Bo človek dokačal 2100?

 

PO GLASGOWU... KOLIKO ŠE?

 

Z zdravim življenjskim slogom praviloma živiš dlje, a predpisano ti je že ob spočetju, ali če hočemo ob rojstvu, da se boš slej ko prej poslovil, da boš užival življenje, če bo vse v redu, tam do 85 ali 90tih čez, bolj redki tudi onstran številke 100, da si boš v tem času ustvaril, vsaj v večini primerov, družino in potomce ter se dan za dnem skušal veseliti vsega dobrega kar ti trenutek ponuja.

Zakaj bi bilo s človeštvom drugače? Tudi zanj obstaja neka življenjska doba. Če odmislimo evolucijo in Darwina in si za rojstvo človeške vrste zapišemo pojavnost Homo sapiensa, smo pri častitljivi starosti cca 200 tisoč let. In se vprašajmo: Koliko še?

Spomnim se iz časov osnovne šole, da smo razpredali o tem da se bo sonce enkrat vendarle ugasnilo, kot se ugaša vsaka zvezda, in da bo takrat tudi življenja na zemlji konec. V letih 1956-1963 besedne zveze »klimatske spremembe« še nismo poznali. Morda v ožjih strokovnih krogih, a širša javnost o tem ni imela pojma. Že globoko v industrijski dobi, smo se prej spraševali kako se bomo greli in vozili ko se bodo naftni vrelci izsušili. Na veliko smo v industriji, transportu in gospodinjstvih kurili nafto, premog, plin in v ozračje spuščali vse večje količine ogljikovega dioksida, ki so sčasoma presegle kapacitete presnavljanja, ki jih ima narava s svojimi gozdovi in ostalo floro (gozdove smo celo krčili) in nastala je topla greda, ki jo danes nismo več v stanju prebiti. In grejemo se. Iz leta v leto bolj. Topijo se večtisočletni ledeniki, na Arktiki, Antarktiki, Himalaji, Andih, Alpah, tudi v naših gorah, višina morji narašča, prihaja po eni strani do poplav, po drugi do suš in požarov, povsod do spremenjenih in hudo ekstremnih vremenskih pojavov, izumirajo biotopi, pričakujmo kmalu še vse  bolj množične migracije ljudi iz, zavoljo podnebja, huje prizadetih območji. Danes bežijo v glavnem zaradi vojn in revščine, jutri že iz same osnovne potrebe po pitni vodi ali ker jim bodo domovi že pod morsko gladino. Možne če že ne kar verjetne bodo zaradi teh selitev tudi vojne. Da ne bo pomote, govorimo o tistih podnebnih spremembah, ki so posledice človeških dejavnosti, ker se podnebje spreminja tudi zaradi povsem naravnih procesov, a problematične in že skoraj neobvladljive so le tiste za katere smo krivi sami.

Kako vse to preprečiti, vse te procese ustaviti ali vsaj upočasniti ter se jim prilagajati in z njimi sobivati, je vprašanje ki nas mori že nekaj desetletji. Sicer najbolj glasni in goreči alarmi od devetdesetih let prejšnjega stoletja, kolikor lahko razberemo iz takratnih dnevnikov. Odgovor znanstvenikov je jasen in danes povsem enoglasen: opustiti fosilna goriva, jih nadomestiti z obnovljivimi  (sonce, veter, voda, biomasa – jedrsko je poglavje zase?!), zmanjšati energetsko porabo, in zadržati na tak način segrevanje ozračja do konca stoletja na največ stopinjo in pol v primerjavi z predindustrijskim časom. Danes smo pri plus 1. Le tako si bomo podaljšali preživetje, oziroma obstoj na planetu Zemlja še za kako stoletje. A vse kaže, da je ta cilj že zamujen, še posebej po ohlapnih zavezah, ki so jih sprejeli na Konferenci COP26 v Glasgowu, ki je veljala za zadnji vlak stran od katastrofe. Stroka in okoljevarstveniki so razočarani in jezni. Drvimo k segrevanju, ki bo doseglo stopinjo in pol že konec desetletja, v najboljšem primeru leta 2050. O posledicah pa je grozljivo že samo pomisliti. A vlade, kot da so z drugega planeta, pravi naša vodilna klimatologinja Lučka Kajfež-Bogataj.

Nič dobrega torej pred nami. Koliko še?