Ko pozivi k previdnosti postajajo moteči

 

Kdo pa je ta mladi fant?

 

… Ki sicer ne koraka čez vas, ker udobno sedi v Strasbourgu, na dobro plačanem evropskem stolu, pa mu tudi tako hudo ne žari obraz, ker mrko in zvišano gleda na del domače javnosti, ki si je nedavno privoščila pisati vladi in jo pozvati k temu, da na 77. Generalni skupščini Svetovne zdravstvene organizacije, ki od 27 maja do 1. junija poteka v Ženevi, ne bi RS oddala glas tako imenovanemu Pandemičnemu sporazumu in spremembam Mednarodnega zdravstvenega pravilnika, ker brez resne, temeljite predhodne javne obravnave, ki bila bi še kako nujna po boleči in dragi šoli covidnega časa. Jah, Matjaž Gruden, pravnik, diplomat, kolumnist in v mlajših letih celo filmski igralec (»Sreča na vrvici«), ki že 6 let pri Svetu Evrope vodi direktorat za demokratično participacijo.

No, lepo. Osnovna njegova skrb je demokratična participacija, zato takoj vprašanje: a ne sodi k njej tudi pravica do dvoma, do kritike, do javnega opozarjanja odločevalcev, da morda nekaj ni v redu pri tem o čemer so poklicani odločati?

Sem eden od 82 podpisnic in podpisnikov omenjenega pisma, pa nisem antivakser – že 4 krat sem se zaradi osebnih zdravstvenih okoliščin cepil proti Covidu – zagovarjam pa pravico slehernika, da se o tem odloči sam. In podpisal sem pismo, ne ker bi bil oboževalec teoriji zarote ali nejeverni Tomaž pri vsem in vseh, temveč le zato da bi o dveh listinah, ki bodo močno zaznamovale našo zdravstveno prihodnost, izvedeli več, slišali in to interdisciplinarno, več mnenj stroke o plusih in minusih njunih vsebin in nenazadnje tudi zato, ker malce skepse, se mi je vendarle udomila v možganovino odkar spremljam obnašanje evropskih in svetovnih odločevalcev do najhujših izzivov zadnjega obdobja: podnebje, covidna kriza, vojna v Ukrajini, genocid v Gazi, migranti.

Matjaž Gruden ima vso pravico da verjame tako v uresničljivost zelenega dogovora EU, ob istočasnem pozivanju članic k oboroževanju, kot v obveznost cepljenja, ko bi tako sklenila Svetovna zdravstvena organizacija, seveda tudi v učinkovitost sankciji proti Rusiji in v zmago Ukrajine, če ji bo Zahod zagotavljal orožje, v nujnost preživetja in dominantnosti Nata, nenazadnje tudi v to, da masaker 36 tisoč Palestincev je zakrivil Hamas, ga o vsem tem ne sprašujem, a naj drugim, prav iz naslova demokratične participacije, dovoli brez kakršnekoli diskvalifikacije in razvrednotenja, da opozorimo na pasti prehitrega in z najbolj relevantnimi informacijami pomanjkljivega odločanja.

»Pri odločanju o tem - naj ponovim glavno sporočilo odprtega pisma - sta nujni največja previdnost in vsa politična odgovornost, se pravi temeljita in tehtna presoja vseh vidikov predlaganih dokumentov in njunih možnih posledic v interdisciplinarnih strokovnih delovnih skupinah in vključujoči javni razpravi ter strogo upoštevanje demokratičnih pravil odločanja v dobro javnosti, saj predlagana dokumenta neposredno zadevata našo nacionalno suverenost in osnovne življenjske interese prebivalstva. Dotikata se zdravja in zdravstva, gospodarstva, izobraževanja, svobodnega delovanja družbe kot celote ter človekovih pravic in državljanskih svoboščin. Ne gre samo za našo svobodo in blaginjo. Dobesedno gre za naše zdravje in življenje.«

Kaj je pri tem narobe? Pa podpisnice in podpisniki so imena nacionalnega intelektualnega miljeja, večina je akademikov, ki so nekaj ustvarili v dobro družbe in si takih poskusov poniževanj ne zaslužijo.