Bodeča žica že v Istri. Noro!

ODPRTO PISMO

Predsedniku Vlade RS

LEPO VAS PROSIM, DR. CERAR, VSAJ ISTRO PUSTITE PRI MIRU!

Spoštovani dr. Cerar,

Poznal sem vas kot človeka razuma in odprtega duha in ne razumem vašega molka, oziroma vaša neodzivanja na pozive, prošnje, moledovanja, zahteve in peticije k preklicu ukrepa ograjevanja države na južni meji, ker po dogovoru s Hrvaško o sledenju in usmerjanju migrantskega toka na pristojne mejne prehode nepotreben in nesmiseln, ker za mnoge gospodarske in druge dejavnosti v prostoru kamor se izvaja škodljiv, celo katastrofalen, ker simbol najbolj temačne preteklosti in sramota za državo, ki želi biti visokih civilizacijskih vrednot in standardov!

Edino kar je bilo slišati je, da ko bo prihod migrantov ponehal bo tudi bodeča žica umaknjena, kar pomeni, da skorajda nikoli. Ker imate pri tem vašem  »varnostnem« podvigu za zaveznike, poleg koalicijskih partnerjev tudi vso desno opozicijo in večji del od begunske krize in rastočega terorizma prestrašene javnosti, si ljudje, ki gledamo na te reči nekoliko drugače, ki ne verjamemo, da nas od omenjenih pojavov bodeča ali kakršna koli druga ograja lahko obrani, nimamo kaj pretirano obetati od tega, da bomo v kratkem znova zadihali politiko odprtih meja. Obratno, morali se bomo navaditi na pregrajen prostor, kakršnega smo poznali v času blokovske delitve na naši vzhodni meji. Da, na meji z Madžarko, ker tu, na našem, istrskem koncu, na meji z Italijo, teh pregrad praktično nikoli ni bilo, zlasti ne od Londonskega memoranduma dalje. Da ne govorim o Istri, ki je bila od prazgodovine, z izjemo sporadičnih obdobij, odprt in medsebojno povezan prostor, ki je dihal s skupnimi pljuči in ki je prvič doživel konkretno in trajno upravno razdelitev z neodvisnostjo Hrvaške in Slovenije.

Torej, ograja je in bo, amen, ker tudi ko bi vlado prevzel Janez Janša, je ne bo odstranil, kvečjemu jo še zvišal in morda tudi elektrificiral. Ne skriva, da bi šel povsem po stopinjah madžarskega vzornika Orbana in ga celo nadgradil.

Toda če že nočete uslišat Belokranjce in mirovnike vsepovsod po domovini, uslišite vsaj nas Istrane, ne nazadnje, ker za razliko od dokaj ubogljivih ali celo bodeči žici naklonjenih županov na Dolenjskem, naši trije že dvigujejo glas proti ograjevanju tukajšnjega prostora.

Je najbolj delikatno poglavje mejnega spora s Hrvaško, ki se rešuje na haaški arbitraži – mimogrede, boste žico postavili za ali pred Jorasovo domačijo? - pregrajen bo krajinski park Sečoveljske soline, ki z fizičnimi pregradami ne more živeti, umorjen bo tudi turizem, za katerega dobro veste kaj temu prostoru prinaša in kaj pomeni v deležu nacionalnega BDPja, italijanska narodna skupnost bo povsem in dokončno razdeljena na dva dela in to z ograjo vmes, okrepila se bodo prizadevanja za neodvisno in samostojno Istro, oziroma za mejo na Črnem Kalu. Skratka, vrsto novih vaši politiki nenaklonjenih front boste odprli. Pa ne gre le za vprašanje bodeča ali ne bodeča žica, gre za vprašanje ograje kot take. Če bi že zaznali preusmeritev migrantskega toka, oziroma povečanje migrantskih skupin namenjene v Italijo preko slovenske Istre, nadzorujte gibanja le s policijskimi silami. Predpogoj, seveda, da se s policijo pobotate, to je, da z njo poiščete in dosežete kompromis okoli sindikalnih zahtev, ki jih postavljajo njeni pripadniki in pripadnice.

Bodeča žica nas je že dosegla. Širi se kot kuga in pogreza državo v neko bedno in dekadentno stanje iz katerega se ne bo lahko pobrati. Vsaj na kratek rok ne.

Vrnite se, dragi Cerar, na stara pota, na pota razuma in odprtega duha! Umaknite ograje! Takoj! Da bo sramota čim krajša!

Nad ograjo zgrožen Istran, Aurelio Juri