Draga RS. Odidi s te ruske rulete

 

KDAJ STREZNITEV?

 

Volitve za Evropski parlament so mimo, vemo kaj so med drugim sporočile evropskim vladajočim elitam, v Franciji najbolj, a tudi v Avstriji, Nemčiji in še kje, da je zadnji čas, da se z Rusijo sklene mir v Ukrajini in sicer v odnosih z Zahodom.

Sem vse prej kot vesel, da to sporočilo prihaja iz okrepljene skrajne desnice, ki bo gnev lastne narave in biti zlila na vse kar je dobrega in naprednega v evropski družbi, še posebej na sočutje, kolikor ga je še, do ne-Evropejcev, ki prihajajo k nam , da bi ubežali vojnam, represijam in lakoti in se čutili kot mi, ljudje.

Bolj sem upal, da bodo do tega spoznanja, da nas politika, ki jo vodita Nato in Evropska unija do vojne v Ukrajini vse hitreje oddaljuje od miru in vodi k neposrednemu spopadu z Rusko federacijo, in to skoraj zagotovo jedrskemu, prišli trenutni odločevalci, od vrhov obeh zvez do vlad članic. Toda se to ni zgodilo, še huje, kot da bi bilo z volitvami vse v redu, so tudi najnovejša opozarjanja iz Kremlja kako se utegne odzvati v primeru, da bi se država počutila ogroženo, gospe in gospodje, ki vodijo Nato in EU, od Stoltenberga do Leynove, od Macrona do Scholza, od Trudeaua in Sunaka do Melonijeve, pa ne pozabimo na glavnega pokrovitelja Bidna, vsi zbrani minule dni na vrhu G7 v Apulji, povsem preslišali. Enako obrambni ministri Nata v Bruslju. Vsa ta druščina je v en glas obljubila Zelenskemu vso nadaljnjo in dolgoročno tudi vojaško podporo v vrednosti 40 milijard evrov letno, z orožjem, ki lahko udari po ruskem ozemlju in s črpanjem celo iz ruskega zamrznjenega premoženja. Dodatno so v celoti prevzeli nase, s čimer so razbremenili neposredne odgovornosti ZDA, koordinacijo dobav orožja. Vse bolj brezglava igra z ognjem!

Edini, ki je Stoltenbergu rekel »Nas  pri nadaljnji vojaški pomoči Ukrajini ne bo in tudi sposodili ne bomo za ta namen  svojega zračnega prostora« je bil madžarski premier Orban, tako da se je generalni sekretar zavezništva zadovoljil že s tem, da vsaj veta ni bilo pri sprejemanju sklepov.

Zakaj česa takega Slovenija ne zmore? Kje je naša suverena volja? Ali tudi mi ne razumemo, ne dojamemo, se nam ne svita, kam ta vse bolj nori zahodni vlak drvi? Kaj nam povedo volitve in javljanja iz Moskve?

Da, Rusija je agresor, in Ukrajina žrtev agresije, a se slednja ni zgodila - če parafraziram Guterresa ob izraelski na Gazo - v prazen prostor. To seveda je ne opravičuje, a dejstvo je, da jo je nujno ustaviti preden bo prepozno in ustaviti jo je možno le s pogajanji! Tudi v tem smislu Putin pošilja signale, ki jih ne gre spregledati.

V naših, domačih vrstah je zmagala opozicijska desnica, ki je vse prej, kot za tako pot, pri čemer pa se v bistvu ne razlikuje od večine koalicije.

Enako držo ohranja etablirani medijski prostor, zlasti RTV, ki je že zdavnaj zaprl vrata onim, ki od samega začetka vojne v Ukrajini pozivamo k drugačnemu pristopu do nje.

V zameno dobimo dokumentarec »Panika na Vzhodu«, ki nas s prikazovanjem stanja duha na Finskem, Poljskem in v Litvi  prepričuje, da se moramo Rusov bati tudi mi. Seveda, če bomo kot člani Nata in EU nasedli tej psihozi in evidentni propagandni vojni ter še naprej slepo sledili vsemu, kar odločajo močnejši v Washingtonu in Bruslju.

To madžarski predsednik vlade dobro ve, zato korak nazaj, zato previdnost, zato izstop in vlaka namenjenega v pogubo, morda v nepovrat. In na vodko k Putinu.

Imeli smo pogum in srce, da smo priznali Palestino, pri čemer smo vedeli, da ne bomo deležni pohval iz ZDA, Nemčije, Avstrije, Češke, da ne omenim Izraela. Dvomim da smo kako prejeli od vrhov Nata in EU. A smo si končno upali, ker smo vedeli da je bilo tako prav!

Odločimo se enako še enkrat, spoznajmo, da nas dosedanja smer odzivanja do vojne v Ukrajini vodi vse dlje od miru in sporočimo Bruslju, da bomo sodelovali pri pomoči napadeni državi samo humanitarno ter, ko bo čas, pri njeni obnovi, a nič več vojaško.

Pokažimo smer prebujanja, treznjenja, spametovanja, spoznanja, da ko »Rdeči telefon« med Washingtonom in Moskvo več ne zvoni, je čas da v Kremelj pokliče Evropa in napove obisk. 

Palestino smo končno priznali!

 

Janša kot negativec v filmu

Tako odziv, ki sem ga prejel od prijatelja iz Madrida, ki je kot dober del španske javnosti in politike spremljal dogajanja v našem Državnem zboru ob sprejemanju akta o slovenskem priznanju Palestine. Bili smo s Španijo, kot vemo, pa tudi z Irsko in Malto - na mesto slednje je vskočila Norveška -, dogovorjeni, da bi ta korak opravili skupaj in dober teden prej, nato se je zgodil naš zamik, zavoljo bodisi, recimo jim, komunikacijskih šumov znotraj vlade, bodisi  različnosti v proceduri za tovrstne zadeve, zato tudi zanimanje španske politike in javnosti za usodo tega dogovora, ki je vendarle zdržal. Teden gor ali dol se da prebavit. In zaznala je Španija kdo je bil zlobnež pri tem, tako kot ga ali jih najdemo v vsakem trilerju ali akcijskem filmu.

Toda ta lik, ki je na ekranih vsakič poražen, na nedeljskih evropskih volitvah utegne zmagati. Tako mu namreč kažejo napovedi. Naj bi od svojih 9 kandidatk in kandidatov jih kar 4 poslal v Bruselj. Z dodanim enim iz Nove Slovenije, ki se ga tesno drži, kljub prisegi njenega predsednika Tonina, da nikoli v vlado, ki bi jo vodil Janez Janša, bi slovenska desnica odkorakala v nov petletni mandat v Evropskem parlamentu s kar 5 imeni. 2 mesti naj bi si zagotovila trenutno največja vladna stranka, Golobova Svoboda, po 1 Socialni demokrati in izven parlamentarna stranka Vesna.  Pa se sprašujem, kako to, da slovensko volilno telo, ki je že dolgo pred torkovim priznanjem palestinske države v DZ v ogromni večini navijalo za to dejanje in ga danes pozdravlja, bo v nedeljo nagradilo tisti del političnega korpusa, ki mu nasprotuje in je dalo vse od sebe, s poskusom zlorabe posvetovalnega referenduma in drugimi proceduralnimi manevri, da bi priznanje onemogočilo, češ ne bo v ničemer pripomoglo h končanju morije v Gazi, bo pa škodovalo našim nacionalnim interesom. Pazimo, SDS in NSi, odkar traja sedanja izraelska ofenziva na Gazo - bilo jih je kar nekaj v vsem času večne izraelske okupacije palestinskih ozemelj - nista izrekli ene pikre na račun Netanyahujeve vlade, in krivita za masaker že 36 tisoč Palestincev, od teh 2/3 žensk in otrok, izključno  gibanje Hamas. Gluhi sta povsem tudi na resolucije VS in GS OZN in na sodbe Meddržavnega sodišča (ICJ) in Mednarodnega kazenskega sodišča (ICC), oz. proti pregonu odgovornih za genocid, ki poteka nad palestinskim ljudstvom.

Z eno od njunih trditev se vendarle vsaj delno strinjam. Resda priznanje Palestine, ki je po svojem in zlasti za Slovenijo vsekakor zgodovinskega pomena, ker prvo dejanje ki gre povsem navzkriž z izraelsko politiko in vrši dodaten pritisk na Natanyahujev režim, toda bojim se, da morije ne bo ustavilo, morda jo malce, upajmo, vsaj upočasnilo. Tudi ker se sovpada z Bidnovim načrtom za prekinitev ognja v Gazi. A ker izraelski premier vztraja pri totalnem uničenju Hamasa, česar omenjeni predlog ne vsebuje, zato ga celo Hamas podpira, obstaja velika verjetnost da se bo pokol nadaljeval. A kdo verjame, da bo ameriški predsednik odreagiral? Da, obžaloval bo, spregovoril o zamujeni priložnosti, a v isti sapi znova obljubil polno podporo Izraelu in požel aplavz prisotnih. Nenazadnje sta včeraj ZDA in Izrael sklenile 3 milijarde dolarjev vredni dogovor o nakupu 25 naprednih nevidnih bojnih letal F-35 medtem ko je Predstavniški dom ameriškega Kongresa odobril sankcije proti ICCju, če bo to preganjalo ameriške državljane ali državljane zavezniških držav, ki niso njegove članice.

Se bomo torej zadovoljili s priznanjem Palestine, ali začeli končno razmišljati in pozivati ostale članice EU, vsaj podobno misleče, od Španije, Irske in nečlanice Norveške dalje, k sprožitvi sankciji proti odgovornim za ta masaker, ki že dolgo presega po številu pokončanih nedolžnih življenj tako Srebrenico kot vojno v Ukrajini? Prepoved dobave orožja Izraelu, zamrznitev njegovega premoženja in bančnih računov na območju povezave, prekinitev trgovanja in še česa. Iz nabora sankciji proti Rusiji je izbira velika.

Torej, spoštovana in prizadevna Vlada RS, kdaj naslednji korak? Smo v Varnostnem svetu, Evropskem svetu, Evropski komisiji, ter, kar ni nepomembno, z veliko večino do Palestincev pravičnih držav, oz. na pravi strani zgodovine. Imamo avtoriteto, da gremo dalje!

il vertice EU sempre piu' fuor di senno

 

LETTERA APERTA A JOSEP BORRELL

 

Non me ne voglia, signor Josep Borrell Fontelles, ma lei, assieme alla signora Leyen, a Charles Michel e a Jens Stoltenberg, e ci aggiungo Macron, siete a mio modesto avviso, la disgrazia dell'Unione Europea e della Nato. Con le vostre sparate sulla guerra in Ucraina, ci state passo a passo, noi popolo e popoli d'Europa, portando sull'orlo dell'apocalisse nucleare. Manca solo ancora che proclamiate la chiusura dello spazio aereo sull'Ucraina e che un missile di Zelenski raggiunga Mosca e vedremo il primo fungo atomico, probabilmente solo tattico e non proprio su Kiev, ma su qualche zona meno popolata dell'Ucraina occidentale, a dimostrazione che la linea rossa e' superata. E ogni volta che vi sento soffiare su questo fuoco, mi chiedo, ma si puo' essere cosi' stupidi, ovvero come mai gente simile si e' accaparrata il ponte di comando? 

Non occorre capire il russo per capire Putin, Borrell. Spero si renda conto che il capo del Cremlino non bluffa. E' saldamente al suo posto, dispone dell'arsenale atomico piu' cospicuo, tattico e strategico, di vettori ipersonici, le sanzioni le ha neutralizzate aprendosi ad est, al BRICS e alla Cina in particolare, e non ci avverte a caso di non superare certi limiti. Ma da Bruxelles una sfida dopo l'altra, guanti in faccia di seguito. Ora i 40 miliardi di euro all'anno in armamenti da assicurare a Zelenski (denaro buttato in migliaia di nuove fosse, rovine e ferro vecchio!) e il richiamo ai ministri della difesa dell'Unione a consentirne l'uso anche sul territorio russo. Prossimo passo? l'invio di truppe, come proposto dal presidente francese? Povera Europa. Siete la compagine guida più infelice e spendacciona che l'UE subisce dalla sua fondazione. 

"Non ci resta che piangere", per dirla alla Benigni, e di pregare che il voto del 9 giugno vi dia il benservito. Le auguro comunque fin d'ora di godersela, la pensione.

Magari un ultimo appunto. Come mai la conferenza di pace per l'Ucraina in Svizzera, senza la Russia? Invitato per così dire il mondo intero, ma non Putin o chi per lui. E ve lo diranno in molti, da Xi Jinping a Lula, da Modi a Ramaphosa e in Europa, Orban e Vučič, che senza la Federazione russa come interlocutore a pieno titolo, la pace e' innegoziabile. Se pensate di poterla imporre, altro buco nell'acqua. Ovviamente, ben che vada. Meglio un buco nell'acqua che un fungo atomico in terra. Ma oramai non mi sorprende piu' nulla di quanto sento da Bruxelles. 

Mi auguro abbia dei nipoti. Si dedichi a loro.

 

 Aurelio Juri, gia' europarlamentare socialista dalla Slovenia

 

Capodistria, 31 maggio 2024

Ko pozivi k previdnosti postajajo moteči

 

Kdo pa je ta mladi fant?

 

… Ki sicer ne koraka čez vas, ker udobno sedi v Strasbourgu, na dobro plačanem evropskem stolu, pa mu tudi tako hudo ne žari obraz, ker mrko in zvišano gleda na del domače javnosti, ki si je nedavno privoščila pisati vladi in jo pozvati k temu, da na 77. Generalni skupščini Svetovne zdravstvene organizacije, ki od 27 maja do 1. junija poteka v Ženevi, ne bi RS oddala glas tako imenovanemu Pandemičnemu sporazumu in spremembam Mednarodnega zdravstvenega pravilnika, ker brez resne, temeljite predhodne javne obravnave, ki bila bi še kako nujna po boleči in dragi šoli covidnega časa. Jah, Matjaž Gruden, pravnik, diplomat, kolumnist in v mlajših letih celo filmski igralec (»Sreča na vrvici«), ki že 6 let pri Svetu Evrope vodi direktorat za demokratično participacijo.

No, lepo. Osnovna njegova skrb je demokratična participacija, zato takoj vprašanje: a ne sodi k njej tudi pravica do dvoma, do kritike, do javnega opozarjanja odločevalcev, da morda nekaj ni v redu pri tem o čemer so poklicani odločati?

Sem eden od 82 podpisnic in podpisnikov omenjenega pisma, pa nisem antivakser – že 4 krat sem se zaradi osebnih zdravstvenih okoliščin cepil proti Covidu – zagovarjam pa pravico slehernika, da se o tem odloči sam. In podpisal sem pismo, ne ker bi bil oboževalec teoriji zarote ali nejeverni Tomaž pri vsem in vseh, temveč le zato da bi o dveh listinah, ki bodo močno zaznamovale našo zdravstveno prihodnost, izvedeli več, slišali in to interdisciplinarno, več mnenj stroke o plusih in minusih njunih vsebin in nenazadnje tudi zato, ker malce skepse, se mi je vendarle udomila v možganovino odkar spremljam obnašanje evropskih in svetovnih odločevalcev do najhujših izzivov zadnjega obdobja: podnebje, covidna kriza, vojna v Ukrajini, genocid v Gazi, migranti.

Matjaž Gruden ima vso pravico da verjame tako v uresničljivost zelenega dogovora EU, ob istočasnem pozivanju članic k oboroževanju, kot v obveznost cepljenja, ko bi tako sklenila Svetovna zdravstvena organizacija, seveda tudi v učinkovitost sankciji proti Rusiji in v zmago Ukrajine, če ji bo Zahod zagotavljal orožje, v nujnost preživetja in dominantnosti Nata, nenazadnje tudi v to, da masaker 36 tisoč Palestincev je zakrivil Hamas, ga o vsem tem ne sprašujem, a naj drugim, prav iz naslova demokratične participacije, dovoli brez kakršnekoli diskvalifikacije in razvrednotenja, da opozorimo na pasti prehitrega in z najbolj relevantnimi informacijami pomanjkljivega odločanja.

»Pri odločanju o tem - naj ponovim glavno sporočilo odprtega pisma - sta nujni največja previdnost in vsa politična odgovornost, se pravi temeljita in tehtna presoja vseh vidikov predlaganih dokumentov in njunih možnih posledic v interdisciplinarnih strokovnih delovnih skupinah in vključujoči javni razpravi ter strogo upoštevanje demokratičnih pravil odločanja v dobro javnosti, saj predlagana dokumenta neposredno zadevata našo nacionalno suverenost in osnovne življenjske interese prebivalstva. Dotikata se zdravja in zdravstva, gospodarstva, izobraževanja, svobodnega delovanja družbe kot celote ter človekovih pravic in državljanskih svoboščin. Ne gre samo za našo svobodo in blaginjo. Dobesedno gre za naše zdravje in življenje.«

Kaj je pri tem narobe? Pa podpisnice in podpisniki so imena nacionalnega intelektualnega miljeja, večina je akademikov, ki so nekaj ustvarili v dobro družbe in si takih poskusov poniževanj ne zaslužijo.

 

A bo kdo ustavil Izrael?

 

Koliko palestinskih otrok bo še žrtvovano na oltar cagavosti EU?

 

Josep Borrell se prebuja: »Evropska unija mora izbrati­­: mednarodno pravo ali Izrael.? Oboje skupaj ne gre«. Mejor tarde que nunca, Borrell.

Da bi se na omarici visokega predstavnika EU za zunanjo politiko oglasila budilka je bi potreben, po 8 mesecih opustošenja, 35 tisoč pobitih civilistov v Gazi, od teh 14 tisoč otrok in 11 tisoč žensk, 8 tisoč še pogrešanih – zagotovo trupla pod ruševinami, 100 tisoč ranjenih, pohabljenih, poškodovanih, 2 milijona razseljenih, in nič koliko resoluciji OZN, ukaz Meddržavnega sodišča v Haagu, po obtožbi Južne Afrike proti Izraelu zaradi izvajanja genocida in apartheida v Gazi, Netanyahujevi vladi, da naj takoj ustavi napad na Rafo, na jugu Gaze, kjer se je zatekel milijon in pol Palestincev.

In EU se je znašla per hudo dilemo, po eni strani zaprisega na vladavino prava, po drugi razume in v mnogih premerih solidarizira z Izraelom ter ga celo oborožuje (Nemčija, Avstrija, Združeno Kraljestvo, Češka pa še kdo). Poleg glavnega sponzorja, seveda – ZDA.

Za razliko v odnosu do vojne v Ukrajini, oz. ruskega napada nanjo, tu enotnosti ni. Španija, Irska in nečlanica Norveška, kritične do Izraela, gredo v priznanje Palestine že v torek, za nas, ki naj bi sprožili ta minival priznanja ter kličemo k enakemu ravnanju še druge članice unije, se še ne ve – predsednica Republika Musarjeva in zunanja ministrica Fajonova bi to izvedli skupaj s prvo trojico, v torek, a svetovalec za zunanjo politiko in njen dejanski izvajalec v kabinetu premierja Goloba, Vojko Volk, za katerega se razume, da priznanju Palestine ni naklonjen, potiska na zavoro tudi s postavljanjem neuresničljivi pogojev, tako da si je predsednik Vlade kupil čas še do 13. junija.

Medtem Izrael pobija dalje. Če ga ne ustavijo resolucije Varnostnega sveta in Generalne skupščine svetovne organizacije, kako naj bi ga razsodba Haaškega sodišča, ki je zanj mala malica. Še listek občinskega redarja zaradi napačnega parkiranja na vetrobranu Natanyahujevega avtomobila bi izraelskega premierja, bolj zabolel, ker ko globe ne bi plačal, bi ga zarubili.

In ker ob listinah, ki povedo to in ono, ni ukrepanja, Netanyahu gre dalje, »do zadnjega Hamasovca« - pravi, in če bo potrebno, dodajo njegovi, do zadnjega Palestinca.  

Bo kdo, v bran Meddržavnega sodišča in nenazadnje avtoritete OZN in zlasti njenega Varnostnega sveta, kjer smo tudi mi kao polnopravni čeprav začasni člani, spregovoril o konkretnih, bolečih sankcijah proti Izraelu, o zamrznitvi njegovega premoženja in bančnih računov v tujini od kateri bo slej ko prej treba Gazo rekonstruirati, o zaustavitvi trgovanja zlasti z orožjem, o izključitvi njenih športnih in drugih predstavnikov in mednarodnih organizacijo in tekmovanj – za Ruse to že velja leta! – o prepovedi sodelovanja Izraela na letošnji Olimpijadi v Parizu, o spustitvi diplomatskih odnosov na nižje ravni?

Bo kdo s tem začel? Bo k temu kdo pozval? Bomo to mi, skupaj s Španijo, Irsko, Norveško, Turčijo? Ali bo to Španija, ki ob našem cincanju prevzema počasi vodilno vlogo pri ozaveščanju EU?

Ladjo, »Marianne Danica«, ki je prevažala orožje za Izrael, je brez pomislekov odgnala s svojih teritorialnih voda, neka druga, »Borkum«, da bi se temu izognila, je namesto Cartageno za pristan izbrala Koper. Tudi na tej, bi naj bilo po informacijah nevladnih španskih organizaciji, orožje za Izrael, a neformalni zunanji minister Volk je zagotovil, da je bil nanjo tovor izključno za Češko. Ni pa nihče od vlade zaukazal podrobnega pregled ladje, tudi ko se je izkazalo, da so bile uradne tovorne listine kontradiktorne in pomanjkljive. Tako, da če bo »Borkum« res pristala v Haifo in raztovorila potrebščine za izraelsko vojsko, nam bomo lahko pripeli nič kaj pohvalno etiketo »logistične podpornice Izraela«.

Skratka, koliko še pobitih palestinskih otrok do prvih konkretnih sankciji proti morilcu?

ESČP razsodilo nekoliko površno!

 

ZAKAJ JE RAZSODBA ESČP NEPREBAVLJIVA?

 

 Kot prvi pobudnik arbitražnega reševanja mejnega spora med Slovenijo in Hrvaško s formalnim pozivom vladi na eni od sej parlamentarnega Odbora za zunanjo politiko 2004, da naj bi opustila dolgotrajna in brezplodna pogajanja s sosedo o bilateralnem razreševanju tega vprašanja in se dogovorila o tretjem razsodniku, - no, da bi se ji posvetila smiselnost te poti je potrebovala še 6 letih tuhtanja in kar nekaj pritiskov EU - ne morem tajiti svojega razočaranja nad razsodbo Evropskega sodišča za človekove pravice glede pritožbe slovenskih ribičev proti Hrvaški zavoljo prejetih kazni pri opravljanju svojega dela.

Vsa ta leta sem se zgražal nad hrvaškim zavračanjem arbitražne odločitve in tudi same arbitraže, ki jo je bila sopodpisala, kar pa ji ni v ničemer zmanjševalo veljavnosti, in se čudil na amorfno odzivanje predhodnika Leynove na čelu Evropske komisije, Junckerja, ko je ponavljal in ponavljal poziv obema stranema k implementaciji razsodbe, celo ko jo je bila Slovenija že povsem uveljavila. Da bi izrečno nagovoril Hrvaško k enakemu ravnanju, niti slučajno. Prevagalo je pač osebno prijateljevanje s hrvaškim premierjem Plenkovičem.

 Zato sem bil vesel koraka, za katerega so se bili odločili prizadeti slovenski ribiči, prepričan v to, da bo ESČP razsodil njim v prid in s tem končno dopovedal Hrvaški, katera je bila meja na morju s Slovenijo, ki je mednarodno veljala.

Res da nisem pravnik, a 13 let parlamentarnega dela, ko moraš ves čas zakonodajnega procesa, vijugati med političnimi željami in ustavnopravnimi okvirji, ti da, hočeš nočeš, nekaj pravnega znanja in razumevanja. Bil sem nenazadnje prejel potrditev Kongresa lokalnih in regionalnih oblasti Sveta Evrope o skladnosti velike Mestne občine Koper z Evropsko listino o lokalni samoupravi, po večletnem sporu s takratnim (Šturmovim) Ustavnim sodiščem, ki si je z vsemi kremplji prizadeval, da bi jo razdelili na več manjših občin.

Toliko, da povem, da nisem niti malo posumil, da se bo zgodilo to kar se je z našimi ribiči.

Vzel sem si čas in podrobno prebral razsodbo ESČP. Da se je izreklo za nepristojno ocenjevanja veljavnosti in pravnih posledic arbitraže - pazimo: globe so ena od pravnih posledic - me ni pretirano začudilo in sem takoj pomislil, da je bilo za tovrstno odločanje morda bolj pristojno Sodišče Evropske unije, toda v nadaljevanju sprejme tezo Hrvaške, da je po njenem pravu »meja jasno določena in da zato pritožniki ne morejo trditi, da niso vedeli, da bo njihov vstop v sporne vode imel za posledico manjši prekršek in s tem izrečeno kazen«. Pri tem utemeljevanju, sodišče zabrede v dve kontradiktornosti: s priznanjem Hrvaški, da ima po svoji zakonodaji mejo »jasno določeno« - mimogrede enostransko! -dezavuira arbitražo, s čimer negira prvotno trditev da ni pristojno ocenjevanja njene veljavnosti in pravnih posledic. Obenem prizna da so ribiči vstopili v »sporne vode« s čimer demantira »jasno določeno« mejo.

A najhuje je, da ne upošteva dejstva, da ribiči lovijo v vodah, ki so po slovenski zakonodaji, ki izhaja iz implementacije arbitražne odločbe, »jasno določene« kot teritorialno slovensko morje.

Čeprav ne vidim jasnega izhoda  iz vse te pravno-politične kolobocije, ki nam jo je dodatno zakuhala prejšnja Janševa vlada, ko je dovolila, ne da bi niti poskusila preko Evropske komisije ali Sodišča EU, ustaviti ter odložiti vso zadevo, da sta se Hrvaška in Italija dogovorili o razdelitvi Jadrana v njuni ekonomski coni, s čimer je ostala Slovenija brez »junction-a«, oz. neposrednega stika ali povezave z mednarodnimi vodami, Vlado pozivam, da v luči razsodbe ESČP in v duhu dobrega sosedstva, poišče s hrvaško dogovor o preklicu vseh kasni, tako našim kot hrvaškim ribičem, in pokrene vse kar je potrebno da se o uveljavitvi arbitraže nekdo enkrat za vselej izreče, ali Sodišče EU, sicer pa VS OZN!

 

Fajonov trud...nepoplačan

 

Bravo, Tanja…. toda?!

 

Naši zunanji ministrici Tanji Fajon, v rahlih težavah sinoči pri Marcelu Štefančiču glede »datuma in ure« dolgo pričakovanega in nepovratnega priznanja Palestine, gre vendarle priznati da gara za dosego miru na Bližnjem vzhodu, najprej za stalno premirje in primerno humanitarno oskrbo preživelim v Gazi ter za končno rešitev izraelsko-palestinskega konflikta s formulo dveh držav, poleg že priznanega Izraela še Palestino. Toliko bolj čuti to odgovornost kot šefica diplomacije začasne članice Varnostnega sveta OZN.

Toda, a se te misije loteva prav? Glede na dosedanji izplen njenih prizadevanj, bi lahko rekli, da ji ne gre preveč od rok. Izraelska vojska namreč, gluha na vse pozive, iskrene in sprenevedave (ZDA) in že kar v posmeh vsem dosedanjim resolucijam svetovne organizacije, nadaljuje z mulčenjem po Gazi. Število pobitih Palestincev in Palestink že presega 35 tisoč, pa še 8 tisoč jih je pogrešanih, večinoma verjetno pod ruševinami.  Od teh je 15 tisoč otrok in več kot 10 tisoč žensk. Ne pozabimo na ranjence,  80 tisoč in več, ter na sestradane od lakote, brez prave zdravstvene in humanitarne pomoči. Da bi Netanyahu odnehal ne pomagajo niti pristanek Hamasa na najnovejši kompromisni predlog dogovora o osvoboditvi talcev in premirju, niti vse bolj množični protesti v samem Izraelu, študentski upori na ameriških, kanadskih, avstralskih in evropskih univerzah, niti prva resna sankcija z Zahoda, kamor lahko umestimo Turčijo, kot pomembno članico Nata, v obliki prekinitve trgovanja z Izraelom, in niti zavedanje o potencialni a ob že zgodovinski podpori ZDA malo verjetni usodi, ki sta pričakali Miloševiča in Mladiča. Gremo do konca, do popolnega uničenja Hamasa – odgovarja izraelski premier. Turčija je lani v Izrael izvozila za 5,43 milijarde dolarjev blaga in storitev, kar ni malo, a vseeno ne dovolj, da bi Natanyahuja v tej njegovi obsedenosti s palestinskim gibanjem zaskrbelo. Bi pa ga zagotovo če bi enako ravnala Evropska unija kot taka, ali dober del njenih članic, ker enotnega evropskega pristopa k temu, zavoljo Nemčije, Avstrije in tudi Francije, ne gre pričakovati. Slovenija sicer podpira poziv Španije in Irske Evropski komisiji, naj se ponovno preuči sporazum o sodelovanju med Evropsko unijo in Izraelom, a ker od te moke - kot sem dejal -  ne bo kruha, bi se morali sami podati k ukrepanju proti neukrotljivemu Netanyahuju. Tega nam članstvo v EU ne prepoveduje. Prekinitev trgovanja bi imela bolj kot ne simbolni pomen - Slovenija je namreč v letu 2023 v Izrael izvozila le za 75 milijonov evrov blaga, uvozila pa za 203 milijone - bila bi pa signal še drugim članicam, kot so Španija, Irska, Belgija pa še kdo, da bi ravnali enako ali podobno. In sem trdno prepričan, da bi močno sporočilo prišlo tudi iz vpoklica naše veleposlanice  iz Tel Aviva, iz znižanja diplomatskih odnosov ( prekinitvi nisem naklonjen ) na raven odpravnika poslov.

Kaj smo si že z EU izmislili, glede sankciji proti Ruski federaciji, potem ko je napadla Ukrajino? Ni, da ni, kar nam je vse padlo na pamet, da bi kaznovali Putina in stavili, z nenehnim oboroževanjem ukrajinskih braniteljev, na njegov poraz, ter ne ugovarjamo kaj glasno niti norim idejam o napotitvi evropskih in Natovih vojska v Ukrajino, do Izraela in Netanyahuja, ki je v četrtino časa ruske okupacije Ukrajine pobil trikrat več civilistov in sedemkrat več otrok, pa še vedno ravnamo z rokavicami - dvakrat je šla naša ministrica v Izrael in se rokovala z izraelskim kolegom, niti enkrat v Moskvo h kolegu Lavrovu.

Nekje sem prebral da ima Izrael zaloge streliva, če odmislimo njegove jedrske konice, le za tri dni. Kar počne zmore torej le zavoljo sprotnih dobav iz ZDA, Združenega Kraljestva, Nemčije, Italije pa še koga. Smo te dobavitelje kdaj prosili, če že ne od njih kar zahtevali, da bi dobave ustavili? Nismo! Torej ne govorimo, da je humanost z Gazo padla na izpitu, gospa ministrica, ker tudi sami sedimo med onimi, ki so za to krivi in se z vsakim dodatno pobitim Palestincem breme te odgovornosti samo povečuje!