Priznajmo Palestino!

… E BRAVO, KARL!

No, pa je prišel trenutek, ko si naš prislovično zaletavi in raztresen zunanji minister zasluži pohvalo. Ocena je seveda povsem osebna, a upam, da si jo delimo mnogi. Predlagal je namreč takojšnje priznanje Palestinske države in spomnil šefa Cerarja, da Slovenija ima svojo, samostojno zunanjo politiko.

Premier ga je namreč okregal ko je ustrelil pobudo za Palestino, češ da »zdaj ni pravi čas za njeno priznanje«  ter mu za prihodnjo sejo vlade naložil pripravo poročila o tem, kako so se po odločitvi ameriškega predsednika Donalda Trumpa, da prizna Jeruzalem za prestolnico Izraela, spremenile okoliščine za priznanje palestinske države. In naj bi tudi pojasnil ali mu je uspelo o tem priznanju prepričati še druge države. Koalicijske stranke sicer le to podpirajo, a se razhajajo pri tem kdaj bi se vlada tega lotila. »Mislil sem – mu je odgovoril Erjavec – da Slovenija ima svojo samostojno zunanjo politiko!«

Še enkrat bravo! Ker logika, ki vodi ravnanja našega premiera je očitno ta, da ne smemo storiti ničesar, zlasti ne v zunanji politiki, če se prej ne dogovorimo in uskladimo znotraj 27terice, oziroma Evropske unije. Morda celo NATO?! Niti pobudniki nečesa takega, kar bi zmotilo »Strica Sama«, bolje da nismo, a ne, dr. Cerar?

In tako se naš vse bolj zaskrbljujoč molk nadaljuje. Naj se s Trumpom, raje bockajo Merklova, Macron, Tusk, Mogherinijeva, Erdogan, Soares pa drugi evropski in svetovni pomembneži. Mi smo premajhni in premalo pomembni, Melaniji navkljub, da bi se z njenim možem pričkali. Želimo, da, biti v osrčju hitrejše Evrope, a vseeno ne izpostavljeni do te mere, da bi nas Donald začel gledati postrani.

Domislili smo se Vizije 2050, ki si že v prvih obrisih zasluži vse pohvale in polno podporo ter aktivno vključevanje v njeno dokončno oblikovanje, a si nočemo priznati, če se postavim v vlogo ključnih odločevalcev, od predsednikov Republike, Vlade in Parlamenta do ministrov in poslancev, da zato, da postane uporabna in izvedljiva moramo že danes, takoj, brez nadaljnjega oklevanja, ne čez 33 let, postaviti količke in gabarite njenega uresničevanja. Si je sploh možno zamisliti Slovenijo tako kot so prvi snovalci Vizije zapisali da bi bila leta 2050, v svetu v katerem se vse glasneje rožlja z jedrskim orožjem, v katerem se cilji Pariškega podnebnega dogovora izmikajo, v katerem se po dolgih desetletjih upanja v končno rešitev palestinskega vprašanja, ključnega v celotnem kontekstu sobivanja in odnosov med Zahodnim in Muslimanskim svetom, in relativnega miru med Palestinci in Izraelci, znova neti njihov konflikt in destabilizira središče Bližnjega vzhoda, kar pomeni tudi nova migracijska ofenziva na Evropsko Unijo z nezanemarljivimi  destabilizacijskimi učinki.

In vsi ti novi procesi nosijo eno samo pomembno ime – Donald Trump! A si ga res ne upamo izgovoriti?! Premajhni in poleg tega z njim, tako rekoč, še v sorodstvu?! Zato pridni tiho pri oživeli Korejski krizi, Jeruzalemu in Palestini, napovedi o posegu v Venezuelo, umiku ZDA od Pariškega sporazuma in od jedrskega dogovora z Iranom. Še Pogodbe OZN o prepovedi jedrskega orožja ki si je zaslužila letošnjo Nobelovo nagrado za mir, si ne upamo podpreti. Sramota!

A če se vrnem k pozivu Erjavca v prid Palestincev, prav v trenutku ko je poenoten muslimanski svet razglasil, kontra ZDA, Jeruzalem za glavno mesto Palestine in ob znanih in nespremenjenih stališčih OZN in EU da palestinsko vprašanje bo rešeno samo z ustanovitvijo in vzajemnim priznanjem, poleg Izraela še Palestinske države, z Jeruzalemom, kot skupnim glavnim mestom, bi morali pohiteti tudi mi v Evropi in ne znova cincati, s priznanjem Palestine. Bodimo prvi, pa ne bomo edini!

Malce več poguma in samozavesti, dr. Cerar! Pri implementaciji arbitraže o meji s Hrvaško, nam »Stric Sam« tako in tako ne bo pomagal!