»Nam funkcije ne pomenijo nič!«
… izjavi tip, ki je pravkar zgrabil najvišjo, ki je
bila še na voljo in mu je bila ponujena. Bil je postal 16. predsednik Državnega
zbora. Zoran Stevanovič, nekdanji disciplinsko problematični policist,
nekajkrat v navzkrižju tudi z zakonom, parlamentarni novinec, predsednik
najmanjše stranke, ki je prešla prag parlamenta - Resnica. Izvolitev je osupla
večji del javnosti, tudi tiste, ki je s svojimi glasovi v nedeljo 22.
marca omogočila, da bi se zgodila, ker v diametralnem nasprotju z referencami
in standardi, ki so od osamosvojitve dalje veljali in se zahtevali za mesto
prvega med enakimi - poslank in poslancev, in drugega po položaju v državi,
takoj za predsednikom, oz. predsednico Republike. Bil je zadel, Stevanovič,
življenjski loto.
Da je za to funkcijo kandidiral, sam pravi, da so mu
idejo dali mediji, a jasno je, da brez dogovorjenega prišepetavanja z desnih
klopi tega koraka ne bi storil. Bili so na voljo glasovi celotne desne
polovice in več Državnega zbora – SDS, NSi/SLS/Fokus, Demokrati in seveda
Resnica = 48. In vse je tudi prejel. Predsednik deklarirano suverenistične,
antievropske in antisistemske stranke, ki ji »funkcije ne pomenijo nič« je
tako zasedel najvišjo za katero lahko pretendira parlamentarec. Toliko o
verodostojnosti tega gospoda in njegove stranke ter o državotvornosti onih, ki
so ga izvolili, ker imajo toliko politične in parlamentarne kilometrine za
seboj, da vedo, da izbira ni primerna, da je tokratna selekcija dosegla dno.
A kaj hočemo, to je pač politika, redkokdaj čista,
načelna, plemenita in poštena, vsakič zagotovo umetnost možnega. Je pa
izvolitev prvega med enakimi pomenila da je bil novoizvoljeni Državni zbor
konstituiran in da so stekli roki, za oblikovanje večine, ki bo imenovala
vlado. Glede na rezultat pri izvolitvi predsednika je postalo več ali manj vsem
jasno, da za njim že stoji tudi nova izvršna oblast, ki bo že četrtič v rokah
Janeza Janše. Eni pravijo, da temu še ni tako, da je še vse odprto, da ima še
kako karto za igrat tudi relativna zmagovalka volitev, Golobova Svoboda, sam pa
v to dvomim in vidim cel trojček odhajajoče koalicije - ob Svobodi še SD in
Levica/Vesna – tokrat v opoziciji.
Sam Stevanovič je sicer že pred samo volilno kampanjo
izjavljal in to izjavo tudi notarsko overil, da v vlado, ki bi jo vodil prvak
SDSa ne bo nikoli vstopil ker do njega in do vseh proticepilcev v času Covida
sovražna in represivna – gospod je takrat vodil proteste proti obveznemu
cepljenju – a časi se spreminjajo in opazno močan stisk roke med Janšo in
Stevanovičem po izvolitvi slednjega je bil več kot poveden o njunem novem
odnosu. Je pa res, da Resnici ni niti treba vstopiti v vlado, ki bo tudi brez
nje ohranila večino napram opozicije, za 3 do 5 glasov, in da ko bo potrebovala
46tega, ve se od kod ga bo prejela.
Stevanovič ni slučajno izjavil, najprej da bo njegova
stranka »konstruktivna« kar tudi pomeni kooperativna opozicija, v nadaljevanju
pa celo zatrdil, da overjena izjava ne velja več. Pa se predstavlja kot paladin
integritete in boja proti korupciji?!
Kakorkoli že so volitve mimo, je kar je,
smo kar smo. Volivke in volivci imajo vedno prav, tudi ko se zmotijo ali so
ogoljufani. Po volitvah nimaš več kaj, razen tega da če so ti pomagale do
oblasti nazdraviš in se veseliš, če so te porazile pa lahko objokuješ, spoznaš
komu so maske padle in se pripraviš na novo vlogo, na vlogo nadzornika oblasti,
ki ji mora gledati pod prste, jo opozarjati ko po svoji presoji ravna slabo, če
celo nezakonito jo tudi ovaditi in o vsem tem sproti seznanjati ljudstvo, ki jo
je izvolilo.
A dolžan si storiti še nekaj, če si poraženec,
opraviti globoko samorefleksijo in poiskat razloge, pa si priznati napake, ki
so privedle do spremembe. In pri tem ima dr. Robert Golob kar nekaj masla na
glavi. Škoda papirja, da bi našteli vse njegove večje in tudi drobne poteze, ki
so pretehtale uspehe ter mu zbile 11 poslanskih mandatov pa nekaj tudi
koalicijskima partnerjema. Sam bi opozoril, ker o njej največ pisarim, na
neprincipielno, oportunistično in celo podrepniško zunanjo politiko. Še pri
edinem obetajočem momentu, pri priznanju Palestine in obsodbi genocida v Gazi,
si te zgodbe Golob ni upal pospremiti do konca. Pridružitev k tožbi Južne
Afrike na Meddržavnem sodišču v Haagu proti Izraelu je zavrnil.
No, ne trdim, da je njegova koalicija padla zaradi
zunanje politike, daleč od tega, a iz naslova motiviranosti kritikov, predvsem
mirovnikov, da bi se volitev udeležili v čim večjem številu in, četudi z
zavihanim nosom, storili vse, da bi ne šlo še na slabše, da se ne bi znova
znašli v objemu desnice, konkretno SDSa in Janeza Janše, je zmanjkalo
odhajajočemu levosredinskem trojčku kar nekaj pomembnih glasov. Že tisoč, pa
sem prepričan da je manjko večji, bi lahko spremenilo razmerja sil.
Nessun commento:
Posta un commento