O 20. BSF

 

Genocid v Palestini 4, vojna v Ukrajini 1…

Na prvi dan novega šolskega leta se je znova diplomatsko obudil Bled, kot že 20 let v tem času in si po mojem zaslužil gornji oceni. Fokusiral naj bi se na stanje v Zahodnem Balkanu in na perspektive pristopanja posamičnih njegovih držav k Evropski Uniji – prva grožnja človeštvu in izziv sveta, oz. podnebne spremembe ga ne zanimajo?! -, a sam začetek sta v uvodnih nagovorih, razpravah in protestih pred konferenčno dvorano letos jubilejnega Blejskega strateškega foruma zaznamovala dogajanja v Palestini in vojna v Ukrajini. Protesti sami so ciljali na neodzivnost Zahoda in še posebej EU ter njenih vodilnih ljudje do genocida v Gazi pri čemer sta najhujše besede soodgovornosti in sostorilstva kasirala visoka predstavnica za zunanjo in varnostno politiko Kaja Kallas in posredno tudi  predsednik Evropskega sveta Antonio Costa. Manj naša diplomacija, ki je v zadnjem letu vendarle pokazala nekaj več sočutja, empatije in poguma pri naslavljanju te teme, morda največ med članicami unije. Priznali smo Palestino, genocidu rekli genocid, uvedli nekaj sankciji na račun Izraela ter judovskih priseljencev na Zahodnem bregu, zaveznice večkrat pozvali k enakemu ravnanju, v Varnostnem svetu OZN sprožili vrsto iniciativ za zaustavitev tega masakra. Sam vse to pozdravljam a tako kot protestniki na Bledu trdim da ni dovolj. Pozivi gredo še k pristopu k tožni Južne Afrike na Meddržavnem sodišču proti Izraelu, k zahtevi po preklicu pridružitvenega sporazuma z njim s strani EU, k vetu nad nadaljnjimi sankcijami proti Rusiji vse dotlej dokler se enakovredne ne uvedejo tudi proti Tel Avivu. Rad ponavljam, da če si Netanyahu ne zasluži sankciji si jih ne nihče! Da je Gaza postala simbol našega odnosa do grozodejstev po vsem svetu je priznala v svojem uvodnem govoru na BSF sama predsednica Republike Nataša Pirc Musar: "Če ne moremo poiskati rešitve za Gazo, kakšno legitimnost nam daje spopadanje s kršitvami človekovih pravic kjerkoli drugje?" – je vprašala prisotne.

 Iz vsega tega moja ocena za letošnji BSF glede Palestine relativno pozitivna – » 4« - nezadostna, kot razvidno iz naslova, pa na temo vojne v Ukrajini in načrtovanega nadaljnjega ukrepanja Zahoda na poti iskanja rešitev za njeno končanje. Nedavno je na TV Slovenija, eden naših najbolj modrih in izkušenih diplomatov ter poznavalcem mednarodnih dogajanj, nekdanji predsednik Republike Danilo Turk, znova posvaril domačo in evropsko diplomacijo ter javnost da brez dialoga z Rusijo, samo z demoniziranjem in nenehnimi sankcijami na njen račun, dokopati se miru ne bo možno. Sprašujem se kako to da ta glas, ki ni osamljen – k temu pozivajo znane in cenjene slovenske osebnosti, akademiki,  diplomati, bivši ministri, tudi nekdanji predsednik Kučan, in drugi intelektualci, že od samega začetka vojne -  ne seže v režnje možganov in uma sedanjih vodilnih dam in gospodov?! Ko je napovedovala pripravo in teme letošnjega blejskega snidenja, sem Tanjo Fajon vprašal če je bila povabila tudi ruskega kolego Lavrova, ali vsaj veleposlanika pri nas Eyvazova, da bi slišali tudi ruske teze in pričakovanja v zvezi z Ukrajino, a tokrat – večinoma mi odgovarja – je ostala nema. In ko sem slišal gospo Kallas odgovarjati na vprašanje kaj meni o ostri slovenski retoriki do Izraela – odgovor je bil: »Če hočemo pomagat Palestincem se moramo pogovarjat tudi z Izraelom« - sem znova uvidel dvojne standarde katerim tudi mi ne znamo, nočemo, si ne upamo ubežati, kajti »Če hočemo pomagat Ukrajincem (in miru) bi se morali pogovarjat tudi z Rusijo!«. In iz tega vidika je izpadel panel posvečen vojni v Ukrajini politično in diplomatsko katastrofalno, ena sama enosmerna, enoznačna in sprenevedava razprava v duhu  nadaljnjega izključevanja in demoniziranja Rusije, ki pot do miru v Ukrajini močno razteguje če že ne kar sesuva. Še ena zamujena priložnost naše diplomacije, da bi stopila korak naprej tudi na tej fronti.