NE TIČ, NE MIŠ…

7. julija 2017 je 122 članic OZN glasovalo za mednarodno pogodbo o prepovedi jedrskega orožja. Proti le glas Nizozemske, ki pa je bila izmed članic zveze NATO edina, ki je bila pristopila k pogajanjem o tem dogovoru že decembra lani, medtem ko se države z jedrskim arzenalom in njihove zaveznice glasovanja niso udeležile. Med slednjimi tudi Slovenija. Lepo, a ne?

Sporočilo, ki ga svetu pošilja naša vlada je jasno: smo proti tovrstni prepovedi. Naj jedrsko orožje prosperira še naprej!  A če vprašamo Ministrstvo za zunanje zadeve  kako to, dobimo tole pojasnilo: »močno podpiramo neširjenje jedrskega orožja in jedrsko razoroževanje, toda tega cilja ni moč uresničiti drugače kot postopno in z učinkovitim izvajanjem pogodbe iz daljnega 1970 o neširjenju jedrskega orožja (NPT).« Aha….a beremo dalje: »Menimo sicer, da pogajanja, ki niso podkrepljena s tehničnimi in varnostnimi ukrepi za krepitev zaupanja med stranmi in v katerih sodelujejo države, ki imajo jedrsko orožje, ne morejo voditi do učinkovite in trajne jedrske razorožitve. Pa ne pozabimo, da jedrsko orožje v NATOvem strateškem konceptu predstavlja del zmogljivosti zavezništva za odvračanje in obrambo.«

Torej, če dobro razumem, smo za to da jedrskemu orožju razglasimo konec, a ker smo člani NATO tega ne smemo povedati, še manj podpisati česarkoli v to smer. Še več: brez njega bi bile naše zmogljivosti za odvračanje in obrambo manjše. Bravo. Načelnost za umret!

Šalo na stran, je drža sramotna.

Dve sta globalni grožnji preživetju planeta: obstoj jedrskega orožja, ki ga lahko že vsak norec, ki ima dostop do njega, sproži, in podnebne spremembe, ki smo jih sprožili z nenadzorovanimi emisijami toplogrednih plinov že dolgo nazaj. Pariškemu sporazumu, ki bi naj te emisije drastično oklestil in Zemlji ter naši civilizaciji podaljšal rok trajanja, smo pristopili, protijedrskemu traktatu pa ne. Pa smo vsaj storili kak korak k postopnosti zmanjševanja uničujočih arzenalov? Ničesar nisem zasledil. Še huje. Molčimo in se mu vljudno nasmehnimo, ko se novi ameriški poglavar z nami slika, pove da ljubi Slovenijo, ker ima ženo od tu doma, obenem pa napoveduje novo ero jedrskega oboroževanja, ker da to počne tudi Severna Koreja, in potrjuje dokončnost sestopa ZDA s podnebnega dogovora, kar dejansko pomeni tudi njegovo sesuvanje.

A ja, in ga še vabimo k nam, da mu podrobneje pojasnimo zakaj v arbitražnem sporu s Hrvaško imamo mi in samo mi prav.

Da ne bo nesporazuma, o tem da imamo mi in samo mi prav, pri vsakomur ki verjame v pravo in v ustanove, ki ga zastopajo, ne sme biti dvoma, ne nazadnje se tega načela držijo tudi vrh Evropske unije in verjamem, da velika večina članic evropske in mednarodne skupnosti, problem nastane, ko treba prositi za enako držo tudi gospoda, ki vladanje in zagotavljanje svetovnega reda gleda in kroji le skozi oči svojih interesov in domnevnih interesov lastne države, pri čemer vladavina prava ga prej zmoti, kot ne. Da je temu tako je nič koliko dokazal.

A vrnimo se k, vendarle, zgodovinskemu dogovoru na sedežu OZN o prepovedi jedrskega orožja. Da, zgodovinskemu, ker ga je podpisala skoraj vsa nejedrska skupnost svetovne organizacije, ker so pri njegovemu oblikovanju sodelovale vse relevantne nevladne organizacije, ker starta tako, kot svoj čas sporazumi o prepovedi drugih vrst orožja za množično uničevanje, kemijskega in biološkega, ki so z leti pridobili podpise še tistih držav, ki so jim bile na začetku proti, in ker ne nazadnje, z eno samo mavrično zastavo, ali, če hočemo, z enim samim glasom 122 podpisnic, govori o želji in zahtevi po miru in svetu brez atomskih bomb.

Štejem si v čast, da sem v sodelovanju z mirovniki iz Trsta in ostale Italije, še v fazi zaključevanja besedila pogodbe, dostavil svoje pismo podpore v njem zapisanim željam in pričakovanjem.