Čimprej nakup Canadaira!

Kaj nam sporoča najhujši požar v (dosedanji) zgodovini Slovenije?

 

… Da so nam šteti dnevi? Ajde, recimo leta… Pa naj bo, desetletja, če se bomo končno in takoj lotili dogovorjenih ukrepov v Parizu in Glasgowu za zajezitev višanja temperatur, pri čemer pa slabo kaže. Z vso radodarnostjo, težko mi gre iz ust, beseda stoletja. Ni gorelo samo pri nas. Apokaliptično tudi drugod po Mediteranu in vlade se vračajo k premogu. Odločili smo se očitno, raje kot za pogajanja s Putinom, ki naj umirijo razmere v Ukrajini in v medsebojnih odnosih ter morda še rešijo podnebno agendo, za kolektivni in globalni samomor!   

Priznam, da je modrovati iz domačega, s klimo prijetno ohlajenega zavetja, ko zunaj greje nad 36 stopinj, lahko. Sicer minule dni s pogledom proti tržaškemu Krasu in dimnimi oblaki, ki so se nad njim vili, ter s pozornostjo nad poročanjem iz samih prizorišč požarov. Odmislim za trenutek vse krajšo prihodnost in pomislim na to kaj smo se iz tokratnega kraškega pekla naučili. Bil je najobsežnejši doslej, zgorelo je 3.500 hektarjev površine, spopadalo se je z njim nikoli prej videna vojska gasilcev – od 1.000 do 1.600 na dan, skupno 10.000 - poklicnih, prostovoljnih, iz vseh koncev Slovenije, pomagali so jim pripadniki Civilne zaščite, Vojske, Policije, gozdari - računa se skupno več kot dodatnih 2.000 ljudi - pa še domačini. Ukrotili so ga v desetih dneh in to brez ene same žrtve, brez ene same zagorelega doma. Pa kar nekaj krat so se ognjeni zublji približali vasem, za kar so bili prebivalci evakuirani. Videli smo v akciji tudi zloglasni policijski vodni top, a tokrat se je v očeh javnosti povsem rehabilitiral. Napadel in potiskal je nazaj plamena. Končno - sem si rekel - je našel svoj smisel. Vsej tej vojski s posebnim poklonom najbolj izpostavljenim vojščakom - gasilcem, gre zahvala ne le domačinov, ampak celotne skupnosti. Predlagam, da ji oblast podeli status, z vsemi beneficiji, ki jih prinaša, »veteranov vojne proti najhujšemu požaru v zgodovini Slovenije«.

Toda vrnimo se k temu, kaj smo se in kaj so se predvsem pristojni od te vroče drame naučili. Kot prvo, da ne smemo pozabiti na to, da zavoljo podnebnih sprememb in že neustavljivega segrevanja ozračja, bodo poletja vse bolj sušna ter zaznamovana z novimi in novimi požari v naravi. To nam pove, da nas taka prihodnost ne sme ujeti nepripravljene, da poleg visoke izurjenosti gasilcev, ki so jo še enkrat izkazali tokrat, jim moramo zagotoviti še boljšo opremo in predvsem ustrezno, učinkovito podporo iz zraka.

Ob manjših požarih so morda helikopterji vojske in policije dovolj, ob tokratnem brez hrvaškega Canadaira in dodatne pomoči dveh romunskih Spartanov bi na Krasu še hudo gorelo.

Benjamin Ličer Bendžo, upravitelj portoroškega obalnega aerokluba, se že od leta 2004 in še prej bori zato, da bi se država končno zganila in nabavila primernejšo floto za gašenje iz zraka, kar so lahko le letala. Takratni Odbor DZ za obrambo je Ličerjeva prizadevanja podprl, toda dlje od tega ni šlo. Zvrstilo se je do danes na pristojnem resorju, na ministrstvu za obrambo, kar 10 ministric in ministrov in na čelu vlade 9 premierjev, vseh političnih barv, a primernega gasilnega letala še danes nimamo. Obveljalo je vsakič mnenje takratnega poveljnika Civilne zaščite Mirana Bogataja, da so bila letala draga in da so nam zadostovali helikopterji. A tabu je lani padel. Minister Tonin je vendarle naročil  letalo, žal ne za gašenje, temveč za transport naših vojakov na tuje Natove misije, ki vemo čemu služijo?! Za isto ceno bi lahko kupili dva Canadaira!

Torej drugo spoznanje te drage in dramatične kraške šole, da mora naročilo vsaj enega Canadaira takoj iz vladne ali resorne pisarne. Če ni denarja, s preklicem nakupa Toninovega aviona ali vsaj nekaj brezveznih oklepnikov.

Predsednik vlade, dr. Golob, sicer stavi bolj na preventivo, na boljše vzdrževanje protipožarnih presek ter na skupno evropsko načrtovanje letalskih gasilnih zmogljivosti, ki bi jih koristile vse članice EU po sprotnih potrebah. Osebno menim, tako kot 77% sodržavljank in sodržavljanov, da bi si vsaj enega Canadaira morali nabaviti tudi sami. In zakaj prav tako letalo? Ker je amfibijsko, z nosilnostjo več kot šest tisoč litrov vode, kar pomeni 3 krat več kot zmore helikopter Cougar, ker zajame lahko tudi morsko vodo in to izjemno hitro – med samim pristajanjem in ponovnim vzletanjem s polnimi rezervoarji v le 12 sekundah - in ker prav te vode bo vselej dovolj, tudi zavoljo taljenja ledenikov, medtem ko sladke na Krasu in v Istri poleti, ko najraje zagori, primanjkuje in ti tudi ustavna pravica do nje ne pomaga. Ko je ni, je pač ni. Moramo si jo uvažati tako kot goriva, s cisternami.  

 

 

Občudujemo galaksije, ne vidimo, da se nam svet sesuva!

 

Do kdaj in do kod vse bolj nevarna vleka vrvi z Rusijo?

 

»Dih jemajoče: vesoljske agencije predstavile vesolje v novi luči«.

Tako naslov v enem od domačih dnevnikov o velikem dosežku pri razkrivanju čarov kozmosa, oz. o objavi posnetkov, ki prikazujejo, kaj vse zmore najzmogljivejši vesoljski teleskop vseh časov, »James Webb«, vreden mimogrede 10 milijard dolarjev, kar je dolar gor, dolar dol, enoletni slovenski proračun.

In videli smo one čudovite, barvite slike ozvezdja, najbolj oddaljenih galaksiji, umetnine, ki jih niti roka Michelangela, Leonarda ali Raffaella ne bi mogla naslikati. Res lepo, očarljivo. Toda…

Nekoč bi mi takšni prizori res jemali dih, danes nič več, ko pomislim, da so postali že sami sebi namen, da z njimi si človek daljše prihodnosti ne zmore več zagotoviti. Bili so časi, ko smo zrli v nebo z upanjem, da bi odkrili življenje tudi drugje in si zamislili celo selitve na kak drug zemlji podoben planet, ko bi ga našli in bi se zemlja bližala kolapsu. A smo še svetlobna leta – če uporabimo govorico prostranstva - daleč od realizacije tovrstnih idej, medtem ko nam podnebje dan za dnem krajša čas preživetja. Pa se znova in znova sprašujem. Bo človeštvo še uspelo nazdraviti letu 2100 z ohlajenim šampanjcem? Poglejmo dinamiko taljenja ledenikov, vse višjih plimovanj morja, temperaturnih rekordov, dolgotrajnih suš, obsežnih požarov ter drugih ekstremnih pojavov vremena in njihovih posledic.

Da, hudo je in vse huje postaja, zlasti ko so mednarodni dogovori o tem kako se spopasti s podnebnimi spremembami in upočasniti segrevanje ozračja, mislim predvsem na Pariz in Glasgow, potisnjeni ob stran, potem ko so se državniki, s povečanim testosteronom v krvi, odločili si kazati mišice in vojaške zmogljivosti, dokler se je enemu od njih utrgalo in je šel v napad. Govorimo seveda o Putinu, o njegovi zaukazani agresiji Ukrajine, a nič manj o tistih gospodih v Washingtonu, Bruslju in tudi Kijevu, ki te norosti niso znali ali hoteli predvideti in preprečiti. Da se je utegnila zgoditi se je vedelo že dolgo, zagotovo od trenutka ko je Nato rekla NE Putinovim zahtevam po varnostnih jamstvih za Rusijo in se je on odločil, s lažnim pojasnjevanjem da je šlo le za rutinske vojaške vaje, kopičiti sile vzdolž meje z Ukrajino. In zakaj Ukrajina? Ker si je bila v ustavi zapisala za cilj članstvo prav v severnoatlantskem zavezništvu, katero širitev proti ruskemu ozemlju Kremelj smatra za grožnjo ruski varnosti, in ni bila implementirala sporazumov iz Minska 2014 in 2015 glede posebnega statusa regiji Donetsk in Lugansk.

Ne dvomim, da je še en kup drugih razlogov, a če bi Nato pristala na pogovore s Putinom o njegovih omenjenih zahtevah ter Kijev, s pomočjo Nemčije in Francije kot garanta Minskih dogovorov, v teh 8 letih uresničil dogovorjeno, bi bile okoliščine take, da bi Putinu hudo otežkočile odločitev, ki jo je sprejel. Težko mi gre iz ust, a edini ki se iz vrst Nata in EU tega zaveda in si upa reči, da so proti Rusiji ukrepali narobe - »Evropska unija si je streljala v pljuča in se zdaj bori za zrak« - je madžarski premier Viktor Orban. Vsaka mu čast!

Pa razvijmo misel naprej: Če do vojne ne bi prišlo, se danes ne bi spraševali s čim in kako se bomo greli to zimo, do kod bodo rastli cene živil in stroški življenja, kaj bomo storili ko bodo nove množice migrantov prihajale z revnega sveta, kar se bo zagotovo zgodilo, ali bomo, če pomislimo na naše vnuke, zamujeno pri uresničevanju obveznosti iz Pariškega podnebnega sporazuma in Evropskega zelenega dogovora sploh še ujeli – ob energetski krizi se mnoge članice EU  vračajo k premogu, kot glavnemu energentu -, ali nas bo odrešil vseh teh dilem kar jedrski spopad med Rusijo in Zahodom? Pazimo, nismo daleč od takega skrajnega scenarija. Litva še ni umaknila delne blokade železniškega prometa med Rusijo in njeno enklavo na Baltiku, Kaliningrad, kljub grožnjam Moskve, da bo ukrepala in to »praktično«. Kaj to pomeni še ne vemo, a če se pod besedo »praktično« skriva vojaški poseg, bo slednji proti članici Nata. To gospodje iz zavezništva dobro vedo, a na zadnjem vrhu v Madridu nikogar ni bilo, ki bi pozval Litvo k preklicu ukrepa, ker da hudo nevaren. Kot da si želijo, da se kaj takega zgodi in se Rusijo razglasi v očeh sveta za globalnega hudiča. Komu bo to v veselje in korist pa ne vem. Hudič gor, hudič dol, pobral nas bo vse! Nekje sem nedavno zapisal, da če se tak razplet ima zgoditi in bo ena od fatalnih konic izstreljena na Natovo jedrsko oporišče v furlanskem Avianu, naj zgreši cilj in odrešilno pade direktno na mojo hišo, ker ubogi tisti, ki se bodo zatekli v zaklonišča.

 

 

Pričnimo pogajanja!... Dokler je še o čem se pogajat.

 

SPRAŠUJEM PREDSEDNIKA VLADE

 

Spoštovani dr. Robert Golob,

Nedavno vam je skupina 18 podpisnic in podpisnikov, večinoma dobrih in priznanih poznavalcev slovenske zunanje in obče mednarodne politike ter geostrategije, poslala Poziv k razumnemu oblikovanju stališča do vojne v Ukrajini in k uresničevanju zaveze iz koalicijske pogodbe, da bo vlada na področju zunanje in obrambne politike izhajala iz »ustavnega načela (127.člen Ustave) mirovne politike ter kulture miru in nenasilja«, kar, poenostavljeno, pomeni prizadevanje za več diplomacije in manj orožja pri iskanju poti iz ukrajinske drame. Po petih mesecih trajanja ruske agresije in nepopisnih posledic na plečih seveda predvsem Ukrajincev ampak tudi ostalih Evropejcev in Zemljanov, je težko priznati učinkovitost dosedanjih ukrepov Nata in Evropske Unije (sankcije zoper Rusijo, oboroževanje ukrajinskega odpora in drugo)  ki naj bi Vladimirja Putina ustavili, oz. ga odvrnili od nadaljevanja krvavega pohoda pričetega 24. februarja. Le ta se namreč nadaljuje in naprej osvaja ukrajinsko ozemlje. Stanje torej ki dobesedno kliče po nečem drugem v spopadanju s to krizo.

Omenjeni poziv je bil obravnavan na strateškem svetu Ministrstva za zunanje zadeve in prejel je kar nekaj pohval s strani ministrice Tanje Fajon, toda ko se je prikazala priložnost za to, da bi ga prenesli tujim kolegicam in kolegom, zaveznikom v Natu, da bi z njim, oz. z njegovim sporočilom, vsaj nekajkrat pomahali pred glasovanjem o pripravljenih sklepih, da bi partnerji slišali kaj si dober del strokovne javnosti v Sloveniji misli in kaj predlaga, ste pogrnili. Nihče ni poročal, da bi se o našem ustavnem načelu mirovne politike ter kulture miru in nenasilja v Madridu kaj slišalo. Še huje, poročalo se je, da ste si prizadevali za hitrejšo dinamiko povečevanja obrambnih proračunov do 2% bruto družbenega produkta od prvotno predlaganega.

Če vse to drži, ne bodite hud, če vam kot pobudnik predmetnega poziva, postavim nekaj vprašanj:

Ali menite da se predlagani sklepi madridskega vrha Nata v zvezi z ukrajinskim konfliktom, skladajo z zapisanim v koalicijski pogodbi? Tudi pospešeno dvigovanje vojaških izdatkov ob, kar se Slovenije tiče, nezavidljivem finančnem stanju po vseh zadolžitvah prejšnje vlade, ob 500 milijonih ki ji potrebuje minister Bešić Loredan za saniranje zdravstva in nič kaj obetavnih napovedi gospodarske rasti? Da ne govorimo o vsem ostalem do katerega ste se zavezali s koalicijskimi partnerji?

In tudi sicer, verjamete, ob predpostavljanju, da si tudi sam želite čimprejšnjega konca vojne, da bodo madridski sklepi tokrat učinkovali? da bo povečevanje sil za hitro odzivanje v vzhodnih članicah zavezništva od 40 tisoč na 300 tisoč vojakov, prihod dodatnih ameriških enot v Evropo, vzpostavitev njihovega strateškega poveljstva na Poljskem, sprejem Švedske in Finske v povezavo in pospešeno dvigovanje vojakih budžetov v sleherni članici, priporočeno celo nad 2% BDP, Putina zaskrbelo in ga prepričalo k umiku ruskih sil iz Ukrajine? Ter da se bomo ob vsem tem, pa dodajmo še razglasitev Rusije za največjo grožnjo članicam Nata, oz. da prvo sovražnico (mimogrede z največjim jedrskim arzenalom na svetu) ostali Evropejci počutili bolj varno? Pa da sklenem, ste morda kdaj pomislili, da nam je članstvo v Natu prej breme kot prednost, da bi nam večjo varnost in večjo mednarodno težo zagotovila nevtralnost?

V pričakovanju prepričljivih odgovorov, vse dobro voščim.

 

Še kaj pameti na tem svetu?

 

Enotni k miru?... kje pa, k orožju!

 

Srečata se Američan in Rus – bili so časi ko se je to še dogajalo. Prvi se hvali kako pri njih vlada demokracija in pojasni: »Mi gremo lahko pred Belo Hišo in kričimo Dol z Bidnom!« In Rus odgovori: »Tudi mi gremo lahko pred Kremljem in kričimo - Dol z Bidnom!«.

Stari,  prastari vic še iz časov hladne vojne, za tokratno rabo aktualiziran, na katerega sem se spomnil, ko se sredi ukrajinske krvave drame, ki jo je zakrivila ruska agresija,  ameriškega angažmaja v njej, neposredno ali v okviru Nata, v Washingtonu in drugje po ZDA množice protestirajo zoper odločitev Vrhovnega sodišča da odpravi po vsej zvezni državi pravico do splava. Dan prej je razsodilo tudi, da za nakup in posest orožja Američani ne potrebujejo več ustreznega dovoljenja. »Hud zdrs in korak v mračno preteklost« - je sodbo glede splava pokomentirala naša zunanja ministrica Fajonova. Enako velja - dodajmo - za sodbo o orožju, ki vrača državo v obdobje osvajanja divjega zahoda. Pa še zadnja cvetka teh sodnikov. V bran premogovniškemu lobiju so omejili moč vlade, da zaukaže zmanjšanje toplogrednih izpustov.

In se vprašam, kako to da je taka stvarnost referenca in zgled za vso zahodno civilizacijo, za našo Evropo, s čim nas je očarala, da nam z lahkoto prenaša, da ne rečem vsiljuje, svoje vzorce razmišljanja in vizije na svet ter preko nas uresničuje svoje tudi geostrateške interese? OK, priskočili so nam Američani na pomoč, ko je Hitler osvajal celino, a hvaležnost se mora po 77 letih od konca druge svetovne vojne vendarle nehati, pa tudi če jo ohranimo, to ne pomeni, da jim moramo slediti pri vsem ali skoraj, kar si zahočejo.

Če bi temu ne bilo tako, če bi bila Evropa bolj suverena, samozavestna in samosvoja, četudi povezana z ZDA v Natu in sicer, če bi se zavedala lastne zgodovine in kulture ter prisegala na lastne vrednote in na lastno znanje, bi se odzvala tako kot se je ob Putinovem napadu na Ukrajino tudi ob Bushevem na Irak 2002. Res da se ni dogajalo na evropskih tleh, a agresija je agresija in ko rusko obsojamo, povsem pravilno, da se razumemo, ker proti suverene in neodvisne države, ob posiljevanju mednarodnega prava in ustanovne listine Združenih narodov, enako bi moralo veljati za Irak.  A ne, ono smo odobravali, podpirali in pri njej celo sodelovali, kot pri mnogih drugih tovrstnih avanturah, ki so si jih zamislili Američani, katera vrhovna sodna oblast danes razveljavlja pomembne civilizacijske dosežke in brani onesnaževalce okolja.

Minule dni je bilo veliko govora in pisanja o dveh pozivih civilne družbe Golobovi vladi, kako naj se vede do ukrajinske vojne. Prvo jo poziva k iskanju, skupaj z evropskimi partnerji, alternativnih, bolj pogajalskih poti za umiritev razmer, potem ko dosedanja politika sankciji, oboroževanja Ukrajincev, izločanja agresorja in mednarodnega prizorišča, ni dala, glede na stanje na bojiščih, želenih rezultatov. Drugo pa obratno zagovarja ohranitev enotnosti EU in Nata in še več dobav orožja braniteljem, ker da »samo poražen bo Putin pristal na pogajanja«.

Zunanje ministrstvo je prisluhnilo obema, ju prediskutiralo na svojem strateškem svetu in sporočilo, da se je potrebno potruditi za končanje vojne čimprej, najraje s pogajanji, da pa Slovenija ostaja na strani Ukrajine z vso možno podporo, ki jo lahko nudi, in da enotnosti zavezništev do te krize ne namerava načeti. Slednje stališče, kolikor lahko razumljivo in pričakovano, pove brez ovinkarjenja da se je pot »mirovniškega« poziva vladi končala na seji strateškega sveta in pri nekaj prijaznih ocenah ministrice, oz. kot bi dejal Slavoj Žižek, da »mirovništvo« ne more biti odgovor na rusko agresijo.

Mu pritrjujejo dejanja vrhov tako Evropske Unije kot Nata. Pri nikomur niti drobca priznanja, da se dosedanja kaznovalna politika do Putina ni obrestovala. Obratno, orožje se v Ukrajini kar kopiči, prihaja celo težko, z dolgim dosegom, ruske sile, ki so že zasedle skoraj četrtino ukrajinskega ozemlja, odgovarjajo z vnovičnimi in še bolj krutimi raketiranji Kijeva, vse bolj vre ob litovski blokadi Kaliningrada, ruske enklave na Baltiku, in v Madridu vrh Nata, ob razglašanju Rusije, ki jo je imel doslej za strateško partnerko, za največjo grožnjo lastni varnosti, oz. za prvo sovražnico, načrtuje nekajkratno povečanje sil čim bližje njenemu ozemlju in se ji obenem, s povabilom k včlanitvi še Finske in Švedske, vse bolj bliža in jo obkroža, pri čemer se gre znova vprašati, kdo bolj ogroža koga. Povej zdaj Rusom, da Putin laže, ko jim pravi da jih hoče Zahod uničiti!

Vsemu naštetemu je naš trio v španski prestolnici (Golob, Fajonova in Šarec) ubogljivo in ponižno rekel DA! »Levica se lahko vzdrži, - je dejal premier - a naš pristanek na predlagane sklepe tudi v parlamentu ne bo z ničemer ogrožen.« 124. člen naše Ustave pravi da »pri zagotavljanju varnosti izhaja država predvsem iz mirovne politike ter kulture miru in nenasilja.« Kaj je že to?

In pomislim še enkrat kako so v ujetništvu ZDA in Nata vsi vladajoči, katerekoli politične provenience, isti. Glavni odločijo, ostali sledijo. Enotnost za vsako ceno! Ker je pač oportuna. Korakanje k pogubi se torej nadaljuje, a pomembno je da korakamo enotno!

 

Ekscelenca dr. Rupel - velik ljubitelj ZDA

https://www.vecer.com/v-soboto/pismo-dimitrij-rupel-svetovna-revolucija-kot-resitev-uklrajinske-krize-10287858

Dimitrij Rupel vs Spomenka Hribar

Priznam, da mi solate, ki jih včasih objavlja eminenca dr. Dimitrij Rupel, kolikor že lepo sestavljene in vsebinsko bogate, ni lahko prebrati. A tokrat sem se potrudil in šel do zaključne pike, prvič ker pismo Večeru izpod naslova »Svetovna revolucija kot rešitev (ukrajinske krize)?« iz 25.6.2022 zadeva temo o kateri tudi sam modrujem že od lani jeseni, drugič da bi našel kaj oprijemljivega kot nasvet, priporočilo ali vsaj sugestijo prenovljeni oblasti pri nas kako se spoprijeti z omenjeno krizo.

Naj takoj sklenem, da ničesar koristnega nisem razbral. Le polemičen odziv na nedavno pismo njegove pomembne sopotnice v procesu našega osamosvajanja dr. Spomenke Hribar na isto temo z dne 18.6.2022.

Ne nameravam si nadeti toge odvetnika dr. Hribarjeve, ki se mu bo, pričakujem, zoperstavila sama in bolj prepričljivo v kratkem, a ne morem mimo nekaj tez dr. Rupla, ki kličejo na repliko.

Naš veliki osamosvojitelj na parketu diplomacije se tudi tokrat obregne, da bi pojasnjeval vlogo Rusije, pred njo Sovjetske zveze, in okarakteriziral profile in ambicije njunih voditeljev, od Stalina preko Hruščova do Jelcina in Putina, nekdanje jugoslovanske in slovenske Zveze komunistov, Tita in njegovih, pozablja pa znova povedat, tako kot to redno počne njegov trenutni navdihovalec Janez Janša, (bil je njegov, nato proti njemu, zadnja leta spet zraven) da je tudi sam sodeloval pri takratnem sistemu, kot formalni komunist, z izkaznico, celo kandidat za člana Centralnega komiteja, in da je kot odgovorni urednik študentske Tribune simpatiziral z idejami o proletarski revoluciji. Dajte že enkrat, gospodje osamosvojitelji, priznati: »Da, zagovarjali smo samoupravni socializem, verjeli v ZK in aktivno delali zanjo, mea culpa, mea maxima culpa«, pa nato kot pojasnilo lahko dodate: »Bili smo še mladi, zaletavi, in vsega nismo vedeli o partijskih nečednosti. Ko smo to spoznali, nam je vera v takratno ideologijo pošla!«. Lepo bi bilo kaj takega enkrat slišati ali prebrati iz peres Janše, Rupla, Gorenaka, Jambreka, Černača in drugih danes najhujših rabljev takratne ureditve. Le evroposlanca in podpredsednika SDS, Milana Zvera sem nekje prebral, da je bilo to njegovo članstvo v ZKS »napaka iz najstniških let«, ki se je vendarle nadaljevala tudi onstran najstništva, tam do že zrele mladosti, pri 27tih, ko je člansko izkaznico vrnil baje šele na predvečer osamosvojitve.

Druga pomanjkljiva in zgrešena Ruplova teza, če se vrnem k njegovem pismu, je da pripisuje le Putinovi Rusiji neokolonjalne apetite, ameriških, ki jih ZDA imajo, tu pa tam izvajajo in tudi uresničujejo že odkar so svetovna velesila, pa ne vidi ali noče videti. Njihova kolonija če še nismo povsem že postali, pa postajamo, preko Nata in tudi sicer, žal tudi mi Evropejci. Recite mi da pretiravam, da je ocena prekruta, a verjamem, da nisem sam ki se tako počuti. In te dni vidimo komu smo privrženi in predani, kdo nam je za vzor, kdo nam dopoveduje kaj je prav in kaj ni... najbolj razvita, ambiciozna, materialno bogata in močna država na planetu kjer sodstvo ukinja pravico do splava in dovoljuje prosto nošenje orožja.

Pojdiva za trenutek k spominom izpred 20 let, dr. Rupel. Ko so se Busheve ZDA 2002 pripravljale na napad na Irak in iskale izgovor v orožju za množično uničevanje, ki naj bi ga režim Sadama Husseina imel, pa ga ni, ter same skonstruirale lažne dokaze o tem, ki jih je zunanji minister Colin Powell z ampulco v roki prodajal Varnostnemu svetu OZN, da bi prejel zeleno luč za poseg, smo kot Slovenija, na vašo pobudo, pristopili k Vilenski izjavi. Le ta je brezpogojno  podpirala ameriška prizadevanja »za razorožitev Iraka«, kljub vedenju da inkriminiranega orožja ni bilo in da je minister Powell lagal, a ste nam jo na parlamentarnem odboru za zunanjo politiko vseeno vsilili, ker da smo – ste pojasnjevali - potrebovali ameriško vizo za v Nato. Za to vizo smo razprodali našo digniteto! Si štejem v čast da temu pritisku nisem podlegel in da sem glasoval proti. Žal sem bil pri tem edini. Pomnim tisto glasovanje kot enega izmed največjih madežev Slovenije, poleg onega o izbrisanih, od osamosvojitve dalje. ZDA so napadle Irak tako kot je to storila Rusija z Ukrajino, brez mandata Združenih narodov in v nasprotju z mednarodnim pravom ter z ustanovno listino svetovne organizacije a takrat smo mi ravnali povsem drugače kot ob Putinovem zločinu.

Zadnji očitek, dr. Rupel. Dr. Hribarjeva in oni ki mislimo enako ali podobno, si prizadevamo za čimprejšnje končanje vojne v Ukrajini, za povratek k miru in sodelovanju med Evropsko Unijo, z Ukrajino ali brez znotraj svojih vrst, in Rusko federacijo, za umiritev kriznih razmer v katerih smo zapadli in ki se z nadaljevanjem konflikta dan za dnem zaostrujejo, nenazadnje zato, da Putinu film ne poči povsem in da se ne znajdemo na poti brez povratka. Čaka nas tudi skupni boj, če bo ob ali po tej vojni sploh še smiseln, s podnebjem.

Kaj pa ponujate vi? Boj Ukrajincev, Bog ne daj še vseh Evropejcev, do zadnjega moža in vero v zmago proti Putinu? Boj za načelo spoštovanja suverenosti in neodvisnosti drugih in nedotakljivosti njihovih meja, ki pa ni veljalo, kot sem opisal, pri Iraku pa še kje, za vsak ceno, pa naj bo kar ko?

Niste edini profesor mednarodnih odnosov, niste naš edini dolgoletni zunanji minister, ste pa med najbolj zaljubljenimi v ZDA, karkoli počno, in če se že hvalite s predsedovanjem OVSEju, bi moral že takrat zaznati in opozoriti do česa je vodilo širjenje Nata proti ruskim mejam, ki so jo nekateri vidnejši strokovnjaki na tem področju v ZDA sami označevali za najhujšo strateško napako zavezništva od njegove ustanovitve.

In - zadnji poudarek - ni res, žal, da se je razmišljanju, pogojno rečeno, »mirovnikov« priklonila, kot pravite, uradna zunanja politika, oz. ministrica za zunanje zadeve. Prisluhnila nam je, tako kot tudi nasprotni strani, a nič ne kaže še, da bi mi bili prepričljivejši. Čas bo pokazal, a kot sem že nekje zapisal, časa za spodobno rešitev krize je vse manj!

  

Vsota vseh strahov vse bližje

 

Kdo bo koga se nadaljuje in vse bolj diši po 

koncu vsega!

Da bi se čim manj ponavljal, sem se sprehodil po svojem pisanju o ukrajinski drami od jeseni dalje, oz. odkar se je v najnovejšem obdobju znova pogrela in se pričela kuhati do prelitja, z rusko agresijo, v že 4 mesece trajajočo krvavo in razdiralno vojno.

Napisal sem 20 prispevkov in videl da so bili že prvi precej preroški, a bolj zato, da bi odvračal odločevalce, pri nas in v Bruslju, od politike zaostrovanja dialoga z Kremljem, ki je obvezno vodila k radikalizaciji in eskalaciji razmer, namesto, da bi jih skušala pravočasno umirjati. Da bi šli in danes prišli tako daleč, to je da bi Putin vendarle napadel sosedo in izzval tako obsežen in trd odziv Nata in EU ter po logiki: kdo bo koga, začeli korakati vsi k »vsoti vseh strahov«, takrat še nisem verjel. Nisem mogel doumeti, da je bil tak razplet možen, da je bil človekov um,  po vse videnem v prejšnjem stoletju, po napredku človeštva v vseh mogočih znanosti, po spoznanju, da smo imeli pred seboj za zagotovitev še kako stoletje znosne prihodnosti le še bitko s podnebjem, prav za prav odpravo lastnih napak do njega, česa takega še sposoben. Pa ne mislim le na Putina. Prst kažem tudi na Bidna, Stoltenberga, Leynovo, Michela, Borrella in na vse državnike, ki jim sledijo.

Agresijo je bilo potrebno seveda obsoditi, razglasili smo Putina za vojnega zločinca, uvedli zoper njegov režim sankcije in pričeli dodatno oboroževati Ukrajince v veri, da bo to kremeljskega vladarja odvrnilo od nadaljevanja krvave avanture. A danes lahko ugotovimo, da sicer dobri nameni niso obrodili sadov, da smo se ušteli. Videti je da sankcije Putin, oz. njegovo gospodarstvo prenaša veliko bolje kot jih prenašamo mi, ki smo jih sprožili, ter da  oboroževanje braniteljev učinkuje le delno. Upočasnilo je namreč rusko invazijo in jo od Kijeva preusmerilo na jugovzhodni del države, a kljub močnemu odporu Ukrajincev je Rusom uspelo, hočeš nočeš, zasesti že skoraj četrtino njihove domovine ter še napredujejo. Zelenski pravi, da jih bo, ko dobi težko orožje, orožje dolgega dometa, premagal in pregnal, Putin svari, da če bo tako orožje uporabljeno bo udaril še huje in tudi tam kamor ni nameraval – pod raketnimi napadi je znova spet Kijev -  Stoltenberg govori že o več let trajajočem konfliktu, a kljub temu bodri Zelenskega k nadaljevanju boja do končne zmage (ali do zadnje kaplje krvi zadnjega Ukrajinca?!) in mu obljublja še in še orožja.

Zgrešeni, neproduktiven, samouničevalen pristop se torej nadaljuje in množijo se napake, ki so vse hujše in lahko celo usodne.

Zadnja po spisku, medtem ko čakamo še na ukrajinsko uporabo topov z daljšim dometom in na napovedan odziv agresorja, delna blokada s strani Litve ruske enklave na Baltiku Kaliningrad. Zagotovo spodbujena v Bruslju iz pisarn Nata in Evropske komisije. Zunanje politični predstavnik EU Borrell je odločitev pojasnil z izvajanjem sprejetih sankciji. Kremelj poziva k takojšnji odpravi blokade, sicer bo ukrepal, kot pravi, za zaščito svojih nacionalnih interesov. In ukrep bo seveda prizadel članico Nata, morda kar s silo. A se sploh še kdo od odločevalcev v tem konfliktu zaveda kaj to pomeni? Kam to vodi? Kaj nas čaka? A si res gre želeti preizkušanje Putinovih živcev? Dolivati in dolivati v loncu norosti dokler se ne prelije? Po tej poti se bo Stoltenbergova napoved večletne vojne razblinila v blisku atomskega poka in še prvi ne bodo, Rusi. A se bo dalo takrat še kaj sanirat?

Želim si, da naša nova oblast pokrene v Bruslju nov pristop, ponudi drugačno izhodno pot s te tragedije, dokler je še čas ob zavedanju da je tega, dan za dnem, vse manj!

 

Mir s pogajanji ali z vojaško zmago?

 

https://www.dnevnik.si/1042991110/mnenja/odprta-stran/poziv-vladi-glede-ukrajine-polemika

NAČELNOST ALI REAL POLITIKA?

 

Pri skoraj 73tih pogledam nazaj, na svojo že dolgo prehojeno pot, na šolska, carinska in novinarska leta, na ona, ki sem jih preživel v poklicni politiki, kajti politika je bila že prej pri nas doma kot dnevni obrok, z očetom in bratom. In se vprašam, ali sem se držal načel, ki sem jih zagovarjal? Ne vsakič, priznam, a v 90% primerov da. Bil sem tudi grešnik in sem marsikoga prizadel, tako kot verjamem, da večina zemljank in zemljanov, toda glede pacifizma, priseganja na mirovno politiko, na kulturo miru in nenasilja, sem redkoma zašel s poti. Kolikor pomnim, rekel bi da nikoli, vsaj od takrat ne, ko sem zapustil mlajša odrasla leta in čas delovnih brigad ter občasnega udeleževanja vaj Teritorialne obrambe v maskirni uniformi in s puško v roki. Nadomeščal sem pač služenje vojaščine v JLA do katerega sem bil zaradi zdravja oproščen.

Zgodila se je vojna za Slovenijo, prišlo je do streljanja tudi v Kopru in do smrti treh zveznih vojakov, kar je napovedovalo eskalacijo spopadov, zato sem kot takratni prvi občinski mož, ki je bil pravkar iz novinarskih vrst prestopil k politikom, z veseljem sprejel poziv domačega šefa policije, da bi se s poveljniki agresorske vojske vendarle dogovoril za umiritev strasti in za mirno čakanje na politični razplet konflikta. Ker sem to storil me je doletela etiketa kapitulanta, kolaboracionista in jugo-nostalgika s strani takratnega obrambnega ministra, ki mi tudi danes pripisuje simpatije in razumevanje do agresorja, v tem primeru do Putina v odnosu do Ukrajine. Ter enako še vsem podpisnikom Poziva izpred nekaj dni vladi, da ubere drugačno, bolj miroljubno in politično pot od one, ki jo je do te krize vodil sam.

Priskočilo mu je na pomoč – ubogi, 1. junija je moral oblast predati drugemu in je sedaj v opoziciji – 50 mislecev in influencerjev iz različnih političnih in nazorskih provenienc, tudi nekateri izmed njegovih nekdanjih hudih oponentov iz liberalnega kroga, ki pa pozivajo vlado k vztrajanju pri dosedanji drži do omenjene drame, oz. k še bolj odločni podpori ukrajinskemu odporu »z vsemi sredstvi, ki so naši državi kot članici svetovne skupnosti na razpolago« - pravijio. Le poražen – se bere med vrstnicami – bo Putin pristal na mir.

Ker so tudi tile gospe in gospodje vendarle razumni in razgledani ljudje, - avtor pisma Luka Lisjak Gabrijelčič, Miro Cerar, Pavle Gantar, Gregor Golubič, Roman Jakič, Renata Salecl, Ivan Štuhec, ki naj bi bil predan Bogu in Frančišku, poleg ostalih, se sprašujem, kako to, da ne vidijo, da poraza agresorske vojske tudi na obzorju ni, da slednja obvlada že skoraj četrtino ukrajinskega ozemlja in četudi počasi, napreduje pri osvajanju ozemlja, da vojna je že vstopila v četrti mesec, da se žrtve na obeh straneh štejejo na tisoče in tisoče, tudi med civilisti, razseljenci na milijone, da je že danes materialna škoda nepopisna, da posledice te krize, ki se odražajo v pomanjkanju ali draginji energentov, surovin, prehrani in še česa, že trpi in še huje bo, ves svet, da pričakujmo zavoljo tega nove in vse bolj udarne migracijske pritiske na Evropo, da že izgubljamo boj s podnebjem in da eminentna svetovna stroka svari, da še nikoli naša celina in svet nista bila tako blizu jedrskemu spopadu?! Smo torej korak pred nepovratnim.

Plemenito je gojiti načela in vztrajati pri njih, prisegati v to da naj Zahod stori vse kar zmore – in če z orožjem, ne zmore malo! -, da pomaga ukrajinskemu narodu obraniti suverenost, neodvisnost in ozemeljsko celovitost svoje domovine ter njeno pravico da se mu pridruži (EU in Nato), toda ko se vse glasneje rožlja z jedrskim orožjem je potreben, in rekel bi kar nujen, tudi občutek do realpolitike, do razumevanja strahov, ki ženejo »zlobneža« k takim pohodom, do smisla pravočasnih pogajanj z njim.

Naj sklenem z lepo, če ne bi zadevala tako krvavo in abotno zgodbo, mislijo dr. Marka Pavlihe, ki sem jo prebral na Facebooku: »Sila sproži še več nasilja, puška mutira v atomsko bombo in vojna v planetarno pogubo. Zatorej menim, da naj se Slovenija raje angažira s humanitarno pomočjo in diplomacijo v duhu svetovnega etosa, ki temelji na nenasilju in nedotakljivosti človekovega življenja. Želim si – zaključuje dr. Pavliha – da bi bila vladavina dr. Goloba zaznamovana z golobico miru namesto z divjim jastrebom!«

Kaj naj rečem? Hvala Marko za podporo.