Vse bližje koncu?

 

SVETOVNI DAN MIRU… KAJ ČE ZADNJI?  

 

Misleč na podnebne spremembe, na vse bolj vroča in neznosna poletja, na vse dolgotrajnejše suše in pomanjkanje vode, sem v nekem nedavnem zapisu spraševal sebe in znanost »Koliko še« življenja na planetu?... Ter ugibal: do 2100? 2150, 2200? Nekaj dlje za one ki bodo naselili Antarktiko in Arktiko? Poigral sem se tudi s sumom, da ker oblasti ne vedo kako se zoperstaviti globalnemu segrevanju, ne da bi se jim ljudske množice uprle, ker vsak ukrep pomeni drastično rezanje doseženih življenjskih navad in razvad, oz. standardov, slednje raje vodijo k »jedrski evtanaziji«, ki bo manj boleča od umiranja pri 50 in več stopinjah Celzija. A bolj sem se šalil, kot bi resno na to pomislil.

21. septembra beležimo Svetovni dan miru. Toda letošnji je bil vse prej kot to, pravzaprav zrcalno nasprotje. Poimenovali bi ga lahko v Dan svetovnega strahu. Če je celo sama Kitajska, velika ruska zaveznica, s pozivom k miru vsem stranem vpletenim v ukrajinski vojni zaznala, da je hudič odnesel šalo, ali jo začel odnašati, in da smo prišli do trenutka, ko z umirjanjem strasti in s streznjenjem glav ne gre več odlašati, se sprašujem zdaj »Koliko še« do prvega poka?... in začetka konca?

Ruski predsednik, ki mu očitno »Specialna operacija« v Ukrajini ne gre po načrtih, ali mu je celo spodletela – in se s to oceno Zahoda strinjam - je odredil mobilizacijo dodatnih 300 tisoč rezervistov ter z obrazom obupanca in retoriko blazneža znova obtožil Zahod da hoče uničiti Rusijo ter mu zažugal z uporabo vseh sredstev, tudi jedrskega orožja, za njeno obrambo. Strašljivo ga je bilo gledati in poslušati. In odzivi Zahoda?  Recimo jim še racionalni, dokaj umirjeni, analitični, a enako strašljivi, ker po mojem razumevanju stvari že odkar se je ukrajinska drama začela bližati vrelišču, ki se je zgodil z ruskim napadom 24. februarja, še daleč od kitajskega detektiranja trenutka.

Na zasedanju Generalne skupščine OZN so se zahodni govorci kar vrstili in ponavljali pri obsojanju Putinovih groženj, od ameriškega predsednika Bidna do nemškega kanclerja Scholza, od zunanjepolitičnega predstavnika EU Borrella do našega Pahorja, ki je poudaril kako je ruska agresija pretresla dolgoletno upanje na trajni mir. Delim obsodbe in, recimo, da tudi predsednikovo oceno, kateri bi dodal le da nič manj nedolžne niso bile ameriške agresije tu pa tam po svetu, toda kar pogrešam pri teh odzivih je streznitev vseh teh gospodov, priznanje in spoznanje, da Putina že na samem začetku niso dovolj dobro poslušali, še manj razumeli, da bi ga morali jemati drugače, bolj resno, sprejeti za enakopravnega sogovornika in soodločevalca, povabiti za skupno mizo, deliti z njim skrbi za varnost in prihodnost sveta, se zavesti lastnih napak in odgovornosti za to kar je ruski vladar postal in storil, za stanje kakršnega imamo.

Nikogar izmed njih, ki bi pozval ZDA, Nato in EU k ukinitvi sankciji in dobav orožja Zelenskemu v zameno za obojestransko prekinitev sovražnosti ter Putina k pogovorom o njegovih zahtevah še izpred vojne po varnostnih jamstvih za Rusijo in po ureditvi statusa pretežno rusko govorečih pokrajin na jugovzhodu Ukrajine.

A se bo sploh našel kdo, ki bo to storil preden vsa situacija uide iz vajeti? Morda nov predsednik Republike Slovenije? Trije kandidati, upam da bo še kdo, so spregovorili o tem, da se vse preveč maha z vojno in orožjem, nihče pa z mirom in pogajanji in da zatorej potrebujemo nov pristop do te krize.

Odhajajoči Borut Pahor je nedavno pohvalil mediacijo Turčije med Rusijo in Ukrajino za deblokado žita v Odessi, konkretno predsednika Erdogana, sam pa ni ene rekel v prid temu, da bi Slovenija odigrala vlogo mediatorja, posrednika, mirovnika ter ustrezno ogovorila še vso Evropsko Unijo. Double face? Žal, kot mnogokrat.

Polagajmo torej upe v novega predsednika, da se bo, če bo izbran med tremi ali štirimi kandidati s pridihom pacifizma, držal predvolilnih obljub in se takoj po nastopu funkcije oglasil tudi do parlamenta in vlade, ki sta ona ki določata in usmerjata zunanjo politiko. Do volitev je še mesec, če bo potreben drugi krog, še dodatnih 21 dni.

Bo Putinova razsodnost, kolikor je je še, zdržala? Bo tudi Zahod umiril strasti ter vse bolj provokativnega, bojevitega in nerazsodnega Zelenskega in nehal ruskega predsednika potiskati v kot? Ne pozabimo, tudi v kotu bo pri sebi imel ključ za sprožitev velikega poka!

Držimo pesti!