https://www.dnevnik.si/mnenja/odprta-stran/dvojna-merila-ko-steje-koga-ubijejo-2762519/
Dvojna merila: ko šteje, koga ubijejo – 2
Podnaslov: prevzemanje odgovornosti.
No, najprej moje globoko strinjanje z mnenjem Polone Jamnik v četrtkovem (današnjem) Dnevniku o tem, kar je sledilo v Novem mestu in celi državi po pretepu in smrti domačina s strani skupine Romov, smrt ki je zame vsakič tragična, ko jo povzroči, četudi nehote, človekovo nasilno vedenje. Bile so že tovrstne tragedije – preberimo časopisne strani črne kronike – in še bodo, pa naj vlada sprejme kakršne koli do posameznikov in skupin restriktivne ukrepe, ki naj bi zajezili nasilje in kriminal. Z večjimi pooblastili policiji, bo le ta postala, hočeš nočeš, bolj nasilna, pa spet bo kdo obležal ali jo drugače skupil. Res je, več policistov in policistk na cesti, več občutka varnosti, a obenem več potencialne represije, pa ne krivim pripadnice in pripadnike policije, ki se v dobri veri trudijo izvajati prej preventivo kot kurativo, oz. represijo. A pazimo, ob tem tudi sam občutek varnosti utegne biti varljiv. Ko vidim situacijo ali sredino z večjim številom uniformirancev in uniformirank kot običajno, se mi prej zazdi, da me obdaja nevarnost, kot varnost in takoj pomislim, kaj ko bi si nabavil orožje, da si bom domnevno varnost zagotovil sam? Za vsak slučaj?!
Toda preidimo k dvojnim merilom, ki jih Jamnikova očita sistemu, javnosti, medijem in predvsem politiki pri odzivanju do posamičnih zgodb, ki jih generira nasilje. Doslednost, načelnost, enaki standardi, pravičnost… so vse bolj redko blago, tako doma, v našem mikrokozmosu, kot širše, v mednarodnem prostoru – glej odnos Zahoda do vojne v Ukrajini in do genocida v Palestini. V prvem primeru agresorja kaznujemo, demoniziramo in zavračamo na vse možne načine, v drugem z njim še vedno prijateljujemo in mu celo omogočamo, da z zavržno politiko in dejanji nadaljuje. Govorim o Zahodu kot takem, ne o Sloveniji, ki je vendarle pokazala pri tem nekaj več načelnosti. A to kar me pri vsej novomeški zgodbi najbolj moti – svojcem umrlega Novomeščana izrekam tudi sam najgloblje sočutje – je, da je le en del politike prevzel »objektivno odgovornost« za nasilno ravnanje skupine Romov, ki se je znesla nad gospodom Šutarjem in mu prizadejala smrt. Kje je »objektivna odgovornost« lokalnih odločevalcev?... župana Novega Mesta in ostalih kolegov na Dolenjskem, ki se soočajo in pritožujejo nad nasilnimi in drugimi do širše skupnosti in občih družbenih norm vprašljivimi vedenji pripadnikov romske manjšine v njihovih občinah? Sam sem bil župan in vem kaj ta položaj pomeni, kaj prinaša in kaj terja. Ni lahek, drži te okleščenega v vlogi strelovoda, a daje ti tudi moč, da ukrepaš. V Kopru nimamo romske skupnosti, smo pa vseeno rasno, narodnostno, jezikovno, svetovnonazorsko, versko in politično izjemno pisana druščina, ki se relativno dobro drži pravil medsebojnega spoštovanja ter proaktivnega sobivanja, a ta pravila je bilo zlasti v času razpada SFRJ in osamosvojitvene vojne treba varovati in implementirati, da ni prišlo do resnih odstopanj, ali celo incidentov med pripadniki narodov in narodnosti, ki so se v ostalih delih do takrat še skupne države bojevali in se pobijali. In sam pripadam neki narodnostni manjšini, ki je tudi doživela in utrpela pritiske in stigme večine. No, zelo daleč nazaj… po 2. svetovni vojni, oz. osvoboditvi, a kar dolga leta, tam do sredine 60 tih. Veliko naporov je bilo potrebno vložiti v razorožitev in utišanje nacionalizmov in v enakopravni sprejem v širšo družbeno skupnost.
Verjamem, da z Romi ni lahko, že zavoljo njihove nomadske zgodovine in kulture, ki vse prej kot pomagata pri integraciji in zlivanjem z okoljem naselitve. A je zato potrebno več dialoga, več naporov večine, zlasti lokalne oblasti, s to skupnostjo. Če jim je v Prekmurju dokaj uspelo, pri čemer osrednja, državna oblast ne vem, da bi ravnala drugače kot na Dolenjskem in tudi zakonodaja je povsem ista, sprašujmo se kje tičijo razlogi, da do takega dogovora o znosnem sobivanju večine z Romi v tem okolju ne pride? Da župan Novega Mesta Gregor Macedoni kliče na pomoč državo, ker mu sam ne uspeva obvladovati stanja varnosti v svoji občini, še razumem, ne pa da vso odgovornost za to skuša zvaliti na državo samo, z organizacijo celo protestnih zborovanj zoper njo. Naj sklenem z vprašanjem: Koliko je bilo obiskov dolenjskih županov h kolegom iz Prekmurja s ciljem spoznavanja dobre prakse? In če, kolikokrat so bili povabljeni zraven predstavniki romske skupnosti?
Nessun commento:
Posta un commento