Še eno razočaranje z našim... "kanclerjem"

 

Kdo bolj prispeva k miru? Golob k Merzu ali Orban k Putinu?

 

»Vlado Republike Slovenije pozivamo k razumnemu oblikovanju stališča do vojne v Ukrajini in k uresničevanju zaveze iz koalicijske pogodbe, da bo na področju zunanje in obrambne politike izhajala iz »ustavnega načela mirovne politike ter kulture miru in nenasilja«. Še pomnite tovariši?... Ups, dame in gospodje?

18 podpisnic in podpisnikov, med katerimi dva nekdanja predsednika Republike, Milan Kučan in Danilo Turk, smo  8. junija 2022, pravkar ustoličeno novo, levosredinsko Golobovo vlado, klicali k diskontinuiteti z zunanjo politiko prejšnje, Janševe, ki se je bila do ruske agresije postavila na stran zagovornikov razreševanja konflikta s čim tršim pristopom do agresorja, oziroma s sankcijami na njegov račun in z oboroževanjem ukrajinskega odpora, vse do izgona ruskega okupatorja, ne da bi skušali razumeti vzroke agresije in ob tem dali prednost ter priložnost diplomaciji.

Zamenjali sta se vladi a se diskontinuiteta ni zgodila. Na Mladiki je pooblastila in naloge Anžeta Logarja prevzela Tanja Fajon, a v slovenskem odnosu do vojne in do Ruske federacije se ni spremenilo ničesar. Ostali smo povsem zraven vernikov trde roke, ki so se dve leti kasneje, ob kadrovskih rošadah na vrhu Nata in EU, še bolj naježili.

Od 8. junija 2022 bodo kmalu mimo tri leta in pol. Kako je z vojno vemo, z odzivi nanjo s strani Zahoda tudi, Kremlja prepričali da odneha nismo, na fronti ruske sile počasi a vendarle  napredujejo, posledice v krvi, solzah in ruševinah se kopičijo. A vera EU in Nata da sta še vedno na pravi poti ostaja neomajna.

To je potrdil tudi obisk našega predsednika vlade v Nemčiji. Dokaj narazen s kanclerjem Merzom pri vprašanju Palestine, genocida  in odnosa do Izraela, povsem zlizana pri vojni v Ukrajini, odzivom na Rusijo in skupnem oboroževanju. Nič o Ukrajini brez Ukrajine in Evrope, meje se ne menjavajo s silo, dostopnost k Natu ostane, s sankcijami, oboroževanjem Ukrajine in drugimi pritiski na Moskvo kar naprej! Slej ko prej bo Putin klonil!

Gre za držo, ki bo trknilo ob besedi, ki jo bo na koncu iskanja gabaritov za sklenitev miru v Ukrajini imel ameriški predsednik Trump. Slednji dobro ve, da brez ukrajinske ozemeljske koncesije Rusiji – Krim in Donbas – ter opustitve želja Kijeva po članstvu v Natu, mirovnega dogovora ne bo.

In tudi »koaliciji voljnih«, ki bi naj s svojimi vojskami kar na ozemlju Ukrajine slednji jamčila varnost, tega koraka ne bo dovolil, ker bi pogajanja propadla. Realpolitik pač.

Ekskomuniciral Evrope seveda ne bo, a ji bo dovolil da svoje na račun Rusije in mirovnega dogovora pove le toliko da se izkašlja. Z njim se evropski zavezniki gotovo ne bodo sprli.

In kaj bo izustil takrat naš velepremier?... Če bo seveda še jahal vlado?! Zamudil sem priložnost, da bi rekel kakšno manj in se držal bolj nazaj ter se tako izognil temu, da bi se sam zapisal kot Golob med evropskimi jastrebi. In takrat vas bomo vprašali v čem je bila, v zvezi z Ukrajino, razlika z Janezom Janšo? Edina, da ste šel v Kijev za njim.

Madžarski kolega Orban je, če hočemo, vse prej kot načelen, a ve kako se tem stvarem streže, kaj je in kaj ni v nacionalnem interesu. Od samega začetka je detektiral razloge, okoliščine ter perspektive konflikta bolje kot ostali v Evropi, jasno sporočil da Madžarske v morebitni neposredni konfrontaciji z Rusko federacijo ne bo,  in se kot mirovnik prvi podal k Putinu, še pred Trumpom-2. Za zgražanja in zamere zaveznic ter Bruslja se ne meni in še vedno mirno hodi v Moskvo ter kremeljskemu vladarju sedaj ponuja celo Budimpešto za finalno fazo mirovnih pogajanj. Cenenim ruskim energentom se ne namerava odpovedati in prej kot ostali bo tudi povsem saniral dobro sosedstvo s prvo jedrsko velesilo. Pa naj me kdo prepriča, da tako početje ni prispevek k miru in varnosti v Evropi.

 

Bomo dovolili da se tuje vojske prosto šetajo po Sloveniji?

 

Vojske po Evropi po volji Bruslja, tudi brez dovoljenja članice preko katere bodo šle.

Evropska Unija se očitno pomika proti federalizaciji lastne ureditve, kar je lahko tudi prav, a ko to počne z vojskami in to v času, ko se posredno bojuje z največjo jedrsko velesilo sveta, z Rusko federacijo, s katero se sploh noče pogovarjati in z njo tvega celo neposredni spopad, se mi nekoliko naježi koža.

Za prost pretok ljudi Schengen ugaša, ker da je pretirano propusten za migrante z juga, za tanke, oklepnike, topove, vojaško opremo in vojake, pa bi ga uvedli, celo na silo. Tovrstni transporti in tranziti čez ozemlja članic bi postali možni tudi brez soglasja dotičnih držav. Le obvestili bi jih. In še prednost bi imeli pred ostalimi uporabniki prometne infrastrukture. Primer: Italija bi naložila na vlak 100 tankov, 200 topov in 5000 vojakov, ter pripravila cestni konvoj 300 oklepnikov, za pomoč Poljski pri varovanju vzhodne meje in bi izbrala smer Slovenija, Avstrija ali Madžarska, Slovaška, o terminu tranzita bi nas samo seznanila in mi bi ji bili dolžni pravočasno sprostiti transportne poti, bilo  nam to všeč ali ne.

No, kar tako ne bi šlo, nekaj korakov bi še bilo potrebnih v Bruslju. Večji premik vojaških sil ne bi bil možen brez predhodne ocene Evropske komisije o njegovi nujnosti in le na tej podlagi bi ga nato odobril Svet EU.  

Toda privoščimo si malce fanta-politike, oz. špekulacije ob našem morebitnem odhodu iz zveze Nato, recimo ko bi nas spodili z nje, ker nebogljeni, tako kot Španija, pri višanju obrambnih izdatkov na Trumpovih famoznih 5% BDP, ali ko bi se o odhodu iz nje odločili sami na referendumu, ki bi ga mirovniki uspeli iztržiti od Državnega zbora. Zagovorniki tega članstva nas strašijo s tem, da nas Nato varuje ne le pred zunanjim sovragom, seveda od Ruskega medveda najprej, ampak tudi pred notranjimi skušnjavami nekaterih mejašev po vrnitvi v toku zgodovine izgubljenih ozemelj. Madžarski bi naj dišalo Prekmurje, Avstriji Koroška, Italiji Istra, Primorska in Notranjska do nekdanje Rapalske meje. Na tako strašenje se odzivam z nasmeškom, ker že sama ideja o čem takem pomeni po mojem, da vrhunca idiotizma še nismo dosegli, a predpostavimo, da sem sam neuk ali pretirano naiven, in se tak scenariji zares zgodi. Italija bi s pretvezo vojaškega tranzita na Madžarsko in naprej, ter z odobritvijo Sveta EU, pripeljala k nam 3 krat močnejšo silo v orožju, opremi in vojaki, kot je naša, domača, se ustavila v Postojni, tam izkrcala ves transport, in razglasila nadzor nad tem delom Slovenije, kar »mirovniško«, ne da bi nihče niti strela sprožil. Morda bi ob trojnem paktu storili enako še Avstrija in Madžarska in nam bi ostal odprt le še spor DARSa s tovornjakarji za boljšo pretočnost avtocestnega križa.

Toda, brez panike, za izboljšanje vojaške mobilnosti v Evropski uniji – pravi evropski komisar za promet Cicikostas, - bo nujno najti okoli 100 milijard evrov, ker da prometna infrastruktura kakršno imamo danes še ne omogoča večjih vojaških premikov. Potrebno bo ceste in avtoceste razširiti, mostove in predore enako, podvojiti železniške zmogljivosti. Govori se o cca 500 infrastrukturnih projektov v naslednjih 5 letih. Evropska unija si je namreč zadala cilj, da mora biti do leta 2030 ustrezno obrambno pripravljena za odziv na različne grožnje.

Ob vsem tem si rečem: ekonomsko, fiskalno, politično suverenost smo že žrtvovali, bomo še ozemeljsko? Ali se bo moral spet zgoditi narod s spontanimi barikadami na cestah in tirih?

Od vojne v Ukrajini se še nismo naučili ničesar!

 

»POZIV VLADI REPUBLIKE SLOVENIJE         

Vlado Republike Slovenije pozivamo k razumnemu oblikovanju stališča do vojne v Ukrajini in k uresničevanju zaveze iz koalicijske pogodbe, da bo vlada na področju zunanje in obrambne politike izhajala iz »ustavnega načela mirovne politike ter kulture miru in nenasilja«… 

Še pomnite tovariši... ups, dame in gospodje? 18 podpisnic in podpisnikov, med katerimi dva nekdanja predsednika Republike, Milan Kučan in Danilo Turk, smo  8. junija 2022, pravkar ustoličeno novo, levosredinsko Golobovo vlado, klicali k diskontinuiteti z zunanjo politiko prejšnje, Janševe, ki se je bila do ruske agresije postavila na stran zagovornikov razreševanja konflikta s čim tršim pristopom do agresorja, oziroma s sankcijami na njegov račun in z oboroževanjem ukrajinskega odpora, vse do izgona okupatorja, oz. zmage, ne da bi skušali razumeti vzroke agresije in ob tem dali prednost ter priložnost diplomaciji.

Zamenjali sta se vladi a se diskontinuiteta žal ni zgodila. Na Mladiki je pooblastila in naloge Anžeta Logarja prevzela Tanja Fajon, a v slovenskem odnosu do vojne in do Ruske federacije se ni spremenilo ničesar. Ostali smo povsem zraven vernikov trde roke, ki so se dve leti kasneje, ob kadrovskih rošadah na vrhu Nata in EU, še bolj naježili.

Od 8. junija 2022 bodo kmalu mimo tri leta in pol. Kako je s konfliktom vemo, z odzivi nanjo s strani Zahoda tudi, naj odneha Kremlja prepričali nismo, na fronti ruske sile sicer počasi a vendarle  napredujejo, posledice v krvi, solzah in ruševinah se kopičijo. Da pa bi kdo v Bruslju in ostalih evropskih prestolnicah, razen v Budimpešti in Bratislavi, priznal, da je bila politika palice brez najmanjšega korenčka do Moskve popoln polom, niti slučajno.

In tudi pri nas doma ostaja vera v to, da delamo prav, neomajna. Celo Klemen Boštjančič, ki sem ga imel za najbolj prisebnega ministra, glede na resor, ki ga vodi – finance – je minule dni kolegom v Bruslju obljubil, brez tresoče roke, garancije pol milijarde evrov za morebitne posledice načrtovane zaplembe s strani EU zamrznjenih sredstev Ruske federacije – 120 milijard evrov – za financiranje nakupa novega orožja za Ukrajino. Finančna stroka svari pred hudimi posledicami na svetovnem finančnem trgu, ki bi jih prilastitev tujih sredstev imela. Eno je zamrznitev, oz. onemogočanje koriščenja teh depozitov če v tvojih bankah, drugo je njihova konfiskacija, kar pomeni kraja. Sama Moskva na vse to opozarja in grozi s protiukrepi. Slovenija je lahko ob Krko, ki v Rusiji posluje zelo uspešno.

Sicer bi ministra Boštjančiča vprašal, ali ima vpogled v denar domačih davkoplačevalcev, ki je doslej izpuhtel v Ukrajini, od vrednosti podarjenih tankov Ukrajini do vseh ostalih finančnih vložkov, ne da bi stanja na bojiščih spremenil? Temu dodajmo še kar nas čaka s pristankom na Trumpov ukaz o povišanju obrambnih izdatkov iz 2 na 5% BDP v naslednjih 10 letih ter izgube gospodarstva zavoljo sankciji, ki so bile sprožene proti Rusom, so se pa najbolj maščevale nam  Evropejcem samim, zlasti z odpovedovanjem cenenemu ruskemu energetskemu trgu. Ne sprejemam odgovora, da so krivi Rusi, če mi živimo slabše in bolj negotove čase. Niso napadli nas in tega, kolikor že nezakonito, niso storili brez razloga, sankcije smo si izmislili sami, vojaško pomoč Ukrajincem, ne da bi vedeli koliko bo ali ne bo učinkovala v smislu odvračanja ruskih sil od okupacije, tudi.

Vmes je v zadnjem letu posegel, v svoji drugi verziji, ameriški predsednik Donald Trump, a žal v nekem zmedenem šovu korenčka in palice, diplomacije in prisile, ki je najprej hranil upanja v mirovni dogovor s Putinom, naslednji dan pa, predvsem zavoljo pritiskov evropskih zaveznikov s za Rusijo nesprejemljivimi pogoji, to isto upanje potlačil, tako da danes se voditelja najmočnejših jedrskih velesil pogovarjata že preko napovedi o obnovitvi jedrskih poskusov.

Torej, draga Slovenija, ob izteku mandata levosredinske koalicije in vlade Roberta Goloba, kaj lahko rečeva o vojni v Ukrajini? Da si naredila vse, kar je bilo v tvojih močeh, da bi prispevala k njenemu končanju? Odgovarjam ti, da glede na stanje kakršno spremljamo, v to smer nisi naredila ničesar, še huje, sprejemala si odločitve, ki so prelivanje krvi le podaljševale.

Naj na koncu še enkrat spomnim na takratne in še danes povsem aktualne nasvete dr. Turka, da brez dialoga z Moskvo, samo s sankcijami in demonizacijo Rusov ne bo šlo, vojne se rešili ne bomo!  Sam dodajam, da zagotovo ne, ali jo bomo celo kasirali na domačih tleh, z morebitnim vnovičnem prihodom na oblast Janeza Janše.

 

Ko razumeš zakaj je izraelska najbolj osovražena vojska na svetu

 

NO OTHER LAND (NI DRUGE DEŽELE)

 

Ogledal sem si ga, pred dnevi, na RAI3. Podoživel usode trpečih in trpel z njimi, ker ni bilo v uri in 36 minut trajanja, sekunde umetno ustvarjene scene. Si ni zastonj zaslužil letošnjega Oskarja. Med dokumentarci.

Močan palestinsko-izraelski dokument, ki prikazuje kako se Izrael vede do Palestincev v Zahodnem bregu, ob sprotnem in samovoljnem razglašanju vojaškega območja ter rušenju domov na prostoru več kot stoletnih palestinskih vaseh, zato da prisili tamkajšnje prebivalce k odhodu in omogoči judovskim kolonom lažjo polastitev ozemlja in gradnjo novih naselbin. Teh istih, ki jih Združeni Narodi prepovedujejo ker nezakonite že skoraj 60 let, a se Izrael na to prepoved ves čas požvižga. Ob permanentni podpori ZDA, vsakršne njihove administracije,  so zanj resolucije sicer trši toaletni papir.  

Dogaja se na območju Masafer Yatte, ki je skupek dvajsetih vasic na južni meji Zahodnega brega. V tej skupnosti, ki temelji na kmetijski ekonomiji, predvsem na kozjereji, so nekatere vasi tako stare, da še vedno ohranjajo bližnje jame v bivalni kondiciji, kamor se zatekajo družine, ko jim vladni buldožerji ob zaščiti vojske uničujejo domove.

Glavni protagonist in snemalec dogajanj je Basel Andre, domačin, rojen 1996 leta. Njegov prvi spomin, še kot otrok, je aretacija očeta, ko je protestiral proti razlastitvam, ki jih je zahtevala in že takrat izvajala država Izrael, s sklicevanjem na pravico do uporabe ozemlja za vojaško vadbišče.

Prepotenco in nasilje, ki se ju je pri tem država posluževala, tako vojska kot oboroženi koloni, so Basel in drugi začeli sami snemati, s tveganjem lastnega življenja. Da bi preostalemu svetu s temi pretresljivimi in nedvoumnimi videoposnetki pokazali nepravičnost in zatiranje, ki ju še vedno trpijo Palestinci. Tudi Yuval Abraham, izraelski novinar in Baselov prijatelj, piše o rušenju, v upanju, da bo pritegnil pozornost domače in tuje javnosti.

Film »No Other Land« je posnel kolektiv štirih režiserjev: poleg že omenjena Basel Adra in Yuval Abraham, še Palestinec Hamdam Ballal, prijatelj Basela, in Rachel Szor, izraelska režiserka. Snemanje je potekalo med poletjem 2019 in oktobrom 2023. Zaključili so ga tik pred napadom Hamasa 7.oktobra, in posledično izraelsko reakcijo, katere katastrofalne učinke svet  spremlja v živo še danes. Delo je impresivno, doslej še neviden repertoar represivnih ukrepov proti nemočni a ponosni skupnosti, ki vendar najde pogum in načine, da se upre, obnovi porušeno in ne reagira z nasiljem. Prerivanj in Aretaciji je v filmu veliko, nasilja vojakov in kolonov nad neoboroženimi Palestinci, teptanje njihovih osnovnih pravic in človekovega dostojanstva še več, tudi nekaj streljanja nad njimi, z enim protestnikom ubitim in drugim pohabljenim. A so tudi prizori ubogih otrok, enkrat razjokani, drugič nasmejani in igrivi, ki morajo na hitro pobrati zvezke, peresa in torbe, ter z učitelji odnesti mize in stole, ker prihaja bager ki jim bo šolo sesul.

Predstavljajmo si, ko bi Basel Andre uspel posneti nadaljevanje, tako na Zahodnem bregu kot predvsem v Gazi, govorim seveda o detajlih, kajti genocid se tako in tako brezsramno izvaja v očeh sveta. In se vprašajmo, od kod podstat terorizma – obup, bes in sovraštvo - , ko že preprosti, 1000 km in več oddaljen od tistega teatra krvi in solza, TV gledalec ali gledalka, ki se ima za človeka in ima tudi Palestinca za sočloveka, ne more ne zasovražiti izraelskega vojaka, policista, uradnika, da ne govorim o oboroženem judovskem kolonu, ki se vedejo kot nacisti in fašisti nad podrejenimi ljudstvi med drugo svetovno vojno.

Ogled dokumentarca zelo priporočam!

Naj bo Zakon skladen z Ustavo ali obratno?

 

Čas za novo družbeno pogodbo – 2

 

»Ko se pojavi dr. Damir Črnčec kot kolumnist, ki bi spreminjal ustavo, se mi vžigajo vse rdeče lučke«. Tako nek prijatelj, ki enako kot jaz skrbno spremlja dogajanja doma in onstran meja ter se promptno odzove, ko mu kaj zasmrdi, ko začuti da ne korakamo v pravo smer.

In naj priznam, da mi v zadnjih treh letih in pol, tudi meni rdeče luči zagorijo kar pogosto. Ne da prej niso, obratno… gorele so ves čas, a po nastopu Golobove vlade sem računal na pogostejše zelene luči.

Prve rdeče so se mi prikazale, ko sem začutil da do vojne v Ukrajini ne bo nič drugače kot je bilo pod Janševo vlado – popolna kontinuiteta in podrejenost bruseljskim uradnikom. Nato so nekaj časa gorele še pri zmedenem odnosu do masakra, ki se ga je šel Izrael nad Palestinci v Gazi, kak zeleni utrip, končno, ko smo uvideli da smo bili priče genocidu in o tem spregovorili na glas ter priznali Palestinsko državo, v nadaljevanju pa si kaj več v Bruslju spet upali nismo, recimo pogojevanja sodelovanja pri sankcijah proti Rusiji s sprožitvijo enakovrednih še proti Netanyahujevem režimu, in čepimo danes nekje v temi ali kvečjemu s kako prižgano rumeno luč.

Toda vrnimo se k ideji dr. Črnčeca o novi družbeni pogodbi. Ker v svoji kolumni iz 12.11.2025 ne pove nič oprijemljivega o tem kaj naj bi nova družbena pogodba v obliki Ustave vsebovala in ker je Črnčeceva politična preteklost znana, kličem tudi jaz: stop, ustavimo konje, tako kot pozivajo vlado že pri zame neprimerno poimenovanem Šutarjevem zakonu, Glas ljudstva, Inštitut za kriminologijo, Pravni center za varstvo človekovih pravic in okolja ter posamezni pravni in varnostni strokovnjaki. Ne pozabimo na pomisleke in rezerviranost same predsednice Republike.

Nekdanji direktor SOVE, svoj čas med militantnejšimi podporniki Janeza Janše in agitatorji agende SDSa, nato skesanec in državni sekretar na Ministrstvu za obrambo Golobove vlade, sedaj glavni nadzornik novoustanovljenega Obrambnega holdinga, govori o drugačni implementaciji 65. člena Ustave, ki pravi, da »Položaj in posebne pravice romske skupnosti, ki živi v Sloveniji, ureja zakon«, in nas nato poduči o tem da imamo »Vsi državljani človekove pravice in temeljne svoboščine.«, da so »Naše individualne, osebne omejene s tem, ko začnemo posegati v pravice drugih«, da je »Varnost temeljna podstat skupnega sobivanja« in da je naloga države, da nam »vsem zagotovi enake stopnje varnosti«. Temu bi sam rekel da odkriva toplo vodo. To vsi vemo že iz osnovne šole, g. Črnčec. Ne razumem pa na kaj ciljate ko pišete o drugačni implementaciji 65.člena ustave?! Že tako in tako je urejanje položaja Romov prepuščeno zakonu, ki pa ni oni, izjemno restriktiven do človekovih pravic, ki ga sedaj vlada vsiljuje Državnemu zboru. »Šutarjev«. Slednji bo veljal za vse državljanke in državljane. Če pa imate v mislih, podrobnejšo ureditev položaja in pravic Romov po vzoru avtohtonih Italijanov in Madžarov, pa si vzemimo čas in z romsko skupnostjo poiščimo zanjo in širšim družbenim okoljem, zlasti tam, kjer živijo, najbolj primerne rešitve.

Pri tem vas smem vprašati od kod položaj in pravice, tudi iz naslova pozitivne diskriminacije kot je, na primer, dvojna volilna pravica, ki ga uživamo pripadniki italijanske in madžarske narodnosti? Da se ne boste matral z iskanjem informaciji ali celo osmešil z odgovorom, da po zaslugi Demosove vlade 1992 leta, naj vam povem, da nas vsebinsko ščitijo že od Ustave SFRJ in SRS iz leta 1974, za snovanje katerih je imel največjo zaslugo Edvard Kardelj. Toliko za enkrat.

 

Romi prestrašili Goloba

 

Dan reformacije je praznik duha, razuma in napredka, kaj pa ostali dnevi?

No, tako ga je okronala predsednica Republike, Nataša Pirc Musar, v svoji petkovi priložnostni poslanici. Praznujemo ga že 33 let 31.oktobra in se z njim lahko pohvalimo kot ena redkih članic Evropske unije, če ne že kar edina,  ki ga je povzdignila na raven dela prostih državnih praznikov. Tudi zato, ker ima pri nas še dodaten in poseben pomen. Ker z njim častimo spomin tudi na glavnega protagonista slovenske reformacije Primoža Trubarja, beležimo z izidom njegovih prvih dveh v slovenščini napisanih knjig, Katekizma in Abecednika, formalno rojstvo slovenske pisane besede, oz. slovenskega knjižnega jezika. Kaj pa pomeni jezik za nek narod je vsakomur jasno. Brez jezika tudi naroda ni.

Toda vrnimo se k lepim besedam predsednice… praznik duha, razuma in napredka, ki pa so letos lahko le pobožna želja, spodbuda, poziv k temu, da ostanemo na površju civilizacijskih družbenih dosežkov. Časi, ki jih živimo, nas v zvezi s tem, ne navdajajo, vsaj mene ne, z optimizmom in ponosom. Sam pretiranega razuma ne vidim, recimo, v spoprijemanju vlade z reševanjem vojne v Ukrajini, prej obratno, ker z vztrajnim zavračanjem dialoga z Rusko federacijo, složno z večino članic EU in Nata, se od miru vse bolj oddaljujemo in se bližamo še hujšemu, za Evropo in svet lahko usodnemu spopadu. Ter da ravnamo razumno, celo napredno pri odzivanju na tragično smrt priljubljenega Novomeščana zaradi opitih romskih nasilnežev, mi gre težko iz ust. Vso sočutje svojcem in prijateljem preminulega, a tako kot za vsakogar, ki podleže človekovemu nasilju. Črna kronika je polna tovrstnih tragediji, je pa res, da povzročitelji tokratne pripadajo etnični skupini, ki zavoljo svoje zgodovine, svoje kulture, svojih običajev, se z družbenim okoljem s katerim sobiva težko poistoveti in posledično pristane na njegovem robu, kjer se nasilje hitreje rojeva.

No, znova k razumu. Težko je ugovarjati vladi, ko na območja oslabljene varnosti napotuje okrepljene policijske sile, a ko napove še poseben interventni zakon, ne da bi prej detektirala učinkovitost obstoječe zakonodaje, na kar jo poziva, poleg predsednica republike, sama stroka, in celo razmišlja o napotitvi vojske v podporo policiji, povejmo na glas:  »Absolutno nesorazmerno, nerazumno ustvarjanje izrednega, skorajda vojnega stanja!«… kot da bi se nalezli Trumpove manije z nacionalno gardo. In če nam to povesta še Logar in Grošelj, pol je vlada zašla.

Sicer to kar me pri vsej novomeški zgodbi najbolj moti je, da je le en del politike prevzel zanjo »objektivno odgovornost«. Kje pa ona lokalnih odločevalcev?... župana Novega Mesta in ostalih kolegov na Dolenjskem, ki se soočajo in pritožujejo nad nasilnimi in drugimi do širše skupnosti in občih družbenih norm vprašljivimi vedenji pripadnikov romske manjšine v njihovih občinah?

V Kopru nimamo romske skupnosti, smo pa vseeno rasno, narodnostno, jezikovno, svetovnonazorsko, versko in politično izjemno pisana druščina, ki se relativno dobro drži pravil medsebojnega spoštovanja ter proaktivnega sobivanja, a ta pravila je bilo zlasti v času razpada SFRJ in osamosvojitvene vojne  treba varovati in implementirati, da ni prišlo do resnih odstopanj, ali celo incidentov med pripadniki narodov in narodnosti, ki so se v ostalih delih razpadajoče skupne države bojevali in se vzajemno pobijali. Bil sem tudi sam na čelu občine, 7 let, in vem kaj ta položaj pomeni in terja!

Verjamem, da z Romi ni lahko. Je pa prav zato potrebno več dialoga z njimi, več naporov večine, zlasti lokalnih oblasti, več socializacijske veščine. Če jim je v Prekmurju ratalo, in slišim o uspešnem sobivanju tudi v Črnomlju in Semiču, pri čemer osrednja, državna oblast ne vem, da bi ravnala drugače kot v Novem Mestu, Kočevju, Metliki itd… in tudi zakonodaja je povsem ista, sprašujmo se kje tičijo razlogi, da do takega dogovora o znosnem sobivanju večine s to skupnostjo v tem okolju ne pride? Naj sklenem z vprašanjem: Koliko je bilo obiskov dolenjskih županov h kolegom iz Prekmurja s ciljem spoznavanja dobre prakse? In če, kolikokrat so bili povabljeni zraven predstavniki romske skupnosti?

 

Z Romi se treba pogovarjati dlje

 

https://www.dnevnik.si/mnenja/odprta-stran/dvojna-merila-ko-steje-koga-ubijejo-2762519/

Dvojna merila: ko šteje, koga ubijejo – 2

Podnaslov: prevzemanje odgovornosti.

No, najprej moje globoko strinjanje z mnenjem Polone Jamnik v četrtkovem (današnjem) Dnevniku o tem, kar je sledilo v Novem mestu in celi državi po pretepu in smrti domačina s strani skupine Romov, smrt ki je zame vsakič tragična, ko jo povzroči, četudi nehote, človekovo nasilno vedenje. Bile so že tovrstne tragedije – preberimo časopisne strani črne kronike – in še bodo, pa naj vlada sprejme kakršne koli do posameznikov in skupin restriktivne ukrepe, ki naj bi zajezili nasilje in kriminal. Z večjimi pooblastili policiji, bo le ta postala, hočeš nočeš, bolj nasilna, pa spet bo kdo obležal ali jo drugače skupil. Res je, več policistov in policistk na cesti, več občutka varnosti, a obenem več potencialne represije, pa ne krivim pripadnice in pripadnike policije, ki se v dobri veri trudijo izvajati prej preventivo kot kurativo, oz. represijo. A pazimo, ob tem tudi sam občutek varnosti utegne biti varljiv. Ko vidim situacijo ali sredino z večjim številom uniformirancev in uniformirank kot običajno, se mi prej zazdi, da me obdaja nevarnost, kot varnost in takoj pomislim, kaj ko bi si nabavil orožje, da si bom domnevno varnost zagotovil sam? Za vsak slučaj?!  

Toda preidimo k dvojnim merilom, ki jih Jamnikova očita sistemu, javnosti, medijem in predvsem politiki pri odzivanju do posamičnih zgodb, ki jih generira nasilje. Doslednost, načelnost, enaki standardi, pravičnost… so vse bolj redko blago, tako doma, v našem mikrokozmosu, kot širše, v mednarodnem prostoru – glej odnos Zahoda do vojne v Ukrajini in do genocida v Palestini. V prvem primeru agresorja kaznujemo, demoniziramo in zavračamo na vse možne načine, v drugem z njim še vedno prijateljujemo in mu celo omogočamo, da z zavržno politiko in dejanji nadaljuje. Govorim o Zahodu kot takem, ne o Sloveniji, ki je vendarle pokazala pri tem nekaj več načelnosti. A to kar me pri vsej novomeški zgodbi najbolj moti – svojcem umrlega Novomeščana izrekam tudi sam najgloblje sočutje – je, da je le en del politike prevzel »objektivno odgovornost« za nasilno ravnanje skupine Romov, ki se je znesla nad gospodom Šutarjem in mu prizadejala smrt. Kje je »objektivna odgovornost« lokalnih odločevalcev?... župana Novega Mesta in ostalih kolegov na Dolenjskem, ki se soočajo in pritožujejo nad nasilnimi in drugimi do širše skupnosti in občih družbenih norm vprašljivimi vedenji pripadnikov romske manjšine v njihovih občinah? Sam sem bil župan in vem kaj ta položaj pomeni, kaj prinaša in kaj terja. Ni lahek, drži te okleščenega v vlogi strelovoda, a daje ti tudi moč, da ukrepaš. V Kopru nimamo romske skupnosti, smo pa vseeno rasno, narodnostno, jezikovno, svetovnonazorsko, versko in politično izjemno pisana druščina, ki se relativno dobro drži pravil medsebojnega spoštovanja ter proaktivnega sobivanja, a ta pravila je bilo zlasti v času razpada SFRJ in osamosvojitvene vojne treba varovati in implementirati, da ni prišlo do resnih odstopanj, ali celo incidentov med pripadniki narodov in narodnosti, ki so se v ostalih delih do takrat še skupne države bojevali in se pobijali. In sam pripadam neki narodnostni manjšini, ki je tudi doživela in utrpela pritiske in stigme večine. No, zelo daleč nazaj… po 2. svetovni vojni, oz. osvoboditvi, a kar dolga leta, tam do sredine 60 tih. Veliko naporov je bilo potrebno vložiti v razorožitev in utišanje nacionalizmov in v enakopravni sprejem v širšo družbeno skupnost.

Verjamem, da z Romi ni lahko, že zavoljo njihove nomadske zgodovine in kulture, ki vse prej kot pomagata pri integraciji in zlivanjem z okoljem naselitve. A je zato potrebno več dialoga, več naporov večine, zlasti lokalne oblasti, s to skupnostjo. Če jim je v Prekmurju dokaj uspelo, pri čemer osrednja, državna oblast ne vem, da bi ravnala drugače kot na Dolenjskem in tudi zakonodaja je povsem ista, sprašujmo se kje tičijo razlogi, da do takega dogovora o znosnem sobivanju večine z Romi v tem okolju ne pride? Da župan Novega Mesta Gregor Macedoni kliče na pomoč državo, ker mu sam ne uspeva obvladovati stanja varnosti v svoji občini, še razumem, ne pa da vso odgovornost za to skuša zvaliti na državo samo, z organizacijo celo protestnih zborovanj zoper njo. Naj sklenem z vprašanjem: Koliko je bilo obiskov dolenjskih županov h kolegom iz Prekmurja s ciljem spoznavanja dobre prakse? In če, kolikokrat so bili povabljeni zraven predstavniki romske skupnosti?

Mussolini ostaja častni občan Kopra

 

Antifašizem v defenzivi, tudi v Kopru

 

18. septembra ameriški predsednik Donald Trump razglasi domače antifašiste, združene v gibanju Antifa, za teroriste.

Da bi storili enako razmišljajo tudi v nekaterih evropskih državah in v desnem delu Evropskega parlamenta. Med najbolj aktivnimi pri tem, slovenski poslancev, SDSov Branko Grims.

Že leto dni je v Italiji fašistični pozdrav znova dovoljen, kar bo moč videti kmalu, 26. oktobra, v Predappiu, v Romanji, rojstnem kraju Benita Mussolinija, ob 103. obletnici pohoda na Rim, ki je oznanil začetek fašističnega dvajsetletja.

Julijska brutalna racija policije na Peršmanovi domačiji na avstrijskem Koroškem ni bila uperjena proti slovenski manjšini, temveč proti antifašističnemu taboru – jo opravičujejo na avstrijskem notranjem ministrstvu.

Vse pogosteje videvamo tudi pri nas doma mazaške kljukaste križe in oskrunitve spomenikov antifašizma ter NOB.

Priznajmo si, da je antifašizem kot človekova in politična drža ter gibanje nad katerim se je po 2. svetovni vojni, po zmagi nad fašizmom in nacizmom, rodila demokratična Evropa, na udaru, v defenzivi. V vzponu je skrajna desnica, fašistoidna razmišljanja in obnašanja so že del vsakodnevne politike širom Evrope in še čez. Na čelu tega pohoda, ne sam na Rim, kar na svet, Trumpova ideologija.

Tu pa tam se mu bolj ozaveščeni krogi skušajo upreti, kot na primer svetnica Sartorijeva iz neke leve furlanske liste iz Gorice, ki je lani novembra, po razkritju, da je bil Benito Mussolini še vedno častni občan mesta, predlagala kolegicam in kolegom odvzem  tega naziva, a večina jo je zavrnila in obdržala Duceja na seznamu goriških eminenc. To je sprožilo ogorčenje zamejskih Slovencev in antifašistov ter enako pri nas, vse do državnega vrha, še posebej ker ob bližajočem se letu Evropske prestolnice kulture med Gorico in Novo Gorico. Zunanje ministrstvo je obsodilo poskuse relativizacije zgodovinskih dejstev in njihove zlorabe. SDjev evroposlanec Matjaž Nemec je terjal ukrepanje goriškega župana Rodolfa Ziberne. Za gibanje Svoboda  nepojmljivo kar so odločili goriški svetnice in svetniki. “Če želimo v evropskem prostoru ohraniti svobodo in demokracijo, je nujno, da se odločno upremo vsakršnemu poveličevanju fašizma in nacizma, relativizaciji teh zločinskih ideologij in rehabilitaciji njihovih idejnih vodij,” so zapisali v izjavi za javnost.

A skoraj sočasno se je razkrilo da je bil Benito Mussolini imenovan za častnega meščana tudi v Piranu in Kopru. Leta 1924. Nadaljnjih poizvedovanjih po arhivih ni bilo, a domneva se lahko, da so mu bili podelili ta naslov, seveda bolj po ukazu prefektov, v vseh slovenskih in istrskih občinah v tistem času še pod Kraljevino Italije. In eni od koprskih svetnic, Jadranki Šturm Kocijan, iz Socialnih demokratov, se je zazdelo samoumevno, da bi se tega nečastnega občana veljalo rešiti, s preklicem dodeljenega naziva. A glej ga zlomka, koprski mestni svet je, čeprav le za en sam glas, ravnal tako kot goriški lani. Podanega predloga ni sprejel. Bil je proti tudi sam župan Aleš Bržan. Pojasnilo, ne dobesedno a vsebinsko: »Mussolini ni naš častni občan, ker je MO Koper nastala na novo, po vojni in v drugi državi in delat s tega cirkus je le brezvezno dvigovanje prahu. Namesto, da bi se povezovali se znova delimo«. In Svoboda, ki je tako odločno odreagirala na Gorico? »Nič več kot populistična gesta, ker nima pravnih posledic in ker so obdobja fašističnih dekretov že zgodovinsko zaključena« - tako v njenem imenu podžupanja Mateja Hrvatin Kozlovič. A po mojem najbolj presenetljivo, stališče predsednika Zveze združenj borcev za vrednote NOB, Marjana Križmana, da oblast, ki je nastopila po letu 1945, nikakor ni bila pravni naslednik italijanske države, zato tudi sam ne vidi smisla v takšni razpravi. 

Vsem tem gospodom, z županom vred, gre povedati naslednje: Kakršno koli priznanje za zasluge komurkoli je po svojem neke vrste spomenik,  tako kot spominska plošča ali večja skulptura, inštalacija ali spominski kompleks. Enak pomen imajo poimenovanja ulic, trgov, ustanov. Z spremembo meja in režimov spomeniki ostanejo vse dotlej, dokler niso odstranjeni, bodisi spoštljivo, bodisi z gnusom. In tako kot se mesto Koper kita s svojimi velikimi občani iz tisoč petsto letne zgodovine, od prvega škofa, Sv. Nazarija dalje, preko Vergerijevih, Pier Paolo mladi in stari, razsvetljenca Gian Rinalda Carlija, slikarja Vittore Carpaccia, kartografa Pietra Coppa, zdravnika Santoria Santoria, glasbenika Antonia Tarsie, škofa Paola Nardinija, pravnika in publicista Carla Combija in še in še bi jih lahko našteli, enako ohranja, bodi nam to všeč ali ne, svoje častne meščane, med katere žal tudi Benita Mussolinija.

Zgodovini daš lahko novo razvojno smer, je pa ne moreš izbrisati.

 

Nato na poti k večji SMRTONOSNOSTI...

 

Ustave ni več, Ustave ni več, gre za Nato…

 

124. člen Ustave RS

(obramba države)

3. odstavek: »Pri zagotavljanju varnosti izhaja država predvsem iz mirovne politike ter kulture miru in nenasilja.«

Naši poslanke in poslanci, naši ministrice in ministri, naš premier in predsednica države so na to, ko so nastopili mandat, prisegli. A obenem, vsaj nekateri izvoljenci ljudstva ter predsednik vlade in ministra za zunanje in evropske zadeve ter za obrambo ploskajo generalnemu sekretarju zveze Nato, Marku Rutteju, ko v Ljubljani, na parlamentarni skupščini zavezništva označi njen nedavni vrh v Haagu za zgodovinskega, ker da »so bile tam sprejete pomembne odločitve, ki bodo okrepile Nato, ga naredile bolj poštenega in bolj smrtonosnega«. Zazna kdo kako različico, oz. diskrepanco med zavzemanjem za mirovno politiko ter kulturo miru in nenasilja, in sočasnem priseganjem organizaciji, ki želi postati vse bolj SMRTONOSNA? No, tudi poštena – pravi Rutte – a mi ni jasno kaj to pomeni? Da je danes goljufiva?

Ko prebiram poročanja s te skupščine in seveda govor Rutteja ter ostalih pomembnežev, vidim eno samo apologijo Nata, ki da z višanjem obrambnih izdatkov na 3,5 BDPja lahko zagotovi varnost Atlantiku, Arktiki, Evropi, pa tudi ZDA. Kaj pa Antarktiki, Rutte? A ne sodi k Altantiku, tako kot Arktika? No, zgodi se, da tile gospodje na kaj pozabijo. Sicer ne vem na osnovi česa bi naj bil Nato poklican braniti Arktiko in tudi atlantski ocean, glede na to da ne pripadata nikomur?! Razen teritorialnih voda obalnih držav, ostale so mednarodne vode, kamor neovirano, skladno s pravili pomorskega prava, plujejo ladje vseh držav sveta.

Dokaj nebogljen, v odnosu do uvodoma omenjenega člena Ustave, tudi naš premier Robert Golob. Niti z besedo se ni potrudil popraviti Rutteja, oz. se od njega distancirati, pri njegovem invociranju večje smrtonosnosti zavezništva. Besede so pomembne – g. premier! Smrtonosnost = zmožnost povzročiti smrt, nositi smrt, prizadejati smrt. A smo zato v Natu? Da sejemo smrt? Lepo, ubogljivo, kot naložbo v kolektivno varnost zavezništva je navedel nadaljnjo podporo Ukrajini v boju proti ruski agresiji in spomnil na pobudo PURL, prek katerega evropske članice Nata in Kanada financirajo dobavo ameriškega orožja in druge vojaške opreme Kijevu. Vlada se je z namero o pridružitvi Slovenije tej pobudi že seznanila, je prisotne obvestil Golob, ter obenem k pridružitvi pozval še ostale članice zavezništva. Znova mi med najbolj odločnimi podporniki nadaljevanja vojne, kajti samo oboroževanje Ukrajine je ne bo ustavila, obratno – več in bolj smrtonosnega orožja bomo dajali Ukrajincem, bolj smrtonosni bodo odzivi Rusije, lahko do skrajnosti, oziroma do uporabe najbolj smrtonosnega in lahko dokončnega - in znova zamujena priložnost, da bi članice in vodstvo Nata vendarle opomnil, da brez dialoga z Moskvo ne bo šlo, ne bo pogajanj, ne bo miru, ne bo prihodnosti. Je osebno ne vidim z evropskim zidom, podobnem kitajskemu, od Barentsovega do Črnega morja.

A se vam res zdi, g.  premier, da bodo Nato, EU in Trump pokorili Putina? Nikoli pomislil na to, da 3 leta in pol te politike stanja na fronti in sicer niso v ničemer izboljšala in da bi zato kazalo pristopiti k drugačnim potezam? Da so občasna pozivanja dr. Danila Turka in mnogih častitljivih imen domačega in tujega mirovništva morda bolj razumna? Errare human est, sed perseverare diabolicum. In vi z vašimi kolegi v EU in Nato vztrajate pri tej zmoti, kar je hudičevo slabo početje!

Na festivalu miru, ki je potekal v soboto na Kongresnem trgu v Ljubljani, tudi kot antipod parlamentarni Natovi skupščini na Razstavišču, smo videli predsednico Državnega zbora, Urško Klakočar Župančič, in to v aktivni vlogi bralke imen pobitih palestinskih otrok v Gazi. Pokazala je pogum, sočutje, razum. Kje pa ste bili vi, g. premier? Doma, bral 124.člen Ustave in ga skušal razumeti?

 

Še vedno spimo!

 

SI-ALARM. Kdaj nenapovedano?

Ko bo prepozno, pripisati vso krivdo Rusiji bo brez smisla!

 

V soboto 27. septembra, točno ob 12h,  smo več ali manj uspešno, poizkusili SI-Alarm. Ena gospa je priznala da se je nekoliko prestrašila. Pač ni tako tesno sledila napovedim, ki so krožile v medijih že nekaj časa, da se bo to zgodilo in jo je alarm presenetil ter vznemiril. Ker je eden od operaterjev - A1, zatajil, in torej vsi mobilniki ob 12h niso zapiskali in vibrirali, bodo vajo, vedi kdaj, ponovili, a nas bodo nanjo znova pripravili. Kaj pa če se nam SI-Alarm oglasi nenapovedano, ponoči ali ko smo v službi ali doma, ali na kaki poti? In vremenske napovedi so lepe, obetavne? Na kaj bomo pomislili najprej? Jaz osebno, bom odkrit, na to, da se je začelo. Kaj? Jah, zadnjih sto metrov, ali po Doomsey Clocku, zadnjih 10-15 sekund do konca. »Pa ne pretiravaj« – mi boste mnogi odgovorili – »Kaj paničariš, sprožilo se je po vsej verjetnosti pomotoma…«. Bomo pa vsi takoj prižgali TV ali radio, da bi izvedeli za razlog nenapovedanega SOSa.

Gospe in gospodje, tako kot nam podnebje servira temperaturne rekorde in vse bolj ekstremne vremenske izbruhe, enako vojna v Ukrajini in vse bolj neposredna vpletenost Zahoda in zlasti Evrope v njej eskalirata dan za dnem v situacije, ki nas oddaljujejo od rešitve konflikta in bližajo lahko usodnemu incidentu. Nato  grozi, da bo sestrelilo vsako rusko letalo, ki bo vstopilo v zračni prostor katerekoli članice zavezništva. Moskva odgovarja, da bo to razumljeno kot vojno dejanje in da bo odgovor takojšen in silovit. Nevarnost tiči v tem, da so meje zračnih koridorjev mnogokdaj ne povsem oz. do potankosti razvidne v instrumentih pilotske kabine, da slednji včasih odpovedo in da se prekoračitve mej dogajajo. Praviloma se vse reši tako, da je prekoračitelj opozorjen in pozvan naj se vrne v svoje nebo, ali je v bolj skrajnem primeru, letalo zaseženo in pospremljeno na gostujoči pristan. Govorimo a letalnikih s posadkami, o bombnikih, lovcih, izvidniških letal itd.

A zaenkrat smo pri dronih, ki jih Evropa že videva povsod na svojem nebu. Doma ju imam dva manjša, s kamero, ki lahko preletijo celotno vas in bi bila vidna celo iz 10 km oddaljenega mesta, ko bi z utripajočimi lučmi letela ponoči. Ob taki dronohisteriji se ju ne upam uporabiti niti za pregled domače strehe, da bi preveril ali je zadnja nevihta kaj poškodovala ali premaknila sončne kolektorje. Začelo se je s skupino teh brezpilotnikov na poljskem nebu. Bili so pripisani Rusiji, ki naj bi z njimi preverjala odzivni čas Nata pred tovrstnimi vdori. Kak teden kasneje je italijanska obveščevalna služba razkrila, da so bili droni res ruski a preusmerjeni nad Poljsko s strani Ukrajincev, z motenjem GPS signala. Eden naj bi celo zadel neko stanovanjsko hišo,  na katero pa je bila končala ukrajinska protizračna raketa. O tem incidentu je Moskva takoj zavrnila vsakršno odgovornost in povabila Varšavo k pogovorom in skupni preiskavi. A odziva ni bilo. Zakaj? Z Rusijo se Evropa več ne pogovarja, razen če se z njo Trump in hoče biti zraven. Neposrednega dialoga noče, pa je ja, le ta predpogoj vsakršnih pogajanj, ki naj bi vodila k prekinitvi spopadov. In ker stikov ni, Putin sporoča da jim ne preostane drugega kot nadaljevati s »Posebno operacijo«, ki postaja vse silovitejša.

Pa se sprašujem, ali se bo kdo v Bruslju, ali vsaj pri nas doma, pri čemer pomislim predvsem na predsednico Republike, na premiera, na zunanjo ministrico, zbudil in sledil kar državnemu vrhu tu pa tam sporoča dr. Danilo Turk, da brez dialoga, samo s sankcijami in demoniziranjem Rusov, ne bo šlo. Glas modrosti in razuma bivšega predsednika države, svetovalca za politične zadeve generalnega sekretarja OZN, ko je bil na tem položaju Kofi Anan,  ter predavatelja mednarodnega prava in diplomatskih veščin sirom sveta, s katerim soglašamo mirovniki, med nami mnoga znana in cenjena imena akademskega, znanstvenega, ekonomskega, diplomatskega in kulturnega sveta. Sledimo razumu, odprimo dialog z Moskvo dokler je še čas! Da ne bo kak preživeli zgodovinar zapisal jutri, da se je človeštvo pokončalo, ker se ni hotelo pogovarjati.

Tika taka, gospe in gospodje. Vsak trenutek se lahko zgodi najhuje. Bojna letala Nata so v zraku. Ruska tudi.

 

Trumpov stand up

 

Trump v palači OZN kot Frendo v koruznem polju.

Grozljivka. Govorim o nedavni filmski uspešnici »Clown in a Cornfield«. Minuli torek – pa zapišimo še datum, ker gre za zgodovinski dogodek: 23. september 2025 - nekaj podobnega v Palači združenih narodov v New Yorku. Performance ameriškega predsednika Donalda Trumpa na odru generalne skupščine, 80., pred avditorjem sveta. Navajeni že vsega v turbulentnem in vročem času, ki ga živimo, tudi ekstravagance in nepredvidljivosti nepremičninskega mogotca, ki že kmalu leto dni poveljuje prvi velesili planeta, zbrani državniki in njihovi spremljevalci, vsaj večina od njih, niso mogli skriti začudenosti, celo osuplosti, ter nejevolje nad tem kar so poslušali in slišali iz njegovih ust  v več kot enournem nastopu. Sam ga ocenjujem, kolikor mi je bilo dano videti, slišati in razbrati iz medijev,  za vrhunsko, najboljšo stand up predstavo doslej Melanjinega moža. Ni ga igralca, humorista, satirika, imitatorja, ki bi jo izvedel bolje. Izraelski premier in iztrebljevalec Palestinec Netanyahu ga je nedaleč nazaj predlagal za Nobelovca za mir, jaz bi ga za Oskarja za najboljšo tragikomedijo, povzeto po resničnem dejanju, ki bi ji lahko nadeli naslov »Dan, ko se je stresel svet!«

Stand up torej, le da nastop ni bi namenjen zabavi in smehu, ampak discipliniranju in ustrahovanju tistega dela sveta, ki se mu nekako upira, ki ne sledi Trumpovi viziji prihodnosti. Da, mislil je, Donald, povsem resno, ne zavedajoč se, da se obnaša kot strašljivi Frendo, a tudi če se je, si je mislil in dal vsem vedeti: »Kaj pa mi morete?!« v duhu ene izjave na začetku mandata, ki jo ne bom nikoli pozabil, »Delam lahko kar hočem!«.

Dovolil si je celo okregat svetovno organizacijo, ker da mu ne pomaga reševati svetovnih problemov. »Končal sem sedem vojn v le sedmih mesecih, ne da bi mi nihče iz OZN ponudil pomoč« se je  potožil in obenem pohvalil, pri čemer je med drugim omenil ono med Kosovom in Srbijo, ki je bila formalno rešena že 17 let preden bi prvič prestopil prag Bele Hiše. A očitek Združenim narodom s strani prvega moža velesile, ki se je največkrat v zgodovini organizacije v Varnostnem svetu poslužila veta in mu tako onemogočila ukrepanje, da bi zaščitila svoje ter interese prijateljev, je paradoks par excellence. Česa takega si lahko privošči le Donald Trump. Priznanja Palestine, ki se kar vrstijo, je označil za najlepše darilo Hamasu ter s tem močno oklofutal najbolj zveste zahodne zaveznike: Kanado, Francijo, Združeno Kraljestvo, Avstralijo in druge. Za vojno v Ukrajini, ki naj bi jo rešil v 24 urah, pa je pozval Evropo k okrepitvi sankciji proti Rusiji in k prekinitvi kupovanja ruskih energentov, pri čemer je doživel seveda odobravanje vodilnih v Bruslju, češ »Spet je z nami« - kot se je veselila, poleg ukrajinskega predsednika Zelenskega, visoka predstavnica EU za zunanjo in varnostno politiko, Kaja Kallas.

A je bil zame najbolj zaskrbljujoč in kar strašljiv del govora oni, ki ga je namenil podnebju. Vedeli smo kaj si misli o tem, o prvem izstopu iz Pariškega podnebnega sporazuma že 2020, kateremu se je bila Bidnova administracija takoj vrnila, in o ponovnem izstopu letos, a da bi tako brutalno svoje zanikovanje podnebnih sprememb zabrusil v obraz sveta, ki si vendar prizadeva najti poti k zmanjševanju emisiji, ki segrevajo ozračje, si nisem upal niti pomisliti.

Ne pozabimo, da je prvi dejavnik globalnega segrevanja ogljikov dioksid in da so ZDA, za Kitajsko, ki jih tovrstne emisije proizvaja letno za 11 milijard ton, druge z več kot 5 milijardami. Tretja je Indija, pol manj – 2 milijardi 600 milijonov –, četrta Rusija - milijarda 700 milijonov.

In tu se vprašajmo, ali največja grožnja za človeštvo in Evropo res prihaja iz vzhoda? Iz Rusije in Kitajske? S slednje morda, ker je prva onesnaževalka ozračja, a se njeni izpusti zmanjšujejo. Z EU je znova julija letos obljubila zavezanost Pariškemu sporazumu. Enako zagotavlja Ruska federacija. Trump pa po svoje, v povsem nasprotno smer. Napovedal je polno rehabilitacijo fosilnih goriv in obtožil podnebne znanstvenike »velike prevare neumnih ljudi«. Njihov odziv? »Podnebnim prizadevanjem je zadal smrtni udarec«. Sledi vprašanje: Bo človeštvo dočakalo 2100?

Zakaj ne sledimo razumu?

 

Komu pripisati več modrosti in razuma? Uršuli ali Danilu?

Zanimivo bi bilo pri nas doma vprašati ljudi kaj si o tem mislijo, da bi z odgovorom pomagali vladi in njeni diplomaciji pri nadaljnjem soočanju s politiko, ki jo do aktualnih bližnjih kriz, predvsem do vojne v Ukrajini in genocida v Palestini, zastopata in izvajata s podporo številnih botrov, predsednica Evropske komisije Uršula Von der Leyen ter visoka predstavnica EU za zunanjo in varnostno politiko, Kaja Kallas. Seveda, če bi si premier Robert Golob in ministrica za zunanje in evropske zadeve Tanja Fajon pustila pomagati?! Za enkrat tovrstne pripravljenosti ni videti, ker oba zvesto in brez inventivnosti, rekel bi da kar slepo, sledita toku, ki ga določata prej omenjeni dami. Osebno me to preseneča in žalosti, ker četudi ne bi verjeli temu kar sporoča in svetuje, tu pa tam, profesor Danilo Turk, kateremu ni mogoče očitati neizkušenosti in nekompetentnosti pri razumevanju mednarodnih sporov in svetovanju poti k njihovim razrešitvam - , ni bil samo cenjen predsednik Republike in svetovalec generalnega sekretarja OZN Kofija Anana, je tudi predavatelj mednarodnega prava in diplomatskih veščin širom sveta -, bi ju k tovrstnemu razmisleku moralo voditi že stanje kakršno imamo na bojiščih in poti, ki so v obtoku, da bi si znova dokopali miru. Stanje je slabo in vse slabše – prelivanje krvi se nadaljuje vse bolj strašljivo -, poti k miru, ki si jih zastavljata EU in NATO pa so napačne, ker ob vojni v Ukrajini zavračata dialog z nasprotno stranjo, to je z Rusijo, in predvsem ne sprejemata njenih razlag zakaj je do agresije sploh prišlo. Do genocida Izraela nad Palestinci, pa ne izvajata pritiskov, ki jih do Moskve – še nadalje praksa dvojnih standardov! - celo nemo pritrjujeta zločinskemu početju Netanjahujeve vlade.

Pri Ukrajini je Danilo Turk v oddaji Politično nedavno znova opozoril, da s sankcijami in demoniziranjem Rusije pogajanj in rešitve ne bo, kar nam je mnogim mirovnikom jasno že od samega začetka vojne in tu so poleg dr. Turka in našega prvega predsednika Milana Kučana še vrsta znanih in tudi mednarodno uveljavljenih imen akademskega, političnega, diplomatskega, ekonomskega, družbenega in kulturnega sveta – Spomenka Hribar, Rudi Rizman, Uroš Lipušček, Ivo Vajgl, Rastko Močnik, Igor Z. Žagar, Svetlana Slapšak, Jože P. Damijan, Niko Toš, Dušan Keber, Bogomir Kovač…in še 50 in več bi jih lahko naštel – a pri naši oblasti, kot da so ta mnenja ne-meritorna, ne-relevantna, amaterska, ali zgolj nebodigatreba, oz. motnja v nagovarjanju javnosti.

Rojeva se v Bruslju devetnajsti sveženj sankciji Evropske unije proti Ruski federaciji, po logiki pritiskajmo dalje nanjo, slejkoprej bo omagala in pristala na mir, ki ga pogojujemo mi! Kot da tri leta in pol vojne, na sto tisoče padlih vojakov na obeh straneh, nekaj desetin tisoč ubitih in ranjenih civilistov, razdejanj za 150 do 200 milijard evrov, in neprecenljive gospodarske škode pri nas samih v Evropi, da ne omenimo tveganja, ki jih prinaša eskalacija napetosti z izkazovanjem letalskih moči tudi izven ukrajinskega neba, s piloti Natovih in ruskih lovcev, ki se že skoraj gledajo v oči, prste pa držijo na sprožilcih, gospe in gospodje v Bruslju, Parizu, Londonu, Berlinu, Varšavi in drugje, niso naučili ničesar. Danes je obča situacija bistveno hujša kot je bila na začetku vojne. Se pri tem strinjamo, gospod premier in gospa ministrica? Errare humanum est, sed perseverare diabolicum! Kako to, da se enkrat nista vprašala in še huje, pozvala zaveznice k razmisleku, ali korakamo po pravi poti, ki nas pelje k miru, ali smo jo zgrešili in drvimo v prepad?

Naj bi bil del 19. svežnja sankciji tudi popolna in nepreklicna prepoved uvoza ruskega plina že od 1. januarja 2027, leto prej kot je bilo prvotno načrtovano. In kdo bo pri tem oškodovan? EU je uvažala pred 24.2.2022 letno do 150 milijard kubikov zemeljskega plina (44% celotnega uvoza), trenutno še 55 milijard (13%). Glede na povpraševanje azijskih trgov, bo tudi ta suma, ki jo bomo nehali kupovati mi, prodana Kitajski, Indiji, Pakistanu in Indokini kot bi trznili z očesom. Mi pa bomo primorani uvažati tale energent iz ZDA in arabskih držav 3 do 4 krat dražjega.

Zbudita se, Robert in Tanja! ... Zajemita dih razuma.

 

Rusija bo z vetom rekla NE!

 

A je Evropi kompas povsem odpovedal?

Tako imenovana Koalicija voljnih na čelu s Francijo, Nemčijo in Združenim Kraljestvom ter seveda z Natom in EU, se pripravlja na napotitev svojih vojska v Ukrajino, da bi ji zagotovili varnost, iz kopna, zraka in morja, ko bo, če bo enkrat z Rusijo sklenjen mir. Naj bi pripravljenost k sodelovanju izrazilo doslej 26 držav. Francoski predsednik Macron pričakuje še pozitivni odziv ZDA. Poročajo, naši, domači mediji, da je pri dogovarjanju o tem po video povezavi sodeloval tudi naš premier, iz katerega kabineta prihaja vendarle obvestilo da ZAENKRAT Slovenija napotitve vojakov ne načrtuje. ZAENKRAT?! 

Moskva je že nekaj krat gospodom in damam, ki so si tovrstna varnostna jamstva za Ukrajino zamislili, sporočila, da so zanjo nesprejemljiva, oziroma da napotitev tujih sil v državo s  katero se bojuje ne pride v poštev. Najbolj sveže opozorilo iz samih Putinovih ust, da bodo v Ukrajini tuje sile tarča ruske vojske. Odgovarja mu generalni sekretar Nata Mark Rutte, da o tem edina, ki ima pravico odločati je Ukrajina sama, kot suverena država, ki da na svojem ozemlju povabi lahko kogarkoli. Moj prvi odziv na to izjavo, ki sem ga postal na X-u je bil, če si Rutte misli, da ima prav, zakaj že danes ob ukrajinskih ni Natovih sil? Zelenski je vendarle več krat zaprosil za tovrstno pomoč potem ko je uvidel, da same dobave orožja njegovi vojski niso bile dovolj?

Toda, to kar snujejo te dni v evropskih prestolnicah prestopa akademsko razpravo o tem kdo ima in kdo nima pravice odločati o pogojih za dokončanje vojne v Ukrajini in o varnostnih jamstvih tako zanjo kot tudi za Rusijo. Ne pozabimo, da je bila prav zavrnitev s strani Zahoda Putinove zahteve po teh zagotovilih za Rusko federacijo med glavnimi sprožitelji vojne. To kar beremo o namerah koalicije voljnih nas Evropejce že potiska v moro, ker njihova uresničitev pomeni korakanje k neposrednemu spopadu z Rusijo, čemur smo se do sedaj izogibali. Te skrbi nič ne omilijo izjave Macrona, da sile ne bodo šle na samo fronto. Fronta v Ukrajini je povsod, g. Macron. Pa se sprašujem ali se snovalci te zamisli zavedajo kaj počno'? So pozabili da se je agresija 24.2.2022 zgodila predvsem zato, ker je Ukrajina nameravala vstopili v Nato in Nato ji je odpiral vrata? So preslišali kaj je Putin jasno povedal tudi Trumpu, da bo možno skleniti mir, ko bodo odpravljeni vzroki tega konflikta? Če se je Rusija šla to krvavo avanturo, zanjo žrtvovala na stotine tisoče vojakov, poleg ugleda in marsičesa še, zato, da  zveza Nato ne bi preko ukrajinskega članstva prispela do njenih jugozahodnih meja, po kateri logiki, naj bi v to sedaj privolila?... Trdim, da niti v zameno za formalno ozemeljsko koncesijo Krima in Donbasa. Pod temi pogoji, še zlasti, če bi jim pritrdil ameriški predsednik, ki pa je že pojasnil, da svojih vojakov ne bo napotil v Ukrajino, mirovnih pogovorov ne bo. Kri po tekla dalje, z ukrajinske-rusko pomešana tokrat tudi evropska. 

In berem še, da sta sodelovanju z živo silo tudi Italija in Poljska že rekli NE, pa ne le ZAENKRAT! Pisal sem predsedniku vlade, v vednost predsednici Republike, predsednici parlamenta, zunanji ministrici in ministru za obrambo, in ga pozval k temu, da kolegom v Bruslju in ostalih evropskih prestolnicah odpre oči na neuresničljivost njihovih želja in na to kar utegne zagotovo slediti, če bi nanje vseeno vztrajali. Predvsem pa ga s tem javnim zapisom še enkrat pozivam, da Slovenijo čimprej povsem in brez preklica umakne iz te »koalicije norcev«, ki nam utegne zakuhati globalno vojno, ki ne bo le konvencionalna. Morda, če nas ne bo zraven, se nam posreči, da jo preživimo.

Edina možna rešitev za varnostna jamstva Ukrajini in Rusiji so Modre čelade z mandatom VS, iz članic OZN ki se pri ruskem-ukrajinskem spopadu niso postavile na nobeno stran. Dajmo se že enkrat s tem sprijazniti! Zahod pa naj zbere denar za obnovo Ukrajine. Evropa, to kar bi morala storiti, da bi do vojne ne prišlo ali da bi z njo čimprej končali, je že zdavnaj zamudila!

O 20. BSF

 

Genocid v Palestini 4, vojna v Ukrajini 1…

Na prvi dan novega šolskega leta se je znova diplomatsko obudil Bled, kot že 20 let v tem času in si po mojem zaslužil gornji oceni. Fokusiral naj bi se na stanje v Zahodnem Balkanu in na perspektive pristopanja posamičnih njegovih držav k Evropski Uniji – prva grožnja človeštvu in izziv sveta, oz. podnebne spremembe ga ne zanimajo?! -, a sam začetek sta v uvodnih nagovorih, razpravah in protestih pred konferenčno dvorano letos jubilejnega Blejskega strateškega foruma zaznamovala dogajanja v Palestini in vojna v Ukrajini. Protesti sami so ciljali na neodzivnost Zahoda in še posebej EU ter njenih vodilnih ljudje do genocida v Gazi pri čemer sta najhujše besede soodgovornosti in sostorilstva kasirala visoka predstavnica za zunanjo in varnostno politiko Kaja Kallas in posredno tudi  predsednik Evropskega sveta Antonio Costa. Manj naša diplomacija, ki je v zadnjem letu vendarle pokazala nekaj več sočutja, empatije in poguma pri naslavljanju te teme, morda največ med članicami unije. Priznali smo Palestino, genocidu rekli genocid, uvedli nekaj sankciji na račun Izraela ter judovskih priseljencev na Zahodnem bregu, zaveznice večkrat pozvali k enakemu ravnanju, v Varnostnem svetu OZN sprožili vrsto iniciativ za zaustavitev tega masakra. Sam vse to pozdravljam a tako kot protestniki na Bledu trdim da ni dovolj. Pozivi gredo še k pristopu k tožni Južne Afrike na Meddržavnem sodišču proti Izraelu, k zahtevi po preklicu pridružitvenega sporazuma z njim s strani EU, k vetu nad nadaljnjimi sankcijami proti Rusiji vse dotlej dokler se enakovredne ne uvedejo tudi proti Tel Avivu. Rad ponavljam, da če si Netanyahu ne zasluži sankciji si jih ne nihče! Da je Gaza postala simbol našega odnosa do grozodejstev po vsem svetu je priznala v svojem uvodnem govoru na BSF sama predsednica Republike Nataša Pirc Musar: "Če ne moremo poiskati rešitve za Gazo, kakšno legitimnost nam daje spopadanje s kršitvami človekovih pravic kjerkoli drugje?" – je vprašala prisotne.

 Iz vsega tega moja ocena za letošnji BSF glede Palestine relativno pozitivna – » 4« - nezadostna, kot razvidno iz naslova, pa na temo vojne v Ukrajini in načrtovanega nadaljnjega ukrepanja Zahoda na poti iskanja rešitev za njeno končanje. Nedavno je na TV Slovenija, eden naših najbolj modrih in izkušenih diplomatov ter poznavalcem mednarodnih dogajanj, nekdanji predsednik Republike Danilo Turk, znova posvaril domačo in evropsko diplomacijo ter javnost da brez dialoga z Rusijo, samo z demoniziranjem in nenehnimi sankcijami na njen račun, dokopati se miru ne bo možno. Sprašujem se kako to da ta glas, ki ni osamljen – k temu pozivajo znane in cenjene slovenske osebnosti, akademiki,  diplomati, bivši ministri, tudi nekdanji predsednik Kučan, in drugi intelektualci, že od samega začetka vojne -  ne seže v režnje možganov in uma sedanjih vodilnih dam in gospodov?! Ko je napovedovala pripravo in teme letošnjega blejskega snidenja, sem Tanjo Fajon vprašal če je bila povabila tudi ruskega kolego Lavrova, ali vsaj veleposlanika pri nas Eyvazova, da bi slišali tudi ruske teze in pričakovanja v zvezi z Ukrajino, a tokrat – večinoma mi odgovarja – je ostala nema. In ko sem slišal gospo Kallas odgovarjati na vprašanje kaj meni o ostri slovenski retoriki do Izraela – odgovor je bil: »Če hočemo pomagat Palestincem se moramo pogovarjat tudi z Izraelom« - sem znova uvidel dvojne standarde katerim tudi mi ne znamo, nočemo, si ne upamo ubežati, kajti »Če hočemo pomagat Ukrajincem (in miru) bi se morali pogovarjat tudi z Rusijo!«. In iz tega vidika je izpadel panel posvečen vojni v Ukrajini politično in diplomatsko katastrofalno, ena sama enosmerna, enoznačna in sprenevedava razprava v duhu  nadaljnjega izključevanja in demoniziranja Rusije, ki pot do miru v Ukrajini močno razteguje če že ne kar sesuva. Še ena zamujena priložnost naše diplomacije, da bi stopila korak naprej tudi na tej fronti.

 

Luč na koncu tunela?

 

https://www.youtube.com/watch?v=2fFd1fUS4UM

Dolga pot domov…

 

Temna je cesta od tu do nje.
Kje bo zaspala noben ne ve!

Dolga pot domov,
hladi me, ni več smeha.
Ne znam naprej…

Uvodni verzi čudovite pesmi Tomija Megliča se kar prilegajo sedanjemu iskanju poti do končanja vojne v Ukrajini. Le »domov« zamenjajmo z »k miru«.

Pohvale vredno, da se je ta pot, po treh letih in pol krvi, razdejanj in trpljenja, začela in da se je našel Zahodnjak, kakorkoli že čudaški in muhast, ki je nanjo zakorakal, z Vladimirjem Putinom se hitro ujel, se z njim dobil in pogovoril ter menda našel niti razvozlanja tega hudo zapletenega klopčiča?! Menda?!

Je pa manj pohvalno, celo sramotno in nečastno, da Trumpove vloge, kljub mnogim pozivom razsvetljene strokovne in druge, ne le mirovniške javnosti, ni hotela prevzeti Evropa in to takoj, ko se je vojna začela in ni bilo videti, da bo pristop, ki ga je bila ubrala do agresorja, oz. Rusije, vodil h kakršnikoli rešitvi, prej obratno. Morda bi se v dialogu s Putinom našel dogovor že veliko prej, ali celo pred agresijo samo, ko bi razumela kaj je Kremeljski vladar sporočal z zahtevo po varnostnih jamstvih za Rusko federacijo?! V tem primeru bi Evropa odigrala, vlogo, ki se ji pritiče, posrednika, tvorca miru, tako kot jo je izvrstno opravila ’91 ob napadu JLA na nas. Posredniki so hodili od Ljubljane do Beograda in obratno, vse dotlej, dokler sprti strani niso privedli na Brione in se je tam sklenil mir! Dopuščam medklic, da primerjam neprimerljivo, ker Slovenija ni bila takrat še mednarodno priznana, toda mnoge vzporednice se dajo vendarle povleči med našo in ukrajinsko zgodbo, če hočemo tudi pri agresivnem odnosu Kijeva do rusko govorečih oblasti v Lugansku in Donetsku.

Sedaj pa, ko je Trump opravil prve korake s Putinom in prva poizvedovanja o pogojih, ki jih sogovornik postavlja v zameno za mir, Evropa sili zraven in to skoraj že obsesivno, v bran, pravi, »pravičnemu« miru, oz. ozemeljski celovitosti Ukrajine ter celo njeni pravici, da se sama odloči o članstvu v Natu. Kako naj drugače razumemo odpovedovanje vseh že načrtovanih obveznosti doma in mrzlično tekanje 5 evropskih voditeljev, predsednice Evropske komisije in generalnega sekretarja Nata – mimogrede, slednja dva tudi v našem imenu? - skupaj z Zelenskim v Washington k Trumpu, par dni potem ko se je bil dobil s Putinom v Anchoregeju in sporočil, da je bil vrh uspešen, konstruktiven.

Ve se, kaj ruski predsednik zahteva: priznanje ruske jurisdikcije nad ozemlji, ki jih je Rusija zavzela, četudi še ne v celoti: Lugansk, Donetsk, Zaporožje in Herson, - Krim je že zdavnaj ad acta! - ter nevtralnost Ukrajine, Zelenski, s podporo Evropejcev iz »koalicije voljnih«, kot so si zadali ime – jaz jim osebno pravim »komplikatorji« - pa na nič od tega ne pristane, ker da bi bila to kapitulacija. Zato mi je težko razumeti izjave Zelenskega samega in ostalih udeležencev tega vrha, od Macrona do Starmerja, od Merza do Rutteja, da so bili pogovori s Trumpom konstruktivni in ohrabrujoči, zlasti kar zadeva varnostna jamstva, ki bi jih njihove države skupaj z ZDA zagotovile Ukrajini potem, ko bi bil sklenjen mir. Ali so se pogovarjali eden mimo drugega, ali vsak v svojem jeziku ne da bi preveril, ali ga ostali razumejo, ali so vmes vendarle zrli z mislimi v težave, ki jih čakajo doma, dejstvo je, da je težko biti nasmejani i se kazati za optimiste, ko so si osnovni postulati za sklenitev miru vzajemno izključujoči. Tudi glede samih varnostnih zagotovil Ukrajini po eventualno doseženem dogovoru se zagotovo na relaciji Putin – Trump in še posebej Putin – Evropejci, niso razumeli. Dajati nekomu jamstvo, da ga boš varoval pred potencialno novo agresijo pomeni imeti stacionirano na njegovem ozemlju primerno močno vojaško silo in dvomim, da je ali da bi Putin privolil v to, da to prisotnost zagotovijo članice Nata, izjema morda za ZDA, ker se vendarle kažejo kot mediator. S »prijateljem«, sicer tudi s spretnim trgovcem Trumpom, seveda. Kaj pa jutri? Ne pozabimo, da je Putin napadel Ukrajino prav zato, da se Nato vanjo ne bi vselila.

Skratka, vidim še »dolgo pot domov… pardon, k miru, in temno cesto od tu do njega.«

Evropski balast pri iskanju miru

 

Si evropski voditelji res želijo konca vojne v Ukrajini?

Sodeč po izjavah slehernega od njih je seveda odgovor DA… TODA – dodajajo – mir mora biti pravičen, pošten, dosežen s soglasjem Ukrajine! Žrtev je vendarle ona. »Nič o Ukrajini brez Ukrajine!«, je moto  ki ga ponavljajo. Načeloma vse lepo in prav, TODA - tokrat sem jaz, ki ga izpovem - spoštovanje načel pri urejevanju mednarodnih odnosov je postala bolj redka praksa, skorajda izjema. Pa bodimo vsaj toliko pošteni, gospodje Macron, Starner, Merz, Tusk, pa naš Golob, ter dame z njimi, od Melonijeve do Leynove in Kallasove, in priznajmo, da ni Rusija prva in edina poredna članica mednarodne skupnosti.

Mir je mir, je predvsem odsotnost vojne in pobijanja, in težko ga je opredeljevati s kakovostnimi pridevniki. Ko je domnevno pravičen za eno od vpletenih strani, utegne biti krivičen za drugo in obratno. Putin se je znesel nad Ukrajino predvsem zato, ker si je želela stopiti v Nato, s čimer bi zavezništvo dokončno obkolilo evropski del njegove države. In ker si tega, potem ko je leta in leta opozarjal da je to približevanje ogrožalo varnost Ruske federacije, ni mogel ali smel privoščiti, je sodelovanje Ukrajine pri tem preprečil z agresijo. Ni nepomembno da je bil dober mesec pred njo naslovil ZDA, Natu in EU zahtevo po varnostnih jamstvih za Rusko federacijo in po implementaciji Minskih sporazumov o samostojnem statusu rusko govorečih oblasti Donetsk in Lugansk, ki sta jo takratna ameriški predsednik Biden in generalni sekretar Nata, Stoltenberg grobo zavrnila.

Vojna traja že pol četrto leto, ruske sile nadzorujejo že 21% ukrajinskega ozemlja, v glavnem v Donbasu, in navkljub na stotine milijardam evrov vredni vojaški pomoči Nata ukrajinskim braniteljem, še napredujejo, padli vojaki na eni in drugi strani se štejejo na stotine tisočih, umrli civilisti na desetine tisočih, razdejanje na 150 do 200 milijard evrov, medtem ko 4 milijone Ukrajincev se potepa po Evropi in svetu, večina brez namere da bi se vrnila domov. In znanstveniki iz Bulletina of atomic scientist nam sporočajo, da smo vse bližje polnoči človeštva. Le še minuta in 29 sekund od prvotnih 7 minut ko je bil Doomsday clock – ura sodnega dne, ali apokalipse, prvič nastavljena 1947 leta, na začetku hladne vojne.

Situacija je torej danes hudo resna, najhujša doslej po drugi svetovni vojni, in skrajni čas je, da se jo razreši tako da se kazalci omenjene metaforične ure vrnejo vsaj za kako minuto nazaj in našim otrokom prikažejo perspektivo odraščanja do starosti, kolikor jim bo to seveda dopustilo tudi podnebje.

Svojevrsten ameriški predsednik Trump je že ob nastopu mandata obljubljal, da bo poskrbel za konec vojne v 24 urah. Ker mu to niti po 7 mesecih vladanja  ni ratalo je okrivil najprej Zelenskega, nato še Putina, češ da nihče si v resnici ne želi miru in zagrozil, da se bodo s te vojne ZDA umaknile, ker da ni njegova, ter breme iskanja poti k miru v celoti prepustil vojskujočima stranema in Evropi.

A slednja, ki že od samega začetka konflikta ni dojela zakaj se je bil zgodil, še manj kako bi naj z njim upravljala, še vedno vztraja z odzivom, ki se ni kaj pretirano izkazal, če je danes stanje kakršno je. Zato se je Trump vrnil v igro in se dogovoril s Putinom za neposredno srečanje. Pri tem je dal Kremeljski vladar takoj vedeti, da je bila priložnost, da bi Ukrajina ostala cela, zamujena spomladi 2022 v Carigradu, ko je Zelenski zavrnil podpis že parafiranega dogovora, in da se tokrat, po treh letih bojevanja in toliko žrtvovanih življenj ruskih vojakov, Rusija ne namerava odpovedati osvojenemu ozemlju.

Kakorkoli že, če bi si Evropejci res želeli miru, bi velikemu prijatelju čez lužo, kolikor že čudaškemu in nepredvidljivemu, prepustili povsem proste roke in četudi s kislim nasmeškom ali s stisnjenimi zobmi, sprejeli karkoli bo na Aljaski dogovorjeno. A tega ne zmorejo. Znova s pogoji – »Nič o Ukrajini brez Ukrajine… in Evrope!« - ki Trumpovo misijo le otežujejo. Če bo po njej Melanjin soprog dokončno dvignil roke, bo še upati da se konflikt ne bo sprevrgel v neposredni spopad med jedrskima supersilama. Če pa se bosta s Putinom, Bog ne daj, udarila, se bo še tista skromna minuta in pol do polnoči skrčila le še na kako sekundo. Hvala Evropa!

Ujetniki mafijskih pravil

 

SLOVENIJA SI JE ODDAHNILA…

… Ne vsa, recimo da večji del, zagotovo tisti, ki si želi miru v odnosih z zavezniki, kakršnikoli že oni so, pokvarjeni, dvolični, nepošteni, smrdljivi, nemarni do mednarodnega reda ter človekovih pravic, celo genocidni, a z njimi prijateljujemo ves čas odkar smo se odločili stopiti skupaj. Navadili smo se že tudi na njihov vonj. In v tem krogu so tudi najmočnejši na planetu, po ekonomski, finančni, predvsem politični ter vojaški plati, da lahko nanje računamo, ko bi potrebovali varstvo. Da je Donald Trump čudak, neotesan, nepredvidljiv, bolj nevaren za stabilnost in prihodnost sveta kot Putin ali Ali Khamenei, si to tu pa tam priznamo, sicer šepetajoče, da nas ne bi slišal, a dlje od tega ne gremo, ker bo lahko le on miril in utišal iredentistične težnje, ki bi se na račun našega ozemlja pri sosedih lahko prebudile v trenutku, ko bi se razšli. Navsezadnje ima za soprogo Slovenko, mar ne?! Pohvalil sem zunanjo ministrico, ko je napovedala prepoved vstopa v Slovenijo dvema najbolj zločinskima izraelskima ministroma, potem ko je Evropska unija znova zavrnila kakršnokoli kolektivno sankcioniranje Izraela ob genocidu nad palestinskim ljudstvom, ki ga brezsramno izvaja v očeh sveta že skoraj dve leti, a jo obenem spet opomnil na skromnost, neambicioznost in invalidno načelnost takega odzivanja: »Če si Izrael ne zasluži sankciji, Tanja, si jih ne zasluži nihče, niti Rusija!« Vztrajam namreč že pol leta pri tem, da naj naša vlada prične pogojevati sodelovanje pri nadaljnjem kaznovanju Rusov, zaradi agresije na Ukrajino, s  sprožitvijo enakovrednih ukrepov tudi proti režimu Netanyahuja. Ne pozabimo, da je v polovici časa ruskega spornega početja pobil 5 krat več civilistov (v poprečju 180 na dan) in kar 9 krat več otrok! In EU je pred sprejetjem 18. svežnja sankciji proti Moskvi naslovila dodatne sankcije še proti Iranu. Zaradi česa? Kršenja človekovih pravic. Nepojmljivo, politično perverzno. Proti Iranu, nedavno žrtev nezakonitih letalskih in raketnih napadov najprej Izraela, nato še ZDA. Skratka, sankcije ne proti morilcem, najhujšim kršiteljem človekovih pravic,  ampak proti onim, ki nam niso povšeči.

Tu se mi lahko očita, da nedoslednosti, nenačelnosti in krivičnosti obtožujem Evropsko unijo in ne zvezo Nato, ki je bila tako s samim članstvom vanjo ali z višino članarine predmet napetosti in celo panike, ter medsebojnih obtoževanj o igračkanju z varnostjo države ali z voljo ljudstva v minulih tednih, na domačem političnem parketu. Odgovarjam, da je postala EU, pod vodenjem Ursule Von der Leyen in po volji najmočnejših članic – Francije, Nemčije, Poljske, Italije – ter s pomočjo Združenega Kraljestva, ki se po ponesrečenem Brexitu znova sili zraven, izpostava ali, če hočemo, izvajalka in nič več kot to, Atlantskega zavezništva, ter služabnica nove ameriške administracije, z generalnim sekretarjem Nata Ruttejem v vlogi dvornega norca.

A naj se vrnem k uvodnem ugotavljanju, da se je država oddahnila, ko je bil v parlamentu preklican sklep o razpisu referenduma na načrtovano višino obrambnih izdatkov do leta 2030, ki ga je bila predlagala Levica. Kravce so se vrnile v štalco in so znova mirno zadihali šefica države, premier, ministrstva za zunanje in evropske zadeve ter za obrambo, poslanke in poslanci Svobode, RTV, pro-režimski ustavni pravniki, obramboslovci, kolumnisti. Ne povsem ostali. Desni opoziciji, ki je bila prvotno špekulativno glasovala za referendum, razkroj koalicije, padec vlade in razpis predčasnih volitev ni uspel, Socialni demokrati, ki so zagotavljali da se ne bodo premislili, so storili prav to, edini ki so ostali dosledni do konca, poslanci Levice, toda brez referenduma za kar so si prizadevali. Delimo njihovo žalost tudi mirovniki, ki prav v Natu že od slovenskega pristopa k članstvu vidimo prej generatorja kot blažilca mednarodnih napetosti.

V Odmevih je predsednica Državnega zbora Urška Klakočar Zupančič, kot stroga »tovršica« minulih časov, oštela malodane vse parlamentarne akterje, razen seveda svoje Svobode, ker da so se šli populizma, politikantstva, predvolilnega preračunavanja ter sprenevedanja pri igračkanju s to zgodbo in pripisala preklic poizvedovanja, »neprimernemu« referendumskemu vprašanju iz katerega bi se lahko porodil nejasen izid volje ljudstva. A se je tu sama spotaknila ob sprenevedanje. Če so povprašani ustavni pravniki ocenili vprašanje za potencialno zavajajoče, bi ga lahko tudi pomagali preoblikovati. Jasna in odkrita je bila SDjevka zunanja ministrica: storiti je bilo potrebno vse da se naše članstvo v Natu nebi niti slučajno postavilo pod vprašaj. Veliki brat nas gleda!

 

Preberimo in se zamislimo

 

Severnoatlantska pogodba - jo je naš vrh sploh prebral?

Če so jo, predsednica Republike, predsednik Vlade, ministrica za zunanje in evropske zadeve ter minister za obrambo, ali njihovi pravni svetovalci in prišepetovalci, bi se morali vprašati ali to kar vanjo piše, po 76 letih od podpisa (Washington D.C. - 4 april 1949) še vedno drži? Izločil sem nekaj del tega dokumenta in nanje preslikal obstoječe stanje.

Preberimo kar takoj uvodni stavek preambule:

»Pogodbenice te pogodbe ponovno potrjujejo svoje zaupanje v cilje in načela Ustanovne listine Združenih narodov ter svojo željo, da bi z vsemi narodi in vladami živele v miru.«

Plemeniti zapis, toda ali danes še velja? Se ga članice te druščine še držijo? Ocenjujmo obnašanje ZDA, glavne pogodbenice, one, ki bi morala služiti za vzornico vsem ostalim, do Palestine, v brezpogojno zaščito in podporo Izraela, ki v posmeh vsem resolucijam OZN, dela s Palestinci kar se mu zahoče. Jih pobija in to v očeh sveta, po sto na dan že skoraj dve leti, jim uničuje domove, ustanove, onemogoča zdravljenje in reprodukcijo, sestrada z lakoto, žejo in boleznimi. In pri tem ga, ob ZDA, ki Izrael tudi neprekinjeno oborožujejo, v Evropi močno protežira še Nemčija, ki onemogoča kakršno koli resno ukrepanje EU proti temu početju. Kaj pa občasne agresije Združenih držav Amerike, brez nikakršnega mandata svetovne organizacije, na suverene in neodvisne države, članice OZN, ki jim niso povšeči:  na Afganistan, na Irak, nedavno na Iran? In ostale pogodbenice molče vsemu temu pritrjujejo, kdo več kdo manj s stisnjenimi zobmi, ampak pazljivo, da bi tega Donald Trump ne opazil. Sicer so enako počeli njegovi predhodniki. Še zadnja ugotovitev, ki ne priča o spoštljivem vedenju ZDA do Severnoatlantske pogodbe, oz. do ciljev in načel Ustanovne listine OZN, sankcije, ki jih sprožajo do sodnic Mednarodnega kazenskega sodišča in posebne poročevalke svetovne organizacije za Palestino, ker obtožujejo Izraelu genocida nad Palestinci. Drži, da so se časi spremenili, da se je Nato spremenila in to hudo na slabše?

Pa pojdimo dalje, k 1. členu pogodbe:

»Pogodbenice se zavezujejo, da vse mednarodne spore, v katere bi bile lahko vpletene, rešujejo miroljubno, kot določa Ustanovna listina Združenih narodov, tako da mednarodni mir, varnost in pravičnost niso ogroženi, in da se v svojih mednarodnih odnosih vzdržijo grožnje s silo ali uporabe sile na način, ki ni v skladu s cilji Združenih narodov.«

Kaj lahko rečemo o tem? Ali članice Nata res rešujejo, recimo, vojno v Ukrajini, ki so jo mimogrede s procesom širitve zavezništva vse bližje ruskim mejam prispevale zanetiti, miroljubno, kot določa Ustanovna listina OZN, tako da mednarodni mir, varnost in pravičnost niso ogroženi? Trdim, da ne. Za miroljubno reševanje spora je nujen dialog z obema stranema in pri vojni v Ukrajini, dialoga z Rusijo ni. Kot drugo, igranje na stavo, da bo Rusija v tem sporu poražena ogroža svetovni mir! Kaj pa pogled na Gazo? V tem konfliktu dialog sicer je, a tako kot ga usmerja in določa agresor, oz. Izrael, ob sponzorstvu, kot sem že dejal, ZDA. Svetovni organizaciji sta obe zaveznici odvzeli celo razdeljevanje humanitarne pomoči preživelim v Gazi in opravilo prenesli k ubijalskim plačancem. Od državnikov pogodbenic, slišal sem besedo genocid samo iz ust naše predsednice. Vlada in zunanje ministrstvo jo nista še izrekla.

Preskočimo člene, ki ne ponujajo kakega posebnega komentarja, vse do 10.tega, ki v prvem stavku pravi:

»Pogodbenice lahko s soglasnim dogovorom povabijo katero koli drugo evropsko državo, ki je sposobna podpreti načela te pogodbe in prispevati k varnosti severnoatlantskega območja, da pristopi k tej pogodbi.«

Je RS kdaj dala soglasje k povabilu Ukrajini, da pristopi k zavezništvu? Kdaj in kdo je o tem odločal? In če je bilo soglasje dano je temeljilo na prepričanju da je Ukrajina sposobna podpreti načela te pogodbe, za katera smo že prej ugotovili njihovo »fleksibilnost« zlasti s strani najmočnejše pogodbenice – ZDA, ter prispevati k varnosti severnoatlantskega območja? Sam dvomim, da je vojna z najmočnejšo jedrsko silo na planetu, četudi pričeta z agresijo slednje, prispevek k varnosti območja Nata, toliko bolj, ker se je zavezništvo samo podalo v ta spopad, zaenkrat še le posredno, z dostavo orožja in inštruktorjev, a vse bližje smo k napotitvi tudi živih sil – glej predlog Francije in Združenega kraljestva da bi nadzor nad morebitnim mirom med RF in Ukrajino izvajala »koalicija voljnih« (v glavnem članice Nata) pod njunim poveljstvom ali poveljstvom ZDA. O sposobnostih Ukrajine podpreti načela te pogodbe ne bom sodil četudi iz prve roke vem, da kakega bistvenega odstopanja od ruskega režima ni.

Gremo dalje - 12. člen

»Po desetih letih veljavnosti te pogodbe ali kadar koli pozneje se pogodbenice, če katera od njih to zahteva, skupaj posvetujejo z namenom, da jo pregledajo in pri tem upoštevajo dejavnike, ki takrat vplivajo na mir in varnost na severnoatlantskem območju, vključno z razvojem dogovorov na svetovni in regionalni ravni po Ustanovni listini Združenih narodov za ohranjanje mednarodnega miru in varnosti.«

Smo kot RS kdaj izkoristili določila tega člena da bi se z drugimi članicami posvetovali o dejavnikih miru in varnosti znotraj zavezništva in opozarjali na stranpoti ZDA in še koga (ZK)  vis a vis Ustanovne listine OZN? Ne pomnim, da bi. Smo vselej ali kimali, ali v najboljšem primeru molčali.

In na koncu še beseda dve ob 13. členu.

»Po dvajsetih letih veljavnosti te pogodbe lahko katerakoli pogodbenica preneha biti pogodbenica eno leto po tem, ko je obvestilo o odpovedi poslala Vladi Združenih držav Amerike, ki bo vlade drugih pogodbenic obvestila o deponiranju vsakega obvestila o odpovedi.«

Ali zagovorniki članstva v Natu, ki jih škandalizira že sama zamisel katerekoli politične stranke ali civilnodružbene skupine, da bi povprašali ljudi, ali se po 22 letih članstva imamo lepo in se čutimo varni v tem zavezništvu, poznajo besedilo 13. člana pogodbe? Le ta nam daje pravico, da od nje odstopimo, ne da bi si v ničemer ogrožali kredibilnost. Povsem spoštljivo do same pogodbe in ostalih pogodbenic. Rekli bodo, ja pravno to že drži, a politično bi bili odzivi nič kaj prijazni. Temu tudi sam pritrjujem. Bilo je podobno pri osamosvajanju. Ustava SFRJ nam je omogočala samoodločbo in na to pravico smo se tudi sklicevali, a sledila je agresija JLA, kar pa je bil dodaten dokaz, da smo morali »iti po svoje«. Toda, če je ratalo takrat, zakaj ne bi še enkrat?

Skratka, zveza Nato ni več to kar je bila, ko so jo ustanavljali. Pogodbenice še manj. In če smo pošteni in predani vrednotam in načelom, ki smo jim sledili ob osamosvajanju, bi se morali vsaj vprašat ali smo sploh kadarkoli sodili k Natu?

Nenazadnje podnebje. Takrat se o njegovim spremembah še ni govorilo, vedelo domnevam da, vsaj v znanstvenih krogih, a si mislim da vendarle ne toliko, da bi predvideli obseg, dinamiko in posledice le teh. Slednje, ki predstavljajo zagotovo največjo grožnjo človeštvu, oz. njegovemu preživetju, bi morale in kako vstopiti v doktrino in politiko Nata, a se to ne dogaja. Še huje, politika ekspanzije in vsiljevanja mednarodne dominacije, netenja konfliktov in militarizacije družbe z vso obilnejšo proizvodnjo orožja, ves ta proces vse hitreje poslabšuje. V treh letih vojne v Ukrajini, na primer, se je globalni ogljični odtis povečal za 5%. In sedaj bi še dvignili obrambne proračune za vsaj dvakrat ter EU bi temu prispevala z 800 milijardami evrov. Zamislimo se, ljudje. Ali bodo naši vnuki sploh uspeli nazdravit naslednjemu stoletju?

Priporočam pozorno branje Severnoatlantske pogodbe - dostopna je na spletu - tudi tistim 73% domače javnosti, ki naj bi po Ninamediji še vedno podpirala naše članstvo v Natu.