PP grozita človeštvu

 

Koga se bolj bati, Putina ali Podnebja?

 

V Italiji obstaja pregovor, ki se ga redkoma sliši v Sloveniji, da je mati bedakov vedno noseča (»la madre degli stolti e' sempre incinta«).

Zavrti se mi v glavi vsakič ko zadnjih nekaj mesecev pristopim k poročilom, televizijskim ali radijskim, in poslušam ter gledam česa se je lotil Putin, oz. kaj počne v Ukrajini, kako ga vsaj del njegovega naroda odobrava in kako se na ta zločin gospodje iz visoke politike odzivajo v Washingtonu, Bruslju ter drugje po Evropski Uniji, tudi pri nas doma. Že v redu – si rečem - da z najbolj glasno in brezpogojno obsodbo, z vse ostrejšimi sankcijami proti režimu ruskega avtokrata in s vso možno in razumno pomočjo  napadenemu narodu ter njegovim pogumnim braniteljem s predsednikom Zelenskim na čelu, toda ni slišati, vsaj zaenkrat ne, kaj in kako potem, ko bo prišlo do premirja ter pogajanj o trajnostnem miru, pa če hočemo tudi do privedbe norca s Kremlja v Haag. Slišim le o klicu k nadaljnjemu oboroževanju, o ojačitvi NATOvih zmogljivosti v vzhodni Evropi, o večjih vojaških izdatkih v članicah EU in celo o še eni dodatni vojski, ki bi jo sestavila Evropska Unija sama. O tem, kar povedo strateški misleci, ki gledajo dlje od trenutka, ki tudi razumejo in znajo pojasniti vzroke in posledice, oz. genezo ter odgovornosti nastale drame, ki opozarjajo na že dalj časa porušena varnostna razmerja v Evropi in na nujo, da se jih vzpostavi  znova, (pozivajo k novi varnostni arhitekturi potem ko je ona, ki je bila dogovorjena 1975 leta v Helsinkih, na Konferenci o varnosti in sodelovanju v Evropi, očitno kolapsirala) ni govora na formalnih snidenjih Severno-Atlantskega zavezništva in Unije. Vsaj javnosti se o tem nič ne poroča. Ne radi slišijo, Biden, Stoltenberg, Johnson, Macron, Dragi in ostali o svarilih enega od vodilnih mislecev ameriške strategije, Georgea Kennana, že leta '97, da je bila širitev zveze NATO na vzhod največja strateška napaka, ki jo je delalo zavezništvo, ker je vodila k vojni z Rusijo. In to kar se dogaja danes kaže, da je imel prav. Že veliko je to, da vedo, da bi vzpostavitev prepovedi letenja nad Ukrajino, ki jo, ne pozabimo, zagovarja naš premier Janez Janša, privedla do neposrednega spopada, kar bi pomenilo do tretje in po vsej verjetnosti dokončne, ker bi prerastla v jedrsko, svetovne vojne. Če do nje pride, se bo četrta bila s palicami in kamni – je pred 76 leti dejal Alberta Einsteina, in takoj pomislim, kako je bil veliki znanstvenik optimist. Ni še vedel, kaj bi se dogajalo v naslednjih desetletjih s podnebjem. Upam si namreč reči da četrte svetovne vojne ne bo, ker ne bo več nikogar, ki bi poprijel za palice in kamne.

Pa smo pri uvodnem pregovoru o mati bedakov. Morda sodim sam med njimi, ker da ne razumem, da je grožnja tu in zdaj, po imenu Putin, da se treba oboroževati vse bolj in bolj, da se nas bo tale gospod ustrašil ali da mu bomo lažje kos, ko bo, če bo njegova vojska prestopila mejo s Poljsko. Ne dvomim v to, da so ob generalih in obrambnih ministrih tudi diplomati aktivni. Dvomim pa, da so že predlagali Kremlju ali nameravajo to še storiti, dogovor o varnostnih jamstvih za Rusijo, ki ga je Putin moledoval še preden je ponorel in napadel Ukrajino, v zameno za ustavitev sovražnosti in sklenitev miru. Prej vidim prizadevanja v obratno smer, da se Rusijo zlomi pri čemer niso tako nedolžna opozorila Lavrova, in tiskovnega predstavnika Peskova, da če bodo ocenili, da je njen obstoj ogrožen utegnejo uporabiti tudi jedrsko orožje.

Kaj pa če nisem jaz bedak, tako kot tudi ne vsi tisti, s papežem Frančiškom vred, ki svarimo, da se človeštvu krajša čas preživetja z vsakim dnem streljanja in priprav nanj, namesto združevanja moči in znanja pri usklajevanju, dopolnjevanju in izvajanju akcijskih načrtov, oz. ukrepov, dogovorjenih nazadnje v Parizu in Glasgowu, za upočasnitev segrevanja ozračja in prilagajanje na njegove posledice. ZDA, Rusija, EU in še ves ostali svet skupaj?

Tako kot Rusom, ki sledijo Putinu, očito ni jasno, da že samo s tem, da se je šel to noro avanturo, je zapravil osnovni pogoj za tako sodelovanje, to je zaupanje in vero, ter da z vsakim dnem njenega nadaljevanja, ne le da pobija nedolžne ljudi, njihove sorodnike, prijatelje, znance, svoje vojake in koplje vse veči razdor med narodoma, pač pa tudi kuri na milijarde in milijarde njihovega denarja, ki bi moral iti k zelenemu prehodu, enako nam, Zahodnjakom, ni  jasno, ko se gremo trošenja kapitalov za vse bolj sofisticirane obrambne sisteme in za krepitev naše oborožene moči ob predpostavki, da bo svojo blaznost norec s Kremlja prenesel še k nam, da je vse to brez veze, ker edino česar se na kratek rok treba bati je aktiviranje jedrskih silosih, ki jih je na obeh straneh že toliko, da bi njihova sprožitev lahko deset krat zradirala življenje na planetu.

In vse to vodi k skoraj resigniranemu klicu generalnega sekretarja OZN, Antonia Guterresa minule dni v Londonu, pred dvotedenskim srečanjem 195 držav pogodbenic Mednarodnega panela za podnebne spremembe (IPCC), da »Svet hodi v snu v podnebno katastrofo!«, saj pandemija Covida-19, vojna v Ukrajini in pomanjkanje politične volje – pojasnjuje – spodkopavajo prizadevanja človeštva za upočasnitev segrevanja planeta.

»11.55 – Planet pred profit« - so kričali minule dni mladi na podnebnih štrajkih po celem svetu, razen, domnevam, v Ukrajini in Rusiji, a dober del znanosti opozarja, da smo že 5 čez 12to, da že hudo zamujamo v boju proti podivjanemu podnebju, da pa je še čas za vsaj take popravke stanja, da zvozimo stoletje, morda še del naslednjega.