Do Ukrajine in Rusije, Evropa v novo leto s staro politiko…?!
Ko hodim k italijanskim mirovnikom, jih podpirat na shodih proti prisotnosti ameriških jedrskih raket v Avianu pri Pordenonu ali na kakem simpoziju proti militarizaciji države, ali pogosteje v Trst na debatah o denukleariziranem statusu Tržaškega zaliva, oz. uzakonitvi prepovedi vplutja ladjam na jedrski pogon ali z jedrskim orožjem na krovu, me sprašujejo kako to, da mirovniki v Sloveniji uspemo tu pa tam nagovoriti oblast, do samega državnega vrha, tudi bolj neposredno, v živo, na srečanjih s šefico države, s predsednico parlamenta, z zunanjo ministrico - edini, ki nas noče je predsednik vlade - , ko njih sprejme kvečjemu kak znanec, ki sedi v Deželnem svetu.
To je prednost male, drobne države, kamor se tisti, ki se s politiko ukvarjamo že dalj časa, več ali manj poznamo vsi – je moj prvi, spontani odgovor. A ne mislite si – pripomnim takoj -, da je od tega kaj več učinka. Poslušajo nas, prikimajo tudi, delijo z nami marsikaj, toda… »ne veste vsega, ne poznate ozadji« - nam povedo – »in nenazadnje pripadamo širši evropski družini, ki ji je enotnost ključna za obstoj in ki nekaj pokrene le ob polnem soglasju«.
Nosilcem oblasti tudi pisno sporočamo kaj si o njihovih odločitvah mislimo, priznam da predvsem ko se z njimi ne strinjamo, in nam tudi kdaj pa kdaj odgovorijo, a ne manjkajo pohvale, ko si jih zaslužijo seveda. Temu je bilo tako, na primer, ko je Državni zbor priznal Palestinsko državo, ko je predsednica Republike v Evropskem parlamentu naslovila z genocidom kar Izrael počne nad palestinskim ljudstvom v Gazi, ko je vlada sama, mimo EU, uvedla določene sankcije proti Izraelu. Še nobenega ploskanja pa na rovaš vojne v Ukrajini, ki našo vlado vidi povsem postrojeno z bruseljsko birokracijo in z voditelji močnejših članic Evropske unije. Bila je pozvana na samem začetku mandata, celo od dveh bivših predsednikov Republike, Kočana in Turka, k diskontinuiteti z zunanjo politiko prejšnje, Janševe vlade, v zvezi s tem konfliktom, a je to raje preslišala in se v določenih primerih izkazala celo kot bolj papeška od Papeža.
Med bolj pogostimi in, priznam, tudi nesramnimi pisci se štejem sam. Zanese me celo na rob žaljivega, če že ne sovražnega govora. Ker se jih ne prime skoraj nič, niti modre besede, ki jih ponavlja ves čas, ko ga nacionalka kaj vpraša o tem kako Evropa do miru v Ukrajini, dr. Danilo Turk, nekdanji predsednik Republike, svetovalec za politično-pravna vprašanja pri Kofi Ananu, ko je bil generalni sekretar OZN, in še danes gostujoči predavatelj mednarodnega prava in diplomatskih veščim širom sveta: »Brez dialoga, samo s sankcijami in demoniziranjem Rusov ne bo šlo!«.
Pred dnevi sem pisal naši evropski komisarki Marti Kos, sklicujoč se na izjavo, ki jo je bila dala teden prej, da če EU ne bi pomagala Ukrajini tako kot počne, je ne bi bilo več, pri čemer je tudi pozvala kritizerje tega početja naj jim povemo kako drugače spraviti Putina za pogajalsko mizo.
Spomnil sem jo naslednje:
Kmalu bodo 4 leta ko pomagate Ukrajini z orožjem, financami in sankcijami na račun Rusov in še nič ne kaže, da bi to približalo Putina k pogajanjem, kaže pa da ljudje umirajo dalje, da se Ukrajina dalje ruši, da si je Rusi jemljejo vse več... In kaže nenazadnje, da se bližamo eskalaciji, z idejo "koalicije voljnih" da bi napotili vojake v Ukrajino za nadzor morebitnega miru ali morda še prej, ki nas bo potegnila vse bližje neposrednemu spopadu EU/Nato z RF, ki bo neizbežno jedrski.
Prva priložnost, da do vojne ne bi sploh prišlo je bil vsaj načelni DA Putinovi zahtevi po varnostnih jamstvih za RF in po implementaciji sporazumov iz Minska za vzhodni del Ukrajine, ki pa sta ga Biden in Stoltenberg zavrnila in nihče v EU, da bi se zanj potegoval.
Druga priložnost, da bi Ukrajina ostala cela in nevtralna je bil že skoraj podpisan dogovor iz Carigrada marca 2022, a ga je Zelenski po pritisku Johnsona zavrnil, pa znova iz EU nihče, ki bi se zanj postavil.
Tretja priložnost, da se vojna konča že takoj in da si Rusi nehajo jemati še več ukrajinskega ozemlja, je dogovor v 28 točkah, ki ga ponuja Trump, a ki ga Zelenski in EU zavračata. Če že bo kdaj še kaka četrta priložnost, bo samo še slabša, kot vas na to opominja sam ameriški predsednik.
Sicer ne pozabimo na definicijo norosti Alberta Einsteina: Delati vedno znova iste stvari in pričakovati drugačne rezultate… Ups, tu pa sem se sam ujel v past. Delam ves čas isto – opozarjam in opozarjam, da delajo narobe – in pričakujem drugačne rezultate?! Kaj ko bi raje umolknil?
Nessun commento:
Posta un commento