Slovenija, počni se vesti kot je prav!

   

ODPRTO PISMO DRŽAVNEMU VODSTVU

 

Brez velikega pričakovanja, da bomo uslišani, razumljeni, upoštevani, deležni odgovora, čutimo vendarle dolžnost kot pozorni in aktivni državljani ter nekateri od nas tudi dobri poznavalci, bodisi ker za to formalno izobraženi, bodisi kot dolgoletni javni poročevalci o tematiki, da vam znova javno zastavimo vprašanje, kam plove slovenska varnostna in zunanja politika. Nenazadnje, ker štejemo za sveto in ne kot poljubno, oz. izbirno, kar nam nalaga 124. člen Ustave, da “Pri zagotavljanju varnosti izhaja država predvsem iz mirovne politike ter kulture miru in nenasilja”.

Odkar ste prevzeli oblast in vajeti usode države, pa vse kaže, da ste na ta člen pozabili ali ga zavestno zamrznili, ker da moteč v odnosu do naših mednarodnih povezav.

 

Zgodila se je, kot so priznali v samem Natu, izzvana ruska agresija na Ukrajino, ki je bila posledica predvsem brezglavega širjenja omenjenega zavezništva na območje nekdanje Sovjetske zveze, a kljub temu, neopravičljivo, zavržno, zločinsko dejanje, skregano z mednarodnim pravom in z najbolj osnovnimi civilizacijskimi načeli. Toda, namesto, da bi mi takoj, tudi v imenu že tradicionalnih prijateljskih odnosov z ruskim narodom in Rusko federacijo, izbrali mediatorsko vlogo, odpotovali v Moskvo ter s tamkajšnjim vodstvom skušali doseči njeno prekinitev, smo pristali na enosmerni ekonomski in vojaški kaznovalni odziv Nata in Evropske unije proti temu posegu in celo med prvimi odposlali orožje, tudi težko (tanke), ukrajinskemu odporu.

 

Mnogi izmed nas smo vas pozvali takoj, ko je bila nova levosredinska koalicija oblikovana in se je pokazala priložnost, da bi se vedli drugače od prejšnje, desne, da bi zakorakali k vsaj zunanjepolitični diskontinuiteti, k spremembi kurza, ki sta ga bila začrtala Janša in Logar s tihim soglasjem Boruta Pahorja. A razen nekaj prijaznih in pohvalnih besed na račun našega poziva, v nadaljevanju ni bilo ničesar. Nekritično in brez kančka analize vzrokov ruske odločitve ste sprejeli razlago, ki sta jo evropski javnosti pod vidno taktirko ZDA vsilili vodstvi Nata in Evropske unije, prisegli zvestobo zavezništvoma in enotnosti njunih vrst ter si tako prislužili status Rusiji sovražne države. Zamujena priložnost, da bi se izkazali drugače. Res smo majhna država, a nas to v ničemer ne ovira, da bi delovali modro. In to priložnost znova zamujamo sedaj, ob vnovičnem izbruhu sovražnosti na Bližnjem Vzhodu. 

Najodločnejša obsodba Hamasovega napada in pokola nad civilnim prebivalstvom v Izraelu je seveda samoumevna, tudi zato ker so akterji tega dejanja dobro vedeli, da bodo sprožili protinapad, ki bo ogrozil mnoga nedolžna življenja Palestincev. 

Samoumevna sta tudi poziv k izpustitvi zajetih talcev in priznanje pravice Izraelu do samoobrambe. 

A tu bi morali takoj dodati ne le poziv k izvajanju te pravice v skladu z mednarodnim in humanitarnim pravom, ki vključuje zaščito nedolžnih, ampak tudi opombo, da je bilo kaj takega mogoče pričakovati glede na nadaljevanje in zaostrovanje okupatorske, kolonizatorske, segregacijske in genocidne politike Izraela do Palestincev, ki jim ne priznava, v nasprotju s resolucijami Združenih Narodov, pravice do samoodločbe in do lastne države, ter tudi glede na permanentno mižanje Zahoda nad vsem tem. Na omenjene resolucije se je Izrael preprosto požvižgal. Ga je zato kdo kaznoval? Stresel nanj sankcije in občo mednarodno izolacijo?

 

Vse bolj očitno je, da nimamo jasno izoblikovanega stališča niti do izraelskih vojnih zločinov v primeru Gaze, kar je zlasti ob dejstvu, da bomo v kratkem postali člani Varnostnega sveta OZN, hudo narobe. To, kar dnevno spremljamo v tej enklavi - brezobzirna raketiranja in bombardiranja tudi bolnic, cerkva, šol, stanovanjskih sosesk in drugih civilnih objektov, na stotine ubitih otrok, ki jih vlečejo izpod ruševin ( medtem ko ta poziv nastaja, poročajo o že več kot 2360 pokončanih mladih, nedolžnih življenj ) , poglabljajoča se humanitarna katastrofa, ( Gaza je brez vode, hrane, zdravil, elektrike, goriva ), humanitarno pomoč, ki jo Izrael dopušča po kapljicah - že močno presega izvrševanje njegove pravice do samoobrambe! 

 

In mi? “Neomajno” podpiramo Izrael? Res je bil ponesrečen vzklik zunanje ministrice izrečen čustveno na dan Hamasovega masakra nad civilisti na jugu Izraela, a tudi danes, ko doživljamo Gazo in izraelski državni terorizem nad tamkajšnjimi prebivalci, se ne odzivamo bistveno drugače. Obžalujemo žrtve na obeh straneh, pozivamo Netanyahuja k sorazmerni uporabi sile oz. k spoštovanju mednarodnega in humanitarnega prava, a ne rečemo “NE v našem imenu!”, ko predsednica Evropske komisije, Ursule Von Der Leyen, in predsednik Evropskega sveta, Charles Michel, v Washingtonu na vrhu z ameriškim predsednikom Bidnom ponovita neomajno in brezpogojno podporo Izraelu v imenu celotne Evropske unije.

 

To je žalostno! Že leta 2010 smo bili na pobudo poslancev in poslank Zaresa, SD in LDS zelo blizu priznanju Palestine. Tudi takrat so se v Gazi odvijali brutalni napadi Izraela in posebna komisija OZN je to početje razglasila za vojni zločin. Trinajst let kasneje so Palestinci še zmeraj brez države, brez pravic, izgnani iz ozemlja, kjer se, naj ponovimo, z očitnim kršenjem mednarodnega prava in vseh dosedanjih resoluciji Združenih Narodov, naseljujejo novi in novi židovski koloni. 

Boste storili, vsaj enkrat, predsednica Republike, Nataša Pirc Musar, premier Robert Golob, zunanja ministrica Tanja Fajon, nekaj kar je moralno-etično prav, skladno z 124. členom Ustave in kar od vas pričakuje, verjamemo, večina naših državljank in državljanov, ki ne odobrava te hipokrizije, tega licemerstva in se čuti bolj zastopana v besedah Slavoja Žižka v Frankfurtu, kot v uradnih stališčih Vlade, oz. Zunanjega ministrstva ter v tihem soglasju predsednice države?! 

Pohvalno je, da smo med tistimi v EU, ki smo pozvali obe vojskujoči se strani k premirju zaradi varne in bolj konsistentne dostave humanitarne pomoči ljudem v Gazi. A to ni dovolj! Izraelu je potrebno reči, da naj končno preneha z dosedanjo politiko do Palestincev in prične izvajati predmetne resolucije Združenih narodov, sicer bodo sledile sankcije! Šele to bo korak v pravo smer.

Koper, 25.10.2023

Vsebinsko prispevali k besedilu:

Aurelio Juri , Uroš Lipušček, Spomenka Hribar, Danijel Rebolj, Polona Jamnik, Franco Juri

Ostali podpisniki:

Marko Apih, Ana Barbič , Andrej Bolčina, Maja Breznik, Miha Butara, Andrej Cetinski, Janez Černač, Anton Černe, Lucija Čok, Jože P. Damijan, Zvone Dragan , Božidar Flajšman, Vesna Godina, Matjaž Hanžek, Mira Hladnik, Miran Hladnik,  Ana Horvat, Pavel Jamnik, Janez Jančar, Milena Jesenko, Maca Jogan, Dušan Keber, Mitja Klavora, Matjaž Kmecl, Mira Kofler , Igor Kofol, Marjeta Kofol, Marjan Kotar, Bogomir Kovač, Stane Lunder, Srna Mandič, Andrej Mašera , Marjan Matjašič, Nevenka Mandič Orehek, Vesna Mikolič, Ljuba Miljuševič, Rastko Močnik, Maruša Mohorič, Emil Milan Pintar, Igor Polajnar, Tanja Rener, Rado Riha, Rudi  Rizman , Remzo Skenderovič, Božidar Slapšak, Svetlana Slapšak, Marjan Šiftar , Miloš Šonc  , Iztok Šori  , Darko Štrajn, Nada Turnšek, Dunja Ukmar, Mirjana Ule, Janez Verbič, Brane Virant, Ernest Vodopivec, Stana Vodopivec, Darij Zadnikar, Franjo Žagar, Boris Žnidarič.

Vse dobro, Slovenija

 

FEŠTA JE MIMO, »JUTRI JE NOV DAN«

 

No, pa smo 30. obletnico samostojnosti, vojne za Slovenijo, zmage nad eno najmočnejših armad sveta, uresničitve plebiscitarne volje in največje zgodovinske sanje slovenskega naroda… dali skozi. Čestitali smo si, se zahvalili »osamosvojiteljem«, nazdravljali na uradnih in neuradnih proslavah, se poklonili herojem in (slovenskim!) žrtvam takratnih sovražnosti, si podelili priznanja, našteli vse podvige in uspehe teh treh desetletjih, si priznali tudi slabosti in napake na tej poti, a si rekli, da se je kljub vsemu splačalo. Plapolale so visoko dvignjene zastave, zadoneli fanfare, topovi, slavnostni nagovori. In slišali smo še enkrat da so bili eni bolj, drugi manj prepričani, da bo Sloveniji uspelo,  da so eni veslali v pravo smer, drugi v nasprotno, da tako kot danes enotnosti v politiki ni bilo, bila pa je v narodu in da smo zato zmagali.

Da, pred 30 leti. Bila je izrazita, enotnost namreč, skorajda plebiscitarna kot decembra 90, tudi še 2003, ob vstopu Slovenije v Evropsko Unijo, precej manjša ob pridruževanju zvezi NATO. Danes je v narodu ni več, politika jo je potolkla, še zlasti v zadnjem letu, ko vlado vodi nekdo, ki se ima za boga in besni ker mu vsi tega ne priznajo.

In prvič sploh v 30 letih, smo doživeli na Prešernovem trgu ljudsko proslavo, alternativno uradni na trgu Republike. Ni res, boste rekli. Skorajda vsakič, ko smo slavili dan Državnosti, ali decembra dan Samostojnosti in enotnosti, sta bili najmanj dve tovrstni veselici, tista uradna in ona, ki so jo prirejali SDS ali Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve. Drži, toda, šlo je vsakič znova za strankarsko merjenje moči, za Janševo manifestiranje nestrinjanja s tem, da ni bil on glavni in edini zaslužen, s svojimi podaniki, za zmago nad JLA in osamosvojitev države. Tokrat si teh zaslug alternativna proslava na Prešernovem, trgu, ki so jo priredili petkovi protestniki, akademiki, kulturniki, nevladne organizacije in še mnogi obrazi civilne družbe ni prisvajala. Na uradni je sedela elita, na alternativni so stali ljudje, stal je del naroda. In sporočilo slednje? »Tudi mi slavimo 30. rojstni dan republike, vsaka čast njenim tvorcem, a to kar smo z njo v tem času storili in še posebej dela sedanja oblast je vse prej kot tisto, kar smo si zaželeli in pričakovali, da bi z nje nastalo. Človekove pravice, državljanske svoboščine, neodvisnost medijev in pravosodja, pravna država in postulati demokracije so dan za dnem na vse težji preizkušnji, hrbet obračamo tudi evropskim vrednotam in civilizacijskim dosežkom, na kar nas evropski partnerji sproti opozarjajo, - zadnje tovrstno dejanje je podpora Madžarski v zvezi z LGTBI -, mednarodni ugled Slovenije je vse nižji in si ga bomo s predsedovanjem Evropskemu svetu, četudi ga speljemo z odliko, težko popravili!«

Omenil sem neodvisnost medijev. Spremljamo že dolgo agonijo STA, ki si jo s finančnim izčrpavanjem vlada skuša podrediti, a se agencija ne da. Na udaru je po zamenjavi vodstva tudi RTV, a tu kaže da Janezu Janši vendarle nekaj uspeva. Opazni so premiki v uredniški politiki. Sicer se ne bi zgodil, na predvečer Dneva državnosti, Intervju s predsednikom Republike pod taktirko Jožeta Možine. Že že, tak intervju sodi v polno k takemu praznovanju, a našel bi se voditelj oddaje nesporne nepristranskosti. Možina je s svojimi opazkami in sodbami na račun kritikov sedanje vlade, zlasti petkovih protestnikov, Levice in tudi bivše Pahorjeve stranke, SD, povsem zasenčil leporečenje predsednika. Slednji se je ponovil že stotič, da smo si odvisni eni od drugih, da razdeljeni izgubljamo, enotni zmagujemo, da naj bomo bolj strpni in prijazni drug do drugega, da smo najboljši na planetu samo če hočemo. O čem bolj otipljivem nič. Niti besede o ubijanju STA in o neimenovanju delegiranih evropskih tožilcev, dve sramoti, ki razburjajo sam Bruselj. Skratka, protagonist večera je bil Možina, ne Pahor.

Po tem intervjuju, pa lep dokumentarni portret predsednika osamosvojiteljske Demosove vlade Lojzeta Peterleta. Lojze si ga je brez dvoma zaslužil, a enake pozornosti in enakega priznanja bi moral biti deležen vsaj še predsednik republiškega Predsedstva, Milan Kučan, brez katerega nebi izšli iz procesa osamosvajanja s tako malo škode. A častilka  Peterletovih zaslug, Rosvita Pesek, ne kaže namere, da bi spisala scenariji še o Kučanovih.

Za zaključek večera pa znova Peskova v vlogi voditeljice Odmevov in treh krajših intervjujev s predsedniki Državnega sveta, Kovščo, Državnega zbora, Zorčičem, in Vlade, Janšo. Po ozadju, dolžini in vprašanjih, je izpadel Zorčič kot nek nebodigatreba, na katerega bi raje pozabili, a si tega voditeljica seveda ni smela privoščiti. Skratka, programski večer, ki je zagotovo zadovoljil in razveselil Janeza Janšo, kar pomeni da je nova metla na čelu zavoda že dosegla to za kar je bila tam postavljena.

Ne pozabimo na to, da je tretji tv program, parlamentarni, že dolgo po Janševih želja. Vanj kraljuje Igor Pirkovič, skrajno prijazen v intervjujih z SDSom in ostalimi koalicijskimi partnerji, niti malo pa, celo tečen, agresiven z opozicijo.