Juncker vse manj verodostojen

Aurelio Juri

Državljan Evropske Unije iz Slovenije in bivši evropski poslanec (S&D)

Jean-Claude Juncker

Predsednik Evropske Komisije

ODPRTO PISMO

Spoštovani g. predsednik,

Prebral sem iz slovenskih medijev to kar ste v torek izjavili v Evropskem Parlamentu v zvezi z mejnim sporom med Slovenijo in Hrvaško in ostal sem brez besed, da ne rečem osupel!

Če res pripisujete enako odgovornost obema državama, ker problem še ni resen, se sprašujem ali sploh poslušate slovenske sogovornike, pa tudi druge zagovornike arbitražnega reševanja sporov in sicer pravno stroko, ko vam povedo, da je meja, po razsodbi arbitražnega sodišča, že določena in dokončna in da je problem samo v tem, da Hrvaška te arbitraže ne priznava, ali pa vam je to povsem jasno, a se hrvaškim kolegom iz vaše iste politične grupacije - EPP - nočete zameriti?

Ko ste pozivali obe strani k čim prejšnji implementaciji arbitražne odločbe sem bil prepričan, da so vam bili o tej zadevi pojmi povsem jasni in da ste to počeli iskreno. Danes, ko je Slovenija to nalogo opravila in to v času, ki je bil zanjo predpisan, vi pa znova pozivate tudi njo k razsreševanju spora, oziroma ji pripisujete enako odgovornost kot Hrvaški ker le-ta ni še rešen,  pa v vašo dobro vero, v vašo poštenost in nepristranskost ne verjamem več. Za Hrvaško je vsakomur, ki stavi na vladavino prava, jasno kaj mora storiti: sprejeti arbitražo in pohiteti z implementacijo njene razsodbe. Ni druge poti. Kaj pa naj pri tem stori Slovenija, ki se razsodbe drži in jo že izvaja?

Pravite celo, g. Juncker, da je Komisija, ki ji predsedujete, obema stranema že ponudila pomoč, a da nobena še ni posegla po njej. Ves čas Slovenija čaka na to pomoč, slišal sem našega predsednika Republike, Boruta Pahorja, premiera Mira Cerarja, in zunanjega ministra, Karla Erjavca, da boste ali vi, ali vaš podpredsednik Timmermans vsak čas prišla v Ljubljano in Zagreb, oziroma, da boste oba predsednika vlad povabila k sebi. Pahor je bil pri tem povsem decidiran in to v pričo vas.

Morda svetujete Sloveniji, da naj opusti arbitražo in se vrne k dvostranskemu iskanju rešitve? Če je to Vaš razmislek, Vaš nasvet, se sploh zavedate kaj to pomeni? Kakšne utegnejo biti posledice?

Pa še nekaj: Izjavili ste tudi, da »nobena država z zahodnega Balkana ne bo več vstopila v EU, ne da bi pred tem rešila vse težave z mejami«. Načeloma se z vami strinjam, a v trenutku, ko relativizirate arbitražno razreševanje sporov, ko ne najdete poguma, da bi Hrvaško prisilili k spoštovanju tega pravnega instrumenta, potiskate vse druge države, s katerimi Hrvaška menjega vprašanja še ni rešila, v podrejen položaj.

Če bi to izjavili že 2008 leta, seveda z mesta, ki ga zasedate sedaj, bi Slovenija lahko povsem legitimno upočasnila, oziroma oteževala pot Hrvaške k uniji vse dotlej, dokler  slednja ne bi pristala na slovenske zahteve o meji. Menim, da si Srbija, BiH in Črna Gora tega ne zaslužijo in da to vodi k novim, nevarnim požarom v regiji! Prevzemate si hudo odgovornost!

Lep pozdrav.

Aurelio Juri

Koper, 7.2.2018

NSi Palestine še ne bi priznala

DESNA SERVILNOST

Pogledal sem sinočnje Odmeve in soočenje predsednikov Državnega zbora, Milana Brgleza, ter parlamentarnega Odbora za zunanjo politiko, Jožefa Horvata, glede procesa, ki ga je sprožila Vlada ob podpori celotne koalicije, za priznanje Palestine. Ne bom povedal, kdo me je bolj prepričal, ker sodim med tiste, ki bi palestinsko državo že zdavnaj priznali - vzkliknil bom samo: »končno!« - bom pa g. Horvatu sporočil svoje razočaranje nad njegovo in strankino držo do tega vprašanja. Za razliko od SDSovih sogovornikov, v Novi Sloveniji in še posebej v vodilnih imenih te stranke, Novakovo, Toninom in Horvatom, sem videval politike, s katerimi, kljub ideološkim razlikam, se je dalo pogovarjati, dokaj načelne drže in modrih misli, zato sem tokrat pričakoval prej podporo koalicijski nameri glede Palestine, kot nasprotovanje.

Previdnost še nekako razumem, pozivanje k čakanju, da se zgodi EU v celoti pri tem priznanju tudi, ne pa neodzivanje na dejanja, ki gredo v nasprotno smer in ki pogrezajo Bližnji Vzhod v novo, dolgo in globljo krizo s scenariji, ki si jih je za enkrat še težko predstavljati a ki se bodo zagotovo odražali tudi na priseljevanje in varnost v Evropi, oziroma na stabilnost, mir in prihodnost v regiji in širše.

Dogaja se in to v nasprotju z vsemi resolucijami Varnostnega sveta Združenih narodov, Natanyahova politika širitve judovskih naselji na nespornem palestinskem ozemlju in zgodila se je odločitev Donalda Trumpa o preselitvi ameriškega veleposlaništva iz Tel Aviva v Jeruzalem, pa še tista o polovičnem rezu sredstev OZNu za potrebe Palestincev. In vemo kako se na vse to odzivajo palestinske oblasti in palestinski narod, pa tudi celotni arabski svet.

Spoštovani, Jožef Horvat, o tem niste rekli ničesar. Če bi kot avtoriteta OZP obsodili ravnanja Netanyahuja in Trumpa, če ne drugo ker v nasprotju s sklepi OZN in torej tudi z mednarodnim pravom, bi vašo zadržanost ob pospešitvi procesa priznanja Palestine, še nekako razumel. Ker pa tega niste storili, prebiram v  vaših in strankinih stališčih le strah pred posledicami zaostrovanja odnosov z ZDA in Izraelom, četudi zavoljo njiunega obnašanja. Temu se reče – pa brez zamere - servilnost, vazalstvo, podrjenost.

Pa naj vas vsaj malce tolažim. Niste edini ki o novi zunanji politiki ameriške administracije pri nas molči. Razen vašega sinočnjega sogovornika, dr. Brgleza, ki si je dovolil tu pa tam nekaj pikrih na račun Donalda Trumpa, o umiku ZDA iz pariškega podnebnega sporazuma in iz jedrskega dogovora z Iranom, ter o odgovornosti samega ameriškega predsednika do zaostritve korejske krize, pa nenazadnje o priznanju Jeruzalema, kot glavnega mesta Izraela, ni jasno in konsistentno spregovoril še nihče od slovenskih pomembnežev, ne predsednik Republike, ne predsednik Vlade, ne zunanji minister, kot da zadostuje to kar povedo močnejši evropski liderji, a la Merkel, Macron, Juncker in Tusk, ali skupna evropska predstavnica za zunanjo politiko Mogherinijeva. To da se gre, končno, k priznanju Palestine je takorekoč prvi kritični odziv na račun Trumpovih nespodobnosti in za prihodnost človeštva nevarnih iger, in morda spodbuda ostalim evropskim partnericam, da ravnajo enako in da se končno zgodi tudi priznanje EU kot take. Pa ne verjamem, dragi Jožef, da se s Trampovimi odločitvami strinjate. Če se in sem v zmoti, pa to povejte in bo tudi vaša drža postala konsistentna.

Cari istriani, sostenete l'arbitrato!

LETTERA AGLI AMICI ISTRIANI

Cari amici Istriani

A Bruxelles dissi, e lo feci pubblicamente, unico fra gli europarlamentari »sloveni«, al mio amico e leader di partito Borut Pahor, allora gia' anche primo ministro, che non era giusto bloccare la Croazia sulla porta d'ingresso nell'Unione europea perche' non ci concedeva il confine che piaceva a noi.

Erano 17 anni che i nostri due paesi non riuscivano a mettersi d'accordo sul come e dove picchettare quella cinquantina di chilometri di frontiera che dalla proclamazione delle rispettive indipendenze erano rimasti senza una tracciatura chiara e condivisa. Il nodo piu' grosso, nel Golfo di Pirano che la Slovenia voleva mantenere proprio per intero, cosi' come l'aveva gestito sotto la Jugoslavia, con tanto di accesso diretto all'Adriatico internazionale, la Croazia invece ne voleva la meta' perché' vi sfociava col Dragogna anche il confine terrestre. 17 anni di negoziati infruttuosi che solo nel 2001 si erano avvicinati ad una soluzione piu' o meno ottimale – l'accordo Drnovšek-Račan, che per una manciata di consensi aveva convinto il parlamento sloveno, non invece, purtroppo, quello croato. Rammento che a suggerirla (golfo diviso a ¾ con un corridoio di contatto diretto del mare sloveno con quello internazionale) eravamo stati 6 anni prima da un incontro ad Isola, un sestetto di amici in formale rappresentanza dei due pezzi d'Istria – per quella »croata«, Ivan Jakovčič, Damir Kajin e Axel Luttemberger, per il versante »sloveno«, Mario Gasparini, Franko Fičur e il sottoscritto.

Insomma, fallito il compromesso Drnovšek-Račan, poi non ci sono stati altri momenti di riavvicinamento.

Anzi, come ben sappiamo, si son create solo lacerazioni, situazioni di scontro, tensione, incertezza. Tanti gli incidenti e le provocazioni nel golfo e anche lungo il confine terrestre e non un episodio solo ove per un pelo si e' evitato il peggio.

Ma nel 2004 alla Slovenia si spalancarono le porte dell'Unione europea e della NATO. »Adesso si' che la Croazia si ammorbidirà e acconsentira' alle nostre rivendicazioni« - ci disse al Comitato esteri del parlamento sloveno, il nostro capo diplomazia Dimitrij Rupel. Gli manifestai i mie dubbi e proposi anzi di vedere con la controparte se non fosse meglio lasciare che a deliberare sul confine fosse un terzo, un'istanza di giudizio internazionale, o un tribunale ordinario, o meglio ancora un arbitrato apposito, ad hoc. Dalla risposta del ministro e dalle reazioni degli altri, mi sentii come se avessi sparato una cazzata. Eppure ne ero convinto, che da sole Slovenia e Croazia non avrebbero fatto altro che complicarsi la vita, o peggio, complicare la vita delle proprie genti.

Il mio NO dunque a Pahor quando nell'autunno 2008 annuncio' a Bruxelles di fermare le trattative di ammissione della Croazia nell'UE. Lo avevo appena sostituito al Parlamento europeo dopo che era stato chiamato a casa a presiedere il governo.

Era ingiusto, un gesto di ricatto politico che non avrebbe fatto che peggiorare i rapporti e le prospettive di soluzione del nodo frontaliero, incattivendo gli animi anche nel resto d'Europa. E credevo ancora nelle buone, oneste e sincere intenzioni croate di addivenire ad un accordo.

Fu la Commissione europea, il commissario per l'allargamento Olli Rehn, a proporre l'arbitrato che finalmente, dopo una serie di approcci e formule diverse, tentennamenti e rifiuti, nonche' ore e ore di pazienti trattative, fece presa e guadagno' la firma dei due premier, di Pahor e della signora Jadranka Kosor. Era il 4 novembre del 2009. Controfirmatario e garante il presidente di turno del Consiglio europeo, il premier svedese Fredrik Reinfeldt. Con la firma si sollevava ogni riserva slovena all'ingresso della Croazia nell' UE.

Ne fui entusiasta!

Ma oggi? Sapendo come si sarebbero messe le cose, vedendo la Croazia riproporsi contraria, cosi' come nei confronti del tentativo Drnovšek-Račan, anche all'arbitrato, quindi ad un atto formale, giuridico, sfornato dopo 7 anni di processo e milioni di euro di spesa, da un tribunale arbitrale di 5 eminenti giudici stranieri, col pieno avvallo della Commissione europea, ridirei a Pahor NO?

Non me ne vogliate, ma nei confronti di chi governa a Zagabria, sia esso Plenkovič oppure il »compagno« Milanovič, non nutro piu' un briciolo di fiducia e speranza e se oggi risentiamo il nostro ministro degli esteri Karl Erjavec minacciare la Croazia di tenerla fuori Schengen, Euro e OECD fintanto che non accettera' e applicherà' la sentenza arbitrale e quindi mostrera' rispetto per un atto di diritto, mi e' difficile contestarlo. L'unico appunto che gli posso fare e' che queste cose una diplomazia seria, competente e responsabile non le dice ad alta voce, ne tanto meno in pubblico.

Che non ci sia alternativa alla soluzione decisa dagli arbitri lo ammette, fra i vostri politici di spicco, solo l'amico Jakovčič, che anzi vede rispecchiarsi in essa pressoché' tutti gli interessi croati, quindi una sentenza da accettare e applicare da subito.

Non lasciatelo solo, cari amici Istriani! Una voce corale e compatta dall'Istria, dal territorio ove più' si consuma e soffre il dramma frontaliero, potrebbe indurre Zagabria a ripensarci. Quasi da subito pesca senza confini per umaghesi e piranesi da Lazzaretto a Orsera e fra un anno in Schengen anche voi. Le antipatie fra i politici si rimargineranno strada facendo o col loro ricambio.

Con speranza....

Aurelio Juri, ex sindaco di Capodistria nonche parlamentare sloveno ed europeo

Capodistria, 11.1.2018

Odprto pismo Danilu Latinu

ODZIV NA UVJERENJE DANILA LATINA

Dragi Danilo,

Upoznali smo se u Umagu baš na nekom susretu o perspektivi slovensko-hrvatskim odnosa u luči graničnog spora, odmah poslje podpisa ugovora o arbitraži u Stockholmu krajem 2009 godine ili početkom 2010. Ne pamtim dobro. Tamo sam bio nastupio kao prvi formalni promotor arbitražnog rješenja, več 2004 godine v slovenskom parlamentu, a ostao sam, jer su bili svi uvjereni, da mogu države same pronači soluciju i da nije bilo pametno in mudro vuči u ta spor trečeg. Kasnje, posle 4 godine novih i novih incidenata i napetosti posebno u Piranskom zaljevu i slovenske (premier Borut Pahor)  blokade pristupnim pregovorima Hrvatske za Europskoj Uniji, koju, znaš, sam kao jedini »Slovenski« europarlamentarac javno osudio, su obje vlade konačno saznale, da je bila arbitraža jedini moguči i pravedni put ka prevaližanju problema. I ti si mi provjerio, odnosno javno priznao u razpravi, da si imao teškoče zbog tvoje podpore arbitražnom dogovoru.

A danas? Osim vašeg Jakovčiča niko u Istri, koji bi branio arbitražu. Barem nikoga ne čujem ili čitam. I kriva, za novo težko stanje, za nove napetosti i komplikacije, za nove sporove medju Istranima, za pogoršanje bilateralnih odnosa, nek bi bila Slovenija jer neče odstupati od arbitraže za koju su vas u Zagrebu uvjerili, da je bila »kontaminirana« i zato za Hrvatsku neprihvatljiva. Sam arbitražni sud bio je zadužen, po dogovoru, da proceni pravednost, odnosno kompromitiranost postupka u slučaju nepravednog ponašanja jedne ali druge strane u samom procesu kao što je bila telefonada medju Sekolcem i Drenikovo, i ocjena je bila jasna: onaj razgovor nije u ničemu porušijo uvjete za konačno i pravedno presudu o granici! I na tom stajalištu stoje sva Europska Unija, sve članice zajednice, osim Hrvatka. Kao znaš svi vodilni ljudi EU su u više navrata pozvali naše vlade, da se drže arbitražne presude i da jo implementirajo kao što zapisano, jer sudi to u pravni poredak Unije i u medjunarodno pravo.

Allora, come la mettiamo? Ti i kolegi ribari iz Umaga i Savudrije ste dobili neke kao garancije vaših nadležnih državnih organa, da sa kaznima koju najavljuje ili več promenjiva Slovenija do onih ribara, koji prestupe granicu na moru, koju je odlučila arbitraža, neče biti ništa, da se nimate čega bojati, jer da slovenski organi nimajo pravo postupati na tudjem teritoriju.

Ali dobro znate, da kad budete prestupili granicu za u Kopar ili Trst, možete naletiti, kao neplačniki kazni, na pregon slovenske policije. Ko če vas tada štititi? A nadam se, da znate isto tako, da kad bi bila provedena, odnosno implementirana arbitražna presuda i sa hrvatske strane, mogli bi dobiti za barem 25 brodova, dovolilnice za ribolov sve do Ankarana, kao i naši ribari do Vrsara. Inače tvoja teza, da bi se medju vašim i našim ribarima znali dogovorit gde i kako se lovi, stoji po mome na laganoj nozi. Sam sam bio u to uvjeren, odnosno da bi se Istrani lakše dogovorili o granici nego vlasti u Ljubljani i Zagrebu, sve do kompromisa Drnovšek-Račan, koj je bio kopija poziva, koga smo bili podpisali 6 godina prije u Izoli gradinačenici Kopra, Izole i Pirana (Juri, Gasparini i Fičir) sa delegacijom Županije Istarske (Jakovčič, Kajin i Luttemberger) a koju je medju prvima odbijo baš Kajin i s njim vi ribari iz Umaga. Od tada mi je bilo jasno, da nas može spasiti samo treči.

Dajte se, dragi Danilo, prebuditi i priznati, da nema više alternativa, odnosno »trečeg puta«, da treba arbitražnu presudu prihvatiti i jo promjeniti, inače če se stanje u odnosima medju državama i ljudima pogoršati kao nikada prije. Kad sam osudio Pahorjevo odluku o blokadi vaših pregovora ka EU sam napravijo političko samoubistvo, a mi nije žao, jer ostao sam principielen. A tada sam u Hrvatsku, unatoč neuspeha dogovora Drnovšek-Račan, još imao povjerenje.

Budimi dobro v novoj godini.

Aurelio Juri, bivši gladonačelnik Kopra i zastupnik u slovenskom i europskom parlamentu.

Kopar, 8.1.2018

Proti nacionalizmu s priznanjem arbitraže!

BRAVO LEVICA IN RADNIČKA FRONTA ...TODA?!

Krepko mlajši sem se počutil v nedeljo, ko sem slišal in videl, da se je na nikogaršnji zemlji med mejnima prehodoma v Sečovljah zbralo par desetin Istranov, da bi demonstriralo proti razpihovanju nacionalima ter prodajanju – kot so zapisali – »nacionalistične megle okoli vprašanja državne meje«, ter za uveljavitev vrednot internacionalizma in dialoga. Šlo je za aktiviste slovenske »Levice« in hrvaške »Radnične fronte«. In transparenti, pohvalno, v vseh treh jezikih istrskega polotoka, v hrvaščini, slovenščini in italijanščini. »Za Istro in svet brez meja!«, »Piranski zaliv ni hrvaški in ni slovenski, ampak skupen!«, »rožljanje z orožjem in klicanje k vojni nista v interesu ne enega ne drugega naroda, temveč hujskačev, ki jim gre za ohranitev statusa quo in socialne neenakosti.«

Da, pomlajen sem se počutil, vsaj za 27 let, ker podoben boj s podobnimi gesli smo Istrani, celo na institucionalni ravni, na srečanjih lokalnih upravljalcev, bili ob osamosvajanju najnih držav, ko smo opozarjali na zaplete, ki so se napovedovali, ob pomanjkanju pravočasno dogovorjenih načel in kriterjev, glede označitve meddržavne meje, in še leto potem, ko sta bili državni že samostojni in mednarodno priznani ter meja vzpostavljena, četudi v določenih predelih ne povsem jasna. Spomnim se piranske Izjave aprila 1991 in leto kasneje umaškega Memoranduma o sodelovanju istrskih občin.

Da, že takrat so nacionalisti z obeh strani meje spuščali zlovešče glasove in ohrabrujoče ter plemenito je slišati danes, da jih Istrani preziramo, ker skregani z našo kulturo in zgodovino sožitja. Toda...

Minilo je več kot četrt stoletja od časa, ko je bil mejni spor še v povojih, kmalu bo točno 23 let od izolske Izjave skupnega sestanka delegaciji slovenske in hrvaške Istre, - bil sem zraven - s katero smo skušali s kolegoma iz Pirana in Izole, Fičurjen in Gasparinijem, ter s trojko iz Istarske Županije, Jakovčičen, Kajinom in Luttembergerjem, našima vladama, s kompromisno formulo pomagati pri končni ugotovitvi in označitvi meje na kopnem ter določitvi one na morju, potem ko je bilo jasno, da sami tega rabota nista bili sposobni, ker sta se bili ukopali v prepričanja, da je imela Slovenija pravico do piranskega Zaliva v celoti, Hrvaška pa do polovice.

In to na kar smo mi pozivali, na matematični kompromis med celovitostjo in polovično razmejitost z neposrednim dostopom Slovenije do mednarodnih voda, bi se bilo 6 let kasneje tudi zgodilo s parafiranim sporazumom »Drnovšek-Račan«, ki pa ga je Sabor, žal, še preden bi ga vladi tudi podpisali, zavrnil.

To je bila »tretja pot« - dragi gospe in gospodje iz Banskih dvorov! In bila je bilateralna, izplen dolgoletnih dvostranskih pogajanj. A ni obstala, se ni prijela, komajda prepričala je Državni zbor, ne pa dovolj hrvaških poslank in poslancev, ki se jim je zdela, da preveč darežljiva do Slovenije. Enako, obratno, pri nas Janez Janša & co, a ni imel glasov, da bi jo onemogočil.

Ves dialog, ki se je v nadaljevanju odvijal na to temo se je pokazal za povsem brezplodnega. Na manj kot sta bila parafirala premiera Drnovšek in Račan Slovenija, zaradi vrste razlogov, ni mogla pristati, več pa je Hrvaška zahtevala zaman.

Zato se je znova poiskala »tretja pot«. Po 9 letih zapletov, incidentov in vse bolj skisanih odnosov. Ker sami vladi nista bili več sposobni najti izhoda, sta se s posredovanjem Evropske unije dogovorili nalogo zaupati tretjemu, mednarodni ad hoq arbitraži, ki jo je, ne brez muk, ki smo jih zakrivili tudi mi, vendarle privedla do konca. S tem dogovorom je Hrvaška mimogrede, lahko vstopila kot polnopravna članica v EU. Sodba je bila izrečena in pred dobrim tednom bi morala biti že izvršena. Izzveni neresno, neodgovorno in celo pobalinsko, gospod Plenkovič in gospe Grabar Kitarovič ter Pejčinovič Burič, znova pozivati k »tretji poti« in amatersko, da ne rečem ignorantno, razglašati, da je meja na morju danes tam kjer je bila že 1991 leta.

Toliko za nujno obujanje spomina. Sicer, dragi aktivisti »Levice« in »Radničke fronte«, recimo danes znova NE razpihovanju nacionalizma, napenjanu mišic in vojno-hujskaški retoriki, a dodajmo takoj ZA izvršitev odločbe arbitražnega tribunala, ki omogoča mimogrede tudi skupno ribarjenje slovenskih in hrvaških ribičev,  in ZA spoštovanje evropskega in mednarodnega prava! Nove »tretje poti« ni in je ne more biti, razen one, ki nas vodi nazaj na izhodišče ispred 27 let ob bistveno poslabšanih bilateralnih odnosih in  okoliščinah. Česa takega si res ne gre želeti!

Kako z mediacijo EU?

ODPRTO PISMO SLOVENSKI VLADI IN DIPLOMACIJI

Spoštovani predsednik vlade, dr. Miro Cerar,

Spoštovani minister za zunanje zadeve, Karl Erjavec,

Kot proaktivni državljan, ki je svoj čas, v vlogi še poslanca SD v Državnem zboru prvi formalno predlagal pristop k mednarodni ad hoq arbitraži o meji s Hrvaško (pobuda 2004) in ki mu ni in ne more biti vseeno kako se zgodba o implementaciji arbitražne sodbe odvija, oziroma kako se hrvaška stran nanjo odziva, Vaju sprašujem kaj sta postorila ali nameravata v dneh pred iztekom šest mesečnega implementacijskega roka postoriti, da se bo najavljeno posredovanje podpredsednika Evropske komisije , g. Timmermansa, zgodilo.

Iz Bruslja prihajajo namreč le pohvale obema premieroma, ker sta se včeraj dobila in pogovarjala, pozivi k temu, da naj preprečita morebitne incidente in konflikte, in najava, da bo Timmermans pripotoval v Ljubljano in Zagreb, zagotovo ne še nekaj časa, le v primeru, ko državi sami ne bosta našli poti k razreševanju spora. Najhuje pa sledi: "Podpirali smo arbitražo, jasni smo bili o arbitražni odločbi. Seveda je to dvostransko vprašanje, a kjer lahko, bomo pomagali članicama, da dosežeta dogovor." - je dejal Timmermans. Podpirali so arbitražo? Jasni so bili o arbitražni odločbi?... Preteklik? A ju danes več ne podpirajo in prepuščajo zadevo dvostranskemu reševanju? Alarm! Nepričakovani, ali pač, boleč zasuk na hrvaško stran, zato tudi razumljivo, da se Pleskovič včeraj ni sekiral in ostal pri svojem. Da se mora vse vrniti k bilaterali je ponovila danes tudi hrvaška zunanja ministrica, Marija Pejčinović Burić.

Torej, gospoda Premier in zunanji minister? Kaj to pomeni? Kako dalje?

Zavezala sta se, dr. Cerar, s kolegom Pleskovičem, da bosta storila vse da ne pride do incidentov. Toda, čez dober teden bo šest mesečni rok mimo, na kopnem bodo stvari, kljub pripravljenim zakonom, z implementacijo, oziroma s količenjem meje še počakale, na morju, pa ste napovedali, da bo slovenska jurisdikcija vzpostavljena skladno z arbitražno odločbo. A z Umaga, vam tamkajšnji ribiči spročajo da tega ne počnete, ker da bo frka. Oni te demarkacije ne bodo spoštovali in še naprej vstopali v Piranski zaliv vse do polovice. Domnevam da v spremstvu hrvaške policije. Incidenti se ne bodo zgodili le če se bodo slovenski ribiči in policija umikali, sicer jih bo težko preprečiti. Sledile bodo protestne note in morda tudi telefonski klici s hrvaškim kolegom prek vročega telefona.

A arbitražna sodba bo tako, vsak dan bolj, postala to kar je Sporazum Drnovšek-Račan... Spomin na vržen stran čas in, tokrat, tudi denar!

Ne bi morda že danes, če ne jutri, povprašala Junckersa in Timmermansa kaj pomeni zadnja izjava o tem da "so podpirali arbitražo in bili jasni o arbitražni odločbi, ter da je to seveda dvostransko vprašanje"? Ker če pomeni to, da danes na tem več ne vztrajata, je bolje da premislimo tudi mi še enkrat ali nadaljevati zgodbo s tožbo na Evropskem sodišču ko minimalnih političnih predpostavk, da jo dobimo, ni več. V tem primeru bi Evropsko komisijo morda raje zaprosili za povrnitev stroškov, ki smo jih imeli z arbitražo, in se vrnili na izhodišče iz leta 2010, oziroma 1991.

Najslabše je, ko domačo, sosedovo in ostalo tujo javnost zavajamo s tem, da smo podprti z vseh strani, da sodi arbitražna odločba v evropsko in mednarodno pravo in da bo slej ko prej Hrvaška popustila, ker tako mora. V to sem doslej verjel tudi sam, a ko vidim, da smo pri tej veri vsak dan bolj osamljeni, se zatekam k pragmatizmu, zato tudi ta moja vprašanja in sugestije. 

Hvaležen bo za odgovore in obema vse dobro v prihajajočem 2018.

Priznajmo Palestino!

… E BRAVO, KARL!

No, pa je prišel trenutek, ko si naš prislovično zaletavi in raztresen zunanji minister zasluži pohvalo. Ocena je seveda povsem osebna, a upam, da si jo delimo mnogi. Predlagal je namreč takojšnje priznanje Palestinske države in spomnil šefa Cerarja, da Slovenija ima svojo, samostojno zunanjo politiko.

Premier ga je namreč okregal ko je ustrelil pobudo za Palestino, češ da »zdaj ni pravi čas za njeno priznanje«  ter mu za prihodnjo sejo vlade naložil pripravo poročila o tem, kako so se po odločitvi ameriškega predsednika Donalda Trumpa, da prizna Jeruzalem za prestolnico Izraela, spremenile okoliščine za priznanje palestinske države. In naj bi tudi pojasnil ali mu je uspelo o tem priznanju prepričati še druge države. Koalicijske stranke sicer le to podpirajo, a se razhajajo pri tem kdaj bi se vlada tega lotila. »Mislil sem – mu je odgovoril Erjavec – da Slovenija ima svojo samostojno zunanjo politiko!«

Še enkrat bravo! Ker logika, ki vodi ravnanja našega premiera je očitno ta, da ne smemo storiti ničesar, zlasti ne v zunanji politiki, če se prej ne dogovorimo in uskladimo znotraj 27terice, oziroma Evropske unije. Morda celo NATO?! Niti pobudniki nečesa takega, kar bi zmotilo »Strica Sama«, bolje da nismo, a ne, dr. Cerar?

In tako se naš vse bolj zaskrbljujoč molk nadaljuje. Naj se s Trumpom, raje bockajo Merklova, Macron, Tusk, Mogherinijeva, Erdogan, Soares pa drugi evropski in svetovni pomembneži. Mi smo premajhni in premalo pomembni, Melaniji navkljub, da bi se z njenim možem pričkali. Želimo, da, biti v osrčju hitrejše Evrope, a vseeno ne izpostavljeni do te mere, da bi nas Donald začel gledati postrani.

Domislili smo se Vizije 2050, ki si že v prvih obrisih zasluži vse pohvale in polno podporo ter aktivno vključevanje v njeno dokončno oblikovanje, a si nočemo priznati, če se postavim v vlogo ključnih odločevalcev, od predsednikov Republike, Vlade in Parlamenta do ministrov in poslancev, da zato, da postane uporabna in izvedljiva moramo že danes, takoj, brez nadaljnjega oklevanja, ne čez 33 let, postaviti količke in gabarite njenega uresničevanja. Si je sploh možno zamisliti Slovenijo tako kot so prvi snovalci Vizije zapisali da bi bila leta 2050, v svetu v katerem se vse glasneje rožlja z jedrskim orožjem, v katerem se cilji Pariškega podnebnega dogovora izmikajo, v katerem se po dolgih desetletjih upanja v končno rešitev palestinskega vprašanja, ključnega v celotnem kontekstu sobivanja in odnosov med Zahodnim in Muslimanskim svetom, in relativnega miru med Palestinci in Izraelci, znova neti njihov konflikt in destabilizira središče Bližnjega vzhoda, kar pomeni tudi nova migracijska ofenziva na Evropsko Unijo z nezanemarljivimi  destabilizacijskimi učinki.

In vsi ti novi procesi nosijo eno samo pomembno ime – Donald Trump! A si ga res ne upamo izgovoriti?! Premajhni in poleg tega z njim, tako rekoč, še v sorodstvu?! Zato pridni tiho pri oživeli Korejski krizi, Jeruzalemu in Palestini, napovedi o posegu v Venezuelo, umiku ZDA od Pariškega sporazuma in od jedrskega dogovora z Iranom. Še Pogodbe OZN o prepovedi jedrskega orožja ki si je zaslužila letošnjo Nobelovo nagrado za mir, si ne upamo podpreti. Sramota!

A če se vrnem k pozivu Erjavca v prid Palestincev, prav v trenutku ko je poenoten muslimanski svet razglasil, kontra ZDA, Jeruzalem za glavno mesto Palestine in ob znanih in nespremenjenih stališčih OZN in EU da palestinsko vprašanje bo rešeno samo z ustanovitvijo in vzajemnim priznanjem, poleg Izraela še Palestinske države, z Jeruzalemom, kot skupnim glavnim mestom, bi morali pohiteti tudi mi v Evropi in ne znova cincati, s priznanjem Palestine. Bodimo prvi, pa ne bomo edini!

Malce več poguma in samozavesti, dr. Cerar! Pri implementaciji arbitraže o meji s Hrvaško, nam »Stric Sam« tako in tako ne bo pomagal!