Finska in Švedska v Nato, mi tudi v VS OZN

 

Narobe svet… ali samo Evropa?

 

Mnoga leta, pravzaprav odkar pomnim naše primerjanje s tujino, z bolj uglednimi in uspešnimi skupnostmi in to še iz časov SFRJ, da ne govorim o zadnjih 30 letih, smo skandinavske države, zlasti Švedsko in Finsko, postavljali na piedestal. »Poglejte Švedsko, - smo govorili - razvito, napredno, demokratično, spoštljivo do človeka ter njegovih pravic in do narave, nevtralno, miroljubno, pa Finsko, po vseh lestvicah domačega zadovoljstva, država z najbolj srečnim narodom, gostiteljica vseevropske konference, ki je v Helsinkih 1. avgusta 1975 leta porodila Organizacijo za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) in dogovorila varnostno arhitekturo celine, ki naj bi dolgoročno zagotovila mir, stabilnost in sodelovanje  med vsemi evropskimi narodi. Uporabljam pogojnik, ker ji to ne uspeva. Po razpadu Varšavskega pakta in Sovjetske zveze konec osemdesetih let, je začetek širitve zahodnega zavezništva proti vzhodu, na prostor razpadle alianse, omenjeno varnostno arhitekturo načelo in jo s časoma povsem spremenilo sebi v korist, v škodo Ruske federacije, zato tudi danes vojna v Ukrajini. Kakorkoli že, bili sta, in Švedska in Finska, vzornici med članicami Evropske unije, po, če že ne vseh, zagotovo večini parametrov.

Spomnimo se še Švedske, kot pobudnice ideje sveta brez jedrskega orožja, ki je pritegnila k sebi tudi nas, a le za par tednov, ker smo pravkar bili sprejeli na referendumu – pisalo se je leto 2003  - odločitev o vstopu v NATO in je takratni predsednik vlade Drnovšek, od omenjene pobude odstopil, pa vendar še dobra štiri leta nazaj se je Švedska izkazala z novo, tokrat bolj uspešno iniciativo, s Stockholmsko, ki naj bi spodbujala napredek ob deseti pregledni konferenci pogodbe o neširjenju jedrskega orožja (NPT). Cilj te pogodbe, posledično pa tudi omenjene pobude, je preprečevanje širjenja jedrske oborožitvene tehnologije, spodbujanje sodelovanja na področju miroljubne uporabe jedrske energije in pospeševanje procesa za doseganje jedrske, kot tudi splošne in popolne razorožitve. In pa julija 2017 je bila med redkimi evropskimi državami, skupaj s Avstrijo, Irsko, Švico in Moldavijo, ki so na pobudo gibanja ICAN, nobelovca za mir 2017, podprle Pogodbo OZN o prepovedi jedrskega orožja, česar mi nismo storili.

A že lani, kar na enkrat, salto mortale. Putinova agresija na Ukrajino je obema, in Švedski in Finski, utrla strah v kosti, oz. v samo bistvo njune mednarodne prepoznavnosti, priljubljenosti in vzornosti. Pozabili sta na vsa načela, na vso zgodovino prizadevanj za mir, za sodelovanje, za uravnotežena varnostna razmerja med jedrskimi velesilami, za prepoved jedrskega orožja, in se odločili skočiti v objem ZDA in zveze NATO ter sprejeti tudi njuno jedrsko doktrino. Finska je v zavezništvo že sprejeta in gradi visok ograjni zid ob 1300 km dolgi meji z Rusijo, pa se sprašujem, ali bodo ob njem Finci in Finke še naprej najbolj srečni, Švedska pa je le še korak pred vstopom, potem ko je sprejela, zavoljo zahtev Erdogana, nov protiteroristični zakon in se odločila žrtvovati kurdske borce, ki so bili pribežali iz Turčije, da bi se izognili celo smrtni kazni. Vemo da so Kurdi eden redkih če ne edini velik narod bližnjega vzhoda ( po zanesljivih virih šteje 25 do 30 milijonov prebivalcev ) ki svoje države nima, se zanjo bori odkar obstaja, in živi razseljeno največ v Turčiji, pa v Iranu, Iraku in Siriji. No, prav Turčija najbolj krčevito preganja njegove borce, ki jim poveljuje Kurdska delavska stranka (PKK) in jih razglaša za teroriste. Najbolj iskani in preganjani so se bili zatekli na Švedsko in domnevati gre da bodo sedaj žrtvovani za ceno članstva. Še ena od velikih evropskih sramot! Ne pozabimo na največjo doslej, če za merilo vzamemo odziv na rusko agresijo na Ukrajino, sodelovanje večine članic in kandidatk za EU, z nami vred, v »koaliciji voljnih«, ki je podpirala enako nezakonito in zločinsko agresijo ZDA in Velike Britanije na Irak 2003. Takrat sta bila Bush in Blair pravičnika, danes je Putin zločinec.

Kakorkoli že, uspeli smo s članstvom za dvoletno nestalno članico Varnostnega sveta OZN. Lepo, pohvalno. Toda ali bomo kos tej funkciji in svetovnim izzivom, ki jih naslavlja? Morda, a le če bomo dosledni - kot sama priznava zunanja ministrica Tanja Fajon. Težava je v tem, da z doslednostjo se nimamo kaj pohvaliti - glej odnos do že omenjenega ameriško-britanskega napada na Irak in do ruskega na Ukrajino, do migrantov če iz Ukrajine ali afro-azijskega sveta, do samega določila domače ustave o reševanju konfliktov na osnovi mirovne politike ter kulture miru in nenasilja. Da smo prejeli več kot 150 glasov je le do neke mere zasluga naše diplomacije. Ostalo pripišimo ZDA, ki so pri »lobiranju« očitno veliko bolj uspešne kot Ruska federacija z belorusko kandidaturo, in ki bodo iz tega naslova zagotovo nekaj terjale. Vsekakor srečno Slovenija!