Vse bližje koncu?

 

SVETOVNI DAN MIRU… KAJ ČE ZADNJI?  

 

Misleč na podnebne spremembe, na vse bolj vroča in neznosna poletja, na vse dolgotrajnejše suše in pomanjkanje vode, sem v nekem nedavnem zapisu spraševal sebe in znanost »Koliko še« življenja na planetu?... Ter ugibal: do 2100? 2150, 2200? Nekaj dlje za one ki bodo naselili Antarktiko in Arktiko? Poigral sem se tudi s sumom, da ker oblasti ne vedo kako se zoperstaviti globalnemu segrevanju, ne da bi se jim ljudske množice uprle, ker vsak ukrep pomeni drastično rezanje doseženih življenjskih navad in razvad, oz. standardov, slednje raje vodijo k »jedrski evtanaziji«, ki bo manj boleča od umiranja pri 50 in več stopinjah Celzija. A bolj sem se šalil, kot bi resno na to pomislil.

21. septembra beležimo Svetovni dan miru. Toda letošnji je bil vse prej kot to, pravzaprav zrcalno nasprotje. Poimenovali bi ga lahko v Dan svetovnega strahu. Če je celo sama Kitajska, velika ruska zaveznica, s pozivom k miru vsem stranem vpletenim v ukrajinski vojni zaznala, da je hudič odnesel šalo, ali jo začel odnašati, in da smo prišli do trenutka, ko z umirjanjem strasti in s streznjenjem glav ne gre več odlašati, se sprašujem zdaj »Koliko še« do prvega poka?... in začetka konca?

Ruski predsednik, ki mu očitno »Specialna operacija« v Ukrajini ne gre po načrtih, ali mu je celo spodletela – in se s to oceno Zahoda strinjam - je odredil mobilizacijo dodatnih 300 tisoč rezervistov ter z obrazom obupanca in retoriko blazneža znova obtožil Zahod da hoče uničiti Rusijo ter mu zažugal z uporabo vseh sredstev, tudi jedrskega orožja, za njeno obrambo. Strašljivo ga je bilo gledati in poslušati. In odzivi Zahoda?  Recimo jim še racionalni, dokaj umirjeni, analitični, a enako strašljivi, ker po mojem razumevanju stvari že odkar se je ukrajinska drama začela bližati vrelišču, ki se je zgodil z ruskim napadom 24. februarja, še daleč od kitajskega detektiranja trenutka.

Na zasedanju Generalne skupščine OZN so se zahodni govorci kar vrstili in ponavljali pri obsojanju Putinovih groženj, od ameriškega predsednika Bidna do nemškega kanclerja Scholza, od zunanjepolitičnega predstavnika EU Borrella do našega Pahorja, ki je poudaril kako je ruska agresija pretresla dolgoletno upanje na trajni mir. Delim obsodbe in, recimo, da tudi predsednikovo oceno, kateri bi dodal le da nič manj nedolžne niso bile ameriške agresije tu pa tam po svetu, toda kar pogrešam pri teh odzivih je streznitev vseh teh gospodov, priznanje in spoznanje, da Putina že na samem začetku niso dovolj dobro poslušali, še manj razumeli, da bi ga morali jemati drugače, bolj resno, sprejeti za enakopravnega sogovornika in soodločevalca, povabiti za skupno mizo, deliti z njim skrbi za varnost in prihodnost sveta, se zavesti lastnih napak in odgovornosti za to kar je ruski vladar postal in storil, za stanje kakršnega imamo.

Nikogar izmed njih, ki bi pozval ZDA, Nato in EU k ukinitvi sankciji in dobav orožja Zelenskemu v zameno za obojestransko prekinitev sovražnosti ter Putina k pogovorom o njegovih zahtevah še izpred vojne po varnostnih jamstvih za Rusijo in po ureditvi statusa pretežno rusko govorečih pokrajin na jugovzhodu Ukrajine.

A se bo sploh našel kdo, ki bo to storil preden vsa situacija uide iz vajeti? Morda nov predsednik Republike Slovenije? Trije kandidati, upam da bo še kdo, so spregovorili o tem, da se vse preveč maha z vojno in orožjem, nihče pa z mirom in pogajanji in da zatorej potrebujemo nov pristop do te krize.

Odhajajoči Borut Pahor je nedavno pohvalil mediacijo Turčije med Rusijo in Ukrajino za deblokado žita v Odessi, konkretno predsednika Erdogana, sam pa ni ene rekel v prid temu, da bi Slovenija odigrala vlogo mediatorja, posrednika, mirovnika ter ustrezno ogovorila še vso Evropsko Unijo. Double face? Žal, kot mnogokrat.

Polagajmo torej upe v novega predsednika, da se bo, če bo izbran med tremi ali štirimi kandidati s pridihom pacifizma, držal predvolilnih obljub in se takoj po nastopu funkcije oglasil tudi do parlamenta in vlade, ki sta ona ki določata in usmerjata zunanjo politiko. Do volitev je še mesec, če bo potreben drugi krog, še dodatnih 21 dni.

Bo Putinova razsodnost, kolikor je je še, zdržala? Bo tudi Zahod umiril strasti ter vse bolj provokativnega, bojevitega in nerazsodnega Zelenskega in nehal ruskega predsednika potiskati v kot? Ne pozabimo, tudi v kotu bo pri sebi imel ključ za sprožitev velikega poka!

Držimo pesti!

ZA NOV ZAKON O RTV!

 

Še ena ARENA v službi SDS

SDS še zbira podpise za razpis treh zakonodajnih referendumov, med temi o novem zakonu o RTV, ki bo (!) in ne »ki naj bi«, depolitiziral osredni informacijski javni servis, potem ko ga je v minulih dveh letih vladanja, Janševa SDS preko nameščencev v Programskem svetu in vodstvu, skorajda povsem prevzela. Stanje na zavodu je obupno, pravi večina zaposlenih, v prvi vrsti novinarski kolektiv, ki je oni, ki nosi glavno odgovornost za primerno obveščanje javnosti. In kot odziv na mobing, ki ga izvajajo vodilni nad posameznimi novinarji, na grožnje z disciplinskimi postopki in odpuščanji, na cenzure, ki se tu pa tam prikradejo, na posege v novinarsko avtonomijo, problemi, ki jih je kolektiv preko svojih sindikalnih zastopnikov skušal reševati v pogovorih z generalnim direktorjem Whatmoughom, se pa je stanje le še poslabševalo, bodo novinarji (90% celotnega stanovskega kolektiva) stavko, ki so jo razglasili že dolgo nazaj, od ponedeljka dodatno zaostrili. Najprej zbor zaposlenih, kot smo jih že videli, pred samo stavbo RTVja, nato še protestni shod s podporo tudi civilne družbe na trgu Republike.

Borijo se torej, z vsemi močmi, da bi rešili zavod pred propadom, a vsakič trčijo ob zid povsem jasne namere vodilnih, da s sesutjem RTVja gredo do konca. Reši ga lahko le nov zakon, ki pa stoji, miruje že nekaj mesecev, zavoljo SDSovega manevra z referendumom. Ali bo le-ta razpisan, oz. bo predlagatelj zbral potrebno število podpisov, še ne vemo, kakorkoli že čas teče in se bodisi sovražni prevzem vajeti zavoda, bodisi njegovo razkrajanje nadaljujeta skorajda nemoteno. Na stavke in proteste, vodstvo odgovarja z represijo ali ignoranco.

Začel sem s temo zbiranja podpisov za razpis referenduma, pa naj mimogrede opozorim da se na Koprskem, kjer vsi javni napisi morajo biti dvojezični, nagovarjanje mimoidočih pred Upravnimi enotami vrši nezakonito, v nasprotju z predpisi, ker so plakati na stojnicah samo v slovenščini, nadaljujem in končujem s propagando proti zakonu, ki jo je vodstvo že nastavilo na televiziji. V nedeljo smo ji bili priče v sicer težko gledljivi Pirkovičevi Areni. Bojim se, da ne bo nič drugače v napovedanem TV soočenju 27.septembra pod naslovom »RTV Slovenija danes in jutri«. Odvisno od tega kateremu uredništvu je odgovorna urednica Jadranka Rebernik, znana Janševa simpatizerka, poverila pripravo omizja, kateremu voditelju vodenje oddaje in koga bodo povabili.

In kaj smo videli pri Pirkoviču? Naslov oddaje »(De)politizacija RTVja«. Štiri gostje v studiu in pet že prej posnetih. V živo dva zagovornika zakona – Lenart Kučič iz kulturnega ministrstva in Mojca Pašek Šetinc, novinarka RTVja, ki je prešla v poslanske klopi z Gibanjem Svoboda, ter 2 nasprotnika – Alenka Jeraj, dolgoletna poslanka SDSa, in Tom Zalaznik, sindikalist zaposlenih v tehničnih službah.

Bi naj bilo to soočenje uravnoteženo, pravi Pirkovič, ko brani obstoječe stanje, zato 2-2. Toda že sam začetek oddaje je razkril, da uravnoteženosti v izmenjavi mnenj ne bo niti za vzorec. Voditelj pač ni mogel iz svoje kože in tudi sicer je bilo moč predvideti kako bo njegovo spraševanje povabljenih potekalo. Nato še vložki posnetih mnenj: glavna zvezda, nekdanja direktorica TV, Ljerka Bizilj. Povsem je povozila zakon ter nekdanjim kolegicam in kolegom pa sami novinarski stroki pripisala služenje politiki: »Političnih novinarjev pravzaprav ni več. So sami levi in desni politiki. Še medijski strokovnjaki so padli v to past« - konec citata. Vprašal sem se takoj, kdo pa je ona, da bi naj bila merodajna? Ne pa, recimo, nezakonito odstavljena direktorica, Natalija Gorščak? Pa še, namesto priznanega medijskega strokovnjaka in predavatelja Marka Milosavljeviča,  Žiga Turk, informatik in vidni član, vsaj do nedavnega, SDSa, ter sedanji direktor televizije Uroš Urbanija, v Janševi vladi vodilni propagandist iste stranke, ki sta seveda tako kot Biziljeva sestrelila zakon. Med zagovorniki bi naj bili Barbara Rajgelj iz Pravne mreže za varstvo demokracije, ter prof. Sandra Bašič Hrvatin, ki pa sta samo povedali kak zakon sta si želeli. In dulcis in fundo, Pirkovič je poiskal pravnika, ki bi mu stregel, pri ugovarjanju vsaj kadrovskim zamenjavam na RTVju, ki bodo sledile uveljavitvi novega zakona, in v ZDA našel Jurija Toplaka.

Torej eminentna propagandna pred-referendumska oddaja, za katero pa vendarle verjamem, da bo večini javnosti prej odprla oči in ume, kot da bi jo vodila k zavračanju novega zakona o RTVSLO.

75 let od Pariške mirovne pogodbe

 

»Državni proslavi« se v istrskem delu Primorske reče tudi »Celebrazione di stato«!

 

Minulega 15. septembra smo slavili 75. obletnico vrnitve Primorske k matični domovini. Osrednja proslava dan prej v portoroškem Avditoriju, slavnostna govornica predsednica Državnega zbora Urška Klakočar Zupančič, v prvih vrstah predsednik Republike Pahor, bivši Kučan, pol vlade. Simpatičen kulturni program, medtem ko me ni posebej navdušil govor Zupančičeve. Nobene pripombe na zgodovinski sprehod, tudi ne, obratno, s priznanjem Primorcem, njihovemu antifašizmu in doprinosu NOB ter zlasti boju za vrnitev Primorske k takratni Jugoslaviji, oz. k Sloveniji, le manjkalo je nekaj, kar bi sporočalo da ta praznik ni le praznih primorskih in ostalih Slovencev, ampak vseh, ki živimo v tej državi in zlasti na Primorskem, vseh državljank in državljanov, tudi Italijanov.

Že pogled na oder je takoj razgalil pomanjkljivo poznavanje s strani organizatorja prireditve pravil dvojezičnega prostora….«Državna proslava etc etc….«. Kje pa italijanski prevod? Lahko pa pomislim, da je bilo to namerno, kar pa je še huje, oz. da se izloči jezik onega, ki je bil okupiral vso Primorsko in pol Slovenije? Toda, če je temu tako, pomeni, da gojitelji tega jezika, kar italijanska narodna skupnost, avtohtona v tem prostoru, je, niso zaželeni na teh proslavah in sploh pri obeleževanju tega dne.

Pustimo to, da smo bili tudi Italijani v Državnem zboru 2005 med predlagatelji novele Zakona o praznikih in dela prostih dnevih v RS, ki je pripisala spominu na podpis Pariške mirovne pogodbe med Jugoslavijo in Italijo 1947 leta status državnega praznika, in preberimo nekoliko pozorneje  zgodovino NOB na Primorskem. Koliko je bilo na italijanski in tudi slovenski strani regije italijanskih bork in borcev, pa ne samo italijanskih, ki so se bojevali skupaj s Slovenci, roko v roki, za osvoboditev Primorske izpod fašizma in nacizma in tudi za to, da bi, osvobojena, regija vstopila v socialistični tabor, oz. pripadla socialistični Jugoslaviji?! V samem 9. Korpusu, ali v brigadah Garibaldi, ki so bile najmočnejše partizanske formacije v Furlaniji Julijski Krajini. Ni bilo narodnih ali jezikovnih ločnic v tem skupnem boju.

Pariška mirovna pogodba je Primorsko pač razdelila in njen veči del dodelila Jugoslaviji, skupaj z Istro, Kvarnerjem, Dalmacijo in jadranskimi otoki in to da so se primorski Slovenci znašli z mejo vmes, ki jih je ločevala, je postala do neke mere narodna drama, za mnoge še danes boleči spomin. Povsem razumljivo. A moramo, ko to zgodovino slavimo, opominjati znova in znova, da narodno mešana ozemlja je težko ločevati tako da bi bili pripadniki ene in druge etnije tudi prostorsko povezani z matičnim narodom. Enako kot Slovencem, ki so ostali izven meja matične domovine, ni bilo lahko tudi Italijanom, ki so doživeli isto usodo v obratnem smislu. Ne pozabimo na eksodus, ki pa res ni bil izlet ali užitni turizem, več kot 200 tisoč duš, ki niso bile nič krive ne za Rapalsko mejo, ne za fašizem, ne za italijansko napad na Jugoslavijo, in na to da jih malo ni odšlo. Njihovi potomci tvorimo danes avtohtono italijansko narodno skupnost v Republiki Sloveniji in se imamo na enakopravne članice in člane te skupnosti, ki se lahko kita z eno najboljših ureditev manjšinskih pravic in pravil plodnega sobivanja na svetu. Dajmo se tega držat, spoštovani vrh Državnega zbora in države!

 

12. Blejski strateški forum velika blamaža!

 

BSF, kot bi se odvijal v Kijevu!

 

Ko sem slišal »Nobena od vaših držav v resnici ni varna pred temi vojnimi zločinci, ki k vam hodijo kot turisti«, in videl, da mu avditorji stoje ploska, sem si rekel: »Gotovi smo. Verjel sem v to Evropo, ki se razglaša za najbolj trezno, pravično, demokratično, solidarno, povezovalno, napredno in vizionarsko okolje sveta, a sem se očitno motil. Bila je le kulisa, ki zdaj razpada«.

Še Nemcev ne pomnim da bi jih Zavezniki v drugi svetovni vojni označevali vse povprek za »vojne zločince«, je pa Tretji Rajh pravil Židom golazen, ki jo je bilo potrebno iztrebiti in je to tudi počel. Se morda pretvarjamo v nek nov Rajh, ki novo grozečo golazen vidi tokrat v Rusih? Da diši po čem takem nakazuje odnos do ruskih znanstvenikov, športnikov, kulturnikov in spomenikov, od srede tudi do turistov, ki jim bo pot k nam hudo otežena, ki bodo v bistvu persone non grate, kolikor že turistična gospodarska zbornica moleduje vlado, da tega ne stori - temu se reče kolektivizacija krivde potem ko je Putin zaukazal »posebno operacijo«,- ter do beguncev in migrantov, ki če iz Ukrajine jih sprejemamo na milijone, če pa iz juga, iz tretjega sveta, iz Afrike in arabskih dežel, - in temu rečem rasizem - se jih otepamo, ker da potencialni teroristi in spet grožnja.

Govorim o meni pretresljivem video-nagovoru ukrajinskega predsednika Zelenskega Blejskemu strateškemu Forumu, pred katerega je znova pozval EU k uvedbi prepovedi izdaje turističnih vizumov ruskim državljanom, in o tem, da ni bilo nikogar, ki bi mu ugovarjal, ki bi se ogradil od njegovih izjav. Prejel je celo od velike večine prisotnih stoječi aplavz. Med redkimi, ki jih je bilo videti bolj mrkih obrazov, ministrica za pravosodje Pipanova, za šolstvo Papič in za finance Boštjančič.

In požgala je udeleženke in udeležence foruma tudi predsednica Evropske komisije, Ursula Von Der Leyen. » Če želimo ohraniti osnovna načela, kot sta samoodločba in nedotakljivost meja, Putin v tej vojni ne more (domnevam, da je hotela reči »ne sme«) zmagati. Zmagati mora Ukrajina!« Kaj to pomeni?...Recimo, če bi ruske sile, kljub vse obilnejšim dobavam orožja odporu, še napredovale pri osvajanju ukrajinskega ozemlja? Da nagovarja članice unije, ali zveze Nato, da posežejo v vojno tudi neposredno, s svojimi silami? Sam ne vidim drugih razlag, ker nabor sankciji je tako in tako izčrpan, slednje, dokazano, škodujejo bolj nam Evropejcem, kot Rusom, in česa drugega kar bi odvrnilo Putina od te norosti ne vidim?! Edino kar še lahko, ob predpostavki, da ne sme biti ne zmagovalca ne poraženca, so pogovori z njim o varnostnih zahtevah, ki jih je postavljal ZDA in Natu pred ukazom o napadu.

A češnjico BSF pustim za konec. Organizatorji dogodka, mislim predvsem na Ministrstvo za zunanje zadeve, so povabili na forum tudi Tonija Blaira, nekdanjega britanskega premiera. Tudi on seveda o vojni v Ukrajini. Označil je rusko agresijo za nesprejemljivo in šokantno, ki pa da je povezala Evropo, in poudaril kako je Putin podcenil tako Ukrajino kot Zahod. Da bi ga kdo vprašal ali je bil njegov napad na Irak, skupaj z ameriškim predsednikom Bushem mlajšim 2002, bolj sprejemljiv in manj šokanten, glede na to, da je bil izveden, tako kot Putinov na Ukrajino povsem mimo pravil mednarodnega prava, niti slučajno. Ne pozabimo, da je omenjena vojna, utemeljena z lažnimi obtožbami na račun režima, trajala 9 let, pobila pol milijona Iračanov, tudi 100 tisoč otrok, razdejala državo. Pobarali so ga o njej v Odmevih in kaj je odgovoril? Da sta takrat tako v Iraku kot v Afganistanu vladali diktaturi, ki ju je bilo potrebno odstraniti in zamenjati z demokracijo (ups…demokracija v Iraku in Afganistanu?) Ergo, vse države, ki nimajo demokratičnih ureditev, tudi če suverene in neodvisne, demokratični Zahod, prosto po Tonyju Blairu, lahko napade in zasede, ne oziraje se na ustanovno listino OZN. In ni edini Blairov zločin, opominja dr. Primož Šterbenc: Imel je roke vmes tudi pri kasnejši, še bolj brutalni in destruktivni vojni v Siriji, ki še traja.

O samem BSF pa, ministrica Fajonova ga seveda hvali, češ prvič se ga je udeležila predsednica Evropske komisije, a pomembna za ta pravo oceno je vsebina, ne udeležba, opozarja vrsta kvalificiranih opazovalcev, in s tega vidika je bila po mnenju dr. Uroša Lipuščka, bivšega  dopisnika nacionalne radiotelevizije iz ZDA in Kitajske , tudi udeležba tujih politikov slaba, pod  pričakovanji. BSF je recimo zasenčil celo dober Fajonov prijatelj,  nemški  kancler  Scholz, ki je isti  dan  ko se je forum začenjal,  na Karlovi univerzi v Pragi napovedoval temeljito reformo EU, čemur pa  naši mediji niso dali skoraj nobene pozornosti. Edini od vodilnih politikov  ki se je na Bledu zavzel za diplomatsko rešitev vojne v Ukrajini je bil islandski predsednik Johannesson, in še njega je predsednik Pahor skušal povoziti s pozivom da  naj se  Zelenskega  ne sili k temu, oz. k pristajanju na pogajanja. Profesor dr. Primož Šterbenc dodaja, da je bilo nemara preveč pričakovati drugačno zasnovo BSF, glede na to, da mu že dolgo pokroviteljstvo zagotavljajo različne ameriške multinacionalke.

Mene je sram, Tanja.

 

 

Naučiti se živeti s podnebnimi spremembami?

 

Koliko še, če globalnega segrevanja ne zajezimo takoj?

 So nam šteti dnevi, ali leta? Stoletja zelo težko. Sam že nekaj časa resda dokaj katastrofično prerokujem izumrtje človeške vrste ali vsaj njenega največjega dela tam do 2100, skrajno 2200, in to ob predpostavki, da jedrski arzenali ostanejo zaklenjeni in da se narodi ne selijo bolj množično kot doslej. Seveda,  špekuliram, po občutku, brez dokazov a po razumevanju vsega kar nam sporoča narava in se dogaja v družbi. Toda, rad bi slišal podnebne znanstvenike, pri nas recimo, dr. Lučko Kajfež Bogataj, ali se hudo motim? Ker če bi oblastniki in javnosti, ki jih nastavljajo slišali, da je temu res tako, da korakamo vse hitreje k pogubi, bi jih morda končno srečala pamet, opustili bi vojne ter se skupaj vrnili k temu izzivu, ki po težavnosti in posledicah presega vse ostale.

Ali sodi letošnje poletje, najbolj vroče, sušno in požgano doslej, v le občasne,  ciklične vremensko-naravne pojave, ali je znak, da so mutacije klime tudi zavoljo nepravočasnega in neprimernega ukrepanja vlad, da bi jih zajezile, upočasnile, se jim ljudje prilagodile, dobile novo dinamiko in da gremo vse hitreje proti neznosnim in ubijalskim temperaturam, v katerih bodo ob posledičnem taljenju ledenikov, dvigovanju morja, pomanjkanju pitne vode in hrane ter pojavu novih bolezni ljudje umirali na milijone? Prilagoditev? Evolucija? Tako kot od rojstva homo sapiensa? Vanjo je težko verjeti, ker je hitrost  segrevanja planeta nekajkratno večja od evolucijskih sposobnosti živalskih vrst, kamor sodimo tudi mi. Nam bosta pomagala preživeti znanost in tehnologija? Če nismo zmožni ali voljni, zaradi tisočerih ekonomskih in družbenih razlogov, zajeziti izpustov toplogrednih emisiji, ki jih že dobro poznamo in vemo, kako naj bi se jih lotili, vprašajmo se kako in kje si v času, ki ga še premoremo preživeti na površju zemlje, ki je najbolj na udaru, poiskati in ustvariti nova umetna a znosna bivalna okolja? Pod zemeljsko površino, v rovih, jamah, tunelih?... pod morsko gladino, v steklenih kupolah?

Minule dni je najbolj izostreno človeško oko, vesoljski teleskop James Webb odkril sledove ogljikovega dioksida in vodne pare v atmosferi nekega planeta, ki kroži okoli zvezde, podobne našemu soncu. Tudi če bi zaznal še ostale pogoje za naselitev živih bitji in človeka, vedimo, da bi morali do tam potovati celih 700 let s hitrostjo svetlobe. Morda nekaj hiberniranih izbrancev, toliko da ohranijo človeško vrsto in naselijo nove planete? Dvomim, da bomo do konca stoletja  sposobni takega podviga, pa tudi ne kake bližnje rešitve, recimo s kupolami prikritimi naselitvenimi habitati na Marsu ali drugem planetu našega osončja.

Ko poslušam klimatologe, meteorologe, hidrologe, ekologe in druge strokovnjake, ki opozarjajo kako že hudo zamujamo pri izpolnjevanju nalog dogovorjenih v Parizu in potrjenih v Glasgowu, ko preberem poročilo Medvladnega odbora OZN za podnebne spremembe, da bo povprečna globalna temperatura ozračja že okoli leta 2030 in ne 2050, glede na predindustrijsko dobo višja za 1 in pol stopinje Celzija in da se moramo s podnebnimi spremembami pač naučiti živeti, se vprašam, zakaj dajejo človeštvu še te kaplje upanja namesto, da bi jasno in glasno povedali: gospodje vladarji, vašim ljudstvom ni daljše prihodnosti, izumrli bodo in bomo v nekaj desetletjih, naši sedanji vnuki, zagotovo pa njihovi otroci, že na odrasla leta ne bodo zmogli preživeti poletja na svežem zraku, ker ga ne bo! Kako naj se naučimo živeti s podnebnimi spremembami? S temperaturami nad 40, 50 in še več, s presahnjenimi vodnimi viri, brez hrane in vse manj energije? Da, do 2050, 2070, 2100 a dlje ne bo šlo! Morda še nekaj časa več oni, ki živijo v Arktičnem in Antarktičnem krogu ali se bodo tam pravočasno naselili. Je ni rešitve za nek daljši rok, razen, če takoj stopimo skupaj in se resno začnemo bojevati proti tem spremembam. A čemu smo priča v zadnjih mesecih? Vojnam in drugim dejanjem človeštva, ki gredo v povsem nasprotno smer in ki izrisujejo sliko - kot pravi v eni od svojih zadnjih kolumn Ali Žerdin - novega svetovnega reda. Kakršen koli bo ta red, če sploh red bo (?!), ne bo dolgega daha. Nato pa konec in to v hudih mukah! Prebral sem nekje, iz žanra »teorije zarote«, tole misel: Ker zajeziti globalno segrevanje pomeni radikalne spremembe v življenju slehernika, gromozanska odpovedovanja in odstopanja od že doseženih življenjskih standardov česar redki sprejmejo, in ker vlade ter parlamenti ne vedo kako vse to zvoziti, oz. volka nasititi in kozo ohraniti celo, si utira pot zamisel, da naj si človeštvo skrajša muke z jedrsko »evtanazijo«, zato vojne, zato provokacije, zato nova in nova žarišča konfliktov, zato nobenega posebnega vznemirjenja več ko Putin, Kim Jon-un  pa še ostali, ki posedujejo jedrsko orožje vse pogosteje rožljajo z njim. Zakaj bi se matrali s pogovori. Naj že enkrat poči, pa bo v kratkem času vsega konec. Le ideja za kak katastrofični ali znanstvenofantastični filmski scenariji?

 

Ni kriv samo Putin. Krizo smo si tudi sami zakuhali!

 

Posledica česa je energetska kriza v katero smo zapadli?

 

Ubogi mi Evropejci. Vse se nam draži in množice z nižjimi dohodki vse bolj trepetajo pred prihajajočo zimo, v strahu predvsem, da jih bo zeblo in da bodo lačne. Inflacija raste, gospodarska rast se upočasnjuje, ko se dražijo energenti se draži vse in vlade, da bi nekoliko omilili stisko, iščejo načine kako pomagati vsaj najbolj ogroženim.

Ko se o tej krizi poroča se jo najpogosteje pripiše ruskemu napadu na Ukrajino. Ergo, zanjo je glavni če že ne edini krivec Vladimir Putin ter takoj za njim ves ruski živelj, ker da ga ni ustavil ko se je odločil napasti sosedo in mu še vedno dovoljuje, celo ga večinsko podpira, da počne to kar počne. Toda, kot bi rekel papež Frančišek, to je pojasnjevanje po črno-belem ključu in kot tako odraža le del resnice. Res je, da nič ne opravičuje zločinskega ukaza kremeljskega samodržca, da ruska vojska ne bi smela prestopiti meje neodvisne in suverene države in si prisvajati, za ceno tisočerih življenj, milijonov razseljenih ter nepopisnega uničenja, njenega ozemlja, toda, da je do tega prišlo obstaja neka zgodovina manjših a ne manj pomembnih dejanj, oz. vzročnih okoliščin. O tem se je pred samo agresijo in tudi ko se je zgodila, kar nekaj pisalo. O kubanski krizi 1962 in takratnem varnostnem razmerju med ZDA in Sovjetsko Zvezo, o varnostni arhitekturi Evrope, ki jo je 1975 leta vzpostavila Helsinška Konferenca o varnosti in sodelovanju na celini, o danih zagotovilih konca osemdesetih očetu perestrojke in demontaže Varšavskega pakta in ZSSR, Mihailu Gorbačovu, da zveza Nato ne bo vstopila v prostor, ki se je v tem procesu sproščal in preoblikoval, zlasti ne, da se bo širila proti ruskemu ozemlju, o nedoslednosti Evrope do agresivnih početji velesil (pri ameriški na Irak 2002 je celo asistirala, ruski na Ukrajino pa se zoperstavlja do tveganja jedrskega spopada!), o dogajanjih izpred 8 let na vzhodu Ukrajine, potem ko si je Rusija prisvojila nazaj Krimski polotok in o sporazumih iz Minska 2014 in 2015 o statusu ukrajinskih regiji z večinsko rusko populacijo Donetsk in Lugansk, ter vse bližje začetku današnje drame in najhujšega varnostnega izziva Evrope in sveta od druge svetovne vojne, o zahtevah Putina po varnostnih jamstvih za Rusijo in implementaciji minskih dogovorov. Naštel sem le najpomembnejše in širši javnosti najbolj znane etape poti, ki je pripeljala do sedanje vojne in obče krize. Boljši poznavalci vse te zgodbe bi dodali še na desetine detajlov ki jo podrobneje pojasnjujejo. Njihove analize in zgodovinski sprehodi so dostopni na spletu. Pa ne gre za ruske analiste. Govorim o zahodnih, celo ameriških. Pri nas se jih bolj malo citira, ker ne pritrjujejo oblastnim ocenam in stališčem o tej krizi, za katero velja in tako mora ostati tudi pod novo, Golobovo vlado, da zanjo ni nihče drug kriv razen Putina in Rusov! Američani so vselej ravnali prav! So pač naši zavezniki. Enako Nato ter mi Evropejci z dosedanjimi odzivi na rusko agresijo na Ukrajino, oz. s sankcijami, s poskusi izolacije Ruske federacije v mednarodni skupnosti in z nenehnim oboroževanjem ukrajinskega odpora. Da bi kdo glasno rekel, da je bila Natova zavrnitev Putinovih zahtev po varnostnih jamstvih za Rusijo, češ da se zavezništvo lahko prosto širi tudi proti ruskim mejam ker da vsaka suverena država ima pravico da si sama izbere s kom se bo povezovala in da Nato ohranja politiko odprtih vrat, napaka, ali vsaj prenagljena, ker da bi se bilo bolje prej pogovoriti s Putinom, no way! Le Orban bi naj spoznal da EU potrebuje do te vojne nov pristop, novo strategijo. A še kdo pomni Odmeve po nekaj tednih pričetka ruske invazije, enkrat spomladi, marca, če se ne motim, ki so gostili Danila Turka in Antona Beblerja, pa še prej ali potem profesorja Bojka Bučarja in Bogomila Ferfile? Ob soglasni obsodbi Putinovega ukaza, so gostje poudarjali in argumentirali so-odgovornosti tudi Zahoda, zlasti ZDA in zveze Nato, ter napačne odločitve EU. Nacionalka jih potem več ni povabila. Bili so glasovi, ki niso ustrezali v Bruslju in večini evropskih prestolnic vsiljeni in že uveljavljeni naraciji, da »energetska in obča kriza, ki se zgrinja nad nami je posledica izključno ukrajinske vojne, torej vso krivdo nosijo Putin in Rusi!«…Zato tudi razmišljanja, da bi slednje kaznovali še s prepovedjo potovanja k nam.

Ne, gospe in gospode. Kriza je posledica vseh odločitev, vseh povezanih dejanj, tudi pri nas na Zahodu, ki so predhodile Putinov ukaz o napadu na Ukrajino in tudi onih, ki so mu sledile, ker sankcije so se pokazale kot neučinkovite v smislu odvračanja ruskega predsednika od nadaljevanja vojne, in škodljive bolj za nas same, ki smo jih sprožili, kot za Ruse! Glede vztrajanja pri oboroževanju Ukrajincev pa lahko ugotovimo, da ruskega napredovanja le upočasnjujejo, a ga ne ustavijo, in da se tako vojna le podaljšuje ter kriza poglablja.

 

Končno dobra izjava B.Pahorja

 

Bravo, Borut!

 

»Slovenija ceni turško mediacijo med Ukrajino in Rusijo«… Grande, Borut! Ena najboljših izjav v tvojem 8 letnem predsedovanju naši ljubi Republiki, toda ali cenimo le turška tovrstna prizadevanja, ali vsakršna? Domnevam da vsakršna, sicer pademo na doslednosti, pa se vprašam čemu ni bilo s tvoje strani pohvale do nedavnega poziva 18 uglednih predstavnic in predstavnikov domačega političnega, akademskega, družbenega prostora vladi, da bi se tudi mi podali na pot mediacije - beri, pogajanj - med vojskujočima se stranema v Ukrajini, oz. nagovorili k temu tudi partnerje v Evropski uniji in Natu? Če se že odda priznanje Turčiji, pri čemer se pridružujem, ali ne bi bilo še bolj hvalevredno in plemenito, da bi to vlogo odigrala Slovenija? Še Madžarska nas bo tu prehitela. Pa smo imeli in še imamo z novo vlado priložnost za zastavimo tudi povsem novo, diskontinuirano zunanjo politiko, ki naj bo skladna z Ustavo in koalicijsko pogodbo da »pri zagotavljanju varnosti izhaja država predvsem iz mirovne politike ter kulture miru in nenasilja«. 

Sledite sporočilu predsednika Republike, spoštovani Robert Golob, Tanja Fajon, Marjan Šarec in ostali člani vlade! Doslej ni bilo videti ničesar, razen odmika iz Višegrajske skupine, ki se zaradi razhajanj med Poljsko in Madžarsko glede ukrajinske drame, že itak poseda, in morda migraciji, ki bi vas razlikovalo od zunanje in varnostne politike Janše, Logarja in Tonina. Še vedno v coni udobja, sledimo temu kar povedo ZDA ter vodstva Nata in EU pa medtem kasiramo rusko izobčenje in to ni dobro.

Sicer Borut Pahor odhaja in upam, da nas bo do končnega slovesa iz Erjavčeve 17 presenetil še s kako bolj posrečeno izjavo, potem ko je dva mandata na veliko molčal, ko bi naj spregovoril in obratno. Prišel bo nekdo drug, ali prišla?! Vsi, ki so do sedaj najavili interes po predsednikovem prestolu obljubljajo, da bodo bolj odzivni in glasni.

Kakorkoli že sam še ne vem, katero ime bom 23. oktobra obkrožil, če bom sploh, vem le katera zagotovo ne bom, zato onim, ki so mi potencialno bližje naslavljam javno že zdaj 5 vprašanj, za katera menim, da so ključna za položaj, ki naj ga Slovenija v naslednjem obdobju zasede v Evropi in svetu, ali med države, ki si dejansko želijo miru in si  dosledno prizadevajo zanj, nenazadnje kot predpogoj za kolikor toliko še uresničljivo podnebno in zeleno agendo, ali med one, ki kot sem že dejal, raje služijo velikim, posebej Združenim državam Amerike, ki jim je glavni cilj, pa naj stane kolikor stane, uresničitev lastnih geopolitičnih in ostalih strateških interesov.

Torej.

Prvo: Če menite, tako kot Pahor, da si Turčija zasluži pohvalo za mediacijo, ki jo je opravila med Rusijo in Ukrajino za deblokado žitaric v Odesi, bi nagovorili vlado in parlament, da sledita temu vzoru in tudi Slovenijo napotita k taki vlogi, ergo podpreta že omenjen poziv 18 podpisnic in podpisnikov?

Drugo: Kako gledate na naše članstvo v zvezi Nato? Dober del javnosti mu nasprotuje, ker v službi predvsem interesom ZDA in orožarske industrije, ker nas vpleta v mednarodne misije, ki so prej vir konflikta in destabilizacije kot miru, ker s širjenjem proti Rusiji nas vse bolj izpostavlja ruskemu besu ter nenazadnje ker nas veliko stane in utegne še bolj stati. Bi zagovarjali razpis referenduma o tem?

Tretje: 7. julija 2017 je Organizacija Združenih Narodov sprejela Pogodbo o prepovedi jedrskega orožja (TPNW). Glasovalo je zanjo 122 članic svetovne organizacije. Med temi pa ni bilo držav ki posedujejo to orožje in tudi onih ne, ki s slednjimi institucionalno sodelujejo, kot je Slovenija v zvezi Nato. Ker smo svoj čas bili s Švedsko med pobudnicami ideje Sveta brez jedrskega orožja, menite da smo ravnali prav? Opominjam, da v severnoatlantski pogodbi ni določila, ki bi prepovedovalo nasprotovanje temu orožju in da je še vedno možno pogodbi pristopiti.

Četrto: Predsednica predstavniškega doma ameriškega Kongresa Nancy Pelosi se je nedavno podala na obisk Tajvana kljub vsem opozorilom celo iz samih ZDA da bi tega ne storila ker huda in nevarna provokacija do Ljudske republike Kitajske in dan potem, ko je generalni sekretar OZN Guterres posvaril svet, da ga lahko še en sam »nesporazum« pahne v jedrsko uničenje. Kako ocenjujete to Pelosijevo dejanje?

In peto: Kaj si mislite o pozivih iz mnogih sredin, da si po tolikšnem času izraelskega trpinčenja in podrejanja palestinskega naroda, slednji vendarle zasluži kako evropsko priznanje njegove države. In kaj o tem, da naj bo prva ter čimprej Slovenija, ko že skupne odločitve EU še ni? Srečno.