ZDA in Izrael potiskata svet v kaos, mi krivimo Iran?!
"Iranska brezbrižnost do držav, ki nikoli niso
bile vpletene v ta spor, ne vpliva samo na obrestne mere hipotekarnih kreditov
in na cene bencina ter na življenjske stroške v Združenem kraljestvu in mnogo
drugih državah po svetu, ampak vpliva na našo svetovno gospodarsko
varnost," je dejala
britanska zunanja ministrica, Yvette Cooper, na nedavnem video-srečanju
predstavnikov več kot 40 držav o usodi Hormuške ožine. Bila je pobudnica le
tega. Kako licemerje! Kako zavržno zvenijo te besede ob dejstvu, da vojne, ki
je privedla do otežkočene in hudo tvegane plovbe preko omenjene ožine ni
sprožil Iran, ampak sta to storili zahodni zaveznici, ZDA in Izrael. Kako si je
mogoče pred tem še vedno zatiskati oči. Očita se Iranu brezbrižnost do držav,
ki da nikoli niso bile vpletene v ta spor. Referira seveda na nas Evropejce in na
Azijce, ki takoj po Iranu, kot žrtev agresije, ki že plačuje visok krvni davek
in mu vse manj uravnovešen Trump grozi s »pokončanjem v eni sami noči« -
a smo vse bližje jedrskemu udaru? - najbolj
trpimo posledice te vojne na naše energetske, finančne, gospodarske, socialne
in tudi varnostne bilance. Toda da se nismo vpletli v ta spor ne drži. Vpletli
smo se v trenutku, ko te agresije nismo obsodili ali jo celo nekateri odobravali,
ko smo se nanjo odzvali. Ravnali smo diametralno nasprotno od ruske na
Ukrajino, čeprav je slo za povsem enako kršitev mednarodnega in humanitarnega
prava ter Ustanovne listine OZN. Takrat so nam besede obsodbe, izključevanja in
kaznovanja agresorja tekle kot po maslu.
Na tej video-povezavi je bila tudi naša zunanja
ministrica Tanja Fajon. Med previdnejšimi glede pripravljenosti prispevati k
zagotavljanju varnosti v zoženi ožini – domnevamo lahko da samo z napotitvijo
za to usposobljenih pomorskih sil, ki bi postale seveda dodatne tarče iranskega
gneva in odpora?! - je po sestanku dejala, da so se kolegice in kolegi
strinjali okoli nujnosti usklajene diplomacije. Seveda, po diplomatskih poteh,
hvala Bogu! Toda problema nihče ni naslovil tako, kot bi preprost državljan, bodisi
evropske bodisi azijske celine, ki najbolj čuti posledice te drame, pričakoval,
in sicer, kot je pri nas doma povsem jasno spregovorila koalicijska
Levica: »Naj ZDA in Izrael prenehata z vojno, ki sta jo začela, pa bo
morska pot ponovno odprta, kot je bila pred napadom.«. Sherlock Holmes
bi pri tem dejal: »Elementary, my dear Watson«.
Morala bi se postaviti na tem stališču tudi naša
ministrica, zlasti potem, ki je že bila ob napadu 18. marca, kritična do ZDA in
Izraela – nerazumno, žal, še bolj do Irana, ker je vračal udarce in je zavoljo
tega poklicala na zagovor njegovo veleposlanico, ne pa pandana agresorjev – a
vendar, vztrajati bi morala pri tem, da bi vsi udeleženke in udeleženci
video-srečanja v en glas zahtevali, ali vsaj pozvali, moledovali, ponižno
prosili Trumpa in Netanyahuja, da naj končata z agresijo! Zaenkrat edino
Španija, preko svojega premiera Pedra Sancheza, je v tem smislu pokazala da ima
jajca!
Če bi sam bil na mestu Fajonove, bi ob spoznanju, da
mi je posel ušel iz rok, da sem z njim iztiril iz načelnosti in doslednosti, kar
je zakričalo zlasti ob začetku izraelskega pobijanja Palestincev v Gazi, zavoljo
bodisi lastne nepazljivosti, bodisi pritiskov iz vrha, odstopil s položaja. Toda
recimo, da ima ministrica tršo kožo in da je nekoliko zadihala ter se okrepčala
z relativno uspešnim predsedovanjem RS Varnostnemu svetu Združenih narodov, a
zadnji vzdihljaji Golobovega mandata so jo znova postavili pred hudimi
preizkušnjami, pred katerimi bi moja malenkost zagotovo dvignila roke. Sporočil
bi predsedniku vlade: »Tokrat pa se res ne grem več!«. Omenil sem že
nespodobno povabilo na zagovor Iranske ambasadorke, še huje pa je bil vladni,
oz. Svobodin NE ministričinemu predlogu da bi se Slovenija pridružila tožbi
Južne Afrike na Meddržavnem sodišču v Haagu proti Izraelu zaradi genocida nad
Palestinci, kar se je obljubljalo že skoraj pol leta prej, ter nenazadnje
besedne akrobacije na omenjeni video-povezavi glede usode Hormuške ožine in
znova nekoherentno pristajanje na kazalec, ki ga je britanska kolegica usmerila
na Iran, da bi se le izognili mrkemu pogledu in divjaških groženj
ameriškega despota, prvega krivca za ves ta kaos, na naš račun. Skušal bi
si vsaj delno povrniti obraz, oz. oditi z dvignjeno glavo.
Nessun commento:
Posta un commento