SMEŠNICA V LJUBLJANI
Evropska
komisija je pred dnevi sporočila da pričakuje implementacijo arbitražne sodbe o
meji med Hrvaško in Slovenijo, da je pripravljena pri tem pomagati in da si
veliko obeta prav s tem v zvezi od sredinega srečanja v Ljubljani med
predsednikoma vlad Plenkovičem in
Cerarjem.
A
minilo je le nekaj ur, ko jo je hrvaški premier, meni nič tebi nič, pošteno
okaral, naj se v povsem bilateralno
vprašanje, kar je zanj ureditev meje s sosedo, ne vmešava, ker da ni za to
pristojna, ter ponovil stališče Hrvaške, da arbitražne sodbe ne priznava, ker da je bil arbitražni proces kontaminiran.
Fakti znani in morda škoda časa, da jih ponavljamo. Toda, ne pozabimo še nekaj:
da je pred torkovo izjavo podpredsednika Evropske komisije, Timmermansa, Plenkovič
posvaril Slovenijo naj ne počne ničesar enostranskega v zvezi s stanjem na
meji, a ušlo mu je s spomina, da najbolj enostransko dejanje v vsej tej
tragikomediji je bil hrvaški umik iz arbitraže pred dvema letoma.
Nič
proti temu, da se jim je zdel arbitražni proces okužen, ko so v Zagrebu slišali
kar sta si po telefonu imela povedati, česar ne bi smela, slovenski arbiter
Sekolec in slovenska vladna agentka Drenik, a meritorna presoja o tem je bila
že po arbitražnem dogovoru v rokah arbitrov samih. In res, preden so
nadaljevali delo na temo »meja«, so si vzeli kar nekaj mesecev, da bi ocenili
resnost in domnevno škodo iz naslova nespodobnega klepeta, a odločitev je bila
enotna: nobene škode, nobene okuženosti, nobenega vplivanja na samo presojo o
meji! Poleg tega, akterja incidenta sta bila nemudoma odstranjena od
arbitražnega procesa in Hrvaška je prejela povabilo, da bi svoje trditve o
okuženosti tudi argumentirala in dokazovala pred samim tribunalom, a se je temu
soočenju odpovedala. To je bilo, dragi Plenkovič, enostransko in nesprejemljivo,
dovolim si celo oceno, pobalinsko obnašanje!
A
poglejmo naprej, na sredino srečanje med premieroma v Ljubljani.
Cerarjev
mandat je jasen: Pozvati hrvaškega kolego k pogovorom o implementaciji
arbitražne sodbe, kar je pričakovanje tudi, kot smo rekli, Evropske komisije,
in vsakogar ki verjame v pravo in ve da so tudi sodbe ad hoc arbitraž del tega
reda. Plenkovič pa je v četrtek ponovil, da se bo s Cerarjem pogovarjal o
odprtih vprašanjih med državama, a ne o implementaciji omenjene sodbe.
Vprašujem
kabinet našega premiera in pa Zunanje ministrstvo: Ali bosta govorila en mimo
drugega? Praviloma se o temi ali temah pogovorov diplomatski kanali najprej
zmenijo, pripravijo agendo, definirajo detajle in ugotovijo razlike, glavnim sogovornikom prepustijo le
finalizacijo, oziroma poizkus premagovanje razlik, iskanje kompromisa in podpis
dogovorjenega.
To
srečanje pa ima že v startu dva povsem različna pristopa in tudi temi. Ima
sploh smisla, da se s Plenkovičem dobita, spoštovani dr. Cerar, samo zato da si
sežeta v roke, nasmejeta fotografom in spijeta kavo, pol pa na srečanju z
mediji povesta, da sta ugotovila da soglašata le pri tem da ne soglašata, da pa
kljub temu odnosi med državama ostajajo dobri in prijateljski? Morda je tudi
tako prav, a, brez zamere, diši mi po Goldonijevi komediji: Primorske zdrahe.
Ne
bi raje počakali na še kako, bolj odločno in opozorilno držo Bruslja, morda tudi
z omembo sankciji, ali na obisk, ki si ga sam sicer ne želim – pa sem že
napisal zakaj – ameriškega poglavarja in njegove soproge, v upanju, da sta
doumela, da ne gre pri vprašanju arbitraže za postavitev na eno (hrvaško) ali
drugo (slovensko) stran, čemur se ZDA izogibajo, kot je povedal njihov
veleposlanik v Ljubljani, ampak za bran pravnega reda in avtoritete sodišč.
Nessun commento:
Posta un commento