Ko razumeš zakaj je izraelska najbolj osovražena vojska na svetu

 

NO OTHER LAND (NI DRUGE DEŽELE)

 

Ogledal sem si ga, pred dnevi, na RAI3. Podoživel usode trpečih in trpel z njimi, ker ni bilo v uri in 36 minut trajanja, sekunde umetno ustvarjene scene. Si ni zastonj zaslužil letošnjega Oskarja. Med dokumentarci.

Močan palestinsko-izraelski dokument, ki prikazuje kako se Izrael vede do Palestincev v Zahodnem bregu, ob sprotnem in samovoljnem razglašanju vojaškega območja ter rušenju domov na prostoru več kot stoletnih palestinskih vaseh, zato da prisili tamkajšnje prebivalce k odhodu in omogoči judovskim kolonom lažjo polastitev ozemlja in gradnjo novih naselbin. Teh istih, ki jih Združeni Narodi prepovedujejo ker nezakonite že skoraj 60 let, a se Izrael na to prepoved ves čas požvižga. Ob permanentni podpori ZDA, vsakršne njihove administracije,  so zanj resolucije sicer trši toaletni papir.  

Dogaja se na območju Masafer Yatte, ki je skupek dvajsetih vasic na južni meji Zahodnega brega. V tej skupnosti, ki temelji na kmetijski ekonomiji, predvsem na kozjereji, so nekatere vasi tako stare, da še vedno ohranjajo bližnje jame v bivalni kondiciji, kamor se zatekajo družine, ko jim vladni buldožerji ob zaščiti vojske uničujejo domove.

Glavni protagonist in snemalec dogajanj je Basel Andre, domačin, rojen 1996 leta. Njegov prvi spomin, še kot otrok, je aretacija očeta, ko je protestiral proti razlastitvam, ki jih je zahtevala in že takrat izvajala država Izrael, s sklicevanjem na pravico do uporabe ozemlja za vojaško vadbišče.

Prepotenco in nasilje, ki se ju je pri tem država posluževala, tako vojska kot oboroženi koloni, so Basel in drugi začeli sami snemati, s tveganjem lastnega življenja. Da bi preostalemu svetu s temi pretresljivimi in nedvoumnimi videoposnetki pokazali nepravičnost in zatiranje, ki ju še vedno trpijo Palestinci. Tudi Yuval Abraham, izraelski novinar in Baselov prijatelj, piše o rušenju, v upanju, da bo pritegnil pozornost domače in tuje javnosti.

Film »No Other Land« je posnel kolektiv štirih režiserjev: poleg že omenjena Basel Adra in Yuval Abraham, še Palestinec Hamdam Ballal, prijatelj Basela, in Rachel Szor, izraelska režiserka. Snemanje je potekalo med poletjem 2019 in oktobrom 2023. Zaključili so ga tik pred napadom Hamasa 7.oktobra, in posledično izraelsko reakcijo, katere katastrofalne učinke svet  spremlja v živo še danes. Delo je impresivno, doslej še neviden repertoar represivnih ukrepov proti nemočni a ponosni skupnosti, ki vendar najde pogum in načine, da se upre, obnovi porušeno in ne reagira z nasiljem. Prerivanj in Aretaciji je v filmu veliko, nasilja vojakov in kolonov nad neoboroženimi Palestinci, teptanje njihovih osnovnih pravic in človekovega dostojanstva še več, tudi nekaj streljanja nad njimi, z enim protestnikom ubitim in drugim pohabljenim. A so tudi prizori ubogih otrok, enkrat razjokani, drugič nasmejani in igrivi, ki morajo na hitro pobrati zvezke, peresa in torbe, ter z učitelji odnesti mize in stole, ker prihaja bager ki jim bo šolo sesul.

Predstavljajmo si, ko bi Basel Andre uspel posneti nadaljevanje, tako na Zahodnem bregu kot predvsem v Gazi, govorim seveda o detajlih, kajti genocid se tako in tako brezsramno izvaja v očeh sveta. In se vprašajmo, od kod podstat terorizma – obup, bes in sovraštvo - , ko že preprosti, 1000 km in več oddaljen od tistega teatra krvi in solza, TV gledalec ali gledalka, ki se ima za človeka in ima tudi Palestinca za sočloveka, ne more ne zasovražiti izraelskega vojaka, policista, uradnika, da ne govorim o oboroženem judovskem kolonu, ki se vedejo kot nacisti in fašisti nad podrejenimi ljudstvi med drugo svetovno vojno.

Ogled dokumentarca zelo priporočam!