Proti nacionalizmu s priznanjem arbitraže!

BRAVO LEVICA IN RADNIČKA FRONTA ...TODA?!

Krepko mlajši sem se počutil v nedeljo, ko sem slišal in videl, da se je na nikogaršnji zemlji med mejnima prehodoma v Sečovljah zbralo par desetin Istranov, da bi demonstriralo proti razpihovanju nacionalima ter prodajanju – kot so zapisali – »nacionalistične megle okoli vprašanja državne meje«, ter za uveljavitev vrednot internacionalizma in dialoga. Šlo je za aktiviste slovenske »Levice« in hrvaške »Radnične fronte«. In transparenti, pohvalno, v vseh treh jezikih istrskega polotoka, v hrvaščini, slovenščini in italijanščini. »Za Istro in svet brez meja!«, »Piranski zaliv ni hrvaški in ni slovenski, ampak skupen!«, »rožljanje z orožjem in klicanje k vojni nista v interesu ne enega ne drugega naroda, temveč hujskačev, ki jim gre za ohranitev statusa quo in socialne neenakosti.«

Da, pomlajen sem se počutil, vsaj za 27 let, ker podoben boj s podobnimi gesli smo Istrani, celo na institucionalni ravni, na srečanjih lokalnih upravljalcev, bili ob osamosvajanju najnih držav, ko smo opozarjali na zaplete, ki so se napovedovali, ob pomanjkanju pravočasno dogovorjenih načel in kriterjev, glede označitve meddržavne meje, in še leto potem, ko sta bili državni že samostojni in mednarodno priznani ter meja vzpostavljena, četudi v določenih predelih ne povsem jasna. Spomnim se piranske Izjave aprila 1991 in leto kasneje umaškega Memoranduma o sodelovanju istrskih občin.

Da, že takrat so nacionalisti z obeh strani meje spuščali zlovešče glasove in ohrabrujoče ter plemenito je slišati danes, da jih Istrani preziramo, ker skregani z našo kulturo in zgodovino sožitja. Toda...

Minilo je več kot četrt stoletja od časa, ko je bil mejni spor še v povojih, kmalu bo točno 23 let od izolske Izjave skupnega sestanka delegaciji slovenske in hrvaške Istre, - bil sem zraven - s katero smo skušali s kolegoma iz Pirana in Izole, Fičurjen in Gasparinijem, ter s trojko iz Istarske Županije, Jakovčičen, Kajinom in Luttembergerjem, našima vladama, s kompromisno formulo pomagati pri končni ugotovitvi in označitvi meje na kopnem ter določitvi one na morju, potem ko je bilo jasno, da sami tega rabota nista bili sposobni, ker sta se bili ukopali v prepričanja, da je imela Slovenija pravico do piranskega Zaliva v celoti, Hrvaška pa do polovice.

In to na kar smo mi pozivali, na matematični kompromis med celovitostjo in polovično razmejitost z neposrednim dostopom Slovenije do mednarodnih voda, bi se bilo 6 let kasneje tudi zgodilo s parafiranim sporazumom »Drnovšek-Račan«, ki pa ga je Sabor, žal, še preden bi ga vladi tudi podpisali, zavrnil.

To je bila »tretja pot« - dragi gospe in gospodje iz Banskih dvorov! In bila je bilateralna, izplen dolgoletnih dvostranskih pogajanj. A ni obstala, se ni prijela, komajda prepričala je Državni zbor, ne pa dovolj hrvaških poslank in poslancev, ki se jim je zdela, da preveč darežljiva do Slovenije. Enako, obratno, pri nas Janez Janša & co, a ni imel glasov, da bi jo onemogočil.

Ves dialog, ki se je v nadaljevanju odvijal na to temo se je pokazal za povsem brezplodnega. Na manj kot sta bila parafirala premiera Drnovšek in Račan Slovenija, zaradi vrste razlogov, ni mogla pristati, več pa je Hrvaška zahtevala zaman.

Zato se je znova poiskala »tretja pot«. Po 9 letih zapletov, incidentov in vse bolj skisanih odnosov. Ker sami vladi nista bili več sposobni najti izhoda, sta se s posredovanjem Evropske unije dogovorili nalogo zaupati tretjemu, mednarodni ad hoq arbitraži, ki jo je, ne brez muk, ki smo jih zakrivili tudi mi, vendarle privedla do konca. S tem dogovorom je Hrvaška mimogrede, lahko vstopila kot polnopravna članica v EU. Sodba je bila izrečena in pred dobrim tednom bi morala biti že izvršena. Izzveni neresno, neodgovorno in celo pobalinsko, gospod Plenkovič in gospe Grabar Kitarovič ter Pejčinovič Burič, znova pozivati k »tretji poti« in amatersko, da ne rečem ignorantno, razglašati, da je meja na morju danes tam kjer je bila že 1991 leta.

Toliko za nujno obujanje spomina. Sicer, dragi aktivisti »Levice« in »Radničke fronte«, recimo danes znova NE razpihovanju nacionalizma, napenjanu mišic in vojno-hujskaški retoriki, a dodajmo takoj ZA izvršitev odločbe arbitražnega tribunala, ki omogoča mimogrede tudi skupno ribarjenje slovenskih in hrvaških ribičev,  in ZA spoštovanje evropskega in mednarodnega prava! Nove »tretje poti« ni in je ne more biti, razen one, ki nas vodi nazaj na izhodišče ispred 27 let ob bistveno poslabšanih bilateralnih odnosih in  okoliščinah. Česa takega si res ne gre želeti!