Posiljen
Koper…
In posiljen je bil tudi trg na katerem ste
spregovorili, g. premier, trg, ki nosi ime po slovitem Koprčanu, partizanskem
komandantu, antifašistu in španskemu borcu, Antonu Ukmarju, ki je še kako
spoštoval rdečo zvezdo!
Sicer, a veste kaj piše na čelni steni sejne dvorane
Pretorske palače v Kopru? »Pax in hac civitate et in omnibus habitantibus in
ea«, oz. »Mir temu mestu in vsem njegovim prebivalcem«. V duhu te misli, te
želje, tega poziva, te ambicije, teh sanj… iz starodavnih časov mesta, ko je
Capodistria, s posebnim avtonomnim statusom, uspešno sobivala s Serenissimo –
Beneško republiko, je Skupščina občine Koper jeseni 1990, ko so se nastavki osamosvajanja
Slovenije bližali decembrskemu plebiscitu, soglasno sprejela Izjavo o
demilitariziranem statusu občine, zanimivo, z vsemi glasovi tudi lokalne
Demosove opozicije, s Slovensko demokratično zvezo, predhodnico vaše današnje
SDS, vred. Zavračali smo – imel sem čast, da sem tej skupščini predsedoval –
vsakršno nadaljnje vojaško umeščanje ali prisotnost novih vojaških sil na
svojem območju. Izražali smo težnjo, da bi slovenska Istra postala območje miru
in brez vojske.
Ta poteza je bila del močnega mirovniškega gibanja, ki
je takrat potekalo v Sloveniji in je vrhunec doseglo februarja 1991 s podpisom
vseslovenske Deklaracije za mir. Predlagala se je hitra razorožitev in
demilitarizacija celotne države, kar pa je takratna republiška vlada (Demos)
odločno zavračala, saj je v senci groženj JLA krepila lastne obrambne
zmogljivosti (ob Milici še Manevrsko strukturo narodne zaščite in Teritorialno
obrambo). In žal, je slednja imela prav – po le nekaj mesecih, 26. junija, s
prvimi premiki na Primorskem, je zvezna armada svoje grožnje udejanjila.
Pričela se je Desetdnevna vojna za Slovenijo.
Toda v Kopru se zato mirovniški duh ni ugasnil, niti
pojenjal ni. Vztrajal in motiviral je domačine, od vodilnih na Milici in TO do
nas na občini, se krepil tudi ko so drugje spopadi divjali. Vodil nas je, ob
vedenju da se bomo vojne vihre rešili prej politično kot vojaško, k
iskanju dogovora z »okupatorjem«, če hočemo, da bi bilo posledic na
ljudi in premoženje čim manj. Iz tega, umiritev razmer, po streljanju na
Škofijah 29. junija, ko so bili trije mladi pripadniki JLA ubiti in je kazalo,
da bodo sovražnosti tudi na našem območju eskalirale. A pogovori so to
preprečili in obdržali dogovorjeno prekinitev ognja vse do odhoda zveznih enot
iz Kopra 3.julija.
In se mirovniškega ter antimilitarističnega duha nismo
mogli otresti niti, ko je več kot tri tisoč zveznih vojakov prišlo v Koper
25.oktobra, da bi do polnoči preko pristanišča zapustili ozemlje osamosvojene
republike - operacija »Odhod zadnjega vojaka JLA«. Na priložnostni
slovesnosti, ki je temu sledila 26.oktobra zjutraj, sem bil pozvan k
pozdravnemu nagovoru na koncu slavnostnih iz ust Bavčarja, Kučana in tudi
vaših.
Ob udeležbi več kot tisoč dvesto uniformiranih
pripadnikov TO, ki so bili prišli iz vse države, stotine miličnikov in še
toliko civilistov, sem si dovolil v odhodu zadnjega zveznega vojaka pozdraviti
»začetek postopne demilitarizacije Slovenije«. Skorajda bogokletno!
Edini govorec, ki ni prejel enega samega aplavza. Z moje strani povsem
pričakovano, a če bi tega ne rekel, bi samega sebe in svoja prepričanja izdal!
Minulo nedeljo smo praznovali Dan suverenosti in
35.obletnico odhoda zadnjega vojaka JLA. In znova je vlada, takrat Demosova,
danes vaša, g. Janša, poskrbela za močno militaristično noto, za kulisje
velikega števila postrojenih pripadnikov SV, topovskih salv, razkazovanja
orožja in vojaške opreme, preleta bojnih letal in udeležbe tudi tujih, sicer
zavezniških vojaških ladji in gostov. Znova prisotnost uniform in oborožitve,
ki jih v taki količini Koper ni videval še iz časov osvoboditve 1945 leta, pa
kolikor so mi še živi borci povedali, tudi takrat ne. Ne vem, če ste opazili,
da med povabljenci, ki so vas poslušali in vam tudi ploskali, domačinov
praktično ni bilo, razen kake izjeme. Bili so zunaj prireditvenega prostora in
vam močno žvižgali, vam kričali in dopovedovali, da niste bil zaželen iz cele
kopice razlogov: odnos do partizanstva, do sodstva, do sindikatov in civilne
družbe, do RTV. Bil sem tudi jaz prejel povabilo na slovesnost, a sem se raje
pridružil protestnikom, ker pridige velikega prijatelja ter zagovornika
najhujšega vojnega zločinca tega stoletja, tako kot predsednica Republike, res
ne bi zdržal!
Nessun commento:
Posta un commento