Ker je premier Slovenec, ne jamra in išče rešitve...?!

»SLOVENEC SEM, NE JAMRAM, IŠČEM REŠITVE«

Res, dr. Cerar? Kaj pa jaz? Ki nisem Slovenec, lahko jamram in mi ni nujno iskati rešitev? Pa kdaj poskakujete? Ker če kdo ne skače, ni Slovenec!  No, ko so kolena še ubogala in je bil EMŠO krajši, sem sam kar pogosto poskakoval med enim in drugim košem, pa četudi le manjšinec.

Ne, s tem sloganom, niste najbolj zadeli. Po mojem ste se prej osmešili kot kaj drugega. Ne toliko ker je malce infantilni in patetičen ter se državniku ne spodobi, ampak ker je skregan sam s seboj. S sporočilom, da niste človek, ki jamra, počnete prav to, nad mediji, nad politično, strokovno in drugo kritično javnostjo, češ – tako vas gre razumeti - Dajte že enkrat nehat s popljuvanjem nad vlado in ministri, ki da delajo dobro, pa četudi so v preteklosti kdaj grešili! Dajte nam mir, da dokončamo mandat tako, kot smo si ga zastavili! Mramorjevi sporni plačni dodatki so že lanski sneg. Dovolj je, da sem ga okregal, da se mi je opravičil in mi zagotovil, da bo denar vrnil v celoti. V Evropi je Number One. Njegova zamenjava bi Sloveniji škodovala!

Morda, a nihče ni in ne sme biti nedotakljiv, še manj nenadomestljiv, mar ne – gospod predsednik ?!

Sam nisem tako neizprosen do ministra, ki ga branite, kot mnogi drugi in vsakomur, tudi najhujšemu grešniku, gre ponuditi druga priložnost, pa reciva da se dr. Mramor bolje vede danes kot minister – če tako vi pravite -  kot pred tem kot dekan in si lahko zasluži pohvale ter evropski naslov. Dodajva še, da »kdor je brez greha naj prvi vrže kamen«!. Problem pri tej zgodbi je drugje in je vsaj dvojni:

Prvo, težko bo še naprej zagovarjal in uveljavljal politiko zatiskanja pasu, ki je vladi pomagala stabilizirati javno blagajno, ker za socialne partnerje, zlasti sindikate, ni več verodostojen sogovornik in to jasno povedo, ob tem da prav zaradi njega se policijska stavka nadaljuje.

Drugo, ker tudi Vam ne gre več verjeti, ko plapolate z visokimi etičnimi in moralnimi standardi, oziroma ko govorite o integriteti in novi politični kulturi. Pa niste prvič pri pojedini zarečenega kruha. A tokrat ste tudi v koalicijskih vrstah opozorjeni: Da se odstop sprejme ali ne je v pristojnosti predsednika vlade, ki s tem prevzame nase vso odgovornost in temu ni kaj ugovarjati, le da uporabi enake vatle za vse.
Sicer vam osebno najbolj zamerim salto mortale in civilizacijsko sramoto z rezilno žico ob meji s Hrvaško. Najprej, ko je to storil madžarski kolega Orban na naši meji, niste imeli do te poteze kaj pohvalnih besed, nato ste ob robu Generalne skupščine OZN v New Yorku še zatrdili, da povečan pretok beguncev sicer terja tudi od Slovenije poostren nadzor meje, da pa mi ograj ne bomo postavljali.
Minil je le teden, s tem da je bil vmes sprejet dogovor o boljši komunikaciji in koordinaciji pristojnih organov na balkanski poti, ki je krepko izboljšal razmere pri obvladovanju begunskega vala, in ograja in to v najbolj brutalni obliki, je kljub temu našla svoj dom tudi pri nas.
Pa ja, v zagovor pravite, da je vendarle prisilila migrante, da so se usmerili k vstopnim točkam?! Sami veste da ni res, ker to počne hrvaška policija v skladu z dogovorjenim v Bruslju. Ni vesti, da bi od tega sporazuma Hrvaška odstopila.
Kaj naj ob vsem tem porečemo? Pač nujno zlo? Ali vsi politiki enaki, oz deya vu?

Kakšno Slovenijo hočemo in kakšno imamo?

VIZIJA SLOVENIJE 2050…

Oziroma kako Slovenke in Slovenci želimo živeti leta 2050. No, spoštovana Vlada, ne le Slovenke in Slovenci, tudi vsi ostali državljanke in državljani ter prebivalke in prebivalci te naše lepe dežele bi radi bili deležni – če se le da - uresničevanja istih želja.

In katere so le te? Kot pravi ministrica Alenka Smerkolj, zadolžena za razvoj in evropsko kohezijsko politiko, da postanemo družba aktivnih državljanov, ki naj kritično in tvorno sodelujejo v vseh družbenih procesih, da skozi družbene, tehnološke in institucionalne inovacije razvijemo model, ki bo aktivno ponujal odgovore na globalne izzive,  da uveljavimo zaupanja vredne institucije, odprte in odgovorne do državljanov, vsem enako dostopne in transparentne ter optimalno učinkovite pri svojem delovanju. Prav kakovostne javne storitve ter sodobna prometna in komunikacijska infrastruktura – poudarja ministrica - bodo omogočale aktivnejše sodelovanje pri odločanju ljudi v vseh procesih in ne-nazadnje tudi pri hitrem in uspešnem reševanju sporov. Super!

To je Vizija. Kaj pa stvarnost 2016?...Pa pustimo, za enkrat, pričo o nezaposlenih, revnih, tajkunih in gospodarskem kriminalu.

»Migranti v Stožice!« - kričijo »zelo aktivni« državljani iz Kidričevega, ki nočejo da država vzpostavi v njihovem kraju, v prostorih zapuščene vojašnice, nastanitveni center za begunce, ki bi na poti v Nemčijo ali iz Nemčije nazaj obtičali pri nas. Kapaciteta cca 4000 ljudi. »Smo premajhni za tako maso ljudi« - pojasnjuje župan. »Gre za problematične ljudi, ki jih Nemci vračajo. – dodajajo protestniki - Vrnimo jih tja od koder so prišli, ali pa jih vzemite v Ljubljano, k Strojanovim (znana romska družina) in bližje parlamentu«.

Z lahkoto seveda porečemo, da gre za odziv strahu, nestrpnosti in nesodelovanja pri upravljanju z begunsko krizo, le manjše skupine Slovencev, ker se jih je protestnem shodu zbralo le kakih 200, a prepričan sem, da bi enako ravnali v večini slovenskih krajev, ki bi na novo izvedeli, da so izbrani za to nalogo.

Tudi, ko bi v Bruslju našli formulo za skupno reševanje tega izziva, brez dvoma največjega v zgodovini Evropske unije, ki jo utegne tudi sesuti, in bi se dogovorili za razporeditev bremena sprejema, namestitve in oskrbe več sto tisočih migrantov po državah članicah, od Grčije do Švedske, od Bolgarije da Velike Britanije, po načelu sorazmernosti, tudi ko bi pri tem sodelovale celo članice, ki teh ljudi nočejo (Madžarska, Poljska, Slovaška, Češka itd…), bi vsaj deset tisoč pribežnikov morali sprejeti tudi pri nas.

Kaj šele, ko smo neizogibni in ključni člen »balkanske poti«, ko smo z Grčijo edina vstopna država v Schengenski prostor in vsi ki hočejo v osrednjo Evropo in prihajajo s Turčije nimajo druge poti, kot preko Slovenije?!

Nastanitvene zmogljivosti preprosto moramo vzpostaviti, oziroma usposobiti, s privolitvijo ali brez lokalnih okolji, in najbolj logično je, da se to opravi tam kjer že stoji za to uporabna infrastruktura, ob aktiviranju seveda vseh varovalnih mehanizmov, ki so za to potrebi, da bi taka namestitev ne povzročala skrbi tamkajšnjim prebivalcem.

No, a to ni bistveno. Problem je, da se migrantov vse bolj bojimo, jih sovražimo in zavračamo, da solidarnost in humanost izumirata, da se na mesto njih krepi fašizem, da se večina z ograjevanjem meje tudi z rezilno žico strinja, prepričana, da bo tok beguncev zadržala in ga usmerila drugam, pa četudi v morje? Da je to civilizacijska sramota nikomur ni mar, razen tistim, ki jim je žica zarezala v življenje, posel, odnose s sosedi ter tistim intelektualcem, ki ohranjajo neko dostojanstvo in znajo gledati dlje. Zato, mimo grede, pobudnikom referenduma proti ogradam, opustite to zamisel, oziroma, kot bi dejal Dante: »opustite vsak up, vi ki vstopate!«, ker bo morebitno tako izrekanje le še bolj legitimiralo in okrepilo zagovornike ograjevanja. Kljub zadnji anketi Dela, po kateri bi naj bilo nasprotnikov ograje več kot podpornikom, tvegam napoved, da bi se izreklo za njeno odstranitev ne več kot 20% ljudi. Dovolj je le ena zgodba po vzorcu Kolnske, ali kak drug incident, ki bi ga zakrivil migrant, (pa česa takega ni težko niti zrežirati…) ali pa, zavoljo poostrenega nadzora avstrijskih mejnih organov, kopičenje prebežnikov v na našem ozemlju, pa bi se tehtnica povsem obrnila.

To je stvarnost aktivnega državljanstva danes in tehnološke ter institucionalne inovacije ki naj ponudijo odgovore na globalne izzive…Česa bi se naj še izmislili, ko smo že rezilne kolute, pardon…. tehnične ovire!

Se pa strinjam s pobudo predsednika vlade, dr. Cerarja, nemški kanclerki Merklovi, da se naj okrepi evropski nadzor na vstopni točki med Grčijo in Makedonijo, pri čemer bo treba obema državama krepko pomagati, predvsem materialno in kadrovsko. Ali še bolj uporabna zamisel Slavoja Žižka: Nastanitveni centri na varnih ozemljih v državah od koder ljudje bežijo, kjer naj se vsi prosilci za azil v EU ustrezno procesirajo in nato pospremijo do želenih ali drugih možnih destinacijah. A tudi v tem primeru, se oskrbovalnim in prenočitvenim punktom pri nas ne bi mogli izogniti.

Sicer kako je še daleč Vizija Slovenije 2050. Zdi se mi da je vsako leto dlje!

O 20.posvetu slovenskih diplomatov

Kaj pravi o izzivih časa slovenska diplomacija?

…o vojnah sem pa tja, ki ne pojenjajo in se množijo, o enakem trendu terorističnih dejanj in groženj, o samooklicani Islamski državi, o vlogi oblastnikov tamkajšnje regije in drugih vlad pri njenem nastajanju in njeni krepitvi, o migracijah iz vojnih in obubožanih območji v »obljubljeno deželo Evropa«, o sami Evropski uniji in razgrajevanju njenih temeljev s strani posamičnih članic (Poljska, Madžarska in druge), o pospešenem procesu včlanjevanja Turčije ob vseh grehih in stranpoti Erdoganovega režima, o potiskanju članstva, z Ukrajino, na samih duri Rusije, ki ob občutku ogroženosti že spreminja svojo obrambno doktrino in to ne v smer, ki bi pomirjala, o perspektivah Schengenskega dogovora, o razraščanju fašizma na naši celini in sicer pomikanju politične ter oblastne osi vse bolj desno? Ne nazadnje o tem ali bo pariški podnebni dogovor obrodil želene učinke?

Mediji o vsem tem niso kaj prida poročali. Kar se je dalo izvedeti in kar piše tudi na spletni strani Ministrstva za zunanje zadeve je to, kar so v glavnem povedali šefi: minister Erjavec, premier Cerar, predsednik Republike Pahor in predsednik parlamenta Brglez. No, še kaka veleposlanica, oziroma veleposlanik, povprašan s strani novinarjev, je kaj kratkega izustil in to izključno o begunski krizi in ograjevanju meja, češ da smo pri tem zelo pridni, bodeči žici navkljub ali prav zaradi nje, kot nam sporočajo iz drugih evropskih prestolnic. Naj pri tem pripomnim, da bo že prišel čas, ko bomo morali položiti račune za to sramoto 21.stoletja. Vse ostalo kar si je smetana slovenske diplomacije povedala je obtičalo tam, na jubilejnem 20. posvetu, za zaprtimi vrati in varovanimi zidovi gradu Brdo.

Pa se sprašujem, tudi kot nekdanji, sicer dolgoletni član parlamentarnega odbora za zunanjo politiko, ki se je s temi gospemi in gospodi pogosto srečeval in si z njimi izmenjaval mnenja, ali so ocene šefov o temah na mizi slovenske diplomacije, ki smo jih prebrali ali slišali s tega posveta, vse kar slovenska javnost sme vedeti, oziroma vse kar premorejo analitiki in akterji naše zunanje politike? Veliko več izvemo od poročanj in komentarjev slovenskih dopisnikov na tujem ali pojasnjevanj strokovnjakov doma, a tega ni zaznati v izjavah, usmeritvah, priporočilih in strategijah zunanjega ministrstva.

Recimo, ocene, da v reševanje vojne v Siriji in Iraku, oziroma v boju proti Kalifatu, ki straši in ogroža svet, je ključnega pomena vloga sirijskega predsednika Asada, ker da se brez njega ne da zmagati nad jihadisti, ni slišati ne iz Erjavčevih ne Pahorjevih ust, ki se raje držita recepta Merklove, Hollanda in Barack Obame, da treba za vsako ceno sirijskega samodržca sneti s prestola. Ali pa spet iz vrst stroke opozorila, da zavoljo kulture, značaja in zgodovine Rusov, ni pametno hiteti s širitvijo EUja, še manj zveze NATO do njihovih meja, zlasti ne z Ukrajino, ki je v vojni s pro-ruskimi separatisti. Da je to vse prej kot modro, ker nevarno.

In kaj nam imajo povedati, naši vrli diplomati, o hitenju s Turčijo, o mižanju  na njena celo zločinska početja, samo zato, da nam prihrani nekaj kolon beguncev? O tej kupčiji EUja z Erdoganom, ki nas bo evropske davkoplačevalce stala mimogrede, najmanj 3 milijarde evrov, ki bolj kravja ne more biti?

Da ne bo nesporazumov. Od vselej podpiram sprejem Turčije v Unijo, a ne z diskontom in zlasti ne z režimom kakršnega je izbrala.  

Lani preminuli nemški umetnik ter filozof Gunter Grass ni leporečil nad tem, da je sedanja civilizacija na razpotju med preživetjem in izginotjem, da smo že nekaj časa v tretji svetovni vojni, le da tega ne zaznavamo, ker da »je proces, ki poteka po tihem in postopno, ki se razteza od enih do drugih bojišč, med seboj oddaljenih, in vendar – poudarja Nobelovec za književnost ter avtor Pločevinastega bobna -  sta pri vseh očitna nemoč politike in moč gospodarstva, ki je pri vladanju sveta že prevzelo prvenstvo«.  Da je tretja svetovna vojna že tu pravi tudi papež Frančišek, le da se odvija po koščkih.

Kaj še manjka, da bomo razumeli, da je usodnega pomena, za pogasitev vojn, ustavitev ISISa, umiritev razmer od koder begunci bežijo, repristinacijo politike miru in varnosti v čim širšem prostoru, dojemanje tudi strahov ter interesov Rusije in njenih zaveznikov ter iskanje sinergiji z njimi. Da kak norec, na eni ali drugi strani, sproži še jedrski arzenal?

Varnostni svet Združenih narodov je ob zadnji, soglasno podprti resoluciji, ki poziva svet k globalnemu boju proti terorizmu, nakazal pot in voljo, ki ju ne gresta zamuditi. Naj torej Bruselj ustavi konje glede članstva Ukrajine in Turčije, ohrani naj le njuni perspektivi, naj zaveznikom onstran Atlantika sporoči, da potrebujemo, če bo nujno, tudi novo »Jalto«, članicam Unije pa nov dogovor o skupnih vrednotah in pravilih sobivanja, oziroma – če si sposodim Pahorja – o enotni viziji.

In, spoštovani slovenske diplomatke in diplomati, potrudite se in če treba, opogumite se, da vas bo kaj več slišat!

1.januarja v Trstu tradicionalni pohod za mir

Trst je znova proslavil Svetovni Dan Miru. Organizator, Odbor Danilo Dolci, je med govorce povabil tudi mojo malenkost. Ob prisotnosti kakih 400 udeleženk in udeležencev, na trgu Sv.Anton Novi, pred tamkajšnjo cerkvijo, sem povedal sledeče:

MARCIA DELLA PACE A TRIESTE. 1.1.2016

Carissimi, Un saluto a Trieste, un saluto a tutti voi,

Vsem prisotnim lep pozdrav in takoj vse najboljše v pravkar rojenem 2016.

E’  la mia prima partecipazione a questa marcia, preciso, partecipazione fisica, - quella spirituale non e’ mai mancata - e ringrazio gli organizzatori per avermi invitato e stimolato ad una riflessione sul tema della giornata - la Pace.

Chi ha letto il mio contributo su IL PICCOLO di qualche giorno fa, sa già cosa vado a dire.

Ecco, “NO a tutte le guerre, SI all’accoglienza! L’accoglienza … Non puoi negarla, essere umano, a chi ti arriva al confine o sta affondando nel Mediterraneo dopo aver abbandonato casa e averi solo per trovare dove continuare a vivere con un minimo di sicurezza e dignità.  Rifugge da guerre, sopraffazione, ingiustizie e miseria, condizioni che molto spesso l’Occidente, per costui “la terra promessa”, ha contribuito a creare. Non sto qui a elencare le responsabilità dirette o indirette dei nostri governanti passati e presenti.

Ma fermiamoci un tantino sul NO a tutte le guerre! Ne siamo convinti? Senza distinzione alcuna? E poi non sono troppi a sostenerlo, anche tra i fautori delle politiche che le generano?

Credo al NO del Papa, di Bergoglio in particolare, anche perché accompagnato da altri importanti NO alle ingiustizie e deviazioni anche nel suo stesso mondo, che pochi prima di lui avevano proferito, ma se neanche il suo NO, da autorità morale e politica indiscussa, viene sentito e recepito da chi detiene gli strumenti per far cessare le guerre, mi chiedo chi sono io per esser ascoltato? Soprattutto se fermo sul NO di mero principio.

Non me ne vogliate se rispolvero la mia vicenda di quasi 25 anni, quando mi trovai a gestire una situazione che già odorava di guerra e morte, - e altrove in Slovenia così era - ma che volevo restasse, almeno a Capodistria, li dove la mia autorità valeva qualcosa, di pace e dialogo.

3 giovani vite si spensero comunque a Scoffie, 3 soldati jugoslavi, vittime di un perdita di controllo sia loro che dell’avversario. Troppo spesso quando uno incomincia a sparare, poi sparano tutti.

Ebbene, per evitare che l’episodio si ripetesse e degenerasse ulteriormente, mi prestai da mediatore fra i due contendenti  che si guardavano oramai solo attraverso i mirini. Non sapevo cosa aspettarmi di fronte a colui che mi era formalmente “nemico” – l’Armata jugoslava s’era messa in moto, come ben sapete, per impedire che la Slovenia vestisse l’indipendenza, voluta l’anno prima dal quasi 90% di tutti gli aventi diritto al voto! 

Non sapevo come sarebbe andato l’incontro con chi comandava l’esercito federale sul nostro territorio, ma mi convincevo che il generale prima e il colonnello poi – ci vollero tre giorni di trattative - non fossero altro che persone normali, preoccupate quanto me, di come si erano messe e potevano mettersi ancora le cose. E difatti così fu. Un confronto onesto e civile, e trovammo i necessari accordi che ci permisero di mantenere la calma sino alla soluzione politica del conflitto e il successivo ripiegamento dell’armata.

Perché questo ritorno al passato? Perché mi chiedo se farei altrettanto oggi nelle vesti di sindaco di una cittadina in Siria o Iraq e fossimo sotto aggressione ISIS? Cercherei il dialogo, l’intesa? Con i capi del Califfato che decapita, violenta, stermina chiunque non gli s’inchini e polverizza il patrimonio dell’umanità’ che incontra sul suo cammino?

La domanda allora: NO a tutte le guerre? Anche a quelle cui non ti puoi sottrarre? NO anche alla guerra contro lo Stato islamico? O contro qualsiasi fanatismo religioso e politico, specie se armato, che dichiari di non voler osservare neanche minimamente quelle che sono le regole e i principi del convivere civile?

Dire quindi NO anche alla risoluzione del Consiglio di sicurezza dell’ONU, una delle poche accolte col consenso di tutti, all’unanimità’, che invita il mondo intero a unirsi nella lotta contro “la minaccia inedita e globale” rappresentata dal terrorismo, mi diventa un tantino difficile.

Ma non ho difficoltà nell’obiettare a quelle forme e misure d’intervento che ritengo possano arrecare più danni ancora di quanti se ne vogliano impedire. Alla popolazione civile, al patrimonio, alla stabilità internazionale.

Sono le fonti e i canali di finanziamento del Califfato, i doppi e tripli giochi di quei governi che montano su coalizioni contro di esso e allo stesso tempo ne acquistano il petrolio o gli forniscono armi, i veri problemi, e su questo fronte l’organizzazione mondiale non mostra, ahimè, ne volontà, ne forza, ne capacità di azione.

Neanche  chi più si trova sotto tiro, ovvero nel mirino della jihad, l’Europa, Russia compresa, riescono a coordinare l’agire, a mettersi d’accordo su come affrontare la minaccia. La sempre più fatiscente Unione europea non fa altro che asservirsi, o poco meno, alla politica di Washington, la Russia fa un gioco tutto suo e in nessuno la voglia di verificare chi e come finanzia e arma l’ISIS e muovere tutte le pedine politiche e giuridiche possibili per impedirlo.

Quanto invece riesce facile a tutti e spaventare i propri cittadini. Chi lo fa direttamente imputando alle colonne di profughi in arrivo in Europa dalle terre in guerra nel Medio oriente di recare con se islamizzazione e terrorismo, – vedi Orban, Marine Le Pen, Matteo Salvini qui da voi, Janez Janša da noi! – chi indirettamente, tipo il nostro governo o quello austriaco, che ripetono come i migranti non abbiano nulla a che vedere col terrorismo, salvo che ne sono le principale vittime, ma allo stesso tempo recintano il confine che questa gente vuole attraversare motivando il provvedimento col bisogno di sicurezza e di maggior controllo del flusso migratorio.

Sono politiche sbagliate, anacronistiche, disumane che non risparmiano nessuno, neanche chi crede nel filo spinato. Se non siamo più in grado di provare, capire e alleviare la sofferenza altrui, se lasciamo che il ripudio e l’odio vincano, umanamente siamo morti o stiamo morendo anche noi.

E qui chiudo. Che il 2016 sia nel segno delle nostre battaglie e ci incoraggi con qualche vittoria.

Naj bo novo leto v znaku bitk za mir in gostoljubnost do migrantov in naj nas opogumi s kakšnim uspehom. Srečno!

Cerar ograje v Istri ne bo umaknil!

NAJ PREMIER POJASNI

Spoštovani dr. Cerar,

Pravite, da razumete zaskrbljenost in nelagodje županov in prebivalcev v Istri in tudi drugod, od koder pozivajo k umiku žične ograje, ter da tudi vam ni prijetno, da se le ta postavlja, a jo kljub temu branite in utemeljujete s tem, da ste »pred časom dobili izrecne napovedi, da bo hrvaška stran po potrebi pošiljala prebežnike v večjih skupinah tudi čez Istro proti Italiji.«

Če je temu tako, dolžni ste slovenski javnosti, zlasti oni, ki temu ukrepu ugovarja, pa reciva ji neuki, kar vrsto dodatnih pojasnil in odgovorov.

Dvomim, da jih bomo prijeli, a gre  vseeno poizkusiti, mar ne? Vprašanja še nikogar niso poškodovala.

No, če bi vodil intervju z vami bi vas vprašal naslednje:

1.     Konec oktobra ste se na vrhu EU-Balkan v Bruslju s kolegi dogovorili da bo komunikacija med vladami, oz. pristojnimi ministri na migrantski poti izboljšana in da ne bo več prihajalo do stihijskega in nezakonitega prehoda ozemelj, kot se je pred tem dogajalo tudi na slovensko-hrvaški meji. Kolikor so mediji poročali in še poročajo, od takrat so se razmere bistveno popravile, tok prebežnikov je bil obvladovan in pravilno usmerjen na za njihov sprejem pristojne mejne prehode. Drži?

2.     So se v tem času, od dogovora dalje, dogajala kakršnakoli odstopanja  od njega s strani Hrvaške? So prešle zeleno mejo kake večje skupine migrantov, ki naj bi ušli nadzoru bodisi hrvaških, bodisi slovenskih oblasti?

3.     Govorite o »izrecnih napovedi«, da  naj bi se to zgodilo z  aktivno vlogo hrvaške strani »po potrebi, tudi čez Istro proti Italiji«?! Ali to pomeni, da se Hrvaška pripravlja kršiti dogovor in ravnati kot prej, ko so njeni organi celo  spodbujali prebežnike  k nezakonitemu prestopanju meje?

4.     Ste o tem obvestili pristojne v Bruslju? Oziroma ali ste se o tej  možnosti še prej pogovorili s hrvaškim kolegom Milanovičem? Verjamem, da med vama zaupanja ni na pretek, a vseeno se treba o teh rečeh vsaj potruditi voditi dialog. Če bi prejel javna zagotovila, ki bi jih slišali tudi Juncker, Tusk, Mogherinijeva, Avramopulos in ostali, da bosta komunikacija in koordinacija potekali dalje kot doslej, bi nas lahko vse pomiril. Torej, kaj nam lahko o tem še poveste?

5.     In če se stvari od Bruslja dalje niso spremenile na slabše, čemu pregrada na meji? Čemu tak strošek in zlasti čemu izbira bodeče žice, ob vedenju in opozarjanjih na posledice?... S simbolnega in praktičnega, življenjskega vidika. Če naj le služi usmerjanju k pristojnim mejnih prehodom, dovolj bi bilo nekaj panelnih ali drugih manj invazivnih rešitev, na predvidenih prehodnih točkah, z napisom: »Mednarodni mejni prehod Dobova, 5 km vzhodno…(ali zahodno). Le tam boste zakonito prestopili mejo! Drugje boste deležni pregona!« v različnih jezikih, tudi v arabščini.

6.     Trdite, da bo žica takoj odstranjena, ko bo migrantski pritisk usahnil. Ker vemo, da se to ne bo zgodilo še leta, ker pač  njegova glavna generatorja (vojne in revščina) nista in še dolgo ne bosta obvladovana, to pomeni, da bo ta pregrada postala del našega vsakdana. Se vam zdi to sprejemljivo tudi za ljudi, ki ob meji živijo in preživijo lahko le ob njeni odprtosti in prepustnosti?

7.     So vam že poročali, lovci in drugi, koliko živali se je že prijelo, je trpelo in poginilo na tej ograji?

8.     Prebral sem nekje vašo izjavo, da ekonomske škode zaradi žičnate pregrade še ni zaznati, obenem pa tudi, da v nekem zdravilišču, oziroma termah nekje v bližini pregrajene meje, že  preklicujejo rezervacije. Kaj veste o tem? In kako s kmeti, ki imajo njive na oni strani meje? Tudi tu škode ne opažate in ne napovedujete?

9.     Pa še ena opazka. Utemeljujete ukrep z varnostnimi razlogi, pri čemer poudarjate, da »stopnja ogroženosti Slovenije ostaja nizka, da pa je stopnja budnosti bistveno povečana«. Kot nepoučen si to diskrepanco težko razlagam, razen če so napovedi, o katerih morda veste le vi na vladi, strašljive?! Govora je vsekakor o budnosti pred možnim terorističnim napadom, mar ne?! In znova vprašanje: a ste res prepričani, da bo žičnata ograja odvrnila potencialnega napadalca od uresničevanja svojih namer? Samomorilca ali le ubijalca, ki si je zadal za nalogo izvršiti atentat in pobiti toliko in toliko ljudi, oziroma povzročiti določeno škodo in teror Sloveniji, si ne predstavljam, da bo prišel k nam preko ne več zelene ampak kar bodeče meje, svojo smrtonosno opremo namakal v reki in jo vlekel čez ograjo, se vanjo zapletal in se reševal s kleščami. Domnevam, da poznajo krvniki iz ISISa bolj praktične, enostavne in udobne poti. Kaj menite o tem? Sicer, za mladega, poskočnega človeka, ki ima pri sebi šotorsko krilo, ali debelejšo jakno, tudi bodeča žica ne predstavlja kako posebno oviro.

To je to, za enkrat, dr. Cerar. Bilo bi lepo slišati odgovore na ta in druga vprašanja, ki vam jih zastavlja prizadeta in ogorčena javnost.

Zgražate se na napake preteklosti, ki so jih zagrešili drugi, ko izveste, da bomo morali Hrvaški plačati kakih 40 milijonov evrov zavoljo nedobavljene električne energije iz krške Nuklearke v obdobju julija 2002 do aprila 2003. Se strinjam, kar huda obremenitev za proračun. Pa ste pomislili , malce izračunali, kolikšna utegne biti škoda zaradi neobdelanih kmetijskih površin in propadlega turizma ob žičnati ograji? In pa škoda živalskemu svetu? Glede na trajanje te pregrade, dlje kot je trajala elektro-blokada, bi lahko stavil, da bodo finančne posledice presegle prej omenjeno vsoto. Terorizem pa bo seveda oddelal svoje, razen če ga ne bo Svet ustavil in zadušil pri izvoru.

Vam bom težko verjel jutri, ko boste morda pojasnjevali, da če ne bi bilo žičnate ograje  in prav take, bi bili tudi mi v Sloveniji tarča in žrtve terorističnega dejanja, oziroma da ste ga s pomočjo te pregrade preprečili.

Škoda na gospodarske in ostale dejavnosti ob meji, na naravo in favno, na dobrososedske odnose in na ugled Slovenije pa bo občutna, vidna in  v marsičem tudi izmerljiva.

Dejal sem v prejšnjem odprtem pismu, da odstranite čim prej ograjo, da bo sramota čim krajša. Kaže da sem upal zaman in da se bo sramota le še stopnjevala. Amen. Morda bom uslišan vsaj pri vprašanjih?! Hvala.

Bodeča žica že v Istri. Noro!

ODPRTO PISMO

Predsedniku Vlade RS

LEPO VAS PROSIM, DR. CERAR, VSAJ ISTRO PUSTITE PRI MIRU!

Spoštovani dr. Cerar,

Poznal sem vas kot človeka razuma in odprtega duha in ne razumem vašega molka, oziroma vaša neodzivanja na pozive, prošnje, moledovanja, zahteve in peticije k preklicu ukrepa ograjevanja države na južni meji, ker po dogovoru s Hrvaško o sledenju in usmerjanju migrantskega toka na pristojne mejne prehode nepotreben in nesmiseln, ker za mnoge gospodarske in druge dejavnosti v prostoru kamor se izvaja škodljiv, celo katastrofalen, ker simbol najbolj temačne preteklosti in sramota za državo, ki želi biti visokih civilizacijskih vrednot in standardov!

Edino kar je bilo slišati je, da ko bo prihod migrantov ponehal bo tudi bodeča žica umaknjena, kar pomeni, da skorajda nikoli. Ker imate pri tem vašem  »varnostnem« podvigu za zaveznike, poleg koalicijskih partnerjev tudi vso desno opozicijo in večji del od begunske krize in rastočega terorizma prestrašene javnosti, si ljudje, ki gledamo na te reči nekoliko drugače, ki ne verjamemo, da nas od omenjenih pojavov bodeča ali kakršna koli druga ograja lahko obrani, nimamo kaj pretirano obetati od tega, da bomo v kratkem znova zadihali politiko odprtih meja. Obratno, morali se bomo navaditi na pregrajen prostor, kakršnega smo poznali v času blokovske delitve na naši vzhodni meji. Da, na meji z Madžarko, ker tu, na našem, istrskem koncu, na meji z Italijo, teh pregrad praktično nikoli ni bilo, zlasti ne od Londonskega memoranduma dalje. Da ne govorim o Istri, ki je bila od prazgodovine, z izjemo sporadičnih obdobij, odprt in medsebojno povezan prostor, ki je dihal s skupnimi pljuči in ki je prvič doživel konkretno in trajno upravno razdelitev z neodvisnostjo Hrvaške in Slovenije.

Torej, ograja je in bo, amen, ker tudi ko bi vlado prevzel Janez Janša, je ne bo odstranil, kvečjemu jo še zvišal in morda tudi elektrificiral. Ne skriva, da bi šel povsem po stopinjah madžarskega vzornika Orbana in ga celo nadgradil.

Toda če že nočete uslišat Belokranjce in mirovnike vsepovsod po domovini, uslišite vsaj nas Istrane, ne nazadnje, ker za razliko od dokaj ubogljivih ali celo bodeči žici naklonjenih županov na Dolenjskem, naši trije že dvigujejo glas proti ograjevanju tukajšnjega prostora.

Je najbolj delikatno poglavje mejnega spora s Hrvaško, ki se rešuje na haaški arbitraži – mimogrede, boste žico postavili za ali pred Jorasovo domačijo? - pregrajen bo krajinski park Sečoveljske soline, ki z fizičnimi pregradami ne more živeti, umorjen bo tudi turizem, za katerega dobro veste kaj temu prostoru prinaša in kaj pomeni v deležu nacionalnega BDPja, italijanska narodna skupnost bo povsem in dokončno razdeljena na dva dela in to z ograjo vmes, okrepila se bodo prizadevanja za neodvisno in samostojno Istro, oziroma za mejo na Črnem Kalu. Skratka, vrsto novih vaši politiki nenaklonjenih front boste odprli. Pa ne gre le za vprašanje bodeča ali ne bodeča žica, gre za vprašanje ograje kot take. Če bi že zaznali preusmeritev migrantskega toka, oziroma povečanje migrantskih skupin namenjene v Italijo preko slovenske Istre, nadzorujte gibanja le s policijskimi silami. Predpogoj, seveda, da se s policijo pobotate, to je, da z njo poiščete in dosežete kompromis okoli sindikalnih zahtev, ki jih postavljajo njeni pripadniki in pripadnice.

Bodeča žica nas je že dosegla. Širi se kot kuga in pogreza državo v neko bedno in dekadentno stanje iz katerega se ne bo lahko pobrati. Vsaj na kratek rok ne.

Vrnite se, dragi Cerar, na stara pota, na pota razuma in odprtega duha! Umaknite ograje! Takoj! Da bo sramota čim krajša!

Nad ograjo zgrožen Istran, Aurelio Juri

Sramota za organizatorja policijskega protesta

http://www.slovenskenovice.si/novice/slovenija/video-policisti-skandirali-zmagu-jelincicu

NE, ZORAN PETROVIČ IN RADIVOJ UROŠEVIČ…TAKO NE GRE!

Bil sem z vami, z vsemi policisti in z vašimi zahtevami, solidariziral sem z vašim protestom…. Da, vse do trenutka, ko sem najprej prebral in pol tudi videl koga ste povabili na oder, da bi spregovoril zbranim pred vladno stavbo, zadnjega od politikov, ki ima pravico komurkoli solit pamet, ki je nastrojen povsem skrajno, ki ne nosi in nikoli ni, nobene odgovornosti pri urejevanju javnih zadev in ki ste ga ne vem koliko krat imeli v postopku zavoljo kolizije z zakonom.

Tudi to, da nista ustrezno podučila udeležence in udeleženke shoda, da ne more uniformirani branitelj zakona, javnega reda in miru, tudi ko je jezen in protestira, nasloviti oblastnike z »lopovi« vam ne štejem v dobro. Ampak, naj slednje bo… čredni nagon in množica povzročita tudi to, da se v takih okoliščinah spozabiš kdo si in kaj počneš. Da pa sta za sogovornika in podpornika povabila Jelinčiča je abotno, neoprostljivo. A se vam tudi kolcalo ni, ko sta sprejela to odločitev? Brez pretirane zamere, a prestopila sta mejo spodobnosti!

Ob popolnem razumevanju stisk in zahtev policistk in policistov, me na spisku vaših podpornikov od danes ni več!

Ogorčen državljan RS Aurelio Juri