PO
GLASGOWU, KOLIKO ŠE? – 2
V prejšnjem prispevku s tem naslovom,
sem se spraševal koliko časa je še ostalo človeštvu po skromnem izplenu na
konferenci OZN o podnebju – COP26, v Glasgowu, ki naj bi bila ključna in zadnja
postaja za dogovor o ukrepih posamičnih držav za zajezitev globalnega
segrevanja planeta do konca stoletja na največ stopinjo in pol v primerjavi s
predindustrijsko dobo. Vemo, da je do nekega dogovora prišlo a ne do takega,
kot so si ga želeli in zanj pledirali znanstveniki ter nevladne organizacije,
ki bdijo nad podnebjem, okoljem, naravo. Sprejete zaveze so preohlapne – sodi
stroka – in ne bodo omogočile dosego zastavljenega cilja. Za stopinjo in pol se
bo ozračje segrelo, po najslabših napovedih, že do konca desetletja, po najbolj
optimističnih do 2050, medtem ko bomo 2100 že prek 2 stopinji, kar pomeni
velika verjetnost katastrofalnih scenarijev.
No, in ko sem govoril o nadomeščanju
fosilnih goriv (nafte, premoga, plinov) z obnovljivimi (sonce, veter, voda,
biomasa) sem se dotaknil tudi jedrskega, ki zagotovo ne proizvaja CO2 in ne
prispeva k segrevanju ozračja ter daje veliko energije, je pa potencialno hudo
nevaren za ljudi in okolje. Poznamo nesreče in posledice – najbolj znani
Černobil in Fukushima – in vemo, da je še velik in marsikje nerešljiv izziv za
vsakogar, ki je v svoji energetski bilanci sprejel jedrsko opcijo, varno
odlaganje nizko in srednje radioaktivnih odpadkov ter samega iztrošenega
jedrskega goriva. Nam v Sloveniji zagotavlja več kot tretjino potrebne elektrike
Jedrska elektrarna v Krškem, ki se počasi stara in bo njeno proizvodnjo, ko se
bo poslovila, potrebno poiskati drugje. Še prej pa bomo morali zapreti 6.blok
Termoelektrarne Šoštanj, ki je s kurjenjem premoga največji proizvajalec
ogljikovega dioksida, skupaj s prometom. V relativno kratkem času bomo lahko ob
2/3 elektrike, ki jo moramo poiskati drugje: v čim širši aktivaciji potencialov
obnovljivih energentov ter po mnenju vseh vlad doslej, levih in desnih, v izgradnji
nove, to je 2 jedrske elektrarne. Lokacija ostane ista. Krško. Toda, ker je
tema vendarle občutljiva,(kot sem malo prej dejal: nevarnost incidenta, problem
odlaganja in shranjevanja radioaktivnih odpadkov, nenazadnje tudi potencialne
skušnjave po koriščenju nuklearke in njenih stranskih produktov za vojaške
interese, da ne govorimo o stroških) naj bi o tej gradnji odločal narod na
referendumu, ki se napoveduje za prvo leto novega parlamentarnega mandata.
Zagovorniki projekta trdijo da že
sedanjemu povpraševanju z elektriko s samimi obnovljivimi viri ne moremo
zadostiti, kaj šele povečanim potrebam, kar bi nas sililo k uvažanju elektrike
česar si pa ne bi smeli želeti. »Brez jedrske energije – pravi minister za
infrastrukturo Jernej Vrtovec – ne bomo kos nalogi, brezogljični družbi in
energetski neodvisnosti«. A tu ga je potrebno ujeti na čistino. Trditev o
energetski neodvisnosti z jedrsko elektrarno je lažna, zavajajoča. Tudi s tem
virom bomo odvisni: od konstruktorja centrale, od rezervnih delov in občasnih
remontih, nenazadnje od jedrskega goriva, ki ga doma nimamo. In minister ne
pove, ali ne ve, da je denarja za odlaganje in shranjevanje odpadkov ter za
razgradnjo obstoječe centrale (bojda 200 milijonov evrov) hudo premalo, da bo s
Hrvaško, kot enakopravne solastnice JEKa, dogovor o enakopravni porazdelitvi
bremena, težko doseči, in da sama nacionalna energetika ne bo zmožna najti 10
in več milijard za drugi blok.
Rešitev je torej v opustitvi te
ambicije in v dogovor z Avstrijo in Italijo, ali samo s Furlanijo Julijsko
Krajino, o pospešenem razvoju in skupni uporabi obnovljivih virov. Pa se na
koncu vprašajmo: kako zmoreta Avstrija, z 8,5 milijoni prebivalcev, torej več
kot 4 Slovenije, in Italija s 60 milijoni (30 krat več od nas) brez jedrskih
central? Pa ja imamo mi, na glavo prebivalca, veliko več sonca, vetra, vode in
gozda od obeh sosedov. O tem kako bom glasoval na referendumu je vsakršna
dodatna beseda odveč, mar ne?!
Nessun commento:
Posta un commento