»POZIV VLADI REPUBLIKE SLOVENIJE
Vlado Republike Slovenije pozivamo k razumnemu oblikovanju stališča do vojne v Ukrajini in k uresničevanju zaveze iz koalicijske pogodbe, da bo vlada na področju zunanje in obrambne politike izhajala iz »ustavnega načela mirovne politike ter kulture miru in nenasilja«…
Še pomnite tovariši... ups, dame in gospodje? 18 podpisnic in podpisnikov, med katerimi dva nekdanja predsednika Republike, Milan Kučan in Danilo Turk, smo 8. junija 2022, pravkar ustoličeno novo, levosredinsko Golobovo vlado, klicali k diskontinuiteti z zunanjo politiko prejšnje, Janševe, ki se je bila do ruske agresije postavila na stran zagovornikov razreševanja konflikta s čim tršim pristopom do agresorja, oziroma s sankcijami na njegov račun in z oboroževanjem ukrajinskega odpora, vse do izgona okupatorja, oz. zmage, ne da bi skušali razumeti vzroke agresije in ob tem dali prednost ter priložnost diplomaciji.
Zamenjali sta se vladi a se diskontinuiteta žal ni zgodila. Na Mladiki je pooblastila in naloge Anžeta Logarja prevzela Tanja Fajon, a v slovenskem odnosu do vojne in do Ruske federacije se ni spremenilo ničesar. Ostali smo povsem zraven vernikov trde roke, ki so se dve leti kasneje, ob kadrovskih rošadah na vrhu Nata in EU, še bolj naježili.
Od 8. junija 2022 bodo kmalu mimo tri leta in pol. Kako je s konfliktom vemo, z odzivi nanjo s strani Zahoda tudi, naj odneha Kremlja prepričali nismo, na fronti ruske sile sicer počasi a vendarle napredujejo, posledice v krvi, solzah in ruševinah se kopičijo. Da pa bi kdo v Bruslju in ostalih evropskih prestolnicah, razen v Budimpešti in Bratislavi, priznal, da je bila politika palice brez najmanjšega korenčka do Moskve popoln polom, niti slučajno.
In tudi pri nas doma ostaja vera v to, da delamo prav, neomajna. Celo Klemen Boštjančič, ki sem ga imel za najbolj prisebnega ministra, glede na resor, ki ga vodi – finance – je minule dni kolegom v Bruslju obljubil, brez tresoče roke, garancije pol milijarde evrov za morebitne posledice načrtovane zaplembe s strani EU zamrznjenih sredstev Ruske federacije – 120 milijard evrov – za financiranje nakupa novega orožja za Ukrajino. Finančna stroka svari pred hudimi posledicami na svetovnem finančnem trgu, ki bi jih prilastitev tujih sredstev imela. Eno je zamrznitev, oz. onemogočanje koriščenja teh depozitov če v tvojih bankah, drugo je njihova konfiskacija, kar pomeni kraja. Sama Moskva na vse to opozarja in grozi s protiukrepi. Slovenija je lahko ob Krko, ki v Rusiji posluje zelo uspešno.
Sicer bi ministra Boštjančiča vprašal, ali ima vpogled v denar domačih davkoplačevalcev, ki je doslej izpuhtel v Ukrajini, od vrednosti podarjenih tankov Ukrajini do vseh ostalih finančnih vložkov, ne da bi stanja na bojiščih spremenil? Temu dodajmo še kar nas čaka s pristankom na Trumpov ukaz o povišanju obrambnih izdatkov iz 2 na 5% BDP v naslednjih 10 letih ter izgube gospodarstva zavoljo sankciji, ki so bile sprožene proti Rusom, so se pa najbolj maščevale nam Evropejcem samim, zlasti z odpovedovanjem cenenemu ruskemu energetskemu trgu. Ne sprejemam odgovora, da so krivi Rusi, če mi živimo slabše in bolj negotove čase. Niso napadli nas in tega, kolikor že nezakonito, niso storili brez razloga, sankcije smo si izmislili sami, vojaško pomoč Ukrajincem, ne da bi vedeli koliko bo ali ne bo učinkovala v smislu odvračanja ruskih sil od okupacije, tudi.
Vmes je v zadnjem letu posegel, v svoji drugi verziji, ameriški predsednik Donald Trump, a žal v nekem zmedenem šovu korenčka in palice, diplomacije in prisile, ki je najprej hranil upanja v mirovni dogovor s Putinom, naslednji dan pa, predvsem zavoljo pritiskov evropskih zaveznikov s za Rusijo nesprejemljivimi pogoji, to isto upanje potlačil, tako da danes se voditelja najmočnejših jedrskih velesil pogovarjata že preko napovedi o obnovitvi jedrskih poskusov.
Torej, draga Slovenija, ob izteku mandata levosredinske koalicije in vlade Roberta Goloba, kaj lahko rečeva o vojni v Ukrajini? Da si naredila vse, kar je bilo v tvojih močeh, da bi prispevala k njenemu končanju? Odgovarjam ti, da glede na stanje kakršno spremljamo, v to smer nisi naredila ničesar, še huje, sprejemala si odločitve, ki so prelivanje krvi le podaljševale.
Naj na koncu še enkrat spomnim na takratne in še danes povsem aktualne nasvete dr. Turka, da brez dialoga z Moskvo, samo s sankcijami in demonizacijo Rusov ne bo šlo, vojne se rešili ne bomo! Sam dodajam, da zagotovo ne, ali jo bomo celo kasirali na domačih tleh, z morebitnim vnovičnem prihodom na oblast Janeza Janše.
Nessun commento:
Posta un commento