Koga volit?

PREDSEDNIK ALI PREDSEDNICA NAJ BO…?

…Tisti kandidat ali kandidatka, ki bo zadel odgovor na največji izziv trenutka, ki ga živimo! Prebral sem, to kar so povedali na tri vprašanja v častniku Delo, Šarec, Novakova, Pahor, Makovec-Brenčičeva, Tomčeva, Popovič, Likovičeva in Lazar-Kravseva in našel skorajda ničesar uporabnega, razen splošnosti in nekaj malega konkretnega glede zdravstva, arbitraže in mladih. O tem kar nas lahko vsak trenutek doleti nihče nič.

Smo na robu jedrske vojne najmanj med ZDA in severno Korejo, ki če se vname, ne ve se kam bo šla, ali bo ostala regionalno omejena in povzročila žrtve in škodo samo tam, ali bo zajela še širši prostor, morda ves preostali svet  in postala svetovna, kar pomeni apokaliptična, a o tem niti besede, kot da se tega stanja ne zavedamo, kot, da je še vse in povsem obvladljivo in nas nič hujšega ne more doleteti, kot da če se že ima zgoditi, bo ostalo tam daleč in se nas ne tiče, kot da smo na povsem varni strani sveta in nam kvečjemu grozijo nov val beguncev, provokacije in incidenti v Piranskem zalivu, kak recidiv v bivši SFRJ ter nova gospodarska kriza. Tudi do klimatskih sprememb smo dokaj prizanesljivi in neodzivni. No, da ne bom do koga prehud in krivičen, dopustim tudi resignacijo, češ karkoli povemo, smo tako mali in nepomembni, da nas nihče od ta glavnih ne upošteva. Zato tudi molk, previdnost, neopredeljenost do naslavljanja odgovornosti in odgovornih.

Prvi izmed vseh, ki nosijo to odgovornost je po mojem in mnenju še velikega dela svetovne javnosti, ne nazadnje tudi njegovih sodržavljanov, ki se vse prej kot spoštljivo vedejo do njega, Donald Trump, človek za katerega sem napisal, ko je bil izvoljen, da če so ZDA 2001 doživele svoj 11. September, je Svet lani doživel svoj 9. November.

In se novi ameriški predsednik v ničemer ni izneveril. Napovedal je umik iz pariškega podnebnega sporazuma, ena največjih zapuščin Baracka Obame, ter v samem hramu miru, dogovarjanja in iskanja političnih, diplomatskih in pravnih odgovorov na izzive sveta, na sedežu OZN, napovedal totalno uničenje Severne Koreje, ki da s svojimi raketami in atomskimi konicami grozi južni sosedi, Japonski in samim ZDA ter posredno, celotnemu Planetu, napadel  jedrski dogovor Zahoda, z Evropsko unijo na čelu, z Iranom, ki da ga vodi »morilski režim, glavni izvoznik nasilja«, in nakazal možnost posredovanja tudi v Venezuelo predsednika Madura, »v bran ustavne ureditve, svobode, demokracije in človekovih pravic«. Oklofutal je ves dobromisleči svet, samo svetovno organizacijo in…oklofutani tiho, da je ne bi prejeli še na drugem licu.

Naš predsednik vlade ga je celo pohvalil ker se bojda postavil na stran spoštovanja vladavine prava, misleč morda da nam bo s tem pomagal pri udomačitvi Hrvaške z arbitražno sodbo in njeno implementacijo, ter se navdušeno z njim in  njunima damama poslikal. Pa sem pomislil na vse tiste evropske politike, ki so se v drugi polovici tridesetih letih prejšnjega stoletja veselo fotkali s takratnim nemškim kanclerjem.

Ne le to. Zagovornike pristopa Slovenije k OZNovi Pogodbi o prepovedi jedrskega orožja je dr. Cerar okvalificiral za populiste in še enkrat poudaril, da naša država omenjenega dogovora ne namerava podpreti. Naj se torej jedrsko oboroževanje kar nadaljuje in se to orožje, ker prepovedi ne postavljamo, lahko tudi uporabi. Bravo premier!

In naši pretendenti za Erjavčevo 17? Vsi pridno tihi. Le o tem ali je ali ni predsednik moralna avtoriteta ter o tem, seveda z različnimi pristopi, da treba poskrbet za narodov blagor, še zlasti za mlade, ki da so naša prihodnost. Da! Če nam je ne bo kdo, tam daleč, v Washingtonu, vzel.

Še je čas, gospe in gospodje. Volilna tekma se je šele začela in soočenj še ni. Dajmo, malo korajže, samozavesti in suverene drže. Smo majhni a pomembni, kar so dokazali Dragič in tovariši na nedavnem Eurobasketu. Da bomo vsi tisti, ki mislijo podobno kot jaz, vedeli komu oddati glas.