ko je napadal Iran – Španija je tudi, za razliko od nas, sopodpisnica tožbe Južne Afrike proti genocidnemu Izraelu na ICJ - nobena prva dama, ne kraljica Letizia, ne premierjeva Begona Gomez, ni šla k Melaniji. Temu se reče načelnost!

 

 

Da sem bil žalosten, sem rekel premalo...

 

Zgrožen sem!

… Ko ob bujenju ugotovim, da ni bila mora kar sem izvedel dan prej, ampak realnost in da praktično živim v banani republiki. Najboljše kar je v soočanju s  številnimi hudimi mednarodnimi izzivi časa zmogla domača zunanja politika v iztekajočem se mandatu in to je, da se je vsaj besedno postavila po robu Izraelu ob masakru, ki ga izvaja nad civilisti v Palestini, v sostorilstvu z Združenimi državami Amerike in dobrim delom Evrope, je včeraj izpuhtelo v odločitvi Vlade, da od besed ne preide k dejanju. Zavrnila je namreč predlog Ministrstva za zunanje in evropske zadeve, da se tudi Slovenija pridruži skupini 15 držav, pri podpori tožbi Južne Afrike zoper Izrael zaradi genocida, na Meddržavnem sodišču v Haagu, korak, ki bi pomenil sklepno dejanje pri opredeljevanju do omenjenega zločinskega početja Izraela in zaveznic.

Z vladnim umikom od te namere, ki se je napovedovala in skorajda obljubljala dobro leto dni, so maske padle. Izve se da je predlog prejel podporo le manjših koalicijskih strank - SD in levice - kar pomeni, da so ga zavrnili ministri in ministrice Svobode, domnevam s predsednikom vred, in da so takemu razpletu botrovali močni zunanji pritiski. Tako predlagateljica sklepa, ministrica Fajonova, ki po seji vlade ni mogla skriti razočaranja. Enako predsednica Republike, Nataša Pirc Musar.  »Izkazane nenačelnosti ni mogoče z ničimer opravičiti!« - je bil njen odziv. Nevladne organizacije, ki so bile lani zbrale 5 tisoč podpisov v podporo pridružitvi k tožbi na ICJ, govorijo o »sramoti«.

In ko padajo maske onih, ki si jih pred 4 leti volil, ko izveš, da je oblast, ki si ji bil zaupal podlegla tuji volji, ki je daleč od pravil, ki regulirajo svet in od vrednot, ki jim slediš od vekomaj, pade tudi vera v to da živiš v državi, ki se razglaša za napredno, neodvisno in suvereno.

»Edino Sanchez ima j**** ( beri: … pogum)«, je Jan Klokočovnik iz Primorskih novic pred dnevi naslovil svojo kolumno o odzivih Evrope do združenega napada Izraela in ZDA na Iran. Gre za to - povem za tiste, ki te reči ne spremljajo z dovoljšno pozornostjo -, da je španski premier edini evropski lider, ki je Donaldu Trumpu rekel NE! Omenjeno agresijo je odločno in nedvoumno obsodil, ker neizpodbitna kršitev mednarodnega prava in Ustanovne listine OZN, in ni dovolil uporabe ameriških oporišč na španskem ozemlju pri njenem izvajanju. Nakopal si je seveda bes in grožnje nesojenega Nobelovca za mir ter sankcije na račun dveh svojih ministrov s strani izraelskega vrha, a koraka nazaj ni storil, obratno, v sredo je dokončno potegnil veleposlanika iz Tel Aviva in znižal diplomatske odnose na raven odpravnika poslov. Dokazal je, da kar govori tudi stori, in da je Španija pri odločanju o teh rečeh povsem samostojna in suverena!

Vsaka čast njegovemu pogumu! Tudi zato, ker doma s skrajno desnim Voxom mu ne bo lahko in tvega dokajšnjo osamitev med evropskimi kolegicami in kolegi, ki jim je načelnost, glej ga zlomka, »španska vas«.

In ko vidim med njimi tudi Roberta Goloba,  me zajameta občutka sramu in žalosti.  Bila sta skupaj, kazalo je da enako odločna, ko sta njuni državi, družno še z Irsko in Malto, predlani priznali Palestino. Tokrat obratno. Pustil je Sancheza samega, sicer v družbi treh drugih, očitno bolj samo zaverovanih članic EU - Irske, Belgije in Nizozemske, plus Islandije, pri južnoafriški tožbi, in enako tudi pri načelnem odzivanju na ameriško-izraelsko agresijo na Iran.

Pri tem predsednika vlade sprašujem, ali se trudi, da bi ga volivke in volivci v nedeljo 22. marca odrešili vladanja? Da bi dosedanje podpornike potisnil k razmisleku, ali naj sploh gredo volit? Ker, verjemite mi, da je razočaranje nad medlim in nedorečenim odzivom do ameriškega-izraelskega posega na Iran, z vsemi posledicami, energetskimi, ekonomskimi, geopolitičnimi in drugimi, ki jih že čuti sleherni naš državljan, in še posebej nad zavržno odločitvijo okrog južnoafriške obtožbe zoper Izrael, ki dobesedno izdaja palestinsko stvar, ogromno!

Toda, brez skrbi, preplašen ptiček miru, šel bom na volišče in volil tako, da jastrebi in drugi mrhovinarji ostanejo še naprej visoko na nebu, ker od njih je pričakovati samo še huje, upoštevaje prijateljstvo, ki veže njihovega vodilnega z vodilnim pri izraelskih morilcih. Glede same banane republike, čeprav osramočeni, zgroženi in žalostni, bomo preživeli. Neizmerna je človekova prilagodljivost. Navsezadnje je s svojimi gorami, planjavami, gozdovi, jezeri, rekami, jamami, malce morja, in potrpežljivimi ljudmi še kar luštna in gostoljubna.

Še 11 dni do volitev!

 

Žalosten sem…

»Edino Sanchez ima j**** ( beri: … pogum)«, poveden naslov kolumne Jana Klokočovnika iz Primorskih novic o odzivih Evrope do združenega napada Izraela in ZDA na Iran. Gre za to - povem za tiste, ki te reči ne spremljajo z dovoljšno pozornostjo -, da je španski premier edini evropski lider, ki se je postavil po robu Donaldu Trumpu. Omenjeno agresijo je odločno in nedvoumno obsodil, ker neizpodbitna kršitev mednarodnega prava in Ustanovne listine OZN, in ni dovolil uporabe ameriških oporišč na španskem ozemlju pri njenem izvajanju. Nakopal si je seveda bes in grožnje nesojenega Nobelovca za mir ter sankcije na račun dveh njegovih ministrov s strani izraelskega vrha, a koraka nazaj ni storil, obratno, v sredo je dokončno potegnil veleposlanika iz Tel Aviva in znižal diplomatske odnose na raven odpravnika poslov. Vsaka mu čast! Tudi zato, ker doma s skrajno desnim Voxom mu ne bo lahko in tvega dokajšnjo osamitev med evropskimi kolegicami in kolegi, ki jim je načelnost, glej ga zlomka, »španska vas«.

In zakaj sem pri tem žalosten? Pa še sram me je! Ker ga je tudi naš premier, za razliko od predlani skupaj dogovorjenega koraka k priznanju Palestine, tokrat pustil samega in ker ni niti pol teh j**** še pokazal dober teden pred potekom mandata. Pokazal pa je španskemu kolegu hrbet še pri zadnji odločitvi  v zvezi z njunim odnosom do Palestine, ki jo je bilo potrebno sprejeti do 12. marca, in sicer pri pridružitvi k tožbi Južne Afrike proti Izraelu na Meddržavnem sodišču zavoljo genocida v Gazi, ki jo je bila ministrica Fajonova obljubljana že leto dni nazaj.

Žalosten sem tudi, ker še vedno nihče iz Ministrstva za zunanje in evropske zadeve ni poklical na zagovor veleposlanice ZDA in izraelskega kolego, predstavnika držav agresork na Iran, niti potem ko se je izvedelo za masaker 167 deklic v dekliški šoli v Minabu, na jugu države, da ne govorimo a sami nezakoniti agresiji, ki se z nezmanjšano močjo nadaljuje, ter o tem, da pa je bila zaradi povračilnih, obrambnih napadov na agresorska oporišča v Izraelu in okoliških arabskih državah - narobe svet! - zaslišana in okregana iranska veleposlanica. Ne pozabimo, da je po 51. členu Ustanovne listine OZN, odziv na agresijo, tudi z represalijo na račun agresorja, dovoljen in da s tega vidika Iran ne krši mednarodnega prava! Dodatno k temu pa smo podprli resolucijo, ki jo je kak dan nazaj sprejel Varnostni svet s katero poziva Iran k prenehanju napadov na bližnjih držav Zaliva, ne pa tudi ZDA in Izrael h končanju agresije nanj! Spet narobe svet!

In še enkrat žalosten, ker ni odziva s strani nikogar iz državnega vrha, na poziv k doslednosti, načelnosti in prenehanju s prakso dvojne morale in dvojnih meril, nenazadnje h končanju mandata z dostojanstvom, ki smo ga predsednici Republike, predsedniku Vlade, ministroma za zunanje in evropske zadeve ter za obrambo in predsednici Državnega zbora, naslovili dober teden nazaj petdeseterica podpisnic in podpisnikov iz vrst intelektualne sfere in bolj znane zainteresirane javnosti. Kot da je imena kot so Spomenka Hribar, Rudi Rizman, Jože Pirjevec, Bogomir Kovač, Uroš Lipušček, Igor Ž. Žagar, Nataša Sukič, Boris Žnidarič, Božidar Flajšman, Danijel Rebolj, Violeta Tomič, Pero Lovšin in še in še, povozil čas, kot da gre sicer za spoštovanja vredne intelektualce, celo akademike, ki pa o zunanji politiki nimajo pojma.  

Nenazadnje sem vse prej kot radosten, ko me vse to potiska k volitvam čez dve nedelji s cmokom v grlu in nahrbtnim bremenom neuslišanih vprašanj, pozivov, nasvetov, sugestiji, predlogov, razmišljanj, upanj in razočaranj, od začetka ruske »posebne operacije« 24. februarja 2022, z vmesnim genocidom v Gazi, dalje. »Kaka posebna operacija«?! - me bo kdo oštel in me podučil, da so Rusi zakrivili nad Ukrajino pravcato agresijo - Seveda, a bodimo koherentni… Tudi Trump in Netanyahu sta njun ubijalski pohod na Iran tako naslovila, pri čemer nismo imeli težav ga kot takega tudi akceptirati.

In še vedno vse tiho, tudi pri medijih, o neverjetni izjavi generalnega sekretarja Nata, Marka Rutteja, o tem da zavezništvo ne služi samo kolektivni varnosti članic, kakopak "pred Rusijo in terorizmom," ampak tudi "projiciranju moči ZDA na svetovnem prizorišču", pri čemer nas brezsramno poziva k aktivni podpori ameriško-izraelski kampanji v Iranu.

Toda, brez skrbi, preplašen ptiček miru, šel bom na volišče in volil tako, da jastrebi in drugi mrhovinarji ostanejo še naprej visoko na nebu.