Naučiti se živeti s podnebnimi spremembami?

 

Koliko še, če globalnega segrevanja ne zajezimo takoj?

 So nam šteti dnevi, ali leta? Stoletja zelo težko. Sam že nekaj časa resda dokaj katastrofično prerokujem izumrtje človeške vrste ali vsaj njenega največjega dela tam do 2100, skrajno 2200, in to ob predpostavki, da jedrski arzenali ostanejo zaklenjeni in da se narodi ne selijo bolj množično kot doslej. Seveda,  špekuliram, po občutku, brez dokazov a po razumevanju vsega kar nam sporoča narava in se dogaja v družbi. Toda, rad bi slišal podnebne znanstvenike, pri nas recimo, dr. Lučko Kajfež Bogataj, ali se hudo motim? Ker če bi oblastniki in javnosti, ki jih nastavljajo slišali, da je temu res tako, da korakamo vse hitreje k pogubi, bi jih morda končno srečala pamet, opustili bi vojne ter se skupaj vrnili k temu izzivu, ki po težavnosti in posledicah presega vse ostale.

Ali sodi letošnje poletje, najbolj vroče, sušno in požgano doslej, v le občasne,  ciklične vremensko-naravne pojave, ali je znak, da so mutacije klime tudi zavoljo nepravočasnega in neprimernega ukrepanja vlad, da bi jih zajezile, upočasnile, se jim ljudje prilagodile, dobile novo dinamiko in da gremo vse hitreje proti neznosnim in ubijalskim temperaturam, v katerih bodo ob posledičnem taljenju ledenikov, dvigovanju morja, pomanjkanju pitne vode in hrane ter pojavu novih bolezni ljudje umirali na milijone? Prilagoditev? Evolucija? Tako kot od rojstva homo sapiensa? Vanjo je težko verjeti, ker je hitrost  segrevanja planeta nekajkratno večja od evolucijskih sposobnosti živalskih vrst, kamor sodimo tudi mi. Nam bosta pomagala preživeti znanost in tehnologija? Če nismo zmožni ali voljni, zaradi tisočerih ekonomskih in družbenih razlogov, zajeziti izpustov toplogrednih emisiji, ki jih že dobro poznamo in vemo, kako naj bi se jih lotili, vprašajmo se kako in kje si v času, ki ga še premoremo preživeti na površju zemlje, ki je najbolj na udaru, poiskati in ustvariti nova umetna a znosna bivalna okolja? Pod zemeljsko površino, v rovih, jamah, tunelih?... pod morsko gladino, v steklenih kupolah?

Minule dni je najbolj izostreno človeško oko, vesoljski teleskop James Webb odkril sledove ogljikovega dioksida in vodne pare v atmosferi nekega planeta, ki kroži okoli zvezde, podobne našemu soncu. Tudi če bi zaznal še ostale pogoje za naselitev živih bitji in človeka, vedimo, da bi morali do tam potovati celih 700 let s hitrostjo svetlobe. Morda nekaj hiberniranih izbrancev, toliko da ohranijo človeško vrsto in naselijo nove planete? Dvomim, da bomo do konca stoletja  sposobni takega podviga, pa tudi ne kake bližnje rešitve, recimo s kupolami prikritimi naselitvenimi habitati na Marsu ali drugem planetu našega osončja.

Ko poslušam klimatologe, meteorologe, hidrologe, ekologe in druge strokovnjake, ki opozarjajo kako že hudo zamujamo pri izpolnjevanju nalog dogovorjenih v Parizu in potrjenih v Glasgowu, ko preberem poročilo Medvladnega odbora OZN za podnebne spremembe, da bo povprečna globalna temperatura ozračja že okoli leta 2030 in ne 2050, glede na predindustrijsko dobo višja za 1 in pol stopinje Celzija in da se moramo s podnebnimi spremembami pač naučiti živeti, se vprašam, zakaj dajejo človeštvu še te kaplje upanja namesto, da bi jasno in glasno povedali: gospodje vladarji, vašim ljudstvom ni daljše prihodnosti, izumrli bodo in bomo v nekaj desetletjih, naši sedanji vnuki, zagotovo pa njihovi otroci, že na odrasla leta ne bodo zmogli preživeti poletja na svežem zraku, ker ga ne bo! Kako naj se naučimo živeti s podnebnimi spremembami? S temperaturami nad 40, 50 in še več, s presahnjenimi vodnimi viri, brez hrane in vse manj energije? Da, do 2050, 2070, 2100 a dlje ne bo šlo! Morda še nekaj časa več oni, ki živijo v Arktičnem in Antarktičnem krogu ali se bodo tam pravočasno naselili. Je ni rešitve za nek daljši rok, razen, če takoj stopimo skupaj in se resno začnemo bojevati proti tem spremembam. A čemu smo priča v zadnjih mesecih? Vojnam in drugim dejanjem človeštva, ki gredo v povsem nasprotno smer in ki izrisujejo sliko - kot pravi v eni od svojih zadnjih kolumn Ali Žerdin - novega svetovnega reda. Kakršen koli bo ta red, če sploh red bo (?!), ne bo dolgega daha. Nato pa konec in to v hudih mukah! Prebral sem nekje, iz žanra »teorije zarote«, tole misel: Ker zajeziti globalno segrevanje pomeni radikalne spremembe v življenju slehernika, gromozanska odpovedovanja in odstopanja od že doseženih življenjskih standardov česar redki sprejmejo, in ker vlade ter parlamenti ne vedo kako vse to zvoziti, oz. volka nasititi in kozo ohraniti celo, si utira pot zamisel, da naj si človeštvo skrajša muke z jedrsko »evtanazijo«, zato vojne, zato provokacije, zato nova in nova žarišča konfliktov, zato nobenega posebnega vznemirjenja več ko Putin, Kim Jon-un  pa še ostali, ki posedujejo jedrsko orožje vse pogosteje rožljajo z njim. Zakaj bi se matrali s pogovori. Naj že enkrat poči, pa bo v kratkem času vsega konec. Le ideja za kak katastrofični ali znanstvenofantastični filmski scenariji?