Enotni k miru?... kje pa, k orožju!
Srečata se Američan in Rus – bili so časi ko se je to še dogajalo. Prvi se hvali
kako pri njih vlada demokracija in pojasni: »Mi gremo lahko pred Belo Hišo in
kričimo Dol z Bidnom!« In Rus odgovori: »Tudi mi gremo lahko pred Kremljem in
kričimo - Dol z Bidnom!«.
Stari, prastari vic še iz časov hladne vojne, za tokratno rabo
aktualiziran, na katerega sem se spomnil, ko se sredi ukrajinske krvave drame,
ki jo je zakrivila ruska agresija, ameriškega angažmaja v njej, neposredno ali v
okviru Nata, v Washingtonu in drugje po ZDA množice protestirajo zoper
odločitev Vrhovnega sodišča da odpravi po vsej zvezni državi pravico do splava.
Dan prej je razsodilo tudi, da za nakup in posest orožja Američani ne
potrebujejo več ustreznega dovoljenja. »Hud zdrs in korak v mračno preteklost«
- je sodbo glede splava pokomentirala naša zunanja ministrica Fajonova. Enako
velja - dodajmo - za sodbo o orožju, ki vrača državo v obdobje osvajanja
divjega zahoda. Pa še zadnja cvetka teh sodnikov. V bran
premogovniškemu lobiju so omejili moč vlade, da zaukaže zmanjšanje toplogrednih
izpustov.
In se vprašam, kako to da je taka stvarnost referenca in zgled za vso
zahodno civilizacijo, za našo Evropo, s čim nas je očarala, da nam z lahkoto
prenaša, da ne rečem vsiljuje, svoje vzorce razmišljanja in vizije na svet ter
preko nas uresničuje svoje tudi geostrateške interese? OK, priskočili so nam Američani
na pomoč, ko je Hitler osvajal celino, a hvaležnost se mora po 77 letih od
konca druge svetovne vojne vendarle nehati, pa tudi če jo ohranimo, to ne
pomeni, da jim moramo slediti pri vsem ali skoraj, kar si zahočejo.
Če bi temu ne bilo tako, če bi bila Evropa bolj suverena, samozavestna in
samosvoja, četudi povezana z ZDA v Natu in sicer, če bi se zavedala lastne
zgodovine in kulture ter prisegala na lastne vrednote in na lastno znanje, bi
se odzvala tako kot se je ob Putinovem napadu na Ukrajino tudi ob Bushevem na
Irak 2002. Res da se ni dogajalo na evropskih tleh, a agresija je agresija in
ko rusko obsojamo, povsem pravilno, da se razumemo, ker proti suverene in
neodvisne države, ob posiljevanju mednarodnega prava in ustanovne listine
Združenih narodov, enako bi moralo veljati za Irak. A ne, ono smo
odobravali, podpirali in pri njej celo sodelovali, kot pri mnogih drugih
tovrstnih avanturah, ki so si jih zamislili Američani, katera vrhovna sodna
oblast danes razveljavlja pomembne civilizacijske dosežke in brani onesnaževalce
okolja.
Minule dni je bilo veliko govora in pisanja o dveh pozivih civilne družbe
Golobovi vladi, kako naj se vede do ukrajinske vojne. Prvo jo poziva k iskanju,
skupaj z evropskimi partnerji, alternativnih, bolj pogajalskih poti za umiritev
razmer, potem ko dosedanja politika sankciji, oboroževanja Ukrajincev,
izločanja agresorja in mednarodnega prizorišča, ni dala, glede na stanje na
bojiščih, želenih rezultatov. Drugo pa obratno zagovarja ohranitev enotnosti EU
in Nata in še več dobav orožja braniteljem, ker da »samo poražen bo Putin
pristal na pogajanja«.
Zunanje ministrstvo je prisluhnilo obema, ju prediskutiralo na svojem
strateškem svetu in sporočilo, da se je potrebno potruditi za končanje vojne
čimprej, najraje s pogajanji, da pa Slovenija ostaja na strani Ukrajine z vso
možno podporo, ki jo lahko nudi, in da enotnosti zavezništev do te krize ne
namerava načeti. Slednje stališče, kolikor lahko razumljivo in pričakovano, pove
brez ovinkarjenja da se je pot »mirovniškega« poziva vladi končala na seji
strateškega sveta in pri nekaj prijaznih ocenah ministrice, oz. kot bi dejal
Slavoj Žižek, da »mirovništvo« ne more biti odgovor na rusko agresijo.
Mu pritrjujejo dejanja vrhov tako Evropske Unije kot Nata. Pri nikomur niti
drobca priznanja, da se dosedanja kaznovalna politika do Putina ni obrestovala.
Obratno, orožje se v Ukrajini kar kopiči, prihaja celo težko, z dolgim dosegom,
ruske sile, ki so že zasedle skoraj četrtino ukrajinskega ozemlja, odgovarjajo
z vnovičnimi in še bolj krutimi raketiranji Kijeva, vse bolj vre ob litovski blokadi
Kaliningrada, ruske enklave na Baltiku, in v Madridu vrh Nata, ob razglašanju
Rusije, ki jo je imel doslej za strateško partnerko, za največjo grožnjo lastni
varnosti, oz. za prvo sovražnico, načrtuje nekajkratno povečanje sil čim bližje
njenemu ozemlju in se ji obenem, s povabilom k včlanitvi še Finske in Švedske,
vse bolj bliža in jo obkroža, pri čemer se gre znova vprašati, kdo bolj ogroža
koga. Povej zdaj Rusom, da Putin laže, ko jim pravi da jih hoče Zahod uničiti!
Vsemu naštetemu je naš trio v španski prestolnici (Golob, Fajonova in
Šarec) ubogljivo in ponižno rekel DA! »Levica se lahko vzdrži, - je dejal
premier - a naš pristanek na predlagane sklepe tudi v parlamentu ne bo z
ničemer ogrožen.« 124. člen naše Ustave pravi da »pri zagotavljanju varnosti
izhaja država predvsem iz mirovne politike ter kulture miru in nenasilja.« Kaj
je že to?
In pomislim še enkrat kako so v ujetništvu ZDA in Nata vsi vladajoči,
katerekoli politične provenience, isti. Glavni odločijo, ostali sledijo. Enotnost za
vsako ceno! Ker je pač oportuna. Korakanje k pogubi se torej nadaljuje, a
pomembno je da korakamo enotno!
Nessun commento:
Posta un commento