Kdo odloča o vojni in miru? – 2
Tisti, ki lahko.
Mirovniki žal ne. Toda spregovorimo že enkrat o tem z realnimi pogledi,
občutki, pristopi in predvidevanji. In nehajmo primerjat neprimerljivo.
Dr. Blaž Mesec
pravi, da je za mir in proti vojni, a dodaja, da ne drži, da je vsak mir boljši
kot vojna, da mir lahko pomeni suženjstvo, medtem ko je vojna za pravičen mir,
za osamosvojitev, recimo, smiselna. Možno se je z njim tudi strinjati, a je vse
relativno, od suženjstva se lahko osvobodiš tudi brez vojne, vojna za pravičen
mir pa se lahko konča z izginotjem onega ki naj bi ga užival. In kaj je sploh pravičen
mir? Za Zelenskega in Ukrajince, od polnem soglasju, ne verjamem pa četudi z
enakimi interesi, vodilnih političnih elit Zahoda, - izjeme na stran - tak ki
jim bo zagotovil varnost znotraj mednarodno priznanih meja, za Putina in Ruse
iz Ruske federacije, pa tak, ki bo od njihovih meja držal čim dlje stran do
njihove varnosti grozečo zvezo Nato, za Ruse na vzhodu Ukrajine pa mir, ki jim
bo povrnil 2014 odvzete jezikovne in druge narodnostne pravice. A vem, da že
nekoliko stopicam v filozofske in metafizične vode, zato naj se vrnem k
oprijemljivejšemu.
NOB in
osamosvojitvena vojna?! Nista primerljivi z ukrajinsko. Naši očetje partizani
so imeli srečno, da sta se Hitler in Mussolini istočasno spopadala še z ostalim
svetom, no, vsaj z večino od njega, pri osamosvajanju RS pa so nam pomagali
tisti v Evropi, ki so vedeli kako se tem stvarem streže. Če ne bi bilo trojke: Giannija
De Michelisa, Hansa van den Broeka in Jaques Poosa, ki je romala v Beograd in
Ljubljano in vojskujočima se stranema skorajda ukazala umiritev strasti in
dogovor o miru, ki bi naj v največji možni meri upošteval interese obeh, se
naša vojna ne bi končala kot se je. Veliko več krvi bi bilo prelite in veliko
več časa bi potrebovali do samostojnosti!
Lepo da dr. Mesec izreka
priznanje glavnima mirovnikoma tistega časa, Drnovšku in Kučanu, in se mu pri
tem pridružujem, toda pozablja, da je Kučan še danes z mirovniki, ki pozivamo k
prenehanju konstantnega oboroževanja Ukrajincev če brez resnih in na realnih
predpostavkah temelječih pogajalskih ponudb. No, spomnil sem na tri zunanje
ministre iz prvih devetdesetih let, na Italijana, Nizozemca in Luksemburžana, ki
ko je JLA zapustila vojašnice in se napotila proti našim mejam z Italijo,
Avstrijo in Madžarsko, da bi nam preprečila razhod iz SFRJ, oz. uresničitev
pravice do samoodločbe, niso pozvali ostalih članic Evropske skupnosti, danes
Unije, k uvedbi sankciji proti Beogradu in k oboroževanju naših sil (ob TO tudi
Milice, dr. Mesec!), ampak obratno. Štartali so z močno diplomatsko ofenzivo in
se postavili proti vsakršnemu oboroževanju kogarkoli. Ob udoru Rusije v
Ukrajino in pred njim, ko je vendarle po njem že dišalo, tovrstne ofenzive ni
bilo.
Naj sklenem z rahlim začudenjem
in razočaranjem, ker mi je povsem jasno, da dr. Mesec materijo o kateri
polemizirava pozna dovolj dobro, nad njegovo nepripravljenostjo se spustiti
nekoliko bolj v drobovje ukrajinske drame, v okoliščine in vzroke, ki so hote
ali ne, sprovocirali Putina, da je storil kar je. Moral bi namreč vedeti, da
stabilnost odnosov med najbolj rivalskima jedrskima velesilama ne temelji le na
mednarodnem pravu, na to kar piše v ustanovni listini OZN, ampak tudi na
bilateralnih dogovorih in predvsem na načelu geostrateškega ravnovesja med njiju.
Nobena ni nikoli in nikoli ne bo mirne duše dovolila nasprotni, da parkira na
svojem dvorišču, četudi v lasti koga drugega. Tisti, ki poznajo kubansko krizo
1962 leta bi morali razumeti zakaj se je zgodila Ukrajina in zakaj se utegne
zgoditi tudi Tajvan.
Pa če nas že dr. Mesec,
ob upravičevanju zahodne vojaške pomoči Ukrajini, spominja, da smo 2003 dvotretjinsko podprli
vstop RS v Nato, naj ga jaz spomnim, da se je od takrat organizacija bistveno
spremenila in to na slabše, - postala je še bolj agresivna in prepotentna, če
danes razmišlja da bi svojo vlogo svetovnega policaja razširila še na
Indokitajski prostor. Nenazadnje, 10. člen njene ustanovitvene pogodbe pravi,
da se s soglasnim dogovorom povabi lahko v povezavo »katero koli drugo evropsko
državo - ne iz drugih celin! -, ki je sposobna podpreti načela te pogodbe in
prispevati k varnosti severnoatlantskega območja«. Če smo že pol tretje leto v
vojni, ki se širi še na samo rusko ozemlje, in tvegamo celo jedrsko, je več kot
očitno, da povabilo Ukrajini, kolikor si ona tega članstva želi, ne prispeva k
omenjeni varnosti! Obratno, jo hudo ogroža! Zato naša tako moteča in celo
osovražena prizadevanja.
Nessun commento:
Posta un commento