Potrebno pojanilo

ZAKAJ HRVAŠKA NIMA PRAV?

Da bo povsem jasno, onstran domoljubnih vzgibov in čustev, da je v sedanjem sporu med Hrvaško in Slovenijo glede implementacije arbitražne odločbe o meji med državama, Hrvaška v zmoti, oziroma da svojo in tujo javnost zavaja s trditvami, da je bil proces arbitraže »kontaminiran« zavoljo nepooblaščenega telefonskega klepeta med slovenskim sodnikom Jernejem Sekolcem in slovensko vladno agentko Simono Drenik, in da je morala zato od arbitraže odstopiti, je nujen vpogled v besedilo in člene arbitražnega sporazuma. Poleg tega najdemo tudi argument, ki demantira hrvaške trditve, da v ta spor Evropska Unija nima kaj početi. A pojdimo po vrsti.

Hrvaška seveda ima vso pravico do lastnega mnenja o tem ali so bila tokom arbitražnega procesa posamična dejanja njej v škodo, toda njena presoja ni in ne more biti relevantna za sam postopek od trenutka, ko je s podpisom arbitražnega sporazuma, odločitev o tem prepustila arbitrom.

V 4. alineji 3. člena namreč piše da »za razlago sporazuma je pristojno arbitražno sodišče«,  

V 5. členu, poleg ostalega,  da »nobeno enostransko dejanje katere koli strani po 25. Juniji 1991 – tu lahko umestimo pogovor med Sekolcem in Drenikovo – za naloge arbitražnega sodišča nima pravnega pomena ter nikakor ne more prejudicirati razsodbe«, in  

V 2. Alineji 6. Člena, da »razen če ni drugače predvideno, arbitražno sodišče vodi postopek v skladu z Izbirnimi pravili Stalnega arbitražnega sodišča za razsojanje o sporih med dvema državama«. Le-ta pa predvidevajo tudi razreševanje, oziroma razsojanje o odgovornostih in učinkih morebitnih odstopanj od pravil dovoljenega vedenja posamičnih akterjev procesa na končno odločitev, zavoljo katere je bila arbitraža sklenjena. Po teh pravilih je arbitražno sodišče tudi presodilo, po razpravah, ki so trajale kar nekaj mesecev, da omenjeni incident procesa ni v ničemer kontaminiral, oz. da ni imel nikakršnega vpliva na okoliščine za izrek razsodbe.

To kar je sporno pri izmenjavi informaciji med Sekolcem in Drenikovo je le to, da sta to storila na idiotski način, da sta omogočila prisluh in objavo njunega telefonskega kramljanja in dala s tem Hrvaški izgovor, ki ga je samo čakala, da odstopi od arbitraže in skuša prisiliti Slovenijo na pot k rednemu sodišču pristojnemu za reševanje meddržavnih sporov.  Zakaj slednjega Slovenija noče pa je jasno. Na takem sodišču bi bilo upoštevanje poleg mednarodnega prava, »vseh relevantnih okoliščin« kot sta stik Slovenije z odprtim morjem in režim za uporabo ustreznih morskih območji (točki b in c prvega odstavka 3. Člena) vprašljivo. Tudi načeli pravičnosti in dobrega sosedstva sta pri takem presojanju zanemarljivi. Zato je bil arbitražni sporazum tudi nastal in vemo koliko težav je bilo potrebno premostiti da bi prišlo do njegovega podpisa. Vemo tudi, da mu niti Slovenija ni bila naklonjena, a morala je ogristi vanj potem, ko je skoraj leto prej predsednik vlade Borut Pahor blokiral pogajanja Hrvaške z Evropsko unijo za vstop v njeno članstvo. Ker so se morala ta pogajanja nadaljevati in zaključiti, je prav EU pritisnila na obe strani, da bi mejni spor prenesli na arbitražo.

In smo tu pri demantiju teze Zagreba, Plenkoviča in vse hrvaške politike, da EU nima pristojnosti vstopati v sedanji spor z Ljubljano, češ, razreševanje mejnega vprašanja je povsem bilateralna stvar. Slednjemu bi bilo moč pritrdili le če se nebi oblikoval in podpisal nek dogovor, ki zajame še nekoga v njegovo izvrševanje.

Preberimo nekaj in uvoda arbitražnega sporazuma:

»Vladi Republike Slovenije in Republike Hrvaške ( v nadaljnjem besedilu: pogodbenici) sta se….z odobravanjem posredovanja Evropske komisije sporazumeli za: Ustanovitev arbitražnega sodišča«….in vse ostalo.

Vlogo Evropske komisije najdemo še ob sestavi arbitražnega sodišča in ob pomoči le-temu, ter ne nazadnje v 8. in 9. Členu, ki opredeljujeta pogoje, pravice in obveznosti obeh strani glede nadaljevanja pogajanj za pristop Hrvaške k EU.

Na koncu pa še sopodpis na sporazum, ob predstavnikih pogodbenic, Pahorju in Kosorjevi, takratnega predsednika Sveta Evropske unije, Fredrika Reinfeldta.
EU torej ima in še kako tako pravico kot dolžnost poseži v ta konflikt in obraniti avtoriteto arbitraže!