Neverjetno kar si privoščijo Janševi ljudje na RTV

 

ODPRTO PISMO 

VARUHINJI PRAVIC GLEDALCEV IN POSLUŠALCEV RTVSLO

 

Lep pozdrav,

Vprašanje posebej naslavljam na novo varuhinjo pravic gledalcev in poslušalcev Radiotelevizije Slovenija, gospo Marico Uršič Zupan. 

Ne vem ali ste gledali sinočnjo Pirkovičevo Areno - "edino politično omizje na TV Slovenija, če sem ne štejemo številnih soočenj (predvolilnih o.p.), ki jih je v letošnji kampanji res veliko" - kot je oddajo sam pohvalil voditelj, s čimer je pa obenem priznal, da gre za politično oddajo in celo na temo volilne kampanje, ki na potek in sporočila slednje ne more ostati brez vpliva. Če k temu dodamo goste, ki jih je Pirkovič povabil in predstavil kot "eminentne" - Emila Rojca, župana Ilirske Bistrice, Petra Gregoriča, predsednika programskega sveta RTV, ki bi naj bil po Pirkovičevem opisu vrh strokovnosti in inteligence v Sloveniji, ter Bojana Požarja, znova "špica", tokat slovenskega novinarstva - ki javno sodijo v tabor simpatizerjev če ne celo somišljenikov SDSa in Janeza Janše, (Rojc sicer ne vem če še SDjev član, a miselno in vrednostno povsem zraven desnice), dobimo oddajo za katero se je že vnaprej vedelo kaj bo sporočala: naj volivke in volivci ne zamenjajo vladarja! Torej neposreden poseg v volilno kampanjo mimo osnovnega pravila vsem sodelujočim strankam enako odmerjenega časa za predstavitev njihovih stališč in programov. Enosmerna, enoznačna, sramotno pristranska, provladna izmenjava mnenj do katere bi morala varuhinja javno odreagirati ter zahtevati od odgovorne urednice informativnih programov na TV Slovenija, Rebernikove, vsaj preklic naslednje Arene. 

Kot da ne bi bilo dovolj, tudi zadnje predvolilno soočenje parlamentarnih strank je bilo poverjeno gospodu Pirkoviču, ki ni nikoli skrival ali tajil simpatije do Janeza Janše. 

In tudi na drugo temo sinočnje Arene - politični vplivi na RTV - je bilo jasno, da jih bodo gostje, še posebej predsednik Programskega sveta zanikali, oziroma krivili za domnevno blatenje ugleda hiše "aktivizem" tam zaposlenih novinarjem, ki naj bi v veliki večini, po mnenju gospodov, služili levim političnim interesom. 

Gospa Uršič Zupan, če se tokrat ne boste odzvala v bran ne le pravic nas gledalcev in poslušalcev RTV pač pa tudi minimuma medijskega dostojanstva, boste sama priznala da sodite v nov vodilni tabor zavoda in da niste vredna mesta, ki ga zasedate.

 

gledalec Aurelio Juri

Koper, 11.4.2022

"Ljubezensko pismo" Josepu Borrellu

 

LETTERA A BORRELL

 

 

Spettabile sig. Borrell,

 

Potrei essere uno dei milioni di europei insignificanti se non al momento del voto, che osservano quanto avviene in Ucraina, il crimine della guerra e degli eccidi perpetrato da Putin, il comportamento dell'UE e della NATO, quello dell'ONU, l'agire dei singoli governi europei. Ma visto che quasi un anno l'ho passato al Parlamento europeo, come socialdemocratico, subentrando all'attuale presidente della Repubblica slovena, Borut Pahor, quando nel 2009 rientro' a Lubiana per prendere il governo, e che per 20 anni ho fatto il politico a tempo pieno, da sindaco di Koper-Capodistria a 3 legislature complete alla Camera di stato, occupandomi sopprattutto dei  temi della politica estera, che seguivo ancora prima di far politica come giornalista di radio e tv Capodistria, ritengo di non essere completamente ignorante in materia, ovvero di poterle trasmettere qualche mia osservazione e idea sul suo agire. 

Dopo l'encomiabile visita con la signora Leyen a Kijev, lei ha richiamato i singoli paesi membri dell'Unione all'invio di piu' armi all'Ucraina. Non oppino all'intenzione di fornire piu' aiuti al presidente Zelenski, ma osservo, almeno intimamente, che piu' armi al suo esercito comporta anche la messa in campo di piu' e piu' micidiali armi da parte russa. Credo gliel'abbiano detto che la Russia ne ha molte da spendere e che le più micidiali non sono state ancora usate. Si, penso anche a quelle chimico-biologiche e a quella nucleare che non viene esclusa dal Cremlino nel caso "fossero in gioco le sorti della Russia". Oramai da quel pazzo di Putin c'e' da aspettarsi di tutto. In tal modo siamo al classico circolo vizioso che si fomenta vicendevolmente, fino a che punto? Fino a oltrepassare i confini ucraini e scatenare il finimondo?

Non c'e' nessuno li da voi, alla Commissione o fra i gruppi parlamentari, a suggerire qualcos'altro dopo le supersanzioni, l'espulsione dei diplomatici russi e gli invii di armi all'Ucraina, per fermare e non alimentare la guerra? Diciamo la comunicazione, se si vuole, anche per canali diplomatici alternativi, a Mosca della disponibilita' dell'UE e della NATO (siete oramai come culo e camicia!) a negoziare le garanzie di sicurezza alla Russia richieste da Putin prima che decidesse di intraprendere questa folle avventura, garanzie che sono state rigettate da subito senza un minimo di calcolo su cosa potesse succedere. Quindi una sua visita, o quella di un suo inviato a Mosca con la proposta di avvio di queste trattative in cambio del cessate il fuoco e se a buon fine, del ritiro delle truppe russe dall'Ucraina. Non credo di esser l'unico ad averci pensato. E se la sua risposta e' "con un criminale di guerra l'UE non intende trattare", le ricordo una battuta molto saggia del nostro ex presidente della Repubblica e vicesegretario generale dell'ONU, Dott. Danilo Turk: "Non si negozia con un amico, ma con chi detiene il potere!" E, ci piaccia o meno, fino a prova contraria, Putin ce l'ha e nulla indica che intenda mollarlo o che qualcuno glielo voglia prendere a breve termine.

Quindi, prenda per buona questa mia mail e veda di premere un qualche altro bottone, perche' quello del solo bastone ( e oramai ce ne sono tanti, ma Putin non si piega) senza neanche una piccola carotina, non promette nulla di buono. Se si pensa che si possa costringere la Russia ad uscire da questa guerra con le ossa rotte, si pensa in modo molto pericoloso e irresponsabile. 

La ringrazio dell'attenzione.

 

 

Aurelio Juri, 72 anni, dal 2010 in pensione, ma ancor sempre attento osservatore.

 

Capodistria 10.4.2022

Dvojna zunanjepolitična merila Zahoda

 

Ti, ti, pokvarjen svet!

»Svet nikoli ni bil popoln in verjetno tudi vnaprej ne bo. Zato moramo, da bi bil boljši, bolj pravičen, bolj miren, pametno, zelo modro, po neki temeljni presoji reševat spor in vojno v Ukrajini« - tako naš ljubi predsednik Pahor v enem od zadnjih Studio City, Marcelu Štefančiču, ko ga je spomnil, da v tednu, ko je Rusija napadla Ukrajino, je Izrael raketiral Damask, ZDA Somalijo in Savdska Arabija Jemen, še prej pa ga vprašal, ali bodo tako masivnih sankciji, kot jih kasira Rusija, deležne odslej vse države, ki bodo napadle druge suverene države?

Ni dvoma, da si take sankcije Putinov režim zasluži, da si zasluži izolacijo s strani svetovne skupnosti kakršne ne pomnimo v novejši zgodovini, razen morda še do Severne Koreje, potem, ko je z brutalnim napadom na sosedo, ki mu ni bila storila ničesar, prekršil vse norme mednarodnega in humanitarnega prava ter načela ustanovne listine Organizacije Združenih Narodov, toda vprašanje Štefančiča je povsem na mestu. Čemu enakega odziva ZDA, zveze NATO, EU niso deležne tudi druge države napadalke, ki enako kršijo mednarodno pravo in načela OZN? Med temi sodijo, da ne rečem prednjačijo, celo same Združene države Amerike, a do njih je Evropska unija – odmislim NATO, ki je itak organizacija pod njihovim poveljstvom – prizanesljiva, razumevajoča, mestoma celo kooperativna, če pomislimo na posamične njene članice, ki sedijo tudi v severnoatlantskem zavezništvu in ki so, recimo, ob agresiji na Irak, tudi neposredno pomagale agresorju. Naj spomnim na sklep domačega parlamentarnega odbora za zunanjo politiko leta 2003, ki sem mu edini nasprotoval, ko je podprl Vilensko izjavo in s tem soglašal z razlogi napovedanega napada kljub temu, da je bilo vsem jasno, da so temeljili na z lažmi skonstruiranih dokazih o posedovanju, s strani iraškega režima Sadama Huseina, orožja za množično uničevanje. Vedeli smo da je šlo za laži, vedeli smo, da ZDA niso imele mandata Varnostnega sveta OZN, čigar inšpektorji so bili ugotovili, da očitanega orožja Irak ni imel, a smo se vseeno zavestno »prodali«, da bi si kupili Bushev DA našemu vstopu v NATO. Kak neizbrisljiv madež na našo državno integriteto, enak kot oni, ki smo si ga prislužili z izbrisanimi.

Prav ima Pahor, ko pravi, da svet nikoli ni bil popoln in verjetno tudi vnaprej ne bo, a ko se tega zavedamo se moramo potruditi za to da ga izboljšamo, zlasti če smo na položajih, ki o tem odločajo ali na to vsaj pomembno vplivajo. Biti predsednik države, premier ali zunanji minister je imeti tako moč, ali vsaj pomembno besedo pri tem. Toda z naše strani nobenega niti namiga, da si bomo prizadevali za enako ostre sankcije tudi do ZDA če ponovijo prakse prejšnjih desetletji, do njihove tesne in prve zaveznice na Bližnjem Vzhodu, Savdske Arabije, če ne preneha takoj napadati Jemen, do Izraela, ki še vedno mrcvari palestinska ozemlja in maltretira palestinsko ljudstvo. Še huje, v Dubaju, oz. Združenih arabskih emiratih, ki tvori koalicijo z Savdsko Arabijo proti Jemnu, smo se minule mesece kitali z našim zelenim paviljonom na zadnjem EXPOju, svet pa bo užival na naslednjem svetovnem nogometnem prvenstvu v Katarju, tudi zaveznik Riada v tej vojni. Sankcije proti njim? Kje pa, samo pohvale za njihove razvojne dosežke, ob tem da Savdsko Arabijo ZDA še obilno oborožujejo.

Pa če smo že pri nepopolnem in nepravičnem svetu, dragi Borut, res je, da vsaka suverena država ima vso pravico, in to po mednarodnem pravu, da si sama izbere politično in vojaško povezavo, toda tudi varnostna ravnotežja v geopolitiki, zlasti med dejanskima ali potencialnima jedrskima tekmecema imajo svoj pomen in širitev zveze NATO proti ruskim mejam je to ravnotežje, ki je nekako veljalo od druge svetovne vojne dalje, porušilo, izničilo sebi v prid. Bi kdo predlagal Putinu, da sta EU in NATO pripravljeni na pogajanja o novem balansiranju, o varnostnih jamstvih, ki jih je zahtevala pred agresijo, v zameno za umik iz Ukrajine?

 https://www.delo.si/mnenja/kolumne/jelinciceva-kukavicja-zetev/

ODZIV 

na prispevek Luke Lisjaka Gabrielčiča pod naslovom "Jelinčičeva kukavičja žetev" v Delu, 26.3.2022

Ne bi se obregnil ob oceno avtorja glede Jelinčičeve predvolilne retorike, oceno s katero v celoti soglašam, če se tekom branja prispevka tudi sam ne bi v njem, tu pa tam, prepoznal. Seveda kot »levičarski ali levosredinski« mnenjski sooblikovalec, če mi je dovoljena tale kvalifikacija - tudi sam pisarim in se oglašam s svojimi pogledi - ali če hočemo tudi kot nekdanji član Zveze komunistov ter bivši poklicni politik pri Socialnih demokratih ter še vedno zagovornik leve miselnosti in vrednot, ki jo determinirajo. Pravi namreč, da diskurz, ki ga uporablja Jelinčič v svoji kritiki »pretirano prozahodne usmeritve« slovenske politike, tudi tokrat ni njegov, temveč pobran z gnezda levice in leve sredine, ki da naj ne bi skrivala nostalgije za neuvrščenostjo, gojila mehko rusofilijo, pripisovala krivdo za vojno v Ukrajini tudi Zahodu in pozivala k nevmešavanju v »tuje spore« ter sejala prepričanje, da »evroatlantski jopič utesnjuje potenciale slovenske zunanje politike in jo podreja globalističnim interesom«… Delno Gabrijelčiču pritrjujem. Res da je zgodovinar, da zgodovino pozna iz proučevanja, iz branja knjig in drugih virov, a bil je še otrok, ali ga še ni bilo, ko je gibanje neuvrščenih, pod vodstvom Tita, Nehruja, Nasserja, Sukarna in še koga izmed takratnih svetovno cenjenih voditeljev  tako imenovanega tretjega sveta izkazovalo vse svoje potenciale pri temperiranju hladne vojne med Zahodom in Vzhodom, oz. med ZDA in Zvezo NATO na eni strani ter Sovjetsko zvezo in Varšavskim paktom na drugi. Ne samo to, glavni akter je bilo gibanje pri dekolonizaciji in nezamenljiv pri ohranjanju miru. To kar je od njega ostalo, po odhodu »velikih«, ni niti senca takratnega. Tako, da biti nekoliko nostalgični do tistih časov vendarle ni in ne more biti pretirano hud greh.

»Mehka rusofilija« pri levičarjih? Morda, a bolj, če že, kot reminiscenca Oktobrske revolucije in Leninovih proletarcev. Biti rusofil danes, pa odmislimo za trenutek na vse to kar je Rusija dala svetovni kulturi, umetnosti in znanosti, tudi športu, ko to velesilo vodi eden najhujših avtokratov sodobnega sveta, desničar in nacionalist do obisti, je težko, tudi ko izkažeš določeno mero razumevanja do njenih zahtev in pričakovanj. Še preden je storil česar ne bi smel in prestopil še k vojnim zločincem, so bili njegovi klici še znotraj ratia, v marsičem tudi sprejemljivi. Naj pojasnim: Jalta prej in Organizacija o varnostni in sodelovanju v Evropi kasneje sta bili vzpostavili neko varnostno ravnovesje med blokoma v Evropi, ki je več ali manj vzdržalo vse do sesutja Sovjetske zveze in razhoda Varšavske alianse, če hočemo,  do padca Berlinskega zidu, in vzdržalo bi tudi dlje če se zveza NATO ne bi odločila postopoma osvajati prostor, ki ga je bil vzhodni blok zapustil. Šlo je za proces širitve, ki se po zagotovilih danih Mihailu Gorbačovu, ruskemu predsedniku avtorju Perestrojke, oz. reformnih procesov, ne bi smel pričeti in ki ga je eden od vodilnih mislecev ameriške strategije, George Kennan, že '97, dve leti preden bi bile v zavezništvo sprejete Poljska, Češka in Madžarska, prej zaveznice Sovjetske zveze, označil za največjo strateško napako, ki jo je organizacija delala, ker je vodila k vojni z Rusijo. In to kar se dogaja danes kaže da je imel še kako prav.

Torej, da, Gabrielčič, na levici a tudi pri 90% mirovnikov po vsem svetu, ki niso le levičarski, ampak različnih političnih ekstrakciji, je neko intimno, če že ne javno, prepričanje, da za nastalo krizo nosi del odgovornosti tudi Zahod, konkretno ZDA in NATO, ki sta Putinove zahteve po ustreznih varnostnih jamstvih do Rusije, prevedeno po zaustavitvi nadaljnjega širjenja proti njenim mejam, oz. po nevtralnem statusu Ukrajine in po umiku raketnih postojank v nekaterih obstoječih članicah, ki bi lahko ogrožale rusko varnost, odpravile brez pomisleka na posledice z neverjetno lahkotnim odgovorom, da vsaka suverena država si lahko sama izbere širšo mednarodno povezavo in da NATO ohranja politiko odprtih vrat.

Načeloma to drži, kot držita tudi pravica do samoodločbe in obenem načelo spoštovanja ozemeljske integritete oz. nedotakljivosti meja sleherne države. A že slednji, recimo, sta si v nasprotju - Mi smo mahali s prvo, Jugoslavija z drugo, pa bila je vojna. Tako je s pravico bo izbiri povezave. Toda tu je tudi real politik.

Kot je lepo pojasnil nedavno v Odmevih dr. Danilo Turk, varnostna razmerja dogovorjena in vzpostavljena 1975 v Helsinkih na OVSEju so se, zlasti zavoljo širitve zveze NATO, spremenila v škodo Rusije, kar kliče po novem dogovoru, po novi varnostni arhitekturi na celini.

Nazadnje še misel v zvezi z »evroatlantskim jopičem«, ki da utesnjuje našo zunanjo politiko in jo podreja globalističnim interesom. Bom še bolj konkreten, podreja jo, pa vso evropsko tudi, predvsem interesom ZDA - najnovejši primer, kdo bo najbolj profitiral od protestne prekinitve evropskih nabav ruskih energentov? - Zato moje vztrajno pozivanje k odhodu iz NATA in pridružitvi Avstriji, Finski, Švedski,  Irski, Malti, ki kljub nevtralnemu statusu vedo pomagati Ukrajini.

PP grozita človeštvu

 

Koga se bolj bati, Putina ali Podnebja?

 

V Italiji obstaja pregovor, ki se ga redkoma sliši v Sloveniji, da je mati bedakov vedno noseča (»la madre degli stolti e' sempre incinta«).

Zavrti se mi v glavi vsakič ko zadnjih nekaj mesecev pristopim k poročilom, televizijskim ali radijskim, in poslušam ter gledam česa se je lotil Putin, oz. kaj počne v Ukrajini, kako ga vsaj del njegovega naroda odobrava in kako se na ta zločin gospodje iz visoke politike odzivajo v Washingtonu, Bruslju ter drugje po Evropski Uniji, tudi pri nas doma. Že v redu – si rečem - da z najbolj glasno in brezpogojno obsodbo, z vse ostrejšimi sankcijami proti režimu ruskega avtokrata in s vso možno in razumno pomočjo  napadenemu narodu ter njegovim pogumnim braniteljem s predsednikom Zelenskim na čelu, toda ni slišati, vsaj zaenkrat ne, kaj in kako potem, ko bo prišlo do premirja ter pogajanj o trajnostnem miru, pa če hočemo tudi do privedbe norca s Kremlja v Haag. Slišim le o klicu k nadaljnjemu oboroževanju, o ojačitvi NATOvih zmogljivosti v vzhodni Evropi, o večjih vojaških izdatkih v članicah EU in celo o še eni dodatni vojski, ki bi jo sestavila Evropska Unija sama. O tem, kar povedo strateški misleci, ki gledajo dlje od trenutka, ki tudi razumejo in znajo pojasniti vzroke in posledice, oz. genezo ter odgovornosti nastale drame, ki opozarjajo na že dalj časa porušena varnostna razmerja v Evropi in na nujo, da se jih vzpostavi  znova, (pozivajo k novi varnostni arhitekturi potem ko je ona, ki je bila dogovorjena 1975 leta v Helsinkih, na Konferenci o varnosti in sodelovanju v Evropi, očitno kolapsirala) ni govora na formalnih snidenjih Severno-Atlantskega zavezništva in Unije. Vsaj javnosti se o tem nič ne poroča. Ne radi slišijo, Biden, Stoltenberg, Johnson, Macron, Dragi in ostali o svarilih enega od vodilnih mislecev ameriške strategije, Georgea Kennana, že leta '97, da je bila širitev zveze NATO na vzhod največja strateška napaka, ki jo je delalo zavezništvo, ker je vodila k vojni z Rusijo. In to kar se dogaja danes kaže, da je imel prav. Že veliko je to, da vedo, da bi vzpostavitev prepovedi letenja nad Ukrajino, ki jo, ne pozabimo, zagovarja naš premier Janez Janša, privedla do neposrednega spopada, kar bi pomenilo do tretje in po vsej verjetnosti dokončne, ker bi prerastla v jedrsko, svetovne vojne. Če do nje pride, se bo četrta bila s palicami in kamni – je pred 76 leti dejal Alberta Einsteina, in takoj pomislim, kako je bil veliki znanstvenik optimist. Ni še vedel, kaj bi se dogajalo v naslednjih desetletjih s podnebjem. Upam si namreč reči da četrte svetovne vojne ne bo, ker ne bo več nikogar, ki bi poprijel za palice in kamne.

Pa smo pri uvodnem pregovoru o mati bedakov. Morda sodim sam med njimi, ker da ne razumem, da je grožnja tu in zdaj, po imenu Putin, da se treba oboroževati vse bolj in bolj, da se nas bo tale gospod ustrašil ali da mu bomo lažje kos, ko bo, če bo njegova vojska prestopila mejo s Poljsko. Ne dvomim v to, da so ob generalih in obrambnih ministrih tudi diplomati aktivni. Dvomim pa, da so že predlagali Kremlju ali nameravajo to še storiti, dogovor o varnostnih jamstvih za Rusijo, ki ga je Putin moledoval še preden je ponorel in napadel Ukrajino, v zameno za ustavitev sovražnosti in sklenitev miru. Prej vidim prizadevanja v obratno smer, da se Rusijo zlomi pri čemer niso tako nedolžna opozorila Lavrova, in tiskovnega predstavnika Peskova, da če bodo ocenili, da je njen obstoj ogrožen utegnejo uporabiti tudi jedrsko orožje.

Kaj pa če nisem jaz bedak, tako kot tudi ne vsi tisti, s papežem Frančiškom vred, ki svarimo, da se človeštvu krajša čas preživetja z vsakim dnem streljanja in priprav nanj, namesto združevanja moči in znanja pri usklajevanju, dopolnjevanju in izvajanju akcijskih načrtov, oz. ukrepov, dogovorjenih nazadnje v Parizu in Glasgowu, za upočasnitev segrevanja ozračja in prilagajanje na njegove posledice. ZDA, Rusija, EU in še ves ostali svet skupaj?

Tako kot Rusom, ki sledijo Putinu, očito ni jasno, da že samo s tem, da se je šel to noro avanturo, je zapravil osnovni pogoj za tako sodelovanje, to je zaupanje in vero, ter da z vsakim dnem njenega nadaljevanja, ne le da pobija nedolžne ljudi, njihove sorodnike, prijatelje, znance, svoje vojake in koplje vse veči razdor med narodoma, pač pa tudi kuri na milijarde in milijarde njihovega denarja, ki bi moral iti k zelenemu prehodu, enako nam, Zahodnjakom, ni  jasno, ko se gremo trošenja kapitalov za vse bolj sofisticirane obrambne sisteme in za krepitev naše oborožene moči ob predpostavki, da bo svojo blaznost norec s Kremlja prenesel še k nam, da je vse to brez veze, ker edino česar se na kratek rok treba bati je aktiviranje jedrskih silosih, ki jih je na obeh straneh že toliko, da bi njihova sprožitev lahko deset krat zradirala življenje na planetu.

In vse to vodi k skoraj resigniranemu klicu generalnega sekretarja OZN, Antonia Guterresa minule dni v Londonu, pred dvotedenskim srečanjem 195 držav pogodbenic Mednarodnega panela za podnebne spremembe (IPCC), da »Svet hodi v snu v podnebno katastrofo!«, saj pandemija Covida-19, vojna v Ukrajini in pomanjkanje politične volje – pojasnjuje – spodkopavajo prizadevanja človeštva za upočasnitev segrevanja planeta.

»11.55 – Planet pred profit« - so kričali minule dni mladi na podnebnih štrajkih po celem svetu, razen, domnevam, v Ukrajini in Rusiji, a dober del znanosti opozarja, da smo že 5 čez 12to, da že hudo zamujamo v boju proti podivjanemu podnebju, da pa je še čas za vsaj take popravke stanja, da zvozimo stoletje, morda še del naslednjega.

 

Možina in Pirkovič med izbranimi za vodenje predvolilnih tv soočenj

 

Volilna soočenja 2022 na TV Slovenija po taktirki SDS?

 

V četrtek, ob formalnem startu kampanje za parlamentarne volitve 2022, se bodo na TV Slovenija prvič za tokratno izbiro predstavnikov ljudstva pri odločanju o usodi nacije soočili liderji ali zastopniki političnih strank, ki bodo 24. aprila tekmovale za vstop v…«Hram demokracije«. Ob 17h do 18.20 bodo svoje povedale izven parlamentarne stranke, ob 20h do 22h, one, ki so že v Državnem zboru. Berem, da bo do dneva glasovanja  predvajanih skupno 15 volilnih oddaj, oz. 14 soočenj in volilna nedelja in da zaradi njih v tem času ne bo Tednika, Studia City in Tarče. Bo pa Pirkovičeva Arena. O tem še kaj kasneje.

Iz vseh pomembnejših strank slišimo o prelomnih in celo usodnih volitvah, iz SDSa ker bi radi še naprej vladali, da bi svojo politično agendo speljali ko konca, kolikor jih razumemo, z lustracijo vred, iz opozicijskih ker da stanje kliče po uporu  avtokratski praksi vodenja države zadnjih dveh let in k vračanju demokratičnih standardov. Izzivov je več kot preveč: od ruske agresije nad Ukrajino in nevarnosti da neposredno izzove še NATO, do humanitarnih in gospodarsko-socialnih posledic konflikta za vso Evropo, ki se kažejo kot najhujše po 2. svetovni vojni, od še nedokončane zgodbe z neukrotljivim Covidom, bojda že v šestem navalu, do že omenjenih razhajanj v domači politiki. Pa ne pozabimo še na obveznosti, ki jih imamo do narave, okolja in podnebja, oz. do konceptov trajnostnega življenja, ne glede na to, da je Putinov morilski pohod po vsej verjetnosti pomoril tudi upanja, ki jih je svet polagal v uresničljivost dogovorov iz Kjota, Pariza in Glasgowa.

Torej kar nekaj vročih in dejansko usodnih tematik  pri katerih se bodo kresala mnenja na predvolilnih soočenjih in kot še nikoli prej, prav zavoljo te vročice, bi slednja morala biti zaupana visoko profesionalnim in nepristranskim izpraševalcem, oziroma voditeljem oddaj, ki ne morejo biti drugo kot novinarji s preverjeno verodostojnostjo. Nikoli nisem izvedel, pa tudi spraševal si nisem, kako, kot volilni upravičenci, oz. upravičenke, glasujejo pomembnejša imena naše javne televizije kot so Dejan Ladika, Erika Žnidaršič, Manica Janežič Ambrožič, Igor E. Bergant, Tanja Gobec, Mojca Širok in še koga bi lahko naštel. Katera politična opcija jim je bližje, katera stranka, kateri politik, komu gredo njihove simpatije, s katerimi vrednotami se spogledujejo? Gledal in še vedno gledam na njih kot na politično skorajda neopredeljene, nevtralne, super-partes , pa ven da temu ni tako. Distanco so izkazovali do slehernega sogovornika enako, dokumentirani, kritični, radovedni, poizvedovalni, včasih tečni s svojimi vprašanji. In pričakoval sem ta imena tudi na tokratnih soočenjih. Slišim pa, da bodo povsem druga razen že zverzirane Rosvite Pesek,  in, recimo, spodobni noviteti, Jelene Aščič in Andreje Gregorič. Dobri viri mi povedo, da bosta liderje ali druge zastopnike strank spraševala in izzivala še Jože Možina in Igor Pirkovič, vsem znana po tem, da ne le v prostem času, navijata za Janeza Janšo in SDS ter s tem krogom ljudi tudi aktivno in javno sodelujeta. Razume se čemu so bile namenjene najnovejše kadrovske postavitve generalnega direktorja RTVSLO, g. Whatmougha, in z močnimi SDSovskimi primesmi resetiranega Programskega sveta. A naj omenjeni gospodje ne povedo, da bodo soočenja vodena korektno, pošteno in predvsem nepristransko. Vse prej kot to!  Nad vsemi bi omenil g. Pirkoviča, ki že dalj časa določa kaj je prav in kaj ni na tretjem, parlamentarnem programu, po novem tudi v nedeljski Areni na drugem, kjer že vodi slabo prikrito predvolilno agitacijo skladno s svojimi prepričanji. Postal je vodilni televizijski izpraševalec, praviloma prijazen in tudi sugestiven do vabljenih gostov iz vrst oblasti, skorajda inkvizitorski do njenih kritikov. Nič čudnega če novinarji na RTV ga nočejo na čelu Multimedijskega centra,  kot tudi ne z desno politiko že leta kompromitirano Rebernikovo za odgovorno urednico informativnega programa na televiziji. Gre za ljudi ki mečejo slabo luč na glavno medijsko ustanovo v državi, ji rušijo verodostojnost in jo postavljajo vse bolj ob bok SDSovim trobilom a la Nova24TV in že leto dni tudi Planet TV.

Zavedajoči se vsega tega ter dejstva, da bodo kritiki Janeza Janše in vlade, štartali na volilnih soočenjih v podrejenem položaju, se sprašujem, ali se bodo slednji sploh prikazali? Domnevam da, ker formalnih protestov iz njihovih vrst zoper tak izbor izpraševalcev ni slišati. Naj vsaj volivke in volivci razumejo kaj je Janševi oblasti uspelo storiti iz vse doslej visoko cenjene javne RTVSLO.

Najprej premirje v Ukrajini, nato nova varnostna arhitektura Evrope

 

POGUMNEŽI

 

SDSovcem in njim bližnjim treba priznati pogum…  Urbanija, ki tvita upanje, »da Pirkoviču ne grozijo s smrtjo in metanjem v jame«, sam Pirkovič, »da se tudi to sliši in da se naj ve, če se uresniči«, Rebernikova molči a enako kot Pirkovič imenovanje sprejema, kljub zavrnilnemu mnenju zaposlenih, ki sta jih poklicana voditi, vzornik imenovanih pa gre v Kijev sredi vojne, oz. Putinove agresije skupaj z višegrajskima kolegoma, bodrit ukrajinskega predsednika Zelenskega pri njegovem odporu ruskim agresorjem in mu obljubit članstvo domovine v Evropsko unijo… ko bo, če bo.

Združujem v tem svojem razmisleku dve nadvse aktualni temi, ki četudi ne nujno povezani, imajo nek skupni imenovalec, prav za prav dva: pogum teh ljudi - koliko premorejo še pameti, razuma, spodobnosti in empatije morda kdaj drugič?! -  da take klamfe trosijo, da sprejemajo položaje, ki jim ne bodo kos, ker če nimaš kolektiva s ali za seboj, svojih nalog ne moreš dobro opraviti, in da se gredo poti, ki so na območjih oboroženih spopadov vendarle tvegane. Drugi skupni imenovalec pa, zasesti mesta in početi stvari, ki bodo še kako prišle prav, ko bo napočil čas za formalno nagovarjanje volivk in volivcev pred državnozborskimi volitvami 24. aprila. Za Janšev izlet z vlakom si bom dovoli kar oceno, da je šlo za nespodobno izkoriščanje ukrajinske drame in trpljenja tamkajšnjih ljudi za predvolilno promocijo sebe in svoje stranke.

Ukrajinski predsednik je bil tega obiska seveda vesel – kdo ne bi bil, ko te sredi bomb in raket, ki ti uničujejo državo, obiščejo trije premieri in ti v imenu demokratične Evrope, čeprav brez formalnega mandata, povedo, da si heroj, da te vsa celina in veči del sveta občudujejo kot Davida proti Goliji ter branitelja civilizacije in evropskih vrednot in obljubijo da si bodo prizadevali, da se skupnost in narod, ki ju vodiš pridružita čim prej veliki in razviti evropski družini – toda ali so ti »Sveti trije Kralji« Zelenskemu olajšali muke, so mu kaj koristnega svetovali, kako naj se sporazume s Putinom najprej o prekinitvi ognja, nato še o daljšem miru? Dvomim. Prej, kolikor je bilo razumeti, so ga spodbujali k nadaljevanju odpora, oz. boja, pa so mu še obljubili nove pošiljke orožja.

Spominjam se evropske trojke iz časa našega osamosvajanja, ki jo je vodil italijanski zunanji minister Gianni De Michelis. Prišla je v Ljubljano, ko nas je JLA že napadala, a nihče ni poročal, da bi nas bodrila k vztrajanju pri obrambi zoper agresijo, in nato je šla še v Beograd, da bi tudi zvezno vlado nagovorila k čimprejšnjim mirovnim pogajanjem. Janša pravi, da je bil tokratni obisk v Kijev dogovorjen in usklajen s predsednikom Evropskega sveta Charles Michelom in predsednico Evropske komisije, Ursulo Von del Leyen. Ni razloga, da mu ne bi verjeli, toda razlika med vlogo EUja pred 31 leti in danes je očitna, kar po mojem ni dobro. Bilo bi kaj s tega obiska, ko bi se današnja trojka najavila še v Moskvo!

Ukrajina potrebuje čim prej prekinitev sovražnosti, varne humanitarne koridorje, nato resna pogajanja o svojem statusu in o ostalih ruskih zahtevah. Potrebuje, prej kot orožje, nasvete kako do tega pridet. Res da Putin, potisnjen v kot zavoljo izolacije s strani večjega dela svetovne skupnosti, sankciji EU in ZDA, obsodbe generalne skupščine OZN in nazadnje še izključitve Rusije iz Sveta Evrope, na zahodu ne zaupa več nikomur, grozi mu celo, ko ne bo več varno obdan s Kremeljskim obzidjem, Hag in si ga zasluži, a treba vendarle poiskati in najti, po večkratni uporabi palice, tudi nekaj korenčkov. Imenitno bi bilo ko bi mu ga prinesel kar v Moskvo papež Frančišek, ob obisku recimo patriarhu Kirilu. Potrebujemo najprej premirje – je v eni od najboljših TV analiz nastalih razmer dejal naš nekdanji predsednik Republike, in vrhunski diplomat, dr. Danilo Turk – nato širša mednarodna pogajanja o novi varnostni arhitekturi v Evropi, ki bo morala biti vzdržna. Obstoječa, tudi zavoljo ameriške politike širitve Nata, očitno ni! Konceptualno se to da narediti – je še dejal Turk in nakazal na trajno nevtralnost nekaterih držav - vprašanje je le, ali obstaja politična volja in politično ravnotežje, ki mora nositi tako arhitekturo. Odgovor je v rokah in predvsem glavah tako Putina kot voditeljev zahodnega sveta.