Tudi pri narodnostih smo levi in desni

 

MALI ODZIV NA ČLANEK

»Pri praznikih se ne delimo le na leve in desne, pač pa tudi po nacionalnosti« z dne 22.6.2023

 

Rad bi se na kratko odzval na članek Suzane Kos in Nataše Čepar o razdeljenosti slovenskega občestva ko se nam zgodijo prazniki. Priznajmo si, da gre za fenomen, ki nas spremlja praktično od rojstva neodvisne in samostojne Republike Slovenije. Vsi sicer, iz desne in leve poloble, se praznika, kateregakoli, veselimo, zlasti če je dela prost dan, a si zanj ločeno in vsak po  svoje pripisujemo zasluge.

Tudi letos, osrednja proslava ob dnevu državnosti v soboto v Ljubljani brez opozicije (desnice!), ki pa bo naslednji dan, v nedeljo na Vrhniki, priredila svojo slovesnost. Organizacijo je sicer prevzel katoliški Zavodu Iskreni v sodelovanju z občino, a ni dvoma, da se bodo tu znašli vsi najvidnejši gospe in gospodje iz SDS, Nove Slovenije, Ljudske stranke, Ruparjevi upokojenci pa še kdo, ki ne mara Kučana, Goloba in njegove koalicije. In tudi to, neuradno proslavo bo TV Slovenija, ki je še v rokah Whatmougha, Urbanije, Rebernikove, Pirkoviča, Možine, Petrovčičeve, prenašala v živo. A najbolj zanimivo je, da so za glavnega govorca povabili nekdanjega prvaka levice, nazadnje tudi predsednik republike, Boruta Pahorja. Ne bo robat in tečen kot je praviloma Janez Janša, a nam bo izpovedal isto kar slišimo iz vrst desnice. No, verjamem, da bo zaslugo za ta dan pripisal ne le Demosu in »velikim osamosvojiteljem«, ampak narodu v celoti, a slišala jih bosta zagotovo, vlada in koalicija zaradi posega v Muzej slovenske osamosvojitve in predvsem ukinitve dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja. Da je bila ta druščina v velikem številu primerov militanten akter Zveze komunistov, od Janše do Pahorja, se rado pozablja.

Kakorkoli že, rad bi le nekoliko popravil trditev avtoric članka, da se ob praznikih ne delimo le na desne in leve, pač pa tudi po nacionalnosti. Citirata poslanca italijanske narodnosti Felice Žižo, da »Dan vrnitVe Primorske k matični domovini predstavlja zgodovinske dogodke enostransko in da zato ga italijanska narodna skupnost ne more sprejeti za svojega«. Res je, da je trenutno on predstavnik naše manjšine v Državnem zboru, a to kar pravi drži le deloma. Tudi v manjšinskih vrstah smo levi, sredinski in desni, ni enotnega in enoznačnega politično-ideološkega korpusa, kar pomeni da se na omenjeni dan odzivamo temu primerno. Nenazadnje smo zakon o tem dnevu spisali in promovirali primorski poslanke in poslanci, z Italijanom Aurelijem Jurijem vred, pa takrat nisem slišal ugovorov ali pomislekov iz vrst narodnih ustanov. Za Roberta Battellija ne pomnim, ali je bil tudi med podpisniki predloga zakona, oz. ali ga je podprl. Enako se razlikujemo tudi v odnosu do Dneva spomina na žrtve eksodusa in fojb, ki ga obeležujejo v Italiji. Odvisno je vsakič od tega kdo je na mesto odločevalcev izvoljen. Toliko, da bo članek bolj celovit.