Papež avtokrat, ki podpira Putina?

 

https://www.delo.si/mnenja/pisma-bralcev/kucan-o-orbanovi-mirovni-misiji

Kučan o Orbánovi »mirovni misiji« (5)

 

Naj začnem pri koncu Brodaričeve polemike z mojim odzivom na njegovo prvo javljanje. Milan Kučan, Danilo Turk, Spomenka Hribar, Rudi Rizman, Ivo Vajgl, Jože P. Damijan, Primož Šterbenc, Mojca Drčar Murko, Uroš Lipušček… in ostali intelektualci, ki so podpisovali pozive državnemu vrhu k drugačnemu pristopu do vojne v Ukrajini, s prvim že po nekaj mesecih od vdora ruskih sil k sosedi, so imena, ki si vendarle zaslužijo spoštovanje in pozornost. So ljudje, ki vedo, ki ne govorijo in se ne izpostavljajo z alternativnimi mnenji tja v en dan. Seveda so lahko tudi zmotljivi, a stanje na ukrajinskih bojiščih, po novem tudi na ruskih, in bilanca dveh let in pol spopadov ne kažeta na to, da so bila njihova opozarjanja pretirano zmotna. Mir se oddaljuje, vse bližje smo lahko tudi nepovratu. Smo vsekakor na robu velike mednarodne negotovosti in če ji dodamo še razbohotenje podnebja, človeškega izumrtja.  

Ne mislim ugovarjati Brodaričevim interpretacijam mojih trditev, zato pa ga bom spomnil, ne da bi segel nazaj do Adama in Eve, na časovno ožjo genezo sedanjega konflikta, na mesece, tedne in dneve, ki so ga predhodili. Ne vem če je bil takrat dovolj pozoren na dialog, ki je še obstajal med Moskvo in Washingtonom, oz. Brusljem.

Po dolgoletnem in nenehnem približevanju, pa ne v prijateljskem, ljubečem smislu, zveze Nato Ruski federaciji, ji je Putin naslovil zahtevo po dogovoru o varnostnih jamstvih za njegovo državo (opustitev namere po sprejemu v povezavo še Ukrajine ter umik raketnih postojank dolgega dosega s potencialnimi jedrskimi konicami iz Poljske in Romunije, ker preblizu ruskemu ozemlju) ter po implementaciji sporazumov iz Minska o dodelitvi posebnega, avtonomnega statusa regijam Donetsk in Lugansk, (…da bi si tam živeči avtohtoni Rusi - 40% celotne populacije – povrnili jezikovne in ostale narodnostne pravice, ki so jih bili izgubiti 2014). Prepričan sem, da če bi bil odziv Nata pritrdilen vsaj v smislu, »Sedimo in se o tem pogovorimo«, do ruskega napada na sosedo ne bi prišlo. Toda ne, zahodno vojaško-politično zavezništvo, pod taktirko ZDA, je moralo pokazati svojo moč, svojo nadutost, nepopustljivost, neizprosnost in superiornost. »Vsaka suverena država ima pravico se povezati s komerkoli in Nato vodi politiko odprtih vrat!« - je Putinu zabrusil prvi mož zavezništva Stoltenberg.

Ne vem, če je mojemu tokratnemu kritiku jasno, da nobena od prvih dveh svetovnih in jedrskih velesil ne bo kar tako dovolila drugi da parkira na svojem dvorišču, četudi v lasti nekoga drugega. Bilo je enako obratno 1962 leta s Kubansko krizo, ko ZDA niso dopustile SSSR, da bi namestila raketnih postojank, potencialno jedrskih, na Kubi. In enako bi ZDA odreagirale danes, posegle bi vojaško, če bi Rusi, v luči sedanjih razmer,  znova poskusili s Kubo, ali Kitajci nagovorili Mehiko.  

Od konca drugega svetovnega spopada (Jalta), preko celotnega poteka hladne vojne, je veljalo pravilo o upoštevanju geostrateških ravnovesij med ZDA in SSSR, danes RF. Zato tudi zagotovila ZDA in Nata Gorbačovu, da po padcu Berlinskega zidu, razpadu SSSR in razpustitvi Varšavskega pakta, bo Nato zasedel le tisti del omenjene vzhode povezave, ki se bo geografsko in institucionalno povezalo z matično državo, to je bila Vzhodna Nemčija. Od tam dalje  se povezava proti vzhodu, oz. Rusiji, ne bi smela širiti. A po 10 letih so bila zagotovila dana vodji Perestrojke že pozabljena. Po Berlinskem se je zrušil tudi zid, ki naj bi zagotovil ljubi mir med prvo dedinjo Sovjetske zveze in Zahodom in danes smo tam kjer smo.

Sam ne vem kakšna je lahko rešitev, če je Carigrajski skoraj podpisan dogovor takoj pa agresiji, ki je predvideval pristanek Ukrajine na nevtralnost ter na dodelitev avtonomije Donetsku in Lugansku, in ki ga je poseg takratnega britanskega premiera Johnsona preprečil, lahko še uresničljiv?! Toda dejstvo je, da lahko še naprej razmetavamo milijarde evrov za orožje Ukrajincem, ki nato končajo v krvi in blatu, stanje na frontah ne bomo bistveno spremenili. Zlasti pričakovanje, da si bodo domačini povrnili izgubljen teritorij je bolj kot ne iluzija. Mirovni dogovor je zagotovo možen po ruskih zahtevah, morda pa tudi s kompromisom med njihovimi in ukrajinskimi. A oba predloga morata biti na mizi. Odmislimo za trenutek ustanovno listino OZN, ki ima v svoji zgodovini inflacijo kršitev še največ s strani Zahoda (ZDA, VB, Francija, Izrael…) in oprimo se na realnost, na to kar je možno storiti, da se stanje še ne poslabša. Vsekakor je nujno, rekel bi celo imperativno, da se Nato in EU znova začneta z Rusijo pogovarjati, da jo sprejmeta za sogovornico, da njuni predstavniki gredo tudi v Moskvo, ne samo v Kijev. Orban jim je pokazal pot!