Si pa res privošči...

TRUMP IZZVAL SVET!

Prebiram:  »Apokaliptične grožnje Donalda Trumpa. V dvorani ZN je bilo slišati vzdihe osuplosti, ko je ameriški predsednik zagrozil, da je pripravljen uničiti Severno Korejo«. Nič kaj več prizanesljiv do Irana in Venezuele, zatrdil je, da bodo ZDA še naprej sila dobrega proti zlu in da bodo sodelovale z mednarodno skupnostjo, a da bo vendarle »Amerika ostala prva!« 40 minutni govor brez običajnih spremljajočih aplavzov ostalih voditeljev, razen nekaj izjem, kar že samo pove kako in koliko je Trump pomiril svet. Med redkimi navdušenimi, izraelski premier Netanjahu, ki je najmočneje zaploskal, ko je predsednik ZDA dejal, da je »morilski režim Irana – kot ga je poimenoval - glavni izvoznik nasilja ter da je jedrski dogovor mednarodne skupnosti s Teheranom sramota za Združene države Amerike«.

In tu smo. Rokavica je glede Irana vržena kar v obraz celotne mednarodne skupnosti, sopodpisnice omenjenega dogovora, še posebej Evropske unije, ki si je najbolj prizadevala zanj in ki še danes najbolj vztraja pri svojem prepričanju, da je bilo to nujno potrebno in koristno tako za stabilnost in mir v regiji, kot tudi za politične, poslovne in ostale odnose med Iranom in EU.

Sicer je tudi grožnja z uničenjem Severne Koreje in z vojaškim posegom v Venezuelo klofuta OZNovim in še posebej evropskih prizadevanjem, da se naj krize rešujejo politično, izključno z diplomatskim orožjem. Prepričan sem, da celo najtesnejši Trumpovi zavezniki na Daljnem vzhodu, ki so najbolj izpostavljeni nevarnosti politike in zlasti raketno-jedrskega programa severnokorejskega režima, se bojijo morebitne aktivacije ameriške grožnje. Tako Japonska kot sama Južna Koreja. Dobro vedo' kaj bi to tudi za njuno varnost in preživetje pomenilo. Da ne govorimo o usodi planeta ob opozorilih Rusije in Kitajske.

In znova tu smo. Trump se je še enkrat izkazal in dokazal. Tak pač je. Se nič ne špara, nič ne skriva, nič ne pretvarja, nič ga ni sram. Zanj je politika le črno-bela, boj dobrega z zlom pri čemer dobro seveda predstavlja on sam. Nianse, postranska škoda in nepredvidljive ali celo za večji del svetovne javnosti predvidljive in napovedane posledice na usodo sveta, so zanj zanemarljivi, celo nepomembni. Zato tudi vztrajanje na odklonu Pariškega podnebnega sporazuma, četudi mu je Irma na Floridi in še kje prizadejala za nekaj milijard dolarjev škode. Čuti se Bog, ki mu nihče nič ne more.

In – sprašujem se ter sprašujem našega predsednika vlade Cerarja, ki bo na Skupščini Združenih narodov spregovoril v četrtek - smo, del razsodnega sveta, lahko prijatelji in partnerji s takim človekom, zmoremo z njim res sodelovati in nanj računati pri udejanjanju naši prizadevanj za mir, varnost in blagostanje na planetu? Smo res prepričani, da gre zgolj za robato retoriko, ki nikogar ne more oškodovati?... češ, »pes, ki laja, ne grize«?!

Iluzije, gospodje! A nas ni zgodovina prejšnjega stoletja ničesar naučila? In tokrat je predmet retorike tudi jedrska grožnja.

Me zanima, kaj bodo po Trumpovem govoru povedali evropski voditelji. Kot da ga niso slišali? Težko se bo izogniti povedanemu. Visoka predstavnica EU za zunanjo politiko, Federica Mogherini, se je odločno postavila nedavno v bran dogovoru z Iranom in pri tem zastavila tudi svoje ime, svojo čast, svojo verodostojnost. In kaj bo izustil naš premier? Da južna soseda vztraja pri neupoštevanju arbitraže o meji s čimer krši načelo spoštovanja mednarodnega prava in da zavoljo tega, ob neurejenih meja Hrvaške tudi z drugimi sosedami bivše SFRJ, se znova lahko vname zahodni Balkan? Sodeč po prvem njegovem odzivu na Trumpa o čem drugem ne bo govora. V nastopu ameriškega predsednika je zaznal le resnost mednarodne situacije in Trumpa celo pohvalil, ko se je zavzel za vladavino prava. Ne samo to, Cerar je šel dlje, potrdil je odločnost svoje vlade da ne pristopi k  pogodbi OZN o prepovedi jedrskega orožja. Ma bravo,Miro! A ko bo »tam daleč« na Korejskem polotoku počilo in če se boste, dragi premier in podobni oportunisti Trumpu samo klanjali, ne da bi mu namenili ene same kritične opombe, se bo to tudi zgodilo, o naši arbitraži bosta ostala le še pojem in spomin ter vaša prva skrb, če boste vlado še vodil, bo postala nabava potrebnih količin jodovih tablet.

Implementacija sodbe o meji? Brez EU ne bo šlo!

POZIV VLADI RS

Spoštovani predsednik vlade, dr. Miro Cerar,

Zagovorniki arbitraže o meji s Hrvaško in implementacije njene razsodbe smo čakali na kako novo izjavo predstavnikov Evropske unije po tisti, ki jo je bil dal takoj po njeni razglasitvi prvi podpredsednik Evropske komisije, Frans Timmermans, da naj vladi opravita implementacijo in da je komisija pri tem pripravljena sodelovati. In dobili smo jo, znova iz ust gospoda Timmermansa, a tokrat – kolikor prebiram na strani Multimedijskega centra RTV – nič pretirano obetavno: »Arbitražno razsodbo BI morali spoštovani obe strani.«… s pogojnim prizvokom torej in brez ponovitve pripravljenosti k sodelovanju.

Enako splošno in neodločno je izzvenelo to kar je zunanjemu ministru Erjavcu povedala visoka predstavnica EU za zunanjo politiko, Federica Mogherini. Potrdila naj bi mu zavezanost unije implementaciji mednarodnih pogodb.

Spoštovani premier,

Minila sta dva meseca pa še kak dan od razglasitve sodbe arbitražnega sodišča o razmejitvi med republikama Slovenija in Hrvaška. Še manj kot štirje torej do njene zaukazane uresničitve. A proces uveljavljanja le-te stoji in nič ne kaže, da bi stekel. Nek mrtvi tek v katerem obe strani ohranjata svoji poziciji in si sporočata da umika ne bo, pri nobeni. Bruselj pa še komaj kaj pove in zdi se, če sodimo po izjavah Timmermansa in Megherinijeve na strateškem Forumu Bled, da bi raje ne bil poprašan. Kje šele, da bi kdo od evropskih pomembnežev na kakršni koli način požugal Zagrebu, oziroma sporočil jasno in nedvoumno kaj bo sledilo in na račun koga v kolikor bo šest mesečni rok minil in odločitev arbitraže ne bo udejanjena. Ker so več ali manj vsi, ki so se oglasili, zaprisegli na spoštovanje mednarodnega prava, kamor umeščajo tudi tovrstne sodbe – ne pozabimo, da je bil arbitražni dogovor sklenjen pod okriljem EU - bi morala biti Plekovičeva vlada že od razglasitve sodbe dalje pod hudimi pritiski bruseljske administracije in diplomacije, deležna celo groženj s sankcijami in se morda, za kulisami, to dogaja, a slišati ni ničesar. V primeru neevropske in vsekakor sporne ustavne reforme na Poljskem je izzvenelo svarilo o odvzemu glasovalnih pravic zelo glasno.

Medtem je Hrvaška oznanila, da je nekako pripravljena na tri scenarije, tudi na najhujšega – na izbruh incidentov v Piranskem zalivu.

Mi pa imamo tri ključne politike vsak s svojim scenarijem: Vaš, ki dopušča še nekaj časa sosedom da se zavedo da je implementacije neizbežna, preden boste ukrepali in to premišljeno, preudarno, ne brez načrta. Predsednik Republike, Pahor, ki pravi, da je potrebno ostati mirni, potrpežljivi, da naj čas kar teče, razumeti ga je tudi preko zapisanega šest mesečnega roka, ker da bo slej ko prej soseda spoznala, da ni druge poti k razrešitvi spora in k ohranjanju prijateljstva in dobrega sosedstva. Zunanji minister Erjavec pa, ki zahteva, da se sodba, glede meje na morju, uresniči takoj, ker da če sami ne bomo storili ničesar, tudi Evropska unija se ne bo zmigala. Kdo ima prav ne vem, vem pa, da sami, brez odločnega posega vrha EU, pri čemer mislim predvsem na trojico Junckers, Tusk in Taiani, oziroma na Evropsko Komisijo, Evropski Svet in Evropski parlament, v soglasni bran pravni državi in mednarodnemu pravu ter obenem avtoritete ustanov, ki jih vodijo, in opozorilu Hrvaški, da si bo nakopala kar nekaj težav če bo ta princip še nadalje ignorirala in teptala,  ne bomo zmogli ničesar, razen totalne zaostritve bilateralnih odnosov z morebitnim tudi oboroženim konfliktom, česar si ne gre želeti.

Zato vas pozivam, dr. Cerar, zlasti po medlih opredelitvah Timmermansa in Mogherinijeve, da skupaj morda z Državnim zborom in predsednikom Republike čim prej zaprosite omenjene tri evropske veljake za jasen odgovor na vprašanje: Kako in kdaj nameravajo ukrepati , če sploh, ko bo predviden čas za implementacijo arbitražne razsodbe tik pred iztekom ali celo čez, oziroma ali naj raje mi sami tožimo Hrvaško na pristojno evropsko sodišče, ali se celo sprijaznimo z dejstvom, da je arbitraža zaključena zgodba brez epiloga, ker da se vztrajanju Zagreba res na da upreti in pristanemo znova tam kjer smo bili, na farso brezplodnega bilateralnega iskanja rešitve?

Če tega odgovora ne bo, če se mu bodo trije gospodi izmikali, nam ne bo preostalo drugega kot to, da ugotovimo, da je Evropska Unija še enkrat pokazala vso svojo šibkost in nemoč, kot v primeru begunske in še kake krize, in da ni to v kar smo verjeli, ko smo vanjo vstopali, ter revidiramo vsa naša dosedanja prepričanja, da je arbitražna sodba zavezujoča in sodno izterljiva ter se sprijaznimo z dejstvom, da bo treba s Hrvaško znova za pogajalsko mizo tudi o meji. Menim, da si streljanja v Piranskem zalivu ne želi nihče, ki premore kanček razsodnosti.

Ankaran-Hrvatini morajo igrati na Bonifiki!

ANKARANGRAD?

Da mi ne bo kdo očital, da se ukvarjam samo s Trumpom, podnebnimi spremembami, predsedniškimi volitvami in 2tirom…

Tokrat o nogometu, na katerega se sicer kaj pretirano ne spoznam in zato bom vesel in hvaležen vsakršnega resnega poduka, ki me pa bega, ko spremljam določena dogajanja, ki niso v ničemer skladna z zdravo pametjo. Povprašal sem naokoli, da mi kdo pojasni zadevo, a prepričljivega odgovora še nisem prejel. Govorim seveda o Ankaranu-Hrvatini, novopečenemu prvoligašu, ki je primoran »doma« igrati v Dravogradu…v Dravogradu, na nasprotnem koncu države?!  Prebral sem vse kar je bilo objavljeno v medijih in spoznal, da se je najprej zataknilo v samem Kopru, češ se Ankarančani z upravljavci, oz. lastnikom stadiona Bonifika niso uspeli dogovoriti. Nato je bila v igri Sežana, pa je tokrat župan Terčon rekel NE, kar me, če sem iskren, preseneča in žalosti – dragi Davorin. In tik pred dvanajsto, so jih sprejeli v Dravogradu.

A vrnimo se k izviru, v Koper. Ne poznam okoliščin pogajanj in niti ne pogojev, ki jih je postavila, domnevam, Mestna občina, kot lastnica objekta, da bi dovolila sosedom da bi doma igrali na Bonifiki, sklepam pa, da so bili slednji taki, da jih Ankarančani niso mogli ali hoteli sprejeti. Kakršnikoli so že bili so privedli do tega, da koprski stadion prvoligaškega nogometa še dolga leta ne bo videl, da domači gledalci bodo večinoma spremljali tekme preko tv ekranov, da se bo edini  prvoligaš iz naših krajev po eni sami sezoni, vrnil v nižji rang, ker ga bo že sama logistika pokopala, in v državnem prvenstvu ne  bomo imeli nikogar!

Spet ne vem pod kakšnimi pogoji je gostoval v stadionu Bonifika koprski klub, ki je letos, baje zaradi dolgov in ne transparentnega poslovanja, izgubil licenco, a nič hujši, oz. zahtevnejši bi smeli biti ti pogoji za sosede. Resda formalno pripadajo drugi občini, a so še vedno del našega skupnega prostora in, ne pozabimo, za obnovo stadiona pred leti so tudi Ankarančani kot davkoplačevalci in dolgoletni prebivalci enotne koprske občine prispevali svoj delež.

Morebitno slabo razpoloženje župana Popoviča do Ankarana in do vsega kar od tam prihaja se ne sme, če imamo v mislih skupno dobro, odražati na odnose, ki jih moramo Koprčani gojiti z Ankarančani in obratno, najmanj pa na uporabo športne, kulturne in vsakršne druga infrastrukture, ki smo jo pridobili skupaj ali zgradili povsem na novo z namenom trženja in čim boljšega koriščenja tudi onstran občinskih potreb.

Svoj čas smo se z sosedi južneje od Dragonje pogovarjali kako bi storitve Splošne Bolnišnice Izola koristili pod enakimi pogoji kot domači pacienti, bolniki iz hrvaške Istre, ter s Trstom kako bi mi lahko čim ceneje tam odvažali in sežigali odpadke ter še z Reko o tem da bi skupaj kandidirali za eno od ediciji Sredozemskih iger. Vse v duhu prijateljstva, sodelovanja in dobrega sosedstva, predvsem pa s ciljem čim bolj racionalne in optimalne uporabe vendarle omejenih resursov. Danes pa ne premoremo reči »da« in »dobrodošli« niti našim dolgoletnim someščanom na nasprotni strani zaliva. »Damo vam Bonifiko za simbolno najemnino evra na mesec, pod pogojem, da prevzamete vse stroške vzdrževanja trate, tribun in slačilnic ter organizacije tekem«. Tako bi se morala glasiti zahteva MO Koper. Nič več od tega. Govorim seveda nekoliko na pamet, a v to smer bi morali iskati dogovor.

Ne nazadnje bi morala poseči v to zgodbo sama Nogometna zveza Slovenije, a dlje od tega da je vzela na znanje, da je Ankaran-Hrvatini našel dom v Dravograd in to registrirala ni šla. Amen! Enako mediji, zlasti poročevalci, ki so se s tem kar hitro sprijaznili in ne izrekajo več niti besedice kritike ali začudenja do odgovornih, da se ta sramota za celoten slovenski nogomet dogaja. Kak žalostno!

22.10. - predsedniške volitve

POTREBUJEMO PREDSEDNIKA, KI ZMORE POVEDAT SVOJE!

Navdušil me je, predsednik Državnega zbora, Milan Brglez, ko je v petek v Narodni Galeriji, ob podpisu  odloka o razpisu predsedniških volitev na dan 22. Oktober 2017, izjavil nekaj, kar ves čas, odkar volimo državnega poglavarja, zagovarjam in to je,  če ga kar citiram, da potrebujemo »nekoga, ki se bo oglasil vedno ko bo treba, o perečih družbenih vprašanjih in dilemah, zavzeti stališča. Predsednik republike je namreč vrhovna moralna in politična avtoriteta v državi, zato se mora in je prav, da svojo avtoriteto udejanja tudi s tem, da se opredeljuje do vseh dogajanj v naši državi in družbi,«… Naj dodam: Družbi, tudi v širšem, mednarodnem in svetovnem pomenu. Ne pozabimo, da skoraj vse kar se dogaja izven naših meja vpliva, tako ali drugače, na dogajanja doma!

Bravo, Brglez! Sporočilo in usmeritev glasov je jasno, vprašanje je le, ali se bodo po njej volivke in volivci tudi ravnali. Imeli smo namreč predsednika, ki se je opredeljeval in s tem mnoge politične akterje tudi razhudil, a mu drugega mandata nismo podelili, izbrali smo naslednika, ki je bil do sprotnega opredeljevanja bolj zadržan, ali se sploh ni odzival in se ne odziva, pa mu ankete  pripisujejo vnovično zmago. Zdi se, kot da nam je bolj pomembno, da se predsednik Republike, s prostovoljci, v kombinezonu in rokavicah, udeležuje čistilne akcije na obrežju Ljubljanice, kot pa, da Donalda Trumpa okrega, ker se je odpovedal Pariškemu podnebnemu sporazumu ter Svet pahnil v dodatno negotovost v trenutku, ko je norčavi Severni Koreji zagrozil »z ognjem in gnevom, kot ju svet še ni videl!« Da se razumemo, režim Kim Jong Džuna si najbolj ostra opozorila ter sankcije Združenih Narodov tudi zasluži, a največji problem je v tej oživeli krizi Trumpova retorika, ki če se prevede v dejanja, bo še Adolf Hitler izpadel kot cucek. Namig je k uporabi jedrskega orožja z močjo, ki jo človeštvo še ni videlo. Gre le za besede? Upajmo! A ko bo norec s Pjongjanga, ki se ob takih grožnjah bolj zabava kot ne, kako raketo usmeril v bližino otoka Guam? Bo ostal Melanin soprog le pri besedah?

No, idiota ne moreš utišati in onesposobiti s tem, da se vedeš kot on!

A če se vrnem k našim predsedniškim volitvam… Sam sem že zdavnaj napovedal, da bom podprl, s podpisom kandidature in sicer, ime, ki bo, recimo, zmoglo pozvati Trumpa in to z ustrezno ostrino, pa četudi ovito v celofan, k umiritvi strasti in napetosti do Severne Koreje, k preklicu groženj do Venezuele, ki že vnemajo vso latinsko Ameriko, ne nazadnje k povratku svetovnemu Dogovoru o podnebju in k politiki zmanjševanja jedrskih arzenalov. Pa vabilo k  novemu, bolj spoštljivemu in solidarnemu partnerstvu z Evropsko unijo, tudi ob prerazporejanju bremena migraciji.

A nič manj pomemben bo poziv naši vladi, naj pristopi k nedavno podpisani Pogodbi, pod okriljem OZN, o prepovedi jedrskega orožja. Če je Slovenija, kot pravi Ministrstvo za zunanje zadeve, naklonjena opuščanju te grožnje, naj zbere toliko poguma in suverene volje, da kljub članstvu v NATO, naslovi tak signal in se pridruži 122 članicam svetovne organizacije, ki so to zmogle.

Pa še morda opredelitev doma, do 2. Tira. Resda, bo referendum o predmetnem zakonu že mimo, a volilna kampanja za predsedniška Republike bo še ujela referendumsko. Da vidimo, kdo bo izmed kandidatov, oziroma kandidatk, temu referendumu rekel NE in gradnjo tira po sprejetem zakonu podprl?! Vsi ki to zadevo poznajo vedo, da če zakon pade, bo zgodba z 2. Tirom praktično končana, oziroma v najboljšem primeru, odložena za kar nekaj let in tudi kaj to pomeni za prihodnost Luke Koper – slovenskega okna v svet.

Eliminiamo l'atomica!

HIROSHIMA MON AMOUR

Trieste, 6.8.2017

Ringrazio il Comitato Dolci e tutti gli organizzatori per l'invito, ringrazio tutti i presenti per esser venuti a render omaggio alle vittime di Hiroshima e Nagasaki  nonché sdegno e condanna  nei confronti di chi continua a  scommettere sull’arma atomica.

In questo giorno, 72 anni fa, gli USA, con la loro “Little boy” sganciata su Hiroshima fecero da  subito da 90 a 166 mila morti (ancor oggi non si hanno i dati certi), e tre giorni dopo la “Fat man” su Nagasaki, altri  60-80 mila, tutti fra la popolazione civile. A decine e decine di migliaia moriranno negli anni a seguire a causa delle radiazioni subite.

Si, il Giappone, dopo questa disumana e immorale dimostrazione di forza, si arrende e la seconda guerra mondiale si spegne, ma scatta, e proprio all’insegna della corsa all’atomica, poi seguita da quella alla conquista del cosmo, la guerra fredda fra le potenze della NATO, USA in prima fila, e il Patto di Varsavia capitanato dall’Unione Sovietica, un periodo che terrà il mondo col fiato sospeso in piu’ di un’occasione  (vedi la crisi di Cuba che nel ’62 sfiorò di poco la catastrofe!) sino alla fine degli anni ’80 e la caduta del Muro di Berlino, lo scioglimento del patto di Varsavia e dell’Unione sovietica, il fallimento anche di altre federazioni socialiste (cecoslovacca e jugoslava) e la nascita di nuovi stati sovrani.

Ma questa ondata di democratizzazione delle relazioni internazionali non si accompagna però ad una auspicata distensione nelle stesse e ad un disarmo anche nucleare. Anzi, le testate con potenze addirittura 4 mila volte superiori agli ordigni del ’45 sul Giappone, (50.000 kT rispetto ai 13 kT) si accumulano a migliaia nei depositi americani e russi, a decine in quelli delle altre potenze atomiche europee e non.  Ci saranno tutta una serie di accordi fra Washington e Mosca e di trattati internazionali per ridurre questi arsenali, ma appena nel 2010, 7 anni fa, i presidenti Obama e Medvedev ci daranno un taglio effettivo, anche di 5 volte. In sette anni, ovvero fino ad oggi, USA e Russia non dovrebbero disporre ciascuna di più di 1550 testate e non più 7-10 mila.

Ne bastano alcune decine di quelle più potenti per mandare il pianeta in frantumi.

Un kT (chiloton) corrisponde a mille tonnellate di tritolo, un mT (megatone) a un milione di tonnellate di TNT (trinitrotoluene).

Ma il 2017 è contrassegnato anche dall’avvento alla Casa bianca di Donald Trump che, a differenza del predecessore, chiamiamolo “disarmista”, annuncia nuovi riarmi.

Non solo, squalifica pure l’Accordo climatico di Parigi sottraendo gli Stati Uniti dagli impegni presi e sottoscritti da Barack Obama e inficiando tutti gli sforzi che in anni di negoziati la comunità mondiale, sotto l’egida dell’ONU, ha profuso per un cambiamento delle politiche ambientali ma soprattutto economiche al fine di rallentare, ovvero ridurre le emissioni di CO2 nell’atmosfera e fermare l’accrescersi dell’effetto serra.

E come sappiamo – lo stiamo provando in questi giorni anche sulla nostra pelle – i mutamenti climatici sono, assieme al rischio di un conflitto nucleare, il secondo grande e globale cappio che l’umanità’ si e’ messa intorno al collo.

Quindi chi non fa nulla per togliercelo, anzi contribuisce a stringerlo, come sta facendo Trump e con lui tutti quelli che lo assecondano, ovvero lo lasciano fare, sono coloro sui quali l’opinione pubblica consapevole di tanto e responsabile deve puntare l’indice accusatore.

L’Accordo di Parigi va’ dunque salvato così come lo si deve fare con l’ultima ancora di salvezza che hai in barca, e altrettanto  va rinnovato lo sforzo per un completo e quanto più sollecito disarmo atomico, soprattutto quando vedi pazzoidi in giro, tipo  in leader nordcoreano Kim Jong-un,  giocarci con questi ordigni, per altro non proibitivi da rinvenire o assemblare anche dal terrorismo internazionale. E Kim Jong-un non è il solo ad avere le rotelle un tantino scosse. Mi pare che qualche problemino ce  l’abbia pure chi comanda alla Casa Bianca e condiziona molto più del despota nordcoreano l’esistenza e il destino del mondo intero.

Comunque, un passo in avanti verso la messa al bando, anche nell’ottica effettiva, dell’arma atomica, l’ha fatto l’ONU approvando un mese fa il Trattato di non proliferazione nucleare. Più di 120 i paesi firmatari, ahimè, tra loro nessuno dei possessori di questi arsenali, ne dei loro alleati più stretti, cosiddetto vassalli, fra i quali anche i nostri due - Italia e Slovenia, come membri della NATO in qualche modo vincolati alla politica della deterrenza anche atomica. Quando ho chiesto a Lubiana come mai la Slovenia non ha avuto il coraggio di sottoscrivere il Trattato, mi hanno risposto: Sì, ci stiamo al disarmo nucleare, ma è un processo che vediamo solo graduale e con la partecipazione anche dei paesi che possiedono quest’arma. Altrimenti non se ne fa nulla. Per altro l’armamento atomico rientra nella strategia dissuasiva e difensiva dell’Alleanza atlantica. Ve lo dicono, credo, anche a Roma. Sì al NO alla proliferazione nucleare, ma solo quando ci starà anche la NATO, ovvero ci staranno gli USA. Politiche ambigue, irresponsabili, deprecabili.

Comunque, il Trattato è oggi legge internazionale, come quello che proibisce le armi chimiche e biologiche. Ed è questo importante! Inizia ora il processo di adesione e ratificazione e ci si augura che rispetto ai due terzi dei membri dell’ONU che vi hanno aderito, anche l’opinione pubblica degli assenti, ovvero dei boicottatori, prenda coscienza della storicità di questo momento e spinga i propri governanti a muoversi nella stessa direzione.

Solo bandendo ed eliminando del tutto il pericolo di un conflitto nucleare e parimenti, recuperando in pieno l’Accordo climatico di Parigi, possiamo guardare a un domani un tantino più lungo e prospero per il Pianeta.

NE TIČ, NE MIŠ…

7. julija 2017 je 122 članic OZN glasovalo za mednarodno pogodbo o prepovedi jedrskega orožja. Proti le glas Nizozemske, ki pa je bila izmed članic zveze NATO edina, ki je bila pristopila k pogajanjem o tem dogovoru že decembra lani, medtem ko se države z jedrskim arzenalom in njihove zaveznice glasovanja niso udeležile. Med slednjimi tudi Slovenija. Lepo, a ne?

Sporočilo, ki ga svetu pošilja naša vlada je jasno: smo proti tovrstni prepovedi. Naj jedrsko orožje prosperira še naprej!  A če vprašamo Ministrstvo za zunanje zadeve  kako to, dobimo tole pojasnilo: »močno podpiramo neširjenje jedrskega orožja in jedrsko razoroževanje, toda tega cilja ni moč uresničiti drugače kot postopno in z učinkovitim izvajanjem pogodbe iz daljnega 1970 o neširjenju jedrskega orožja (NPT).« Aha….a beremo dalje: »Menimo sicer, da pogajanja, ki niso podkrepljena s tehničnimi in varnostnimi ukrepi za krepitev zaupanja med stranmi in v katerih sodelujejo države, ki imajo jedrsko orožje, ne morejo voditi do učinkovite in trajne jedrske razorožitve. Pa ne pozabimo, da jedrsko orožje v NATOvem strateškem konceptu predstavlja del zmogljivosti zavezništva za odvračanje in obrambo.«

Torej, če dobro razumem, smo za to da jedrskemu orožju razglasimo konec, a ker smo člani NATO tega ne smemo povedati, še manj podpisati česarkoli v to smer. Še več: brez njega bi bile naše zmogljivosti za odvračanje in obrambo manjše. Bravo. Načelnost za umret!

Šalo na stran, je drža sramotna.

Dve sta globalni grožnji preživetju planeta: obstoj jedrskega orožja, ki ga lahko že vsak norec, ki ima dostop do njega, sproži, in podnebne spremembe, ki smo jih sprožili z nenadzorovanimi emisijami toplogrednih plinov že dolgo nazaj. Pariškemu sporazumu, ki bi naj te emisije drastično oklestil in Zemlji ter naši civilizaciji podaljšal rok trajanja, smo pristopili, protijedrskemu traktatu pa ne. Pa smo vsaj storili kak korak k postopnosti zmanjševanja uničujočih arzenalov? Ničesar nisem zasledil. Še huje. Molčimo in se mu vljudno nasmehnimo, ko se novi ameriški poglavar z nami slika, pove da ljubi Slovenijo, ker ima ženo od tu doma, obenem pa napoveduje novo ero jedrskega oboroževanja, ker da to počne tudi Severna Koreja, in potrjuje dokončnost sestopa ZDA s podnebnega dogovora, kar dejansko pomeni tudi njegovo sesuvanje.

A ja, in ga še vabimo k nam, da mu podrobneje pojasnimo zakaj v arbitražnem sporu s Hrvaško imamo mi in samo mi prav.

Da ne bo nesporazuma, o tem da imamo mi in samo mi prav, pri vsakomur ki verjame v pravo in v ustanove, ki ga zastopajo, ne sme biti dvoma, ne nazadnje se tega načela držijo tudi vrh Evropske unije in verjamem, da velika večina članic evropske in mednarodne skupnosti, problem nastane, ko treba prositi za enako držo tudi gospoda, ki vladanje in zagotavljanje svetovnega reda gleda in kroji le skozi oči svojih interesov in domnevnih interesov lastne države, pri čemer vladavina prava ga prej zmoti, kot ne. Da je temu tako je nič koliko dokazal.

A vrnimo se k, vendarle, zgodovinskemu dogovoru na sedežu OZN o prepovedi jedrskega orožja. Da, zgodovinskemu, ker ga je podpisala skoraj vsa nejedrska skupnost svetovne organizacije, ker so pri njegovemu oblikovanju sodelovale vse relevantne nevladne organizacije, ker starta tako, kot svoj čas sporazumi o prepovedi drugih vrst orožja za množično uničevanje, kemijskega in biološkega, ki so z leti pridobili podpise še tistih držav, ki so jim bile na začetku proti, in ker ne nazadnje, z eno samo mavrično zastavo, ali, če hočemo, z enim samim glasom 122 podpisnic, govori o želji in zahtevi po miru in svetu brez atomskih bomb.

Štejem si v čast, da sem v sodelovanju z mirovniki iz Trsta in ostale Italije, še v fazi zaključevanja besedila pogodbe, dostavil svoje pismo podpore v njem zapisanim željam in pričakovanjem.

Kaj si bosta povedala Cerar in Plenkovič?

SMEŠNICA V LJUBLJANI

Evropska komisija je pred dnevi sporočila da pričakuje implementacijo arbitražne sodbe o meji med Hrvaško in Slovenijo, da je pripravljena pri tem pomagati in da si veliko obeta prav s tem v zvezi od sredinega srečanja v Ljubljani med predsednikoma vlad  Plenkovičem in Cerarjem.

A minilo je le nekaj ur, ko jo je hrvaški premier, meni nič tebi nič, pošteno okaral, naj  se v povsem bilateralno vprašanje, kar je zanj ureditev meje s sosedo, ne vmešava, ker da ni za to pristojna, ter ponovil stališče Hrvaške, da arbitražne sodbe ne priznava, ker  da je bil arbitražni proces kontaminiran. Fakti znani in morda škoda časa, da jih ponavljamo. Toda, ne pozabimo še nekaj: da je pred torkovo izjavo podpredsednika Evropske komisije, Timmermansa, Plenkovič posvaril Slovenijo naj ne počne ničesar enostranskega v zvezi s stanjem na meji, a ušlo mu je s spomina, da najbolj enostransko dejanje v vsej tej tragikomediji je bil hrvaški umik iz arbitraže pred dvema letoma.

Nič proti temu, da se jim je zdel arbitražni proces okužen, ko so v Zagrebu slišali kar sta si po telefonu imela povedati, česar ne bi smela, slovenski arbiter Sekolec in slovenska vladna agentka Drenik, a meritorna presoja o tem je bila že po arbitražnem dogovoru v rokah arbitrov samih. In res, preden so nadaljevali delo na temo »meja«, so si vzeli kar nekaj mesecev, da bi ocenili resnost in domnevno škodo iz naslova nespodobnega klepeta, a odločitev je bila enotna: nobene škode, nobene okuženosti, nobenega vplivanja na samo presojo o meji! Poleg tega, akterja incidenta sta bila nemudoma odstranjena od arbitražnega procesa in Hrvaška je prejela povabilo, da bi svoje trditve o okuženosti tudi argumentirala in dokazovala pred samim tribunalom, a se je temu soočenju odpovedala. To je bilo, dragi Plenkovič, enostransko in nesprejemljivo, dovolim si celo oceno, pobalinsko obnašanje!

A poglejmo naprej, na sredino srečanje med premieroma v Ljubljani.

Cerarjev mandat je jasen: Pozvati hrvaškega kolego k pogovorom o implementaciji arbitražne sodbe, kar je pričakovanje tudi, kot smo rekli, Evropske komisije, in vsakogar ki verjame v pravo in ve da so tudi sodbe ad hoc arbitraž del tega reda. Plenkovič pa je v četrtek ponovil, da se bo s Cerarjem pogovarjal o odprtih vprašanjih med državama, a ne o implementaciji omenjene sodbe.

Vprašujem kabinet našega premiera in pa Zunanje ministrstvo: Ali bosta govorila en mimo drugega? Praviloma se o temi ali temah pogovorov diplomatski kanali najprej zmenijo, pripravijo agendo, definirajo detajle in ugotovijo razlike,  glavnim sogovornikom prepustijo le finalizacijo, oziroma poizkus premagovanje razlik, iskanje kompromisa in podpis dogovorjenega. 

To srečanje pa ima že v startu dva povsem različna pristopa in tudi temi. Ima sploh smisla, da se s Plenkovičem dobita, spoštovani dr. Cerar, samo zato da si sežeta v roke, nasmejeta fotografom in spijeta kavo, pol pa na srečanju z mediji povesta, da sta ugotovila da soglašata le pri tem da ne soglašata, da pa kljub temu odnosi med državama ostajajo dobri in prijateljski? Morda je tudi tako prav, a, brez zamere, diši mi po Goldonijevi komediji: Primorske zdrahe.

Ne bi raje počakali na še kako, bolj odločno in opozorilno držo Bruslja, morda tudi z omembo sankciji, ali na obisk, ki si ga sam sicer ne želim – pa sem že napisal zakaj – ameriškega poglavarja in njegove soproge, v upanju, da sta doumela, da ne gre pri vprašanju arbitraže za postavitev na eno (hrvaško) ali drugo (slovensko) stran, čemur se ZDA izogibajo, kot je povedal njihov veleposlanik v Ljubljani, ampak za bran pravnega reda in avtoritete sodišč.