Postajamo dosledni?

 

Ubrali končno pravo pot?

 

»Namen foruma je spodbujanje dialoga in razumevanja med različnimi akterji, tudi v najbolj zahtevnih in konfliktnih okoliščinah.« Tako Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve v pojasnilo povabila ministrice Tanje Fajon nekdanji izraelski kolegici Cipi Livni, k udeležbi na letošnji Blejski strateški forum. In čemu pojasnilo? Ker gre za gospo, ki je med letoma 2006 in 2009 poleg vodenja zunanje politike tudi podpredsedovala vladi in odigrala eno od ključnih vlog med vojaškim napadom na Gazo ob izteku leta 2008, ko je bilo ubitih več kot tisoč prebivalcev in uničena stotina domov, in ki jo Gibanje za pravice Palestincev in Solidarnostni odbor za Palestino ter še drugi nevladniki, kot hudo kompromitirano osebo, nočejo pri nas. Zato so na Fajonovo naslovili zahtevo po preklicu povabila. Enako je storila dan za tem še vladna stranka Levica, sicer je napovedala bojkot foruma.

Naj spomnim, da ko se je dogajal omenjeni zločin, ki je trajal dobre tri tedne in oznanjal genocidno naravo že takratne izraelske vlade, sem bil med evropskimi poslanci, ki smo ga na plenarnem zasedanju parlamenta v Strasbourgu 15. januarja 2009 najodločneje obsodili in tako prispevali k resoluciji, ki je z ogromno večino to obsodbo, pospremljeno z zahtevo Izraelu po prekinitvi napadov in umiku iz Gaze, tudi potrdila. Povsem nekaj drugega, kot premore sedanja sestava EP, ki ob 50 krat hujšemu masakru obsoja v prvi vrsti Hamas, ker da je s izkoriščanjem civilistov za živi ščit, glavni krivec za to kar Izrael počne.

No, odziv in zgroženost nevladnih organizaciji ter Levice je povsem razumljiv in upravičen. Tudi sam se mu pridružujem, pri čemer ugotavljam, da še danes tako Vlada kot MZEZ nista pri čisti kaj je v mednarodnih odnosih prav, ali vsaj spodobno, in kaj ne. Lani je bil gost BSF nekdanji britanski premier Tony Blair, z Georgem Bushem mlajšim, soodgovoren za nezakonito – nič manj, kot je sedanja ruska na Ukrajino! – agresijo na Irak 2003. Utemeljena z lažmi, z namerno prirejenimi dokazi, s poskusom izigravanja celotne mednarodne skupnosti, ob eklatantnem teptanju Ustanovne listine OZN, je trajala 9 let in pokončala cca milijon življenj, predvsem Iračanov. S sramotnim pristopom k Vilenski izjavi, oz. h »koaliciji voljnih« jo je bila podprla tudi Slovenija. Eden izmed neizbrisljivih političnih in etičnih madežev naše zunanje politike.

Sicer naj pri tem prikličem k spominu izjavo naše zunanje ministrice ob vstopu RS v začasno članstvo v Varnostnem svetu OZN, ko je priznala, da se Zahod pri spopadanju z zunanjepolitičnimi izzivi pogosto poslužuje dvojnih standardov, a dodala, da se bo temu Slovenija skušala čim bolj ogniti. Pogumna in obetavna izjava.

Iz tega naslova in ob uvodoma citiranem pojasnilu čemu povabilo sporni Cipi Livni, da je namen foruma, spodbujanje dialoga in razumevanja - kako je želja po čem takem plemenita, nebeška! - med različnimi akterji, tudi v najbolj zahtevnih in konfliktnih okoliščinah, pričakujem da bo častni gost naslednjega BSF, najmanj Sergej Lavrov, ruski zunanji minister, če že ne sam Vladimir Putin, ali vsaj Dmitry Peskov, tiskovni predstavnik Kremlja. Takoj pa  vprašam gospo ministrico, najprej ali je kot protiutež zagovornici sedanjega početja Izraela v Gazi in Zahodnem bregu povabila tudi kakega predstavnika Hamasa, ter, kot drugo, kje so razlogi, da nekoga od vodilnih ruskih predstavnikov ni povabila že letos, ko je že govora o »najbolj zahtevnih in konfliktnih okoliščinah«? Zagotovo to situacija v Palestini in vprašanje rešitve konflikta po formuli dveh držav sta, toda je enako izzivalna, če ne še bolj, vojna v Ukrajini, ki se že širi na samo rusko ozemlje, ogroža jedrsko elektrarno v Kursku in vsaj Evropo vse bolj bliža k širšemu, neposrednemu, morda celo jedrskemu, spopadu z Rusijo. Lahko prejmemo odgovor, ki ga je podala švicarska  vlada, ko je junija organizirala tako imenovano »mirovno konferenco za Ukrajino« brez ruske udeleže, češ da je sam Kremelj načrtovano povabilo odklonil. Če mi Fajonova potrdi, da se enako dogaja ob letošnjem BSF, da je bilo pismo v Moskvo odposlano, tam pa zavrnjeno, bom svoje zgražanje nad povabilom izraelski političarki preklical in priznal, da se končno januarska obljuba o enakih standardih pričenja izpolnjevati.