Implementacija sodbe o meji? Brez EU ne bo šlo!

POZIV VLADI RS

Spoštovani predsednik vlade, dr. Miro Cerar,

Zagovorniki arbitraže o meji s Hrvaško in implementacije njene razsodbe smo čakali na kako novo izjavo predstavnikov Evropske unije po tisti, ki jo je bil dal takoj po njeni razglasitvi prvi podpredsednik Evropske komisije, Frans Timmermans, da naj vladi opravita implementacijo in da je komisija pri tem pripravljena sodelovati. In dobili smo jo, znova iz ust gospoda Timmermansa, a tokrat – kolikor prebiram na strani Multimedijskega centra RTV – nič pretirano obetavno: »Arbitražno razsodbo BI morali spoštovani obe strani.«… s pogojnim prizvokom torej in brez ponovitve pripravljenosti k sodelovanju.

Enako splošno in neodločno je izzvenelo to kar je zunanjemu ministru Erjavcu povedala visoka predstavnica EU za zunanjo politiko, Federica Mogherini. Potrdila naj bi mu zavezanost unije implementaciji mednarodnih pogodb.

Spoštovani premier,

Minila sta dva meseca pa še kak dan od razglasitve sodbe arbitražnega sodišča o razmejitvi med republikama Slovenija in Hrvaška. Še manj kot štirje torej do njene zaukazane uresničitve. A proces uveljavljanja le-te stoji in nič ne kaže, da bi stekel. Nek mrtvi tek v katerem obe strani ohranjata svoji poziciji in si sporočata da umika ne bo, pri nobeni. Bruselj pa še komaj kaj pove in zdi se, če sodimo po izjavah Timmermansa in Megherinijeve na strateškem Forumu Bled, da bi raje ne bil poprašan. Kje šele, da bi kdo od evropskih pomembnežev na kakršni koli način požugal Zagrebu, oziroma sporočil jasno in nedvoumno kaj bo sledilo in na račun koga v kolikor bo šest mesečni rok minil in odločitev arbitraže ne bo udejanjena. Ker so več ali manj vsi, ki so se oglasili, zaprisegli na spoštovanje mednarodnega prava, kamor umeščajo tudi tovrstne sodbe – ne pozabimo, da je bil arbitražni dogovor sklenjen pod okriljem EU - bi morala biti Plekovičeva vlada že od razglasitve sodbe dalje pod hudimi pritiski bruseljske administracije in diplomacije, deležna celo groženj s sankcijami in se morda, za kulisami, to dogaja, a slišati ni ničesar. V primeru neevropske in vsekakor sporne ustavne reforme na Poljskem je izzvenelo svarilo o odvzemu glasovalnih pravic zelo glasno.

Medtem je Hrvaška oznanila, da je nekako pripravljena na tri scenarije, tudi na najhujšega – na izbruh incidentov v Piranskem zalivu.

Mi pa imamo tri ključne politike vsak s svojim scenarijem: Vaš, ki dopušča še nekaj časa sosedom da se zavedo da je implementacije neizbežna, preden boste ukrepali in to premišljeno, preudarno, ne brez načrta. Predsednik Republike, Pahor, ki pravi, da je potrebno ostati mirni, potrpežljivi, da naj čas kar teče, razumeti ga je tudi preko zapisanega šest mesečnega roka, ker da bo slej ko prej soseda spoznala, da ni druge poti k razrešitvi spora in k ohranjanju prijateljstva in dobrega sosedstva. Zunanji minister Erjavec pa, ki zahteva, da se sodba, glede meje na morju, uresniči takoj, ker da če sami ne bomo storili ničesar, tudi Evropska unija se ne bo zmigala. Kdo ima prav ne vem, vem pa, da sami, brez odločnega posega vrha EU, pri čemer mislim predvsem na trojico Junckers, Tusk in Taiani, oziroma na Evropsko Komisijo, Evropski Svet in Evropski parlament, v soglasni bran pravni državi in mednarodnemu pravu ter obenem avtoritete ustanov, ki jih vodijo, in opozorilu Hrvaški, da si bo nakopala kar nekaj težav če bo ta princip še nadalje ignorirala in teptala,  ne bomo zmogli ničesar, razen totalne zaostritve bilateralnih odnosov z morebitnim tudi oboroženim konfliktom, česar si ne gre želeti.

Zato vas pozivam, dr. Cerar, zlasti po medlih opredelitvah Timmermansa in Mogherinijeve, da skupaj morda z Državnim zborom in predsednikom Republike čim prej zaprosite omenjene tri evropske veljake za jasen odgovor na vprašanje: Kako in kdaj nameravajo ukrepati , če sploh, ko bo predviden čas za implementacijo arbitražne razsodbe tik pred iztekom ali celo čez, oziroma ali naj raje mi sami tožimo Hrvaško na pristojno evropsko sodišče, ali se celo sprijaznimo z dejstvom, da je arbitraža zaključena zgodba brez epiloga, ker da se vztrajanju Zagreba res na da upreti in pristanemo znova tam kjer smo bili, na farso brezplodnega bilateralnega iskanja rešitve?

Če tega odgovora ne bo, če se mu bodo trije gospodi izmikali, nam ne bo preostalo drugega kot to, da ugotovimo, da je Evropska Unija še enkrat pokazala vso svojo šibkost in nemoč, kot v primeru begunske in še kake krize, in da ni to v kar smo verjeli, ko smo vanjo vstopali, ter revidiramo vsa naša dosedanja prepričanja, da je arbitražna sodba zavezujoča in sodno izterljiva ter se sprijaznimo z dejstvom, da bo treba s Hrvaško znova za pogajalsko mizo tudi o meji. Menim, da si streljanja v Piranskem zalivu ne želi nihče, ki premore kanček razsodnosti.