Do kdaj in do kod vse bolj nevarna vleka vrvi z
Rusijo?
»Dih jemajoče: vesoljske
agencije predstavile vesolje v novi luči«.
Tako naslov v enem od
domačih dnevnikov o velikem dosežku pri razkrivanju čarov kozmosa, oz. o objavi
posnetkov, ki prikazujejo, kaj vse zmore najzmogljivejši vesoljski teleskop
vseh časov, »James Webb«, vreden mimogrede 10 milijard dolarjev, kar je dolar
gor, dolar dol, enoletni slovenski proračun.
In videli smo one čudovite,
barvite slike ozvezdja, najbolj oddaljenih galaksiji, umetnine, ki jih niti
roka Michelangela, Leonarda ali Raffaella ne bi mogla naslikati. Res lepo,
očarljivo. Toda…
Nekoč bi mi takšni prizori
res jemali dih, danes nič več, ko pomislim, da so postali že sami sebi namen,
da z njimi si človek daljše prihodnosti ne zmore več zagotoviti. Bili so časi,
ko smo zrli v nebo z upanjem, da bi odkrili življenje tudi drugje in si
zamislili celo selitve na kak drug zemlji podoben planet, ko bi ga našli in bi se
zemlja bližala kolapsu. A smo še svetlobna leta – če uporabimo govorico
prostranstva - daleč od realizacije tovrstnih idej, medtem ko nam podnebje dan
za dnem krajša čas preživetja. Pa se znova in znova sprašujem. Bo človeštvo še
uspelo nazdraviti letu 2100 z ohlajenim šampanjcem? Poglejmo dinamiko taljenja
ledenikov, vse višjih plimovanj morja, temperaturnih rekordov, dolgotrajnih suš,
obsežnih požarov ter drugih ekstremnih pojavov vremena in njihovih posledic.
Da, hudo je in vse huje
postaja, zlasti ko so mednarodni dogovori o tem kako se spopasti s podnebnimi
spremembami in upočasniti segrevanje ozračja, mislim predvsem na Pariz in
Glasgow, potisnjeni ob stran, potem ko so se državniki, s povečanim
testosteronom v krvi, odločili si kazati mišice in vojaške zmogljivosti, dokler
se je enemu od njih utrgalo in je šel v napad. Govorimo seveda o Putinu, o
njegovi zaukazani agresiji Ukrajine, a nič manj o tistih gospodih v Washingtonu,
Bruslju in tudi Kijevu, ki te norosti niso znali ali hoteli predvideti in
preprečiti. Da se je utegnila zgoditi se je vedelo že dolgo, zagotovo od
trenutka ko je Nato rekla NE Putinovim zahtevam po varnostnih jamstvih za
Rusijo in se je on odločil, s lažnim pojasnjevanjem da je šlo le za rutinske
vojaške vaje, kopičiti sile vzdolž meje z Ukrajino. In zakaj Ukrajina? Ker si
je bila v ustavi zapisala za cilj članstvo prav v severnoatlantskem zavezništvu,
katero širitev proti ruskemu ozemlju Kremelj smatra za grožnjo ruski varnosti,
in ni bila implementirala sporazumov iz Minska 2014 in 2015 glede posebnega
statusa regiji Donetsk in Lugansk.
Ne dvomim, da je še en kup
drugih razlogov, a če bi Nato pristala na pogovore s Putinom o njegovih
omenjenih zahtevah ter Kijev, s pomočjo Nemčije in Francije kot garanta Minskih
dogovorov, v teh 8 letih uresničil dogovorjeno, bi bile okoliščine take, da bi
Putinu hudo otežkočile odločitev, ki jo je sprejel. Težko mi gre iz ust, a
edini ki se iz vrst Nata in EU tega zaveda in si upa reči, da so proti Rusiji ukrepali narobe - »Evropska
unija si je streljala v pljuča in se zdaj bori za zrak« - je madžarski premier
Viktor Orban. Vsaka mu čast!
Pa razvijmo misel naprej: Če
do vojne ne bi prišlo, se danes ne bi spraševali s čim in kako se bomo greli to
zimo, do kod bodo rastli cene živil in stroški življenja, kaj bomo storili ko
bodo nove množice migrantov prihajale z revnega sveta, kar se bo zagotovo
zgodilo, ali bomo, če pomislimo na naše vnuke, zamujeno pri uresničevanju obveznosti
iz Pariškega podnebnega sporazuma in Evropskega zelenega dogovora sploh še ujeli
– ob energetski krizi se mnoge članice EU
vračajo k premogu, kot glavnemu energentu -, ali nas bo odrešil vseh teh
dilem kar jedrski spopad med Rusijo in Zahodom? Pazimo, nismo daleč od takega
skrajnega scenarija. Litva še ni umaknila delne blokade železniškega prometa
med Rusijo in njeno enklavo na Baltiku, Kaliningrad, kljub grožnjam Moskve, da
bo ukrepala in to »praktično«. Kaj to pomeni še ne vemo, a če se pod besedo
»praktično« skriva vojaški poseg, bo slednji proti članici Nata. To gospodje iz
zavezništva dobro vedo, a na zadnjem vrhu v Madridu nikogar ni bilo, ki bi
pozval Litvo k preklicu ukrepa, ker da hudo nevaren. Kot da si želijo, da se
kaj takega zgodi in se Rusijo razglasi v očeh sveta za globalnega hudiča. Komu
bo to v veselje in korist pa ne vem. Hudič gor, hudič dol, pobral nas bo vse!
Nekje sem nedavno zapisal, da če se tak razplet ima zgoditi in bo ena od
fatalnih konic izstreljena na Natovo jedrsko oporišče v furlanskem Avianu, naj
zgreši cilj in odrešilno pade direktno na mojo hišo, ker ubogi tisti, ki se
bodo zatekli v zaklonišča.
Nessun commento:
Posta un commento