Bodo SD priznali Palestino?

IN PRIZNANJE PALESTINE?

Bili smo tik pred tem, da bi po Švedski tudi Slovenija po dolgih letih omahovanja končno priznala Palestino, v koaliciji pri tem vsi enotni, zraven v podporo temu priznanju še Levica in Alenka Bratušek.

A po odstopu premiera Cerarja je vlada ostala le s tekočimi posli, kjer zagotovo priznanje neke druge države ne sodi, a to lahko opravi nekdo drug, nekdo, ki je nad njo in ki še diha s polnimi pljuči do ustoličenja naslednika - Državni zbor. Da ne bi ves trud, ki je bil vložen v zadnjih mesecih v prid temu priznanju izpuhtel v nič, in z željo da parlament zaključi svoj mandat z nečim pomembnim, je Levica minule dni zbrala potrebne podpise za sklic izredne seje na kateri bi izglasovali to priznanje.

Pred tem se bo moral o tem opredeliti še parlamentarni Odbor za zunanjo politiko.

Bravo Levica! In bravo vsi, ki so prispevali svoje podpise. Berem: poslanke in poslanci Levice in DESUsa, nekateri nepovezani in dobro število tudi iz največje vladne stranke SMC, med katerimi predsednik DZ, Milan Brglez in vodja poslanske skupine Simona Kustec Lipicer. Kje pa koalicijski Socialni Demokrati? Kje Matjaž Nemec, podpredsednik DZ, Matjaž Han, vodja poslanske skupine in ostali? Iz Levice mi povedo, da pač niso hoteli stopiti zraven. Halo?! Bil sem prebral, da so še nekaj tednov nazaj to priznanje močno podpirali, ker da »bo povečalo varnost in stabilnost v Palestini in Izraelu«. Ali je bilo mogoče da so se premislili, morda ker vlada ni speljala vse korake do konca? A ni bila še pred umikom iz polnih pooblastil prepustila odločanje parlamentu?

Kakorkoli že, zame, kot dolgoletni, sicer bivši član te stranke, a še vedno njen volivec, vsaj do zadnjih volitev, je bila ta odsotnost, ta zavrnitev sodelovanja pri sklicu seje in morda, a upam da se motim, tudi pri glasovih za priznanje, zelo grenko presenečenje, ali, da bom povsem iskren, kar hudo razočaranje, dragi tovariši. Toliko bolj, ko vidim med podpisnike Brgleza in Lipicerjevo, najbolj pomembna SMCjevca v parlamentu.

Torej težko sem si razlagal tako odločitev, a nato se spomnil stališča predsednika Republike, Boruta Pahorja, da s priznanjem Palestine ne kaže hiteti, da zanj niso zrele okoliščine, ker da je prišlo do poslabšanja zaupanja in da bi bilo bolje počakati na enotno priznanje Evropske unije. Enako trdijo v Janševi SDS in Toninovi Novi Sloveniji. In ja, kako naj SD proti svojemu bivšemu strankinemu predsedniku in svojemu vnovičnemu izbrancu za vodenje države?! A temu se reče lahko tudi »ujetništvo« lastne preteklosti.

Lepo vaju prosim, Matjaža, in zaprošam tudi predsednika stranke, Dejana, dvignite glavo in sporočite javnosti, da bo vaša poslanska skupina, četudi s kakim pomislekom do sklica izredne seje, enotno podprla priznanje Palestine, da so strahovi in dvomi povsem odveč. Hvala.

Juncker znova katastrofa!

UBOGI JUNCKER

Pravi da trpi, ker se Slovenija in Hrvaška »ne moreta uskladiti, kako ravnati s razsodbo«, ki jo je izreklo mednarodno arbitražno sodišče o njunem mejnem sporu. Ali obstajajo, g. Juncker, opcije glede ravnanja z odločitvami sodišč? Kolikor vem o pravni kulturi in vladavini prava, jih ni. Pri rednih sodiščih obstajajo pritožbene instance, a tudi tu se moraš s sodbo naprej seznaniti, nato se nanjo pritožit, ad hoc arbitraže pa so dokončne, zlasti če tako zapisano v pogodbi o njihovem ustanavljanju.

Torej o čem naj se Slovenija in Hrvaška uskladita? O tem ali naj se sodba spoštuje in izvede, ali o tem, da se jo odpihne? Morda o tem, da se jo izvede na pol?

Zresnite se, g. Juncker, vrnite dostojanstvo in verodostojnost funkciji, ki jo opravljate! Če že imate od česa trpeti je lahko samo to, da vso odgovornost, da spor še živi in vam povzroča bolečine nosi vlada vašega prijatelja in strankarskega kompanjona Plenkoviča. Sicer bodite jasen in povejte kaj naj po vašem stori Slovenija, česar še ni? V čem je tudi ona enako kriva?

Kje pa ste, spoštovani predsednik Republike, predsednik Vlade, zunanji minister? Čemu se otepate zastaviti to vprašanje g. Juckerju in zahtevati odgovor? Edina, ki se je oglasila, upam, da na plenumu, ne le v medijih, je ministrica za obrambo, Andreja Katič, ki na Varnostni konferenci v Munchnu zastopa našo državo.

»Glede na to, da je stališče Evropske komisije, da pridružitev ne bo šla naprej, če meje ne bodo urejene, neurejene pa so meje s Hrvaško, je dana velika prednost Hrvaški. To ni dobro in ni prav!« -, je dejala Katičeva, ki poudarja podporo Slovenije pridružitvi preostalih držav Zahodnega Balkana Uniji. Dodala je, da Juncker ni izhajal s pravega stališča, češ da so težave samo pri implementaciji. Težava je v tem, da Hrvaška ne spoštuje in ne priznava odločitve arbitražnega sodišča. Pravilno! Vprašati bi morala samo še Junckerja v čem vidi tudi Slovenijo soodgovorno za tako stanje?

Glede podrejenosti balkanskih članic za EU v razmerju do Hrvaške, ko gre za reševanje mejnih sporov, naj se predsednik Evropske komisije zaveda, da v to Srbija, BiH in Črna Gora ne bodo pristale, še posebej če jim bo odvzet tudi instrument arbitraže, oziroma bo le-ta diskvalificiran in zrelativiziran kot to Juncker počne v primeru Slovenije in Hrvaške.

Juncker vse manj verodostojen

Aurelio Juri

Državljan Evropske Unije iz Slovenije in bivši evropski poslanec (S&D)

Jean-Claude Juncker

Predsednik Evropske Komisije

ODPRTO PISMO

Spoštovani g. predsednik,

Prebral sem iz slovenskih medijev to kar ste v torek izjavili v Evropskem Parlamentu v zvezi z mejnim sporom med Slovenijo in Hrvaško in ostal sem brez besed, da ne rečem osupel!

Če res pripisujete enako odgovornost obema državama, ker problem še ni resen, se sprašujem ali sploh poslušate slovenske sogovornike, pa tudi druge zagovornike arbitražnega reševanja sporov in sicer pravno stroko, ko vam povedo, da je meja, po razsodbi arbitražnega sodišča, že določena in dokončna in da je problem samo v tem, da Hrvaška te arbitraže ne priznava, ali pa vam je to povsem jasno, a se hrvaškim kolegom iz vaše iste politične grupacije - EPP - nočete zameriti?

Ko ste pozivali obe strani k čim prejšnji implementaciji arbitražne odločbe sem bil prepričan, da so vam bili o tej zadevi pojmi povsem jasni in da ste to počeli iskreno. Danes, ko je Slovenija to nalogo opravila in to v času, ki je bil zanjo predpisan, vi pa znova pozivate tudi njo k razsreševanju spora, oziroma ji pripisujete enako odgovornost kot Hrvaški ker le-ta ni še rešen,  pa v vašo dobro vero, v vašo poštenost in nepristranskost ne verjamem več. Za Hrvaško je vsakomur, ki stavi na vladavino prava, jasno kaj mora storiti: sprejeti arbitražo in pohiteti z implementacijo njene razsodbe. Ni druge poti. Kaj pa naj pri tem stori Slovenija, ki se razsodbe drži in jo že izvaja?

Pravite celo, g. Juncker, da je Komisija, ki ji predsedujete, obema stranema že ponudila pomoč, a da nobena še ni posegla po njej. Ves čas Slovenija čaka na to pomoč, slišal sem našega predsednika Republike, Boruta Pahorja, premiera Mira Cerarja, in zunanjega ministra, Karla Erjavca, da boste ali vi, ali vaš podpredsednik Timmermans vsak čas prišla v Ljubljano in Zagreb, oziroma, da boste oba predsednika vlad povabila k sebi. Pahor je bil pri tem povsem decidiran in to v pričo vas.

Morda svetujete Sloveniji, da naj opusti arbitražo in se vrne k dvostranskemu iskanju rešitve? Če je to Vaš razmislek, Vaš nasvet, se sploh zavedate kaj to pomeni? Kakšne utegnejo biti posledice?

Pa še nekaj: Izjavili ste tudi, da »nobena država z zahodnega Balkana ne bo več vstopila v EU, ne da bi pred tem rešila vse težave z mejami«. Načeloma se z vami strinjam, a v trenutku, ko relativizirate arbitražno razreševanje sporov, ko ne najdete poguma, da bi Hrvaško prisilili k spoštovanju tega pravnega instrumenta, potiskate vse druge države, s katerimi Hrvaška menjega vprašanja še ni rešila, v podrejen položaj.

Če bi to izjavili že 2008 leta, seveda z mesta, ki ga zasedate sedaj, bi Slovenija lahko povsem legitimno upočasnila, oziroma oteževala pot Hrvaške k uniji vse dotlej, dokler  slednja ne bi pristala na slovenske zahteve o meji. Menim, da si Srbija, BiH in Črna Gora tega ne zaslužijo in da to vodi k novim, nevarnim požarom v regiji! Prevzemate si hudo odgovornost!

Lep pozdrav.

Aurelio Juri

Koper, 7.2.2018

NSi Palestine še ne bi priznala

DESNA SERVILNOST

Pogledal sem sinočnje Odmeve in soočenje predsednikov Državnega zbora, Milana Brgleza, ter parlamentarnega Odbora za zunanjo politiko, Jožefa Horvata, glede procesa, ki ga je sprožila Vlada ob podpori celotne koalicije, za priznanje Palestine. Ne bom povedal, kdo me je bolj prepričal, ker sodim med tiste, ki bi palestinsko državo že zdavnaj priznali - vzkliknil bom samo: »končno!« - bom pa g. Horvatu sporočil svoje razočaranje nad njegovo in strankino držo do tega vprašanja. Za razliko od SDSovih sogovornikov, v Novi Sloveniji in še posebej v vodilnih imenih te stranke, Novakovo, Toninom in Horvatom, sem videval politike, s katerimi, kljub ideološkim razlikam, se je dalo pogovarjati, dokaj načelne drže in modrih misli, zato sem tokrat pričakoval prej podporo koalicijski nameri glede Palestine, kot nasprotovanje.

Previdnost še nekako razumem, pozivanje k čakanju, da se zgodi EU v celoti pri tem priznanju tudi, ne pa neodzivanje na dejanja, ki gredo v nasprotno smer in ki pogrezajo Bližnji Vzhod v novo, dolgo in globljo krizo s scenariji, ki si jih je za enkrat še težko predstavljati a ki se bodo zagotovo odražali tudi na priseljevanje in varnost v Evropi, oziroma na stabilnost, mir in prihodnost v regiji in širše.

Dogaja se in to v nasprotju z vsemi resolucijami Varnostnega sveta Združenih narodov, Natanyahova politika širitve judovskih naselji na nespornem palestinskem ozemlju in zgodila se je odločitev Donalda Trumpa o preselitvi ameriškega veleposlaništva iz Tel Aviva v Jeruzalem, pa še tista o polovičnem rezu sredstev OZNu za potrebe Palestincev. In vemo kako se na vse to odzivajo palestinske oblasti in palestinski narod, pa tudi celotni arabski svet.

Spoštovani, Jožef Horvat, o tem niste rekli ničesar. Če bi kot avtoriteta OZP obsodili ravnanja Netanyahuja in Trumpa, če ne drugo ker v nasprotju s sklepi OZN in torej tudi z mednarodnim pravom, bi vašo zadržanost ob pospešitvi procesa priznanja Palestine, še nekako razumel. Ker pa tega niste storili, prebiram v  vaših in strankinih stališčih le strah pred posledicami zaostrovanja odnosov z ZDA in Izraelom, četudi zavoljo njiunega obnašanja. Temu se reče – pa brez zamere - servilnost, vazalstvo, podrjenost.

Pa naj vas vsaj malce tolažim. Niste edini ki o novi zunanji politiki ameriške administracije pri nas molči. Razen vašega sinočnjega sogovornika, dr. Brgleza, ki si je dovolil tu pa tam nekaj pikrih na račun Donalda Trumpa, o umiku ZDA iz pariškega podnebnega sporazuma in iz jedrskega dogovora z Iranom, ter o odgovornosti samega ameriškega predsednika do zaostritve korejske krize, pa nenazadnje o priznanju Jeruzalema, kot glavnega mesta Izraela, ni jasno in konsistentno spregovoril še nihče od slovenskih pomembnežev, ne predsednik Republike, ne predsednik Vlade, ne zunanji minister, kot da zadostuje to kar povedo močnejši evropski liderji, a la Merkel, Macron, Juncker in Tusk, ali skupna evropska predstavnica za zunanjo politiko Mogherinijeva. To da se gre, končno, k priznanju Palestine je takorekoč prvi kritični odziv na račun Trumpovih nespodobnosti in za prihodnost človeštva nevarnih iger, in morda spodbuda ostalim evropskim partnericam, da ravnajo enako in da se končno zgodi tudi priznanje EU kot take. Pa ne verjamem, dragi Jožef, da se s Trampovimi odločitvami strinjate. Če se in sem v zmoti, pa to povejte in bo tudi vaša drža postala konsistentna.

Cari istriani, sostenete l'arbitrato!

LETTERA AGLI AMICI ISTRIANI

Cari amici Istriani

A Bruxelles dissi, e lo feci pubblicamente, unico fra gli europarlamentari »sloveni«, al mio amico e leader di partito Borut Pahor, allora gia' anche primo ministro, che non era giusto bloccare la Croazia sulla porta d'ingresso nell'Unione europea perche' non ci concedeva il confine che piaceva a noi.

Erano 17 anni che i nostri due paesi non riuscivano a mettersi d'accordo sul come e dove picchettare quella cinquantina di chilometri di frontiera che dalla proclamazione delle rispettive indipendenze erano rimasti senza una tracciatura chiara e condivisa. Il nodo piu' grosso, nel Golfo di Pirano che la Slovenia voleva mantenere proprio per intero, cosi' come l'aveva gestito sotto la Jugoslavia, con tanto di accesso diretto all'Adriatico internazionale, la Croazia invece ne voleva la meta' perché' vi sfociava col Dragogna anche il confine terrestre. 17 anni di negoziati infruttuosi che solo nel 2001 si erano avvicinati ad una soluzione piu' o meno ottimale – l'accordo Drnovšek-Račan, che per una manciata di consensi aveva convinto il parlamento sloveno, non invece, purtroppo, quello croato. Rammento che a suggerirla (golfo diviso a ¾ con un corridoio di contatto diretto del mare sloveno con quello internazionale) eravamo stati 6 anni prima da un incontro ad Isola, un sestetto di amici in formale rappresentanza dei due pezzi d'Istria – per quella »croata«, Ivan Jakovčič, Damir Kajin e Axel Luttemberger, per il versante »sloveno«, Mario Gasparini, Franko Fičur e il sottoscritto.

Insomma, fallito il compromesso Drnovšek-Račan, poi non ci sono stati altri momenti di riavvicinamento.

Anzi, come ben sappiamo, si son create solo lacerazioni, situazioni di scontro, tensione, incertezza. Tanti gli incidenti e le provocazioni nel golfo e anche lungo il confine terrestre e non un episodio solo ove per un pelo si e' evitato il peggio.

Ma nel 2004 alla Slovenia si spalancarono le porte dell'Unione europea e della NATO. »Adesso si' che la Croazia si ammorbidirà e acconsentira' alle nostre rivendicazioni« - ci disse al Comitato esteri del parlamento sloveno, il nostro capo diplomazia Dimitrij Rupel. Gli manifestai i mie dubbi e proposi anzi di vedere con la controparte se non fosse meglio lasciare che a deliberare sul confine fosse un terzo, un'istanza di giudizio internazionale, o un tribunale ordinario, o meglio ancora un arbitrato apposito, ad hoc. Dalla risposta del ministro e dalle reazioni degli altri, mi sentii come se avessi sparato una cazzata. Eppure ne ero convinto, che da sole Slovenia e Croazia non avrebbero fatto altro che complicarsi la vita, o peggio, complicare la vita delle proprie genti.

Il mio NO dunque a Pahor quando nell'autunno 2008 annuncio' a Bruxelles di fermare le trattative di ammissione della Croazia nell'UE. Lo avevo appena sostituito al Parlamento europeo dopo che era stato chiamato a casa a presiedere il governo.

Era ingiusto, un gesto di ricatto politico che non avrebbe fatto che peggiorare i rapporti e le prospettive di soluzione del nodo frontaliero, incattivendo gli animi anche nel resto d'Europa. E credevo ancora nelle buone, oneste e sincere intenzioni croate di addivenire ad un accordo.

Fu la Commissione europea, il commissario per l'allargamento Olli Rehn, a proporre l'arbitrato che finalmente, dopo una serie di approcci e formule diverse, tentennamenti e rifiuti, nonche' ore e ore di pazienti trattative, fece presa e guadagno' la firma dei due premier, di Pahor e della signora Jadranka Kosor. Era il 4 novembre del 2009. Controfirmatario e garante il presidente di turno del Consiglio europeo, il premier svedese Fredrik Reinfeldt. Con la firma si sollevava ogni riserva slovena all'ingresso della Croazia nell' UE.

Ne fui entusiasta!

Ma oggi? Sapendo come si sarebbero messe le cose, vedendo la Croazia riproporsi contraria, cosi' come nei confronti del tentativo Drnovšek-Račan, anche all'arbitrato, quindi ad un atto formale, giuridico, sfornato dopo 7 anni di processo e milioni di euro di spesa, da un tribunale arbitrale di 5 eminenti giudici stranieri, col pieno avvallo della Commissione europea, ridirei a Pahor NO?

Non me ne vogliate, ma nei confronti di chi governa a Zagabria, sia esso Plenkovič oppure il »compagno« Milanovič, non nutro piu' un briciolo di fiducia e speranza e se oggi risentiamo il nostro ministro degli esteri Karl Erjavec minacciare la Croazia di tenerla fuori Schengen, Euro e OECD fintanto che non accettera' e applicherà' la sentenza arbitrale e quindi mostrera' rispetto per un atto di diritto, mi e' difficile contestarlo. L'unico appunto che gli posso fare e' che queste cose una diplomazia seria, competente e responsabile non le dice ad alta voce, ne tanto meno in pubblico.

Che non ci sia alternativa alla soluzione decisa dagli arbitri lo ammette, fra i vostri politici di spicco, solo l'amico Jakovčič, che anzi vede rispecchiarsi in essa pressoché' tutti gli interessi croati, quindi una sentenza da accettare e applicare da subito.

Non lasciatelo solo, cari amici Istriani! Una voce corale e compatta dall'Istria, dal territorio ove più' si consuma e soffre il dramma frontaliero, potrebbe indurre Zagabria a ripensarci. Quasi da subito pesca senza confini per umaghesi e piranesi da Lazzaretto a Orsera e fra un anno in Schengen anche voi. Le antipatie fra i politici si rimargineranno strada facendo o col loro ricambio.

Con speranza....

Aurelio Juri, ex sindaco di Capodistria nonche parlamentare sloveno ed europeo

Capodistria, 11.1.2018

Odprto pismo Danilu Latinu

ODZIV NA UVJERENJE DANILA LATINA

Dragi Danilo,

Upoznali smo se u Umagu baš na nekom susretu o perspektivi slovensko-hrvatskim odnosa u luči graničnog spora, odmah poslje podpisa ugovora o arbitraži u Stockholmu krajem 2009 godine ili početkom 2010. Ne pamtim dobro. Tamo sam bio nastupio kao prvi formalni promotor arbitražnog rješenja, več 2004 godine v slovenskom parlamentu, a ostao sam, jer su bili svi uvjereni, da mogu države same pronači soluciju i da nije bilo pametno in mudro vuči u ta spor trečeg. Kasnje, posle 4 godine novih i novih incidenata i napetosti posebno u Piranskom zaljevu i slovenske (premier Borut Pahor)  blokade pristupnim pregovorima Hrvatske za Europskoj Uniji, koju, znaš, sam kao jedini »Slovenski« europarlamentarac javno osudio, su obje vlade konačno saznale, da je bila arbitraža jedini moguči i pravedni put ka prevaližanju problema. I ti si mi provjerio, odnosno javno priznao u razpravi, da si imao teškoče zbog tvoje podpore arbitražnom dogovoru.

A danas? Osim vašeg Jakovčiča niko u Istri, koji bi branio arbitražu. Barem nikoga ne čujem ili čitam. I kriva, za novo težko stanje, za nove napetosti i komplikacije, za nove sporove medju Istranima, za pogoršanje bilateralnih odnosa, nek bi bila Slovenija jer neče odstupati od arbitraže za koju su vas u Zagrebu uvjerili, da je bila »kontaminirana« i zato za Hrvatsku neprihvatljiva. Sam arbitražni sud bio je zadužen, po dogovoru, da proceni pravednost, odnosno kompromitiranost postupka u slučaju nepravednog ponašanja jedne ali druge strane u samom procesu kao što je bila telefonada medju Sekolcem i Drenikovo, i ocjena je bila jasna: onaj razgovor nije u ničemu porušijo uvjete za konačno i pravedno presudu o granici! I na tom stajalištu stoje sva Europska Unija, sve članice zajednice, osim Hrvatka. Kao znaš svi vodilni ljudi EU su u više navrata pozvali naše vlade, da se drže arbitražne presude i da jo implementirajo kao što zapisano, jer sudi to u pravni poredak Unije i u medjunarodno pravo.

Allora, come la mettiamo? Ti i kolegi ribari iz Umaga i Savudrije ste dobili neke kao garancije vaših nadležnih državnih organa, da sa kaznima koju najavljuje ili več promenjiva Slovenija do onih ribara, koji prestupe granicu na moru, koju je odlučila arbitraža, neče biti ništa, da se nimate čega bojati, jer da slovenski organi nimajo pravo postupati na tudjem teritoriju.

Ali dobro znate, da kad budete prestupili granicu za u Kopar ili Trst, možete naletiti, kao neplačniki kazni, na pregon slovenske policije. Ko če vas tada štititi? A nadam se, da znate isto tako, da kad bi bila provedena, odnosno implementirana arbitražna presuda i sa hrvatske strane, mogli bi dobiti za barem 25 brodova, dovolilnice za ribolov sve do Ankarana, kao i naši ribari do Vrsara. Inače tvoja teza, da bi se medju vašim i našim ribarima znali dogovorit gde i kako se lovi, stoji po mome na laganoj nozi. Sam sam bio u to uvjeren, odnosno da bi se Istrani lakše dogovorili o granici nego vlasti u Ljubljani i Zagrebu, sve do kompromisa Drnovšek-Račan, koj je bio kopija poziva, koga smo bili podpisali 6 godina prije u Izoli gradinačenici Kopra, Izole i Pirana (Juri, Gasparini i Fičir) sa delegacijom Županije Istarske (Jakovčič, Kajin i Luttemberger) a koju je medju prvima odbijo baš Kajin i s njim vi ribari iz Umaga. Od tada mi je bilo jasno, da nas može spasiti samo treči.

Dajte se, dragi Danilo, prebuditi i priznati, da nema više alternativa, odnosno »trečeg puta«, da treba arbitražnu presudu prihvatiti i jo promjeniti, inače če se stanje u odnosima medju državama i ljudima pogoršati kao nikada prije. Kad sam osudio Pahorjevo odluku o blokadi vaših pregovora ka EU sam napravijo političko samoubistvo, a mi nije žao, jer ostao sam principielen. A tada sam u Hrvatsku, unatoč neuspeha dogovora Drnovšek-Račan, još imao povjerenje.

Budimi dobro v novoj godini.

Aurelio Juri, bivši gladonačelnik Kopra i zastupnik u slovenskom i europskom parlamentu.

Kopar, 8.1.2018

Proti nacionalizmu s priznanjem arbitraže!

BRAVO LEVICA IN RADNIČKA FRONTA ...TODA?!

Krepko mlajši sem se počutil v nedeljo, ko sem slišal in videl, da se je na nikogaršnji zemlji med mejnima prehodoma v Sečovljah zbralo par desetin Istranov, da bi demonstriralo proti razpihovanju nacionalima ter prodajanju – kot so zapisali – »nacionalistične megle okoli vprašanja državne meje«, ter za uveljavitev vrednot internacionalizma in dialoga. Šlo je za aktiviste slovenske »Levice« in hrvaške »Radnične fronte«. In transparenti, pohvalno, v vseh treh jezikih istrskega polotoka, v hrvaščini, slovenščini in italijanščini. »Za Istro in svet brez meja!«, »Piranski zaliv ni hrvaški in ni slovenski, ampak skupen!«, »rožljanje z orožjem in klicanje k vojni nista v interesu ne enega ne drugega naroda, temveč hujskačev, ki jim gre za ohranitev statusa quo in socialne neenakosti.«

Da, pomlajen sem se počutil, vsaj za 27 let, ker podoben boj s podobnimi gesli smo Istrani, celo na institucionalni ravni, na srečanjih lokalnih upravljalcev, bili ob osamosvajanju najnih držav, ko smo opozarjali na zaplete, ki so se napovedovali, ob pomanjkanju pravočasno dogovorjenih načel in kriterjev, glede označitve meddržavne meje, in še leto potem, ko sta bili državni že samostojni in mednarodno priznani ter meja vzpostavljena, četudi v določenih predelih ne povsem jasna. Spomnim se piranske Izjave aprila 1991 in leto kasneje umaškega Memoranduma o sodelovanju istrskih občin.

Da, že takrat so nacionalisti z obeh strani meje spuščali zlovešče glasove in ohrabrujoče ter plemenito je slišati danes, da jih Istrani preziramo, ker skregani z našo kulturo in zgodovino sožitja. Toda...

Minilo je več kot četrt stoletja od časa, ko je bil mejni spor še v povojih, kmalu bo točno 23 let od izolske Izjave skupnega sestanka delegaciji slovenske in hrvaške Istre, - bil sem zraven - s katero smo skušali s kolegoma iz Pirana in Izole, Fičurjen in Gasparinijem, ter s trojko iz Istarske Županije, Jakovčičen, Kajinom in Luttembergerjem, našima vladama, s kompromisno formulo pomagati pri končni ugotovitvi in označitvi meje na kopnem ter določitvi one na morju, potem ko je bilo jasno, da sami tega rabota nista bili sposobni, ker sta se bili ukopali v prepričanja, da je imela Slovenija pravico do piranskega Zaliva v celoti, Hrvaška pa do polovice.

In to na kar smo mi pozivali, na matematični kompromis med celovitostjo in polovično razmejitost z neposrednim dostopom Slovenije do mednarodnih voda, bi se bilo 6 let kasneje tudi zgodilo s parafiranim sporazumom »Drnovšek-Račan«, ki pa ga je Sabor, žal, še preden bi ga vladi tudi podpisali, zavrnil.

To je bila »tretja pot« - dragi gospe in gospodje iz Banskih dvorov! In bila je bilateralna, izplen dolgoletnih dvostranskih pogajanj. A ni obstala, se ni prijela, komajda prepričala je Državni zbor, ne pa dovolj hrvaških poslank in poslancev, ki se jim je zdela, da preveč darežljiva do Slovenije. Enako, obratno, pri nas Janez Janša & co, a ni imel glasov, da bi jo onemogočil.

Ves dialog, ki se je v nadaljevanju odvijal na to temo se je pokazal za povsem brezplodnega. Na manj kot sta bila parafirala premiera Drnovšek in Račan Slovenija, zaradi vrste razlogov, ni mogla pristati, več pa je Hrvaška zahtevala zaman.

Zato se je znova poiskala »tretja pot«. Po 9 letih zapletov, incidentov in vse bolj skisanih odnosov. Ker sami vladi nista bili več sposobni najti izhoda, sta se s posredovanjem Evropske unije dogovorili nalogo zaupati tretjemu, mednarodni ad hoq arbitraži, ki jo je, ne brez muk, ki smo jih zakrivili tudi mi, vendarle privedla do konca. S tem dogovorom je Hrvaška mimogrede, lahko vstopila kot polnopravna članica v EU. Sodba je bila izrečena in pred dobrim tednom bi morala biti že izvršena. Izzveni neresno, neodgovorno in celo pobalinsko, gospod Plenkovič in gospe Grabar Kitarovič ter Pejčinovič Burič, znova pozivati k »tretji poti« in amatersko, da ne rečem ignorantno, razglašati, da je meja na morju danes tam kjer je bila že 1991 leta.

Toliko za nujno obujanje spomina. Sicer, dragi aktivisti »Levice« in »Radničke fronte«, recimo danes znova NE razpihovanju nacionalizma, napenjanu mišic in vojno-hujskaški retoriki, a dodajmo takoj ZA izvršitev odločbe arbitražnega tribunala, ki omogoča mimogrede tudi skupno ribarjenje slovenskih in hrvaških ribičev,  in ZA spoštovanje evropskega in mednarodnega prava! Nove »tretje poti« ni in je ne more biti, razen one, ki nas vodi nazaj na izhodišče ispred 27 let ob bistveno poslabšanih bilateralnih odnosih in  okoliščinah. Česa takega si res ne gre želeti!