Janševa metla na RTVju pometa dalje

Da novinarja utišaš, mu vzemi mikrofon.

Po odmevnih kadrovskih čistkah, pa ni pomembno ali je nekdo odšel sam, ali je bil odstavljen, oz. premeščen, je nova metla na RTVju pometla še s pomenom in poslanstvom informativnega programa. Nič jo ni zmotilo, da so se programsko-produkcijskem načrtu zavoda za leto 2022, ki močno reže, krajša in seli vsebine nosilnega stebra zavoda, to so informativne in raziskovalne oddaje, uprli uredništva, novinarji, medijska stroka, stanovska združenja, sindikati, civilna družba, veliko gledalk in gledalcev. Spremembe utemeljuje s potrebo po inovacijah, modernizaciji in večji gledanosti. Edino kar so protesti dosegli je dvomesečni, oz. trimesečni zamik in postopnost njihovega uvajanja v informativnem programu. Pravijo mu »dober kompromis«. Toda bodimo pošteni in povejmo za kaj gre, brez olepševanj in skrivalnic.

Vladi je ratalo. Preko svojih 17 podpornikov v Programskem svetu je dosegla to, da bo vse, ali skoraj vse kar jo moti pri poročanju o njenem delu, pri vodenju soočanj, pri raziskovanju njenih packariji itd, preneseno na manj gledan drugi program ter stisnjeno v krajše oddaje. O vsem tem bomo vedeli in videli manj. Celo predvolilna soočenja za tako imenovano super-volilno leto (kar tri krat bomo odšli na volišča – za parlament, predsednika države in župane ter občinske svete) se  bodo selila iz programa 1. Res je, da nam marsikdaj v jezi in razočaranju uide stavek: »Dovolj imam politike!«, a ko o njej spregovorijo, ji znova posvetimo vso našo pozornost. Tudi otroški živ žav mora takrat v drug prostor. Hočeš nočeš, brez politike ne gre. V dobrem ali slabem kroji našo usodo.

Janezu Janši je torej v tem vsaj delnem utišanju njemu najbolj nepriljubljenemu in motečemu delu programa nacionalke uspelo, njegove podizvajalce med odločevalci o njem ne bi odvrnil od sprejetja sprememb niti sam Bog, tudi če bi le ta Ivanu Štuhecu zabrusil, da ga bo ekskomuniciral. Razmerja sil pač, kot je v Odmevih priznal predsednik Programskega sveta, Ciril Baškovič. In ker je temu tako, bo treba izvesti nemudoma po aprilski prenovi Državnega zbora tudi sorazmerno prenovo Programskega sveta, nato še zamenjavo vodstva. Morala bo biti ena od prvih kadrovskih potez nove parlamentarne večine. Razume se, da verjamem v javnomnenjske ankete in v to da bodo SDS s sateliti primorani v opozicijo. Posledično naj se takrat vrne informativnemu programu vlogo in dostojanstvo nosilnega stebra osrednje medijske hiše v republiki ter povabijo umaknjeni uredniki in urednice k prevzemanju prejšnjih nalog, oziroma se naj izvedejo za vodilna mesta na vseh ravneh pošteni in transparentni razpisi. A propo, komu je vodstvo zaupalo vodenje informativnega programa, potem ko je mesto zapustila Manica Janežič Ambrožič? Jah, Jadranki Rebernik, ki ni nikoli skrivala simpatije do g. Janše. S tega naslova dvomim, da je sodelovala pri protestu 93% kolegic in kolegov.

Moram na koncu vendarle vprašati v.d. generalnega direktorja televizije na RTVju, Valentina Areha, kako to, da novinar ki je poročal celo iz vojne v Iraku, o njej napisal nekaj knjig, in ki pri 50 letih plus se lahko pohvali z bogato novinarsko kariero, obrne hrbet Ambrožičevi, Dejanu Ladiki, Meti Dragolič, Igorju E. Bergantu, Tanji Gobec, Tanji Starič, Eriki Žnidaršič ter ostalim kolegicam in kolegom v informativnem programu, da bi stregel nekomu, ki se morda spozna na pravo in finance – mislim na generalnega direktorja zavoda - nima pa pojma o zgodovini Radia in Televizije Slovenije, o tem zakaj je hiša nastala, še manj o novinarstvu in njegovem poslanstvu?

 

Proti JEK2

 

PO GLASGOWU, KOLIKO ŠE? – 2

 

V prejšnjem prispevku s tem naslovom, sem se spraševal koliko časa je še ostalo človeštvu po skromnem izplenu na konferenci OZN o podnebju – COP26, v Glasgowu, ki naj bi bila ključna in zadnja postaja za dogovor o ukrepih posamičnih držav za zajezitev globalnega segrevanja planeta do konca stoletja na največ stopinjo in pol v primerjavi s predindustrijsko dobo. Vemo, da je do nekega dogovora prišlo a ne do takega, kot so si ga želeli in zanj pledirali znanstveniki ter nevladne organizacije, ki bdijo nad podnebjem, okoljem, naravo. Sprejete zaveze so preohlapne – sodi stroka – in ne bodo omogočile dosego zastavljenega cilja. Za stopinjo in pol se bo ozračje segrelo, po najslabših napovedih, že do konca desetletja, po najbolj optimističnih do 2050, medtem ko bomo 2100 že prek 2 stopinji, kar pomeni velika verjetnost katastrofalnih scenarijev.

No, in ko sem govoril o nadomeščanju fosilnih goriv (nafte, premoga, plinov) z obnovljivimi (sonce, veter, voda, biomasa) sem se dotaknil tudi jedrskega, ki zagotovo ne proizvaja CO2 in ne prispeva k segrevanju ozračja ter daje veliko energije, je pa potencialno hudo nevaren za ljudi in okolje. Poznamo nesreče in posledice – najbolj znani Černobil in Fukushima – in vemo, da je še velik in marsikje nerešljiv izziv za vsakogar, ki je v svoji energetski bilanci sprejel jedrsko opcijo, varno odlaganje nizko in srednje radioaktivnih odpadkov ter samega iztrošenega jedrskega goriva. Nam v Sloveniji zagotavlja več kot tretjino potrebne elektrike Jedrska elektrarna v Krškem, ki se počasi stara in bo njeno proizvodnjo, ko se bo poslovila, potrebno poiskati drugje. Še prej pa bomo morali zapreti 6.blok Termoelektrarne Šoštanj, ki je s kurjenjem premoga največji proizvajalec ogljikovega dioksida, skupaj s prometom. V relativno kratkem času bomo lahko ob 2/3 elektrike, ki jo moramo poiskati drugje: v čim širši aktivaciji potencialov obnovljivih energentov ter po mnenju vseh vlad doslej, levih in desnih, v izgradnji nove, to je 2 jedrske elektrarne. Lokacija ostane ista. Krško. Toda, ker je tema vendarle občutljiva,(kot sem malo prej dejal: nevarnost incidenta, problem odlaganja in shranjevanja radioaktivnih odpadkov, nenazadnje tudi potencialne skušnjave po koriščenju nuklearke in njenih stranskih produktov za vojaške interese, da ne govorimo o stroških) naj bi o tej gradnji odločal narod na referendumu, ki se napoveduje za prvo leto novega parlamentarnega mandata.

Zagovorniki projekta trdijo da že sedanjemu povpraševanju z elektriko s samimi obnovljivimi viri ne moremo zadostiti, kaj šele povečanim potrebam, kar bi nas sililo k uvažanju elektrike česar si pa ne bi smeli želeti. »Brez jedrske energije – pravi minister za infrastrukturo Jernej Vrtovec – ne bomo kos nalogi, brezogljični družbi in energetski neodvisnosti«. A tu ga je potrebno ujeti na čistino. Trditev o energetski neodvisnosti z jedrsko elektrarno je lažna, zavajajoča. Tudi s tem virom bomo odvisni: od konstruktorja centrale, od rezervnih delov in občasnih remontih, nenazadnje od jedrskega goriva, ki ga doma nimamo. In minister ne pove, ali ne ve, da je denarja za odlaganje in shranjevanje odpadkov ter za razgradnjo obstoječe centrale (bojda 200 milijonov evrov) hudo premalo, da bo s Hrvaško, kot enakopravne solastnice JEKa, dogovor o enakopravni porazdelitvi bremena, težko doseči, in da sama nacionalna energetika ne bo zmožna najti 10 in več milijard za drugi blok.

Rešitev je torej v opustitvi te ambicije in v dogovor z Avstrijo in Italijo, ali samo s Furlanijo Julijsko Krajino, o pospešenem razvoju in skupni uporabi obnovljivih virov. Pa se na koncu vprašajmo: kako zmoreta Avstrija, z 8,5 milijoni prebivalcev, torej več kot 4 Slovenije, in Italija s 60 milijoni (30 krat več od nas) brez jedrskih central? Pa ja imamo mi, na glavo prebivalca, veliko več sonca, vetra, vode in gozda od obeh sosedov. O tem kako bom glasoval na referendumu je vsakršna dodatna beseda odveč, mar ne?!

Bo človek dokačal 2100?

 

PO GLASGOWU... KOLIKO ŠE?

 

Z zdravim življenjskim slogom praviloma živiš dlje, a predpisano ti je že ob spočetju, ali če hočemo ob rojstvu, da se boš slej ko prej poslovil, da boš užival življenje, če bo vse v redu, tam do 85 ali 90tih čez, bolj redki tudi onstran številke 100, da si boš v tem času ustvaril, vsaj v večini primerov, družino in potomce ter se dan za dnem skušal veseliti vsega dobrega kar ti trenutek ponuja.

Zakaj bi bilo s človeštvom drugače? Tudi zanj obstaja neka življenjska doba. Če odmislimo evolucijo in Darwina in si za rojstvo človeške vrste zapišemo pojavnost Homo sapiensa, smo pri častitljivi starosti cca 200 tisoč let. In se vprašajmo: Koliko še?

Spomnim se iz časov osnovne šole, da smo razpredali o tem da se bo sonce enkrat vendarle ugasnilo, kot se ugaša vsaka zvezda, in da bo takrat tudi življenja na zemlji konec. V letih 1956-1963 besedne zveze »klimatske spremembe« še nismo poznali. Morda v ožjih strokovnih krogih, a širša javnost o tem ni imela pojma. Že globoko v industrijski dobi, smo se prej spraševali kako se bomo greli in vozili ko se bodo naftni vrelci izsušili. Na veliko smo v industriji, transportu in gospodinjstvih kurili nafto, premog, plin in v ozračje spuščali vse večje količine ogljikovega dioksida, ki so sčasoma presegle kapacitete presnavljanja, ki jih ima narava s svojimi gozdovi in ostalo floro (gozdove smo celo krčili) in nastala je topla greda, ki jo danes nismo več v stanju prebiti. In grejemo se. Iz leta v leto bolj. Topijo se večtisočletni ledeniki, na Arktiki, Antarktiki, Himalaji, Andih, Alpah, tudi v naših gorah, višina morji narašča, prihaja po eni strani do poplav, po drugi do suš in požarov, povsod do spremenjenih in hudo ekstremnih vremenskih pojavov, izumirajo biotopi, pričakujmo kmalu še vse  bolj množične migracije ljudi iz, zavoljo podnebja, huje prizadetih območji. Danes bežijo v glavnem zaradi vojn in revščine, jutri že iz same osnovne potrebe po pitni vodi ali ker jim bodo domovi že pod morsko gladino. Možne če že ne kar verjetne bodo zaradi teh selitev tudi vojne. Da ne bo pomote, govorimo o tistih podnebnih spremembah, ki so posledice človeških dejavnosti, ker se podnebje spreminja tudi zaradi povsem naravnih procesov, a problematične in že skoraj neobvladljive so le tiste za katere smo krivi sami.

Kako vse to preprečiti, vse te procese ustaviti ali vsaj upočasniti ter se jim prilagajati in z njimi sobivati, je vprašanje ki nas mori že nekaj desetletji. Sicer najbolj glasni in goreči alarmi od devetdesetih let prejšnjega stoletja, kolikor lahko razberemo iz takratnih dnevnikov. Odgovor znanstvenikov je jasen in danes povsem enoglasen: opustiti fosilna goriva, jih nadomestiti z obnovljivimi  (sonce, veter, voda, biomasa – jedrsko je poglavje zase?!), zmanjšati energetsko porabo, in zadržati na tak način segrevanje ozračja do konca stoletja na največ stopinjo in pol v primerjavi z predindustrijskim časom. Danes smo pri plus 1. Le tako si bomo podaljšali preživetje, oziroma obstoj na planetu Zemlja še za kako stoletje. A vse kaže, da je ta cilj že zamujen, še posebej po ohlapnih zavezah, ki so jih sprejeli na Konferenci COP26 v Glasgowu, ki je veljala za zadnji vlak stran od katastrofe. Stroka in okoljevarstveniki so razočarani in jezni. Drvimo k segrevanju, ki bo doseglo stopinjo in pol že konec desetletja, v najboljšem primeru leta 2050. O posledicah pa je grozljivo že samo pomisliti. A vlade, kot da so z drugega planeta, pravi naša vodilna klimatologinja Lučka Kajfež-Bogataj.

Nič dobrega torej pred nami. Koliko še?

Distancirati se od samega sebe...

 

ANDREJ VIZJAK KOT DR. JAKYLL AND MR. HYDE?

Odmislimo za trenutek vprašanje politične (ne)kulture in (ne)etičnih standardov na Slovenskem, ki po mnenju mnogih, ki ga tudi sam delim, nas vmeščajo na Balkan, v najslabšem pomenu izraza, huje kot je to bilo pred osamosvojitvijo in novo družbeno ureditvijo izpred 30 let, oz. v časih enopartijskega ali, prosto po Janši, totalitarnega sistema. In osredotočimo se na pojasnjevanja, ki jih je javnosti brezsramno a neprepričljivo serviral minister za okolje (ubogi okolje, narava, biotopi, vode, podnebje...!) Andrej Vizjak po objavi nekega njegovega že davnega a skrajno spornega, sicer zasebnega pogovora s predsednikom družbe DZS Bojanom Petanom, o davkih, Termah Čatež, Cerkvi, Al Caponeju in nekooperativnih sodnikih. Takrat je bil Vizjak minister za gospodarstvo (ubogo gospodarstvo...!). No, ne ve se še, ali ga bo zavoljo tega razkritja predsednik vlade in SDSa, Janša, razrešil sam, ali ga raje prepustil presoji koalicijskih partnerjev (NSI in SMC), morda celo izidu interpelacije, ki so jo vložile na ministrov račun stranke KULa in skupina nepovezanih poslancev. Kakorkoli že je zanimiv in dokaj bizaren razplet omenjene objave preko Vizjakovih odzivov. Najprej je minister skušal obstoj pogovora tako kot je bil objavljen zanikati, češ bi naj bila zlepljenka z namenom njegove osebne diskreditacije za katero bi naj stal smetarski lobby, s katerim je v nekakšni vojni. Petan se tega pogovora celo ni niti spomnil. Ko je neka forenzična ustanova potrdila izvirnost posnetka, Vizjak ni imel drugega kot priznati tudi sam, da se je bil ta klepet zgodil, a da je bil njegov namen zaščititi interese države in davkoplačevalcev pri prodaji Term Čatež.  In pri tej "plemenitosti" bi naj poskrbel tudi za ustrezno kooperativnost sodstva, ki takrat kot danes, ni vselej streglo interesom in pričakovanjem SDSa. "Šli bomo z vsemi kanoni na to z začasnimi odredbami - je prepričeval Petana, naj bi odstopil od nakupa lastnih delnic - Veš, da bomo sodniku jajca strli. To se bo hitro zgodilo!". Tako minister Vizjak, ki danes meo culpo izrecitira le pri tej zadnji izjavi. "Izjava je bila nepremišljena, izrečena v neformalnem pogovoru, zanjo se vsekakor opravičujem in se od nje distanciram". OK, da se za izrečeno opravičuje, v jezi in prizadetosti, oz. druge pogojene vneme, lahko vsakomur uide marsikaj, kar bi v normalnih pogojih zadržal zase, zlasti če ne veš, da si sneman, a bizarnost če že ne kar absurdnost si Vizjak dovoli ob izreku, da se od izjave distancira. Halo? Ne moreš se distancirati od nečesa kar si sam povedal, ne moreš tega početi do samega sebe. Distancirajo se lahko Janša, Hojs, Tonin in ostali zavezniki, ne avtor izrečenega. Razen če živi in deluje v podvojeni osebi, tako kot Dr. Jakyll in Mr. Hayde. A sedanjem ministru za okolje česa takega težko pripišemo.  Želja in misel, da bi sodnikom "strli jajca" speče leži v SDSovemu DNKju, tako da je Vizjakovo obžalovanje vredno le toliko kolikor so se omenjene mokre sanje znašle v medijih.  

 

"Pripovedujem svoje življenje"

https://drive.google.com/file/d/1DDM042AreTLQOLh2NvIMBjQhePizRAq7/view

E per chi sa l'italiano, il racconto della "Guerra d'indipendenza" nel giugno-luglio '91 a Capodistria

"Una settimana insolita in via Verdi 10"
https://drive.google.com/file/d/0B9eapvEJyyGbLVFNdEE2LWJUdXc/edit

 

Bomo uspeli?

 

GLASGOW – ZADNJA POSTAJA?

 

Greto Thumberg pozna že ves svet. Za mnoge čudaška in celo umsko zaostala najstnica,  ki se nekaj igra s podnebjem in okoljem, ker je pač trendy,  a pojma nima o realnem življenju in realnih potrebah ljudi in tudi odgovornosti ne, za mnoge druge, hočem verjeti, da ogromna večina, pa glas generaciji, ki bodo največ utrpele in plačale škodo, ki jo naša, sedaj še vodilna, prinaša planetu in človeštvu. Ni več nobenega dvoma, da je za vse bolj pogubno segrevanje ozračja, taljenje ledenikov ter posledično dvigovanje morja, izumiranje biotopov, vse pogostejše ekstremne vremenske pojave, kar pomeni uničevanje pogojev za  daljše preživetje človeštva na planetu Zemlja, kriv človek sam. Da, daljše, in mislim s tem na obdobje nekaj stoletji, tam do morda 2500, ker v absolutno, neomejeno prihodnost, pa tudi ne v letnico 3000, za človeško vrsto seveda, ne verjamem, tudi če bi izumili življenje pod zemljo, ali na površju v kupolah z umetnim podnebjem. Toda pustimo znanstveno fantastiko.

Zakaj Greta Tumberg in zakaj vse več mladih okoli nje? Omenimo, ker je prav, vsaj še njene najbližje soborke: Dominiko Lasoto s Poljske, Mitzi Jonelle Tan s Filipinov in najstarejšo, 25 letnico Vanesso Nakate iz Ugande. Ker bodo one in oni prevzeli vajeti sedanjih odločevalcev, čez 5, 10 ali 20 let, a bo takrat že prepozno, zamujeno že skoraj vse pri sprejemanju tistih odločitev o ukrepanju za zajezitev toplogrednih emisiji in upočasnitev segrevanja, ki so imperativ že danes, že takoj, kot od "odraslih" opozarjata z vso vnemo papež Frančišek in generalni sekretar Organizacije Združenih Narodov, Guterres. Pregoreli so že vsi alarmi in snidenje v Glasgowu odločevalcev sveta, ki se je pravkar začelo in bo trajalo do 12. novembra - gre za podnebno konferenco pogodbenic Konvencije OZN o spremembi podnebja, COP26, - je, po opozarjanju najeminentnejših imen meteorologije, klimatologije, hidrologije in ostalih sorodnih ved in znanosti, to je vseh, ki najbolj vedo kaj se s podnebjem dogaja in je nujno postoriti, da nas ne pogubi, vsaj še nekaj stoletji, zadnja in to skrajno zadnja priložnost, da se dogovorijo in pričnejo izvajat že znani ukrepi, kolikor že težki in boleči.

Nanje nas team Grete Thumberg opozarja z najnovejšo peticijo svetovnim voditeljem. Medtem ko to pišem, v nedeljo ob 15.30, jo je po spletu, potem ko je bila zjutraj objavljena, podpisalo že skoraj 600.000 ljudi.

Pa ne gre za najstniške fantazije ali blodnje, marveč preprosto za to kar predlaga znanost in je bilo navsezadnje sprejeto pred 6 leti v Parizu: Vztrajajmo torej – pravi apel - pri osnovnem cilju 1,5 stopinj segrevanja do konca stoletja v primerjavi s predindustrijsko ravnjo, kar terja drastične reze letnih emisiji, prenehajmo takoj z vsemi investicijami v pridobivanju in rabi fosilnih goriv, predajmo obljubljenih 100 milijard dolarjev bolj ranljivim državam in jim dodajmo še nekaj za kritje škode klimatskih katastrof, sprejmimo podnebne politike, ki naj ščitijo delavce in najbolj ranljive sloje prebivalstva. 

Lahko nam še uspe - sklene peticija - lahko preprečimo najhuje če pristanemo na spremembe, za kar pa so seveda potrebni odločnost, daljnovidnost in ogromen pogum. Ste tega zmožni, spoštovani voditelji? Verjamem, da skupaj lahko uspemo! 

Tako Greta in mladi. Sam dodajam, poleg podpisa na peticiji, še najboljše želje! Ob vedenju, da mi »stari« in krivi, bomo pravočasno odšli.

Ko praznika ne čutiš več...

GRENAK DAN SUVERENOSTI

 

Bil sem zraven, ko so zadnji vojaki JLA odhajali iz Slovenije, iz Luke Koper. Po funkciji. Predsedoval sem občini, ki se je bila jeseni 1990 leta, po prvih večstrankarskih volitvah pri nas, s soglasnim sklepom občinske skupščine, z glasovi tudi Demosovih strank,  razglasila za demilitarizirano in ki je bila izbrana, zavoljo pristanišča, za odpremno postajo ostankov tri mesece poprej poražene a še vedno nevarne zvezne vojske, ki so se še zadrževali na slovenskem ozemlju. Ne brez zapletov, nekaj malih zamud in velike napetosti, se je zadnja ladja, ki jih je odvažala, malteški trajekt Venus z zadnjim vojakom na krovu, nekaj po polnoči, vendarle odlepila od pomola. In vso to operacijo je profesionalno, umirjeno in strokovno nadzoroval ter izvedel namestnik poveljnika slovenske policije, Boris Žnidarič.

Naslednje jutro je glavni mestni pomol že gostil slovesnost ob pomembnem dogodku, ki velja za zadnje dejanje z desetdnevno vojno izborjene polne suverenosti Republike Slovenije. Bil si ga je zamislil republiški sekretar za informiranje, Jelko Kacin. Občina je poskrbela za oder, ozvočenje in stojnico z nekaj osvežilnega. Kacin si je bil zaželel še pečenega vola, a zato je bilo premalo časa in resnici na ljubo, se tudi potrudil nisem, da bi klicaril po gostilnah, hlevih in klavnicah. Navsezadnje biki niso bili nič krivi za to kar se nam je bilo zgodilo.  

Prišlo je s cele države nekaj več kot tisoč uniformiranih teritorialcev, stotina policistov, domačinov je bilo bolj malo, ter državni vrh s predsednikom republiškega Predsedstva, Milanom Kučanom, na čelu.  Spregovorila sta poleg predsednika še sekretarja za notranje zadeve in za obrambo, Bavčar in Janša, ki sta si izmenjala zahvale in čestitke policiji in teritorialni, na koncu pa sem vse prisotne pozdravil še jaz, kot domačin in, v duhu s stališčem občinske skupščine, v odhodu zadnjega jugoslovanskega vojaka pozdravil pričetek postopne demilitarizacije republike. Res, da je bila osamosvojitev izborjena tudi z orožjem, a dlje od primerno usposobljene in opremljene policije ter teritorialne obrambe, v Kopru nismo verjeli v nujo oborožene sile z vsemi atributi klasične vojske, kakršno imamo in še dograjujejo danes. No, bil sem edini govorec, ki ni prejel aplavza niti z dveh rok. Le veliko mrkih pogledov in nekaj tudi zvočnega negodovanja.

V spomin na tisti dan in v političnih razmerah, ki jih doživljamo že leto in pol ter vsak dan slabše, se povabilu na ponedeljkovo slovesnost v koprski Osnovni šoli "Antona Ukmarja" nisem odzval. Zanimivo, tudi Milana Kučana, ki ne zamudi proslave, ko je nanjo vabljen, tokrat nisem videl. Pa ja, sem si mislil, da razume kar pravi sedanji predsednik države Pahor, da so to "redki trenutki, ko je prav, da skupnost stopi skupaj in praznuje kar nam je skupno". No, priznajmo si, da praznik moramo tudi intimno čutiti, zato da se ob njem veselimo. Če si ga oblast prisvoji, ga prikroji svojim potrebam, svojemu razumevanju in tolmačenju slavljenega zgodovinskega trenutka, je lahko le še njen. Odvzela ga je vsem ostalim!  In da je letos tako je v ponedeljek dokazal tudi, takoj po neposrednem prenosu proslave v Kopru,  dokumentarec na prvem programu TV Slovenija "Hrepenenje naroda". Pripovedovalci in pripoved izključno po kroju Demosa, SDSa in premiera. Nenazadnje sam dan pričetka agresije JLA, ki ga SDSovsko zgodovinopisje vztrajno obeležuje 27. in ne 26. junija 1991, potem ko je bilo ničkolikokrat dokazano, da so enote jugo armade odkorakale s kasarn in se napotile k meji z Italijo na Primorskem Dan prej! Sicer sramota tak dokumentarec za TV Slovenijo! Odličen za NOVO24TV, ne za glavni javni medijski servis!

Sedanji obrambni minister Matej Tonin, ki je bil še deček, 8 letni, ko so vojaki JLA odhajali in bi zato komod prepustil oder onemu, ki je odhod speljal, g. Žnidariču, nas je v njegovem značilnem moraliziranju pozval k umirjanju vse bolj pregretih političnih strasti v državi, pozabil pa je na to, da je sam kot udeleženec v vladi eden izmed glavnih generatorjev te napetosti in da bi je bilo takoj manj, če ne že kar konec, v trenutku, ko bi vlada odstopila in bi se dogovorili za čimprejšnjo izvedbo predčasnih volitev.

A še koga, razen oblastnikov, veselijo državni prazniki v takih razmerah? Morda le še če so dela prosti.

 

Uboga Slovenija!

 

JJ in EU

Kaj počne naš premier in zakaj to počne v odnosu do Evropske unije ter njenih instituciji in to prav v času, ko mu je zaupano predsedovanje skupnosti,  je vprašanje, ki verjamem da si ga postavljajo mnogi, potem ko smo minuli teden prebirali in gledali njegovo komunikacijo, twitteraško in sicer, ki jo lahko označimo najmanj za nespodobno, z delegacijo Odbora evropskega parlamenta za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve, na tridnevni misiji pri nas radi ugotavljanja dejstev na področju pravne države, svobode medijev in boja proti korupciji. Vemo zakaj so parlamentarci iz Bruslja prišli: STA, delegirani tožilci, nespoštovanje sodb sodišč, afera z maskami in ventilatorji ter mnogokaj še odmevajo močno tudi onstran domačega praga.

In odgovor? Možna sta po mojem dva.

Prvi: Ali se mu je povsem skisalo ob pogostih opozorilih iz belgijske in evropske prestolnice, da tako ne gre, oz. da se naj že enkrat skulira, ob težavah s parlamentarno večino doma, pri uveljavljanju svojih želja in načrtov, ob utrujajočih interpelaciji, ki jih vlaga opozicija, ob moteči in pogosto neizprosni medijski pozornosti, ob protestih, petkovih in sredinih, ter zahtevah po njegovem odhodu, ob sodbah sodišč, ki mu nikoli ne dajo prav, ob občasnih javnomnenjskih anket, ki mu ne napovedujejo novega vladanja, ko se tale konča, ob grožnjah sindikatov zaradi zavračanja socialnega dialoga, ali ob nezmožnosti in nesposobnosti se učinkovito spopasti s Covidno epidemijo. Če vse to seštejemo je za običajnega smrtnika nepojmljivo, da še sedi na Gregorčičevi in celo, kao suvereno, predseduje svetu EU?! 

Drugi odgovor: Da vse to počne načrtno, v tihi, pa tudi ne, spregi z madžarskim Orbanom, poljskim Mazowietskim, češkim Babišem, morda tudi s srbskim Vučičem in še s kom, da se oslabi in torpedira bistvo Evropske unije, ali se jo vsaj podredi primatu suverenih članic pri kreiranju in izvajanju evropske politike. Prepričan sem da ni slučajno kar počnejo poljska, celo sodna, madžarska, slovaška in z njimi povezane druge vzhodnoevropske oblasti.

Če je temu tako, če je drugi odgovor bolj oprijemljiv in verjeten, si po svojem vso to sranje, če si dovolim nesramnost,  vrhovi EU zaslužijo. Vedelo se je mnogo od tega že dolgo prej, preden bi štartalo slovensko predsedovanje, vsem na očeh je bil primitivizem s katerim se je premier Janša odzival na poizvedovanja evropskih komisarjev in komisark ter poslank in poslancev, nenazadnje tudi prve evropske tožilke zaradi neimenovanja slovenskih delegiranih tožilcev, v zvezi z zapleti pri slednjih, pa s pritiski na medije, zlasti na STA in RTV, ter na sodstvo in sicer glede odnosa do vladavine prava. Vedeli so torej vsi, a mu enkrat niso resno zažugali s preklicem predsedovanja, s kako drugo sankcijo ali vsaj z odpovedjo sodelovanja na minulem vrhu EU na Brdu. Še več, prišli so vsi, od Leynove in Michela, do Macrona in Merklove, od Dragija do Sancheza, Kurza in Rutteja, in se vsi objemali, si izmenjavali nasmeške in se trepljali po hrbtu, kot največji prijatelji in privrženci iste miselne ter vrednostne družine. Oddali so mu priznanje enakopravnega in enakovrednega partnerja, velikega mediatorja in interpreta evropskih ambiciji ter so-kreatorja evropske prihodnosti. Tudi če so mislili in upali, da se bo s tako toplim, prijaznim, ljubečim pristopom Janša omehčal, omilil svojo retoriko, pričel s financiranjem STA , napotil delegirana tožilca na svojo novo dolžnost, se uklonil sodbam sodišč, nenazadnje ustavnega, in tako umiril doma vse bolj dinamičen in tudi nevaren nemir, so se krepko ušteli. Sedaj pa žanjejo kar so sejali ali sproti zalivali, oziroma se mu niso pravočasno zoperstavili. Pozabili so očitno od kod izhajamo in kako se utegnejo vesti bivši militantni komunisti, ko naenkrat preidejo na povsem nasprotno politično-ideološko stran, se pa militantnosti ne odpovedo.