Bili smo... Bomo še?

 

Koprska SD v zagonu ali dokončnem zatonu?

We Were Soldiers – Bili Smo Vojaki, je naslov ameriškega vojnega filma iz leta 2002, v koprodukciji in režiji Randalla Wallacea in z Melom Gibsonom v glavni vlogi. In v Kopru - naj mi bo dovoljena parafraza -  Bili Smo Socialni Demokrati, otročki pred-osamosvojitvene Zveze Komunistov, ta »hude«, »nedemokratične«, ki smo bili dali skozi vse faze iluminističnega  zorenja, preko ZKS-Stranke demokratične prenove, Združene liste socialnih demokratov, do končnih Socialnih demokratov. Bil sem 37 let med protagonisti in so-kreatorji te stranke, en mandat celo njen podpredsednik, od 1973 vse do 2010, ko sem odšel zavoljo neozdravljivih razhajanj s takratnim predsednikom Borutom Pahorjem verovan v idejo »Tretje poti«, po vzoru britanskega laburista Tonyja Blaira, ki pa je stranko, po mojem dojemanju, vodila stran od osnovnih in tradicionalnih levih vrednot socialne demokracije in jo vse bolj umeščala v neko amorfno sredino.

Da, bili smo v Kopru Socialni Demokrati. Dolga leta, vse do zmage lokalne liste »Koper je naš« 2002 in pričetka 16 letne ere Borisa Popoviča na čelu občine, najmočnejša politična formacija. Od 1990, ko je še živela predhodnica Državnega zbora, Republiška skupščina, pa vse do 2012, je stranka imela v parlamentu Koprčana. Dvakrat celo v Evropskem parlamentu. Nato zaton, iz katerega se ni pobrala niti ko je Popoviča nasledil sedanji župan Aleš Bržan, tudi on s svojo istoimensko lokalno listo. In danes imajo SDjevci v 33 članskem občinskem svetu eno samo svetnico.

A zgodilo se je nekaj, kar je stranko v Kopru potegnilo iz naftaline, jo znova obudilo in spravilo na časopisnih straneh. Vdihnile so ji življenje sveže, mlade sile, z izvolitvijo novega lokalnega vodstva in z obljubami po njenem novem cvetenju. Toda… Ko sem prebral o tem zagonu sem tudi o določeni nejevolji, da ne rečem razočaranju in jezi, pri »starem«, preverjenem članstvu in o odhodu iz stranke, po 30 letih, enega od bolj znanih in izobraženih imen, že evro-poslanke Mojce Kleva Kekuš, zgrožena nad operacijo, ki se je bila zgodila na volilnem zboru. In prebral sem tudi o imenih novega vodstva. Poleg kakega dvomljivega slovesa ter uvoženega iz drugih koncev Obale in drugih strank, med ostalimi znani bivši nogometaš, ki je bil prvotno v povsem nasprotnem (Popovičem) političnem taboru, tudi nekaj meni in večini bolj zvestega lokalnega članstva povsem nepoznanih. Od kod so se bili pobrali? – so se spraševali staroselci. Pa vendar so »prišleki« preglasovali zatečeno članstvo in prevzeli vajeti stranke.

Da ne bom do njih krivičen, morda se med njimi še skriva vzhajajoča politična zvezda z močnim umskim in kreativnim potencialom, in jih res vodijo pri tem prevzemu najboljši nameni, pri čemer naj spomnim na pregovor, da je z njimi tlakovana tudi pot v pekel, se pa sprašujem, ali večina od njih sploh pozna vrednote in osnovne stebre socialne demokracije? Če bi že samega novega predsednika lokalnega odbora stranke, meni povsem neznanega Stojana Prinčiča, vprašal o tem, kaj bi mi povedal o zgodovini stranke, o njenih ustanoviteljih in motivatorjih, pa o načelih solidarnosti, pravičnosti in enakosti? O podpori ranljivim skupinam, zmanjševanju neenakosti ter zagotavljanju dostojnega dela in socialne varnosti? O miru in dialogu? O zavezanosti k mednarodnemu pravu, diplomaciji ter ohranjanju dialoga kot temeljne politične vrednote? O aktivni vlogi države pri nudenju čim boljših storitev v javnem zdravstvu, izobraževanju in pri reševanju stanovanjske problematike kot temeljne človekove pravice? O podnebju in trajnostnem razvoju? O  pravicah delavstva? O tovarištvu? O odnosu do antifašizma in  NOB? Nenazadnje o političnem manifestu stranke ter o početju sedanje, četrte Janševe vlade? O paketnem zakonu za »boljšo« Slovenijo, o novelah zakonov o parlamentarni preiskavi in lokalnih volitvah? O vojni v Ukrajini, oboroževanju Evrope, o ameriško-izraelski agresiji na Iran in o Palestini?

Tudi po izstopu iz SDja 2010 sem na vseh volitvah, državnih in občinskih, vse do predzadnjih, glasoval za kandidate ali kandidatke moje nekdanje stranke. Recimo, da po ključu najmanjšega zla. Saj vemo kako je s »prvo ljubeznijo«?! Je nikoli ne pozabiš. A toliko se je bila pogršala, da sem naposled prešel k Levici, danes Levici-Vesni, pri kateri vse kaže da tudi ostajam. Me tovrstni revival eksperimenti vse prej kot prepričajo.