Predsednica pri papežu...

 

Ji je Frančišek odprl oči?

 

"Razlike med državami, ki podpirajo Ukrajino v tej vojni, torej finančno in žal tudi z orožjem, in Svetim sedežem so predvsem v tem, da sveti oče ni naklonjen oboroževanju. Večkrat je poudaril, da z oboroževalno tekmo miru ne bo, da to vodi v nova ubijanja. To ga zelo boli, tudi mene osebno,"

Pogumna in končno z mirovniškega gledišča pohvale vredna izjava predsednice Republike, Nataše Pirc Musar, po srečanju v Rimu s papežem Frančiškom. Zdaj slovenska javnost pričakuje do izrečenega dosledna dejanja, recimo, konkreten poziv Vladi, da se v Bruslju, na sedežih Nata in EU, ter v VS OZN, zoperstavi nadaljnjim dobavam orožja Ukrajini, oz. da Slovenija prekine sodelovanje pri vojaški pomoči tej državi. Boste to storili, gospa predsednica?

Pazimo, še iz nobenih ust državnega vrha doslej nismo slišali, da bi bilo komu ŽAL za podporo Ukrajini tudi z orožjem, oz. da bi ga OSEBNO ZELO BOLELO, dejstvo, da oboroževanje ne vodi k miru, ampak le k novim ubijanjem – kot ji je v pogovoru dejal Sveti oče. Če je torej do tega spoznanja tudi sama prišla, pričakujem, da se bo ob vnovični prošnji za sprejem s strani predstavnikov mirovniškega gibanja pri nas odzvala pozitivno. Na dosedanje tri, njej, premierju in predsednici Državnega zbora, se ji ni zdelo vredno niti odpisati. Edina, ki je vsem trem ugodila je bila Urška Klakočar Zupančič in smo ji hvaležni.

Momentum novum torej v pogledih predsednice na omenjeni konflikt, ki opogumlja upajoče na tovrstno spremembo pristopa do njega tudi s strani Vlade, zato bom znova zaprosil še predsednika Goloba da bi nas povabil na klepet.

Predsednica je sicer dejala da glede pogojev za pogajanja o miru, prva, ki jih mora določati je Ukrajina, ker žrtev agresije, oz. da »Nihče od zunaj nima pravice, pravzaprav tudi ne moči, da Ukrajino prisili v ta korak«. S to izjavo se načeloma lahko strinjam, a le do neke mere. Resda nihče od zunaj te pravice nima, ima pa vsakdo, ki ji pomaga, pravico ji reči da bo s pomočjo nehal, ker v nedogled ne bo šlo, bodisi zaradi notranjih gospodarskih, finančnih, političnih, družbenih in drugih težav, bodisi zaradi soočenja z realnostjo. Moč pa sploh! Gre za pritiske na njeno vodstvo v eno ali drugo smer. Če ga hrabriš z obljubami o pomoči, ki mu bo omogočila zmago, ga pogajanja o miru ne bodo morda niti zanimala, če ga prizemljiš pa bo rekel »amen« in si zaželel vsaj dogovora iz Carigrada 2022.

"Slovenija se zavzema za pravičen in trajen mir, temelječ na Ustanovni listini Združenih narodov, ki vključuje spoštovanje neodvisnosti in ozemeljske celovitosti Ukrajine znotraj njenih mednarodno priznanih meja.« Je svoje in uradno stališče RS ponovila predsednica, a verjamem, da vendarle sama že ve, da bo po kmalu treh letih vojne, z vsem kar je povzročila in vleče za seboj, ta cilj nemogoče doseči. Priložnost, da bi  temu bilo tako je bila zamujena, ŽAL, v Carigradu aprila 2022. Pred nami sta še oni, da se za Ukrajino reši kar se še rešiti da, in za svet, da se ga oddalji od nevarnosti globalnega spopada.

 

A so se naši nevroni tako močno polenili?

 

Na izbiro: konec vojne v Ukrajini čimprej, ali le konec?

 

…Konec česa? Vsega, nas, Evrope, morda sveta, civilizacije, človeštva, življenja na tretjem planetu od sonca. Če bo kak delček vsega tega preživel, v zakloniščih, rovih, kleteh, puščavah, kamor jedrsko uničenje ali obsevanje ne bi seglo… se bo pokončal sam, ali ga bo pohrustalo podnebje. Kar je homo sapiens izumil, odkril, ustvaril, zapustil naslednikom, bo preprosto izpuhtelo.

A bo kdo, ki pri nas šteje, ki je za to poklican, iz Ljubljane ali v Bruslju, oz. New Yorku, dokler je še čas, zakričal prijateljem, znancem, sovražnikom, občestvu, vsem: Gospe in gospodje, vrag je vzel šalo! Zatavali smo bosi in  priklenjeni en na drugega na rob prepada. Dovolj je en sam napačen korak ali odrin, pa letimo vsi dol. In med letom, bo brez veze iskati krivca.

Z Ukrajino smo šli dlje pri tveganju globalnega, jedrskega spopada med Rusijo in Zahodom, kot smo 1962 leta ob ameriški pomorski blokadi Kube, blokada, ki bi naj ustavila dostavo sovjetskih jedrskih raket karibskemu otoku, oz. Fidelu Castru, 13 dni trepetali za usodo sveta. Takrat so bile ameriške in sovjetske rakete še v mirovanju, in predsednika ZDA in Sovjetske zveze, Kennedy in Hruščov, sta se pravočasno, tik pred trkom ladji, slišala po telefonu in se dogovorila. Danes klicev med Belo Hišo in Kremljem ni in rakete več ne mirujejo. Govorimo seveda o ta velikih, težkih, ki so pričele leteti. Zaenkrat le med Rusijo in Ukrajino in le s običajnimi, konvencionalnimi bojnimi glavami, a z dometi, zlasti ruske, ki sežejo veliko dlje, do Londona, Pariza, Madrida,… Aviana, in ki jih pristojno osebje v hipu opremi lahko tudi z jedrskimi konicami.

Vstopili smo v fazo posrednega spopada med Rusko federacijo in Zahodom na ukrajinskih tleh, ko se je treba vprašati: »Gospa predsednica, gospoda nadškofa« - kot bi dejal Štefančič - Ali ima tovrstno merjenje moči še kak smisel? Oziroma, kam nas vodi? A nam kaj pomaga pripisati Putinu vso krivdo?  Nebi preklicali morda Ukrajini dovoljenje za uporabo zahodnega orožja na ruskem ozemlju? Ali ji ga nehali dostavljati? Še raje jo pozvali k temu čemur jo je še spomladi papež Frančišek? Spomnimo se njegovih besed: »Najmočnejši so tisti, ki vidijo situacijo, razmišljajo o ljudeh in imajo pogum da zavihtijo belo zastavo in se pogajajo«

Vdaja? Predaja? Kapitulacija? Kaj ko bi ji rekli preprosto »spametovanje«? Ali »rešimo kar se še rešiti da«?

Sicer sam vidim le tri nadaljnje poti razpleta ali zapleta te najhujše in najusodnejše drame po drugi svetovni vojni, zagotovo po končanju hladne.

1.     Da Ukrajina sprejme papeževo povabilo in takojšnja pogajanja z Rusijo. Obstane kot neodvisna država, z 20% manjšim ozemljem in z omejeno suvereniteto ter s statusom neoborožene nevtralnosti z mednarodnimi (OZN, RF, ZDA, OVSE) varnostnimi jamstvi.

2.     Da se z vojaško podporo Zahoda, bojuje naprej, a bo čez leto dni, ob usihanju te podpore zavoljo verjetnega umika ameriške ter gospodarskih težav EU, s še dodatno skrčenim ozemljem, ter pred isto današnjo dilemo: sprejeti pogajanja ali nadaljevati boj do zadnjega Ukrajinca?

3.     Da ji priskoči na pomoč NATO ne le več samo z orožjem, ampak tudi z vojskami in končno spremeni razmerje moči na bojiščih, oz. prisili okupatorja k umiku iz ukrajinskega ozemlja, tudi iz Krima. Toda ta scenariji vsebuje, že ob prihodu prvih vojakov, zagotovo ob njihovem prvem neposrednem spopadu z ruskimi, ne majhno verjetnost (od 99 do 100%!) ruskega odziva z jedrskim orožjem.

 

Bodimo optimisti in sanjajmo še o eni možnosti in sicer, da se ob dobri posredniški vlogi svoje prve velike zaveznice – Kitajske, Ruska federacija vrne k Carigrajskemu dogovoru iz pomladi 2022 s katerim je Ukrajina pristajala na neoboroženo nevtralnost z ustreznimi mednarodnimi varnostnimi jamstvi ter na implementacijo sporazumov iz Minska o posebnem statusu vzhodnega dela države. Rusija pa se zavezala k neoviranju njene poti v EU.

Kaj ko bi delali na tem? Še par raketnih izmenjav, pa utegne biti prepozno.

 

 

 

 

Že skoraj obupan klic k MIRU!

 

NE V NAŠEM IMENU

Ob protivojnem shodu 16. novembra v Ljubljani

 

Pišem tole pismo, ker bi rad bralke in bralce, ki jih na Prešernovem trgu ni bilo, seznanil s tem kar sem tam povedal in česar nisem pa bi, če bi se do takrat že zgodilo:

Najprej o zadnji iz serje »Naj razume kdor lahko?!«. Republika Slovenija se zgraža nad sklepom občine Gorica, da naslova »častnega občana« Benitu Mussoliniju ne odvzame - mimogrede, postal je častni občan tudi Pirana, tam daleč nazaj, ’24 leta, a župan pravi, da s tem v zvezi ne misli storiti ničesar, ker da je pase', oz. ker mu titule ni podelila sedanja občina in da zato je nima kaj preklicati - a poveličevanju nacifašizma, govorim o naši republiki, ne nasprotuje. Na Generalni skupščini Združenih narodov je namreč glasovala proti resoluciji, ki obsoja tovrstno glorifikacijo, skupaj z 54 zahodnimi članicami svetovne organizacije. Ostali svet pa jo je z 116 glasovi podprl. Zapisali smo se torej med države, ki jih nacifašizem ne moti. In to z »levosredinsko« vlado ter vsi Evropejci, razen Srbije, ki so nacifašizem najbolj prepoznali in utrpeli. Kako to? Domnevam, da zato, ker predlagatelj ni bil ta pravi – namreč, Ruska federacija. Noro! Še dokaz več o tem, kam nas vodi  čedalje globlji umski in moralni deficit, ki v zadnjem obdobju razsaja med zahodnimi političnimi kastami. 

To se je pokazalo pred dnevi tudi ob obeleževanju tisočega dne od pričetka ruske agresije na Ukrajino. Videli smo čustveno sejo Evropskega parlamenta in video-nagovor ukrajinskega predsednika Zelenskega, ki se je zahvalil Evropski uniji za vso dosedanjo pomoč pri obrambi domovine, slišali nove obljube večine evropskih poslancev in voditeljev o tem, da mu bodo stali ob strani tudi s kritjem manjka orožja, ki bi ga utegnila preklicati Trumpova administracija in doživeli celo podporo, z izjemo nemškega kanclerja Scholza, Bidnovi privolitvi Ukrajini k uporabi raket dolgega dosega ATACMS proti ruskemu ozemlju, navkljub opozorilom iz Kremlja, da bo to pomenilo hujši korak k eskalaciji konflikta, lahko celo k globalnemu spopadu. In potem, ko so ukrajinske sile 6 od teh projektilov že  lansirale proti obmejni ruski oblasti Brjansk, ki jih je sicer ruska zračna obramba sestrelila, je Putin z odlokom takoj  razširil dovoljenje »za aktivacijo jedrskega orožja proti nejedrski državi, ki jo podpira jedrska sila«, skratka poenostavil in pohitril postopke odločanja o tem.

In kot da vse to ni dovolj, izvemo v sredo 20. novembra, da je odhajajoči ameriški predsednik, očitno že v hitro napredujoči demenci, odobril tudi dostavo Kijevskemu režimu z Ottawsko konvencijo, mednarodno prepovedanih protipehotnih min. A komu je še mar za mednarodno pravo?! Če ga že krši RF, dajmo ga še mi!

Sicer niti kaplje teh čustev do preminulih v Ukrajini in herojstva njenih braniteljev ter evropske odločenosti jim pomagati do nadaljnjega, ni čutiti do umirajočih Palestincev v Gazi in na Zahodnem bregu ali Libanoncev v Libanonu.

Pa znova primerjava krvnega dolga teh dram: v tretjini časa ruske okupacije dela Ukrajine, je Izrael pokončal v Palestini 4 krat več civilistov in 12 krat več otrok, kot je ruski okupator to prizadejal Ukrajincem, a ga doslej ni doletela niti ena zahodna sankcija. Povožen je bil celo poziv odhajajočega visokega predstavnika EU za zunanjo politiko, Borrella, k zamrznitvi dialoga z Tel Avivom, in še huje, dostavljanje orožja, vojaške opreme in municije izraelski vojski, s katerimi se ji omogoča, da pokol v očeh sveta nemoteno vrši dalje, se nadaljuje.

Slovenija resda nekoliko bolj čuteče in prizadeto spremlja vse to – potem ko je Palestino priznala je premier na Generalni skupščini OZN tudi udarjal po pultu in oštel kolego Netanyahuja, da naj z klanjem neha, obenem prizadetim humanitarno veliko pomaga  – a še vedno pozvati ZDA, Veliko Britanijo, Francijo, Nemčijo in druge zaveznice k zaustavitvi dobav orožja Izraelu si ne upa.

To pa me spominja na nizozemske Modre čelade, ki si 13. julija 1995 niso upale reči NE Mladičevi hordi, ko je vstopila v njihovo bazo v vasi Potočari in deportirala več kot 300 bosanskih muslimanov v Srebrenico. Še danes nosijo breme soodgovornosti za to kar svet ve, kaj se je v Srebrenici zgodilo.

Predsednica Republike, premier, zunanja ministrica, zberite pogum in pozovite vsaj k prenehanju oboroževanja Izraela.

 

 

Z Logarjem bomo varni...

 

Varnost za vsako ceno? Tudi nevarnosti?

Ob nedavnem protivojnem shodu v Ljubljani NE V MOJEM IMENU, me je novinarka TV Slovenija vprašala, kaj kanim povedati – bil sem na seznamu govorcev – in pa kaj si mislim o novi politični stranki dolgoletnega sopotnika Janeza Janše, Anžeta Logarja, ki je imela na isti dan v Mariboru ustanovitveni kongres. Odgovor na drugo vprašanje je bil kratek: »S tem se kaj dosti ne ukvarjam, bolj bi se če bi se ustanavljala kaka mirovniška stranka, ki bi ji tudi sam, z veseljem pomagal spisati program, a ki je med novo nastajajočimi ni videti niti slučajno. Sem pa dodal, da bom v zvezi s tem prebral Logarjev program, oz. da bom korekten, program Demokratov, kot so si na kongresu nadeli ime.

In prebral sem kar se je v medijih dalo prebrati: od debirokratizacije države in ugodnejšega davčnega okolja, do prestrukturiranja stanovanjskega sklada in obče varnosti, od zamejitve nezakonite migracije ter integracije zakonite, od velike programske koalicije do sodelovanja z vsemi, ki »želijo Slovenija potegniti naprej«. O mednarodnih aktualnih in prihajajočih izzivih – o vojnah, ter o okolju, zlasti o podnebju nič, enako o največjem domačem izzivu – o zdravstvu, razen onega kar implicira pojem varnost.  

Skratka, varnosti je Anže Logar namenil osrednjo pozornost, do tega, da ji je odtegnil celo ceno: »Slovenija mora za vsako ceno ostati varna država!«. Nasmehnil sem se in pomislil na interpretacijske pasti tovrstne retorike. Kaj pomeni obljubljati varnost za vsako ceno? Jo izpostavljati tudi najhujšim nevarnostim? Ali obratno, predati se vnaprej vsakomur, ki bi jo nam ogrožal? Ko je še bil zunanji minister in se ukvarjal z Ukrajino, ni kazalo, da bi ga naša varnost hudo skrbela. Z Janšo na čelu vlade nas je takoj, brez pomisleka, umestil med militantnejše članice koalicije Nato-EU, ki so se s sankcijami proti Ruski federaciji in s pošiljanjem orožja Ukrajincem pričeli spopadati, sicer posredno a vendar, z Rusijo, ob vseh tveganjih, ki jo je ta odločitev prinašala domači varnosti. Nemalokrat je ruski predsednik Putin požugal z jedrskim odzivom in če bi šel dlje od tega, adijo varnost, naša, evropska, morda tudi svetovna. Hvala bogu te grožnje ni udejanjil, a tudi preklical je še ni.

Nastopila je nova, Golobova vlada, na čelu diplomacije je Logarja zamenjala Tanja Fajon, pri čemer je dober del javnosti računal in tudi upal na diskontinuiteto z njegovo politiko, a se žal to ni zgodilo in karavana je šla dalje. Le pri odnosu do ta druge vojne, ki je med tem počila, na Bližnjem vzhodu, ter pri genocidu, ki ga je pričel Izrael izvajati nad Palestinci v Gazi in na Vzhodnem bregu, je Slovenija pokazala malce bolj čuteč obraz, ne pa poguma, da bi pozvala zaveznice na Zahodu h kaznovanju Netanyahuvega režima vsaj tako kot se kaznuje Putinov, ki je po številu ubitih civilistov v Ukrajini v tri krat daljšem času pet krat milejši .

Naj se vrnem k Logarju in ga vprašam dvoje: Nedeljska odločitev odhajajočega ameriškega predsednika Bidna da dovoli Zelenskemu uporabo dostavljenih raket dolgega dosega proti agresorju na njegovem ozemlju, ob vnovičnem svarilu Kremlja, da bo to pomenilo, da je Nato tudi neposredno vstopila v spopad z Rusijo in da bomo s tem zakorakali v tretjo svetovno vojno – nič kaj dvoumne besede!  - igra v korist njegove opevane varnosti?

In na koncu o tem kar ni storil, pa bi moral, ko je bil še zunanji minister, da bi vsaj skušal Hrvaško prisilili k upoštevanju arbitražne odločbe o meji z nami, ko je z Italijo načrtovala razdelitev Jadrana v dve ekonomski coni. Bila je še zadnja priložnost, da bi vršili tovrstni pritisk. Zahteval bi lahko posredovanje Evropske komisije, ki je bila na čelu že zamenjala neodzivnega Junckerja, in bi se morda ga. Leynova lažje postavila v bran arbitraže, nenazadnje v imenu botrstva EU nad njeno sklenitvijo. Zakaj, g. Logar, tega niste storili? Sam dobro veste, da je hrvaška ekonomska cona povsem povozila, z arbitražno razmejitev na morju, ves trud in ves denar, ki je bil leta vložen v ta poskus reševanja mejnega spora z južno sosedo.

Hvala za odgovor.

Še ena verujoča v zmago Ukrajine

 

Marta Kos dobila zeleno luč!

 

Zasluži si čestitke in najboljše želje.

Toda?! Kaj je povedala o največjem izzivu njenega mandata evropske komisarke za širitev EU in obnovo Ukrajine, o vojni v tej državi? Potem, ko je bila deležna zlasti doma nemalo obtožb rusofilstva – zadnje po vrsti iz ust SDSovega evroposlanca Milana Zvera na samem zaslišanju – je dokaj razumljivo da je Kosova že ob uvodu dvournega zasliševanja v Evropskem parlamentu nakazala eno od njenih prioritet v neomajni podpori Ukrajine v boju proti ruskemu agresorju. Razume se, da tudi vojaški. Želela si je pač potrditev in ciljala zato na glasove parlamentarne večine. Slednjo tvorijo kot vemo tradicionalno najmočnejše stranke, ki ves čas, od ustanovitve Evropske unije dalje, ji določajo podobo, delovanje, vlogo, skratka politiko, in ki soglasno stojijo za Ukrajino in za prepričevanjem Ukrajincev, da Rusijo lahko porazijo. Če bi tudi za vejico izdala dvom v to, bi se ji zaprla vsa vrata in bi se vrnila domov. Če hočeš s čredo, moraš ji slediti. Amen.

Toda, prišel bo čas, ko bo treba položiti račune, se soočiti z resnico, ko bo morda novoizvoljeni prvi mož ZDA Donald Trump pragmatično iskal ter našel dogovor z ruskim kolegom Putinom o tem, kako to vojno končati in dvomim, da bo del tega umik ruskih sil iz vseh zasedenih območji in pristanek Kremlja na članstvo Ukrajine v Natu. Vprašanje je ali bo do takrat Zelenski politično preživel, in kaj bodo rekle predsednica Komisije, Leynova, ter komisarka Kos in kolegica za zunanjo in varnostno politiko Kaja Kalas, ki so glavne, ob bok novemu generalnemu sekretarju Nata Rutteju, ki prisegajo na ukrajinsko zmago in na izgon ruskega okupatorja, celo iz Krima. Ne bo jim lahko, ko bodo morale povesiti poglede.

Sicer je Kosova prenesla zaslišanje, po moji oceni, zelo dobro, suvereno, mirno, argumentirano, prepričljivo, dostojanstveno tudi ob najbolj umazanih udarcih s strani SDSovih zaveznikov v EPPju, glede njene domnevne pripadnosti, ko je bila še študentka, takratni Službi državne varnosti, kot »informantka«. Da je kar nekajkrat demantirala ta namigovanja in obtožbe, ni pomagalo. Janševi prijatelji so pri tem vztrajali in se tudi osmešili ob nepoznavanju naše preteklosti. Morda bi lahko omenila Janeza Janšo, sprožitelja tega pregona, kot bojevitega mladega člana Zveze komunistov, a ji je digniteta položaja to onemogočila. No, priskočil ji je na pomoč Marjan Šarec in to izpostavil. Bravo tokrat Marjanu.

O zaslišanju samo še to. Zmotilo me je, ko je Kosova izrazila željo, da bi v procesu nadaljnje širitve EU kot prvo med kandidatkami sprejela Ukrajino, in vprašal sem se, ali je bil to le čustveni izbruh, ker trpi z njo, ali resen razmislek? Ker če drugi, pol naša Marta pojma nima o zrelosti ukrajinske družbe in ureditve, tudi če za trenutek odmislimo vojno, na poti k evropskemu članstvu. Nekdo, ki zelo dobro pozna Ukrajino, njen odnos do vladavine prava, miselnost njenih ljudi, filozofijo tamkajšnjega življenja,  mi pravi da sta Srbija in BiH svetlobna leta pred njo. V zvezi s tem eno samo konkretno vprašanje naši komisarki in to kot pripadnik ene najbolj zaščitenih narodnih skupnosti v EU, ki sodijo k velikim pridobitvam in vrednotam unije: Kaj bo storila z odnosom Kijeva do avtohtonih Rusov v vzhodnem delu države in do ostalih ne priznanih avtohtonih manjšin (Madžari, Tatari in druge) drugje? Se ji zdi prav, da sporazuma iz Minska, glede statusa Donbasa, in to pod pokroviteljstvom EU, nista bila implementirana? Škoda, da jo ni nihče o tem vprašal.

Kdaj prve sankcije proti Izraelu?

 

Našim izbrancem, od predsednice do Vlade, do DZ

 

Vsem skupaj in sleherniku vprašanje: Spite mirno? Nobene more? Vest čista? Povsem? Vas vsaj malo ne podraži ob tem kar spremljamo na Bližnjem Vzhodu in Ukrajini? Se kdaj sploh vprašate ali sem storil/a vse kar lahko, da bi prispeval/a k temu, da se te grozote končajo? Da se vrnemo k miru, četudi defektnemu? Ali je prav, pošteno, pravično, da enemu »krvniku« - Putinu, skušamo zagreniti življenje do maksimuma s sankcijami, izolacijo, nenehnim oboroževanjem žrtve – Ukrajine, ter s filanjem njenih voditeljev z vero po zmagi, tudi ko izgubljajo vse več življenj in ozemlja in se vse bolj bližamo neposrednemu, usodnemu spopadu z Rusko federacijo, drugemu in še hujšemu pa – Netanyahuju, dopuščamo da v Palestini in Libanonu počne vse kar si zamisli? Da dlje od obsodbe, opozarjanja, zgražanja do njegovih dejanj -  od nadaljevanja genocida nad Palestinskim ljudstvom, do napadov na suverene sosede (Libanon, Sirija, Irak, Iran) do dezavuiranja resoluciji OZN in sicer občega ter kontinuiranega kršenja mednarodnega in humanitarnega prava, do prepovedi delovanja ustanov svetovne organizacije na ozemlju pod izraelsko okupacijo (UNRWA) ne zmoremo? Kaj ko bi vsaj porekli »velikemu prijatelju in zavezniku« čez lužo, ustavi dobave orožja Izraelu, ker je evidentno poreden, neubogljiv, škodljiv za preživetje vsaj minimuma mednarodnega reda? Naš premier, pa z njim še predsednica Republike, zunanja ministrica, veleposlanik v OZN in še marsikdo, se ob vsaki priliki pohvalijo s tem, da se vedemo po enakih standardih do vseh vojn, oz. njihovih protagonistov. Ste res prepričani v to? Izraela še ni doletela pomembnejša sankcija, pa ne samo ZDA ga oborožujejo, tudi posamezne članice Evropske unije to počnejo.

In, naj mi kolegi novinarji in kolegice ne zamerijo, če jih pobaram, ali se jim zdi kvalifikacija s »skrajnostjo« še aktualna pri organizacijah kot so Hamas, Hezbolah, Hutijevci, Iranska revolucionarna garda in še koga, ob izkazani krvoločnosti izraelske vojske in izraelskega režima? Vsi prej našteti skupaj, odkar obstajajo in delujejo, res da tudi mnogokrat z metodami terorizma, niso prizadejali Izraelcem niti desetino žrtev, kolikor jih je Izrael Palestincem samo v zadnjem letu. Zanimivo da smo Ruski federaciji pripisali podporo mednarodnemu terorizmu, Izraelu pa niti enkrat, da ga dejansko izvaja.  

Še naprej sledimo toku

 

Še eno ODPRTO PISMO predsedniku Vlade

 

Se čudim, g. premier, da vam po dveh letih in pol vojne, trpljenja, žrtev, razdejanj, po na milijone razseljenih ljudi, na desetine milijard razmetanega denarja, po gospodarski škodi, ki smo jo Evropejci utrpeli, bolj kot sami Rusi in ob vse hitrejšemu približevanju globalnemu spopadu, še ni jasno, zakaj se je ruska agresija na Ukrajino zgodila?!

Ko skupaj z novim generalnim sekretarjem zveze Nato Ruttejem,  za katerega sem upal, da bo kaj več obetal od Stoltenberga, pa sem se krepko zmotil, in ostalimi evropskimi kolegi, razen Orbana in domnevam da tudi Fica, obljubljate Ukrajini čimprejšnje članstvo v Natu, dokazujete, da vas ta krvava in potratna šola ni naučila ničesar. Putin ni žrtvoval sto tisoč svojih vojakov, da bi še ena soseda, po Finski, a zavoljo zgodovinskih in kulturno-sorodstvenih vezi veliko bolj pomembna, pripeljala zahodno vojaško zavezništvo do meja Ruske federacije. Bo prej bombo na Kijev odvrgel in Zelenskega prisilil h kapitulaciji ali vsaj k vrnitvi k Carigrajskemu dogovoru, ko je slednji še pristajal v nevtralnost svoje države, kot da bi se sprijaznil s porazom, oz. z Ukrajino v Natu. Edina možnost, da ga k temu prisilite, je, da ves Zahod napade Rusijo še neposredno in da se pri tem izkaže, da je z grožnjami o uporabi jedrskega orožja Kremeljski vladar ves čas samo blefiral. Si upate sprejeti tale izziv?

A vam pripovedovanja najboljših geostrateških in geopolitičnih poznavalcev Zahoda, celo ameriških, mi pa se lahko pohvalimo z nekdanjim predsednikom Republike in svetovno priznanim profesorjem mednarodnega prava, dr. Danilom Turkom, o imperativu po dogovoru vseh udeleženih v ukrajinskem konfliktu o novi varnostni arhitekturi v Evropi, nič ne povedo? Ne bi dr. Turka povabili na kavico in ga vprašali, ali je zdravorazumsko in uresničljivo vztrajati pri sprejemu Ukrajine v Nato?

Kot pripadnik avtohtone italijanske narodne skupnosti pri nas pa vas dodatno sprašujem, ali ste vi in kolegi, z Ruttejem in Von der Leynovo na čelu, kdaj sploh naslovili vprašanje implementacije sporazumov iz Minska o statusu vzhodnega dela Ukrajine, oz. nagovorili v. d. predsednika Zelenskega, ko fehta denar in orožje ter maha s svojim načrtom »za zmago«, k temu, da avtohtonim Rusom v Donecku in Lugansku povrne odvzete narodnostne in jezikovne pravice?

Še pripomba na vašo ponesrečeno izjavo, da pri migracijski problematiki  »Slovenija ne bo imela drugačnega stališča od ostalih članic, ker vedno zagovarjamo enotno rešitev in tudi danes bomo imeli enotno mnenje.« A sem vam je zareklo?

Kaj če bi se ostale članice odločile, tako kot Poljska, za ukinjanje pravice do azila, ali tako kot Italija za postavitev koncentracijskih taborišč izven EU – onemu, ki ga je Melonijeva s podkupovanjem Rame postavila v Gjaderu na albanski obali, s šestmetrsko ograjo vse okoli, ni mogoče reči drugače – ali kar za masovni izgon migrantov v izvorne države? Ne dajajte izjav z bianko menico. Ohranite RS še tisti minimum suverenosti, ki jo še premoremo, če je je še kaj?!

Nov umotvor Vojka Volka

 

Skrajneži vseh dežel, združite se – 2

 

Nova umska mojstrovina Vojka Volka, pred katero ne morem se ne vprašat in vprašat samega predsednika Vlade, kje je našel tako briljantnega svetovalca za zunanjo in varnostno politiko? Ali sta igrala frnikole skupaj, sta si soseda in dolgoletna prijatelja? Vemo, da sta z istega konca. Zdaj pa resno. Ene pametne, sodeč po njegovih zapisih, mu me pove in dvomim, da je bil odmevni in pohvalni zaključek Golobovega govora s pulta Generalne skupščine OZN na račun Netanyahuja, Volkova ideja. Njegovo krohotanje, ko je premier zabičal omenjenemu zločincu naj že enkrat konča s pobijanjem Palestincev, mi prej pove, da je bil presenečen in da se je smejal, ker je predvideval kako mu bo izraelski vladar malo kasneje vrnil. In pri tem moram Volku dati prav. Netanyahu ni ostal Golobu niti za vejico dolžan in na kratko povedal, da ga niti Bog ne bo ustavil, pri čemer je spet cel svet umolknil.

A naj preidem k Volkovemu zapisu, da »Znova imajo skrajni levičarji in skrajni desničarji skupne poglede na svet, skupne nasprotnike, skupne vzore in ideale.« Če ima pri tem v mislih to za kar si prizadevamo mirovniki pri nas doma, in sicer tudi drugod po Evropi, da bi vojne reševali drugače, kot jih sedanji evropski oblastniki skušajo, bi ga rad še enkrat spomnil, da  »skrajno levičarstvo« težko pripiše Milanu Kučanu, Danilo Turku, Spomenki Hribar, Ivu Vajglu, Rudiju Rizmanu, Primožu Šterbencu, Mojci Drčar Murko, Violeti Bulc in drugim. Na stotine intelektualcev ter akademikov lahko naštejem, Volk. Naj dodam tej »hudičevi, skrajni druščini« še papeža Frančiška.

»O skupnih pogledih na svet« - Kolikor poznam ideje in agende skrajne desnice, ne vidim enega, razen morda svet v miru, a tudi tu so motivi drugačni. No, Levica vidi, poenostavljeno seveda, svet kot skupnost enakovrednih in enakopravnih ljudi, ki živijo v polnem sožitju ne glede na raso, spol, jezik, politično prepričanje in svetovni nazor, ki so vzajemno spoštljivi in solidarni, ki sodelujejo, si pomagajo, delujejo za skupno dobro, varujejo človekove pravice, državljanske svoboščine, kulturne dediščine in naravo, ki vrednotijo delo pred kapitalom. Kako svet vidi desnica, naj mi Volk odgovori ali na enak način?!

»Skupni nasprotniki«? – Da, če gre za vojne hujskače in za idiote, ki jim sledijo. Sicer nikakor. Desnica vidi svoje nasprotnike v vsakomur, ki ni z njo, ki je drugačen od njene predstave individuuma, ki si zasluži živeti, v migrante, predvsem s svetovnega juga in tudi iz bele celine če ni arijskega porekla, v levičarje, v kritike njenih politik, v svetost človekovih pravic in enakopravnosti med ljudmi. Pri tem, kot sem že prej zapisal, je Levica na povsem nasprotnem bregu.

»Skupne vzore in ideale?«… Naj bi oboji oboževali Trumpa, Putina, Orbana?  - Če o miru, o realnih in uresničljivih poteh do njega, ne zmorejo, nočejo, ne znajo spregovoriti tisti, ki bi morali biti po antonomaziji zavezniki mirovnikov, kot so komunisti, socialisti, socialni, liberalni in napredni krščanski demokrati ter zeleni, skratka progresisti, naj bodo zavezniki pri tem omenjeni trije gospodje, ki pa jih nihče, ki se ima za demokrata in naprednega, ne more oboževati ali občudovati - sodijo k skrajni desnici. Toda, če bodo prispevali k čimprejšnjemu povratku k miru, bo njihov prispevek vreden pozdrava. Sicer sem si dovolil pohvaliti za enkrat le Orbana, izrecno samo za njegovo mirovno misijo v Moskvo in za nasprotovanje oboroževanju kogarkoli ki je v vojni. Putin si seveda pohvale ne more zaslužiti – zanetil je vojno v Ukrajini, Trump pa, če bo izvoljen, lahko lažje nagovori ruskega vladarja k njenemu končanju, a utegne dodatno poslabšat ono na Bližnjem Vzhodu s 110% podporo Netanyahuju, morda do likvidacije še zadnjega Palestinca. Tako da perspektive niso kaj rožnate. Volku pa še enkrat svetujem, da si sname črno-bela očala in se umakne v pokoj. Domnevam, da so mu za to pogoji dozoreli.

Nič novega. Smo to kar smo!

 

Dvoličnosti Zahoda, ki se jih niti ne sramuje, vse glasneje kličejo po miru!

 

Na sporedu enega od naših tv kanalov je bil minule dni OFFICIAL SECRETS. Enkratna Keira Knightley je odigrala vlogo angleške žvižgačice Katherine Gun, ki je 2003 prva razkrila medijem umazane rabote s katerimi je britanski premier Tony Blair skušal pridobiti zakonitost za načrtovani ameriško-britanski napad na Irak. Z Georgeom Bushem mlajšim sta se trudila, z lažmi, prirejenimi dokazi, poskusi podkupovanja in izsiljevanjem nagovoriti čim več nestalnih članic Varnostnega sveta Združenih Narodov k temu da bi napad podprle. Jima ni ratalo, kot vemo, a sta ga vseeno izvedla. Vojna je trajala 9 let, žrtev med Iračani je bilo okoli milijon, nekaj manj kot 50 tisoč med ameriškimi in britanskimi vojaki. Bilo je kršeno mednarodno pravo, bila je kršena Ustanovna listina OZN. Formalno-pravno gledano, povsem enako nezakonito kot je bil ruski napad na Ukrajino 24. februarja 2022.

Zakaj preklicujem v spomin tisto kriminalno zgodbo izpred 21 let? Prvo ker so bile ZDA in Združeno Kraljestvo prvi državi, ki sta z gnusom razglasili rusko početje 2022 za sesuvanje mednarodnega pravnega reda. Sledila jim je takoj Evropska unija in mi z njo. Obtožba na račun Kremlja utemeljena, toda s katerega pulta?

In če preidem konkretno k nam, tudi mi nismo pri tem nedolžni. S pridružitvijo Vilenski izjavi, oz. tako imenovani »skupini voljnih«, smo ameriško-britansko krvavo intervencijo podpirali, vedoč celo za njeno nezakonitost, in še danes se za to sramoto Iračanom in svetovni javnosti nismo opravičili, medtem ko smo rusko na sosedo z enako vnema obsodili in odločno prispevali k sankcioniranju napadalca, torej Ruske federacije.

Recimo, da tokrat ravnamo prav, toda znova ne povsem, če se izmerimo v odnosu do še ene vojne, ki poteka sočasno z ukrajinsko, do one v Palestini. Pohvalno, da smo Palestino končno priznali, za razliko od mnogih drugih članih Evropske unije, pohvalno da je naš premier na Generalni skupščini OZN zabičal Natanyahuju naj s pobijanjem že enkrat neha - V Gazi in na Zahodnem bregu je v tretjini časa ruske agresije pobil 4 krat več civilistov in 8 krat več otrok, kot je to Putin storil Ukrajincem - a proti izraelski vladi še nobene sankcije in jo Zahod celo še naprej oborožuje. No, Slovenija, kolikor vemo, ne, a tudi ničesar ne reče onim, ki to počno. Šele po napadu na modre čelade UNIFIL-a v Libanonu, so se oglasili pri evropskih vladah zagovorniki kaznovanja Izraela in rekel sem si »končno«, toda z vprašanjem: »Čemu šele zdaj, ko so poizkusili izraelsko grobost in neizprosnost »naši«, evropski pripadniki sil OZN-a, in ne ko so vojaki z Davidovo zvezdo v Gazi dnevno pobijali, ker še vedno počno, 100 in več Palestincev, 70 žensk in otrok? Šele zdaj sem zaslišal besedo »sankcije«, ki pa zaenkrat ostaja le beseda.

Minule dni je samostojni poslanec Levice Miha Kordiš, vložil v parlamentarno proceduro Priporočilo Vladi Republike Slovenije za prekinitev sodelovanja Slovenije v vojni v Ukrajini ali drugod in začetek demilitarizacije Evrope. Dokument nekako nadgrajuje poziv s podobno vsebino, ki ga je njegova stranka, preko ust poslanke Sukičeve, a povsem mimo Kordiša – kot je znano, so se v poslanski skupini s slednjim razšli – prek kakim tednom naslovila na vlado. Za marsikoga zagotovo preambiciozna ali celo utopična zamisel,  za koga drugega kapitulantska do »ruske pošasti« in izdajalska do evropskih vrednot. Toda edina razumna k rešitvi, kar se v zvezi s to vojno, še rešiti da. To pa je evropski mir! Zato sem malenkostno prispeval k njenemu snovanju in jo podpisal. Poziva med drugim k ustavitvi vseh oblik vojaške pomoči Ukrajini, kar ves čas že skoraj dve leti zagovarjam, ker kontinuirano oboroževanje, tudi z najbolj sofisticiranem orožjem, ruskega napredovanja v Ukrajini ne ustavlja, podaljšuje pa agonijo Ukrajincev in Evropsko unijo vse bolj potiska k neposrednemu spopadu z Rusko federacijo. Sledi seveda vprašanje: naj se torej Ukrajina preda, ker sama bremena te vojne ne zmore? Odgovorim z besedami papeža Frančiška: »Bela zastava ni ponižujoča predaja, Ko vidiš, da si poražen, da se stvari niso izšle, je treba imeti pogum za pogajanja.«

 

Se bo oglasil, ko bo ladja že tu?

 

ODPRTO PISMO PREDSEDNIKU VLADE RS

 

Spoštovani predsednik Vlade RS, g. Robert Golob,

Pisal sem vam že pohvalo za vaš odločen nastop na generalni skupščini OZN proti vojni na Bližnjem Vzhodu, s skorajda "ukazom" Netanyahuju naj jo konča takoj! Povrnil ste si kar nekaj kredibilnosti in naklonjenosti s strani domačih mirovnikov in širše javnosti, pa RS nekaj mednarodnega ugleda. Ploskanje veliko pove.

Toda tu je še vprašanje orožja, ki z Zahoda še naprej prihaja v Izrael. Če si že ne upate nagovoriti zaveznikov, in primis ZDA, naj s tem prenehajo, storite vsaj to, da pri teh rabotah Slovenije ni zraven! Prepovejte ladji "Kathrin", ki na svojem krovu prevaža nevarno razstrelivo namenjeno v Izrael in ki so jo mnoge luke v Sredozemlju zavrnile, vplutje v naše, koprsko pristanišče. Sicer boste, če bo pristan dovoljen, z eno samo potezo izničili kar ste dobrega storili v New Yorku. 

Še na eno vašo izjavo bi vas spomnil, in sicer na tisto, da Slovenija je ena redkih zahodnih držav, ki ravna po enotnih standardih. 24.2.2024 smo tudi mi, skupaj z vso Evropsko unijo obsodili rusko agresijo na suvereno in neodvisno sosedo – Ukrajino, ter se takoj podali v sankcije proti režimu v Moskvi. Ruska federacija je bila kršila mednarodno pravo in Ustanovno listino OZN. Minulo noč je Izrael izvedel isto na račun suverenega in neodvisnega soseda – Libanona, a s strani EU in tudi RS še ni slišati obsodbe, še manj pozivov k sankcijam. Tudi v tem primeru, sta poteptana mednarodno pravo in ustanovna listina svetovne organizacije, pri čemer je Izrael zverziran že 60 let. Ko je Rusija to storila so jo ZDA enako kot EU obsodile, ko je tokrat Izrael to storil je prejel njihovo podporo s svarilom Iranu, naj si ne bi drznil braniti Libanona.

Opredelite se, g. premier. Molk ne govori v prid vaše izjave o enotnih standardih.

 

Aurelio Juri

1.10.2924

Tokrat bravo, premier! Toda rabimo pogum še pri Ukrajini

 

Golob v Hiši miru udaril po mizi…

 

No, končno eno pravo iz ust in… dlani našega predsednika vlade: »Gospod Netanjahu, ustavite to vojno takoj!« Spregovoril je na Generalni skupščini OZN in požel aplavz. Ko je za njim nastopil izraelski kolega in pričakovano zavrnil poziv, ker da »antisemitski« - tako je označen vsak, ki se zgraža nad genocidom v Gazi – je 3/4 prisotnih zapustilo dvorano. Pristopil sem k računalnikom in Golobu napisal pohvalo. »Po priznanju Palestine še en korak v pravo smer. Manjka le še poziv svetu k sankcijam proti Izraelu ter ZDA in drugim dobaviteljem orožja Netanyahujevem režimu k ustavitvi dobav.«

Toda če si pri Palestini premier zasluži mojo čestitko, si je ne pri drugi goreči temi, ki jo je dan prej obravnaval kot predsedujoči Varnostnemu svetu. Kot da  pri Ukrajini ne zmoremo, preko njegovih besed, stopiti korak nazaj in si omisliti kake alternativne poti iz te godlje, ki Zahod vse bolj potiska k neposrednemu spopadu z Rusko federacijo. Stopicamo še vedno tam kjer smo bili na začetku: »Rusija je agresorka, Ukrajina žrtev. Do miru je ena sama pot: ruski umik iz vseh zasedenih ozemelj, s Krimom vred. Pri tem, da je prišlo do vojne, Zahod nima nič - Natova širitev je njegova pravica – razen, da v imenu demokracije, svobode, človekovih pravic in varnosti, Ukrajini pomaga z vsem kar lahko. Da, tudi z raketami dolgega dosega, ki tako jezijo Putina. Povzemimo ga: »Če nam zadajo kako hujšo bolečino, bo naš odziv lahko tudi jedrski«. Da bi se kdo od zahodnih voditeljev nad vsem tem zamislil, si priznal, da se z vladarjem iz Kremlja gremo rusko ruleto in se igramo z usodo človeštva, niti slučajno. Še ubogi Orban, jih je slišal, samo zato ker je šel v Moskvo.

No, in naš Golob, ko je imel priložnost, da bi z velikega svetovnega odra pozval k umirjanju strasti v zvezi z Ukrajino, jih je še dodatno vnel. Povabil je k besedi ukrajinskega predsednika Zelenskega, kar je močno razhudilo ruskega veleposlanika in verjamem da zarisalo na hrbtu RS še eno tarčo ruskega gneva, ter nato ustrelil eno malce neposrečeno. Zagotovil je namreč da bo Ukrajini Slovenija še naprej stala ob strani vse do pravičnega miru, »tako kot je Ukrajina nam ob lanskih katastrofalnih poplavah«. Pa sem se vprašal: Če nam Ukrajinci takrat ne bi priskočili na pomoč, kar bi bilo glede na njihove razmere doma povsem razumljivo, bi jih mi danes pustili na cedilu? … In pa do pravičnega miru?! Kaj je že to? A ve premier kakšen je pravičen mir, ki bo zadovoljil obe vojskujoči se strani, sicer je nedosegljiv?

Naj zaključim z izjavo, ki razkrije Golobovo bolj slabo poznavanje zgodovine: »Za Slovenijo je jasno, da če bo zmagala Rusija, bodo zmagale tudi kršitve Ustanovne listine OZN-a. Svet bo manj varen in ceno bodo plačali vsi,"… Halo? Zberite se, gospod premier in kliknite vsaj na Wikipedijo.

Ustanova listina OZN se krši odkar je bila spisana in sprejeta. Žal! Izrael jo praktično ves čas in ker pri tem uživa neomajno podporo Združenih držav Amerike,  jim pripišimo sostorilstvo. In kolikokrat so same ZDA, neposredno po ukazu administracije, ali posredno preko svojih agentur, kršile »sveti gral« miru in sobivanja na planetu. Najbolj eklatantno, skupaj z Združenim kraljestvom (George Bush mlajši in Tony Blair) ter opravičevano z lažmi, z agresijo na Irak 2003. Ne pozabimo, da smo bili tudi mi, preko suporta temu posegu z Vilensko izjavo, soudeleženi pri tej kršitvi.

Vojna je tam trajala 9 let in povzročila skoraj milijon žrtev. Zatorej če bo zmagala Rusija - in če ne storimo vsega kar je potrebno, s pametjo in ne z orožjem, da jo čimprej privedemo do prekinitve spopadov in do pogajanj, se to tudi utegne zgoditi -, bomo le še pred eno kršitvijo več. Svet se ne bo zato podrl - podre ga le globalni spopad! Prestopili smo že nekaj rdečih črt, ki nam jih je postavljala Rusija, tekom celotnega procesa Natove širitve proti njenim meja, toda vse bližje smo oni iz katere poti nazaj ne bo. Pazimo, da jo ne prestopimo.

 

Premier o Ukrajini na VS OZN

 

Golob v Hiši miru a le z navidezno oljčno vejico

 

Ko se naš premier oglaša ob zunanje političnih temah še posebej, njegove besede sprožajo pri pozornemu, ne-indoktriniranemu poslušalcu več vprašanj, kot dajejo odgovore nanje. Vem, da sem tečen, a se moram odzvati. Nekaj primerov iz njegovega torkovega vodenja zasedanja Varnostnega sveta Združenih narodov o Ukrajini. Ob prisotnosti in tudi aktivni udeležbi ukrajinskega v.d.predsednika Zelenskega, kar je mimogrede močno razhudilo ruskega veleposlanika in verjamem, da zarisalo na hrbtu RS dodatno tarčo ruskega gneva, je Golob zagotovil da bo Ukrajini Slovenija še naprej stala ob strani vse do pravičnega miru, tako kot je Ukrajina nam ob lanskih katastrofalnih poplavah. Vprašanje: Če nam Ukrajinci takrat ne bi priskočili na pomoč, kar bi bilo glede na njihove razmere doma povsem razumljivo, bi jih mi danes pustili na cedilu? … Do pravičnega miru?! Kaj je že to? A ve premier kakšen je pravičen mir, ki bo zadovoljil obe vojskujoči se strani, sicer ne bo dosegljiv?

Nato je dejal, da so evropske države enotne v obsodbi ruske agresije, osebno pa frustriran, ker sedi v dvorani Varnostnega sveta, ki da ne more ukrepati glede največje regionalne vojne v zadnjem času. Kot prvo, če vzamemo število civilnih žrtev in obseg uničenja življenjskih pogojev, je največja regionalna vojna v zadnjem času, genocid Izraela nad Palestinci, ki jo Izrael že razširja na Libanon in nadaljuje s masovnim pobijanjem tudi tam. Kot drugo, vse članice EU so res obsodile rusko agresijo, a posamične bi se danes z Moskvo pogovarjale o poteh do miru, jim pa večina, kateri žal pripadamo tudi mi, ob tem da jih anatemizira, to onemogoča ali vsaj otežuje. Kot tretje – naj mi bo dovoljeno Goloba nekoliko parafrazirati - je dober del slovenske javnosti frustrirana, ker živi v skupnosti, ki ji vlada nekdo, ki ne more, noče, ni sposoben razumeti, da je odgovornih za vojno v Ukrajini več, kot samo Putin.

In pa zadnja Golobova cvetka: »Za Slovenijo je jasno, da če bo zmagala Rusija, bodo zmagale tudi kršitve Ustanovne listine OZN-a. Svet bo manj varen in ceno bodo plačali vsi,"… Halo? Zbudite se gospod premier. Učbenik zgodovine sveta po 2. svetovni vojni v roke ali klik na Wikipedijo. Ustanova listina OZN se krši odkar je bila spisana in sprejeta. Žal! Izrael jo praktično ves čas in ker pri tem uživa neomajno podporo Združenih držav Amerike,  jim pripišimo sostorilstvo. In koliko krat so same ZDA, neposredno po ukazu administracije, ali posredno preko svojih agentur, kršile »sveti gral« miru in sobivanja na planetu. Najbolj eklatantno, skupaj z Združenim kraljestvom (George Bush mlajši in Tony Blair) ter opravičevano z lažmi, z agresijo na Irak 2003. Ne pozabimo, da smo bili tudi mi, preko suporta temu posegu z Vilensko izjavo, soudeleženi pri tej kršitvi.

Vojna je tam trajala 9 let in povzročila skoraj milijon žrtev. Zatorej če bo zmagala Rusija – in če ne storimo vsega kar je potrebno, s pametjo in ne z orožjem, da jo čimprej privedemo do prekinitve spopadov in pogajanj – se to tudi utegne zgoditi, bomo le še pred eno kršitvijo več. Svet se ne bo zato podrl – podre ga le globalni spopad! - in cena glede žrtev in trpljenja bo ostala pri Ukrajincih in Rusih. Pa tudi ona, ki zadeva obnovo Ukrajine bo na ukrajinskih plečih, ki se bodo Zahodu, da jo poplača, morali prodati. A od te prodaje bomo običajni evropski davkoplačevalci bolj malo dobili, če sploh kaj. Bomo pa seveda vseeno odšteli za že danes ocenjeno obnovo na 200 milijard evrov.

Da je stanje duha in uma pri določenih slovenskih razumnikih, ki so bolj rezervirani do Golobove vlade, a ji vseeno držijo štango pri zunanje političnih odločitvah, brezupno in totalno skregano z dejstvi, priča tudi nastop v torkovih Odmevih profesorja Ernesta Petriča, bivšega diplomata, poznavalca mednarodnih razmer, ustavnega sodnika, svetovalca predsednika Pahorja in še kaj. Spregovoril je o reformi OZN in tudi o dogajanjih na Bližnjem vzhodu. »Ceno plačujejo Palestinci« - je dejal, a jo v nadaljevanju pripisal izključno Hamasu, Teheranu in Putinu. Izraelske vlade, ki Palestince iztreblja in ZDA, ki ji pri tem pomagajo, ni omenil niti enkrat. Pa se mi je prikradla hudomušnost: ali sta morda Teheran in Putin kriva tudi za poplave po Evropi, migracijsko krizo, stečaj TEŠa in nezadovoljstvo Fidesa? Noro kaj lahko vse vidimo in slišimo na televiziji.

 

Brez Tita Koprčani ne bi bili v RS

 

Titovi trgi in ulice: nostalgija, sramota ali del zgodovine? - 2

 

Naj takoj odgovorim: Po mojem del zgodovine! Sicer o teh rečeh pišem bolj malo, a me je članek Nataše Čepar spodbudil k temu, da zgodbo Titovega trga v Kopru nekoliko bolje osvetlim. Pri poskusu preimenovanja sem namreč sodeloval še kot predsednik Skupščine občine Koper.

»Uradnih pobud za preimenovanje Titovega trga ali Kidričeve ulice nismo prejeli in o preimenovanju tudi ne razmišljamo,« pravijo danes na Mestni občini Koper, in to me osebno veseli, kajti preminulega jugoslovanskega predsednika hranim v dobrem spominu. Brez njega Slovenija Kopra in severnega dela Istre ne bi imela. Toda pobude in razmišljanja o preimenovanju osrednjega koprskega trga, s povrnitvijo enega od prejšnjih imen, so po osamosvojitvi bile. Naj omenim ono, ki je prišla do samega glasovanja v občinski skupščini.

Pripravila jo je, na pobudo civilnih združenj in posameznikov, Krajevna skupnost Koper-center. Imenovana je bila strokovna interdisciplinarna komisija, ki je na tem delala dobri dve leti, usklajevala vse može ideje in želje ter se na koncu pojavila s predlogom o preimenovanju Titovega v Mestni trg, s tem da bi spomin na Josipa Broza spoštljivo umaknili v Pokrajinski muzej. Soglašale so malo da ne vse relevantne organizacije, tudi lokalna Zveza združenj borcev NOB. Edini, ki je nekoliko vihal nos, ker bi rad videl preimenovanje po največji stolnici na Slovenskem, Stolnici Marijinega vnebovzetja, je bil Vikariat koprske Škofije.

Starejši pomnijo, da so bile občinske skupščine tridomne: tvorili so jih družbenopolitični zbor, zbor krajevnih skupnosti in zbor združenega dela. V Kopru, Izoli in Piranu, vse tri narodnostno mešane in dvojezične, je o toponomastiki, torej preimenovanju ulic in trgov, enakopravno soodločala, kot neke vrste četrti zbor, delegacija Samoupravne interesne skupnosti italijanske narodnosti. In slednja je bila vključena že od samega začetka v pripravo odloka o preimenovanju trga ter je z njim soglašala. Zgodilo pa se je kak teden pred samo sejo občinskega parlamenta, da je italijanska skupnost na njenih rednih notranjih volitvah zamenjala vodstvo in sestavo delegacije, ki ko je napočil čas glasovanja, je umaknila prvotno dano soglasje. Tako so prvi trije zbori predlog odloka podprli, manjšinski pa ga ni, češ da bi si vzeli še nekaj časa  za premislek in morda se raje opredelili za Trg pred Stolnico. Tako, da je odlok padel, Krajevna skupnost Koper-center je odklonila nadaljnje delo na njem, iskanje novih soglasji itd, in po skupnem vprašanju: Kaj pa zdaj? Kako naprej?, sva se z kolegom predsednikom Izvršnega sveta in dobrim prijateljem, preminulim Borisom Gorupom, odločila za anketo med občankami in občani, v mestu in na podeželju.

Predlagali smo opredelitev med tremi imeni: Mestni Trg, Trg pred Stolnico in Titov trg. Slednje je premočno zmagalo, z dobrimi 65%.

Tako, da kolikor je enim všeč, drugim ne, do novih pobud za preimenovanje kasneje ni več prišlo. Našla pa se je nedavno rešitev, ki je zadovoljila več ali manj vse domačine, z dodatkom uradnim imenom trgov in ulic (Titov trg – Piazza Tito) tabel z izvornimi, ledinskimi, ponarodelimi in neprevedljivimi imeni, ki pričajo kako so včasih domačini poimenovali dotični trg ali ulico in uličico. Vsi v Kopru torej... »kuntenti«, v Ljubljani pa kulturni inšpektorji, skrbniki izvajanja formalne dvojezičnosti, ne najbolj. A kaže, da se je po večmesečni polemiki med Mestno občino in Ministrstvom za kulturo končna rešitev tudi tu našla. Čakamo samo da o njej izvemo.

 

Nova norost iz Bruslja

 

Evropski parlament za raketiranje ruskega ozemlja! Za, tudi naši.

 

"El sueño de la razón produces monstruos" (Spanje razuma generira pošasti ) je naslov jedkanice in akvatinte, ki ju je leta 1797 ustvaril veliki španski slikar Francisco Goya. Prileže se profilom današnjih odločevalcev širom sveta, ki težijo k zagotavljanju domnevne varnosti lastnim skupnostim z uporabo sile in prisile enih proti drugim, oz. z dokazovanjem kdo je pri tem močnejši. Fenomen, ki smo mu priča zadnja leta zlasti na Zahodu, tako v ZDA kot v Evropski uniji, in pa na vzhodu, še posebej v bojevitem odnosu med Rusijo in Ukrajino. No, ne pozabimo na Izrael, ki zavoljo podpore ameriške administracije, počne s Palestinci to kar si zahoče, obsodbam in opominom Združenih narodov da kontinuirano krši mednarodno in humanitarno pravo, navkljub.

Toda vrnimo se k temu napenjanju mišic in preizkušanju moči nam bližje, k vojni v Ukrajini, ki ji po dveh letih in pol trajanja, še ni videti konca. Ko se je v tej najnovejši fazi, kajti kri je na vzhodnem delu države tekla že od 2014, začela z masivnim vdorom ruskih sil na ukrajinsko ozemlje 24. februarja 2022, je Zahod ruski poseg nemudoma obsodil, ker da eklatantna in torej nesprejemljiva kršitev mednarodnega prava in Ustanovne listine Združenih narodov. Storil je nekaj česar si ni upal, ko sta povsem enako zagrešile ZDA in Združeno kraljestvo z Irakom 2003, ob podpori celo širše koalicije, tako imenovane »Voljnih«, kjer je bila vstopila tudi Slovenija. Od vidnih članic EU sta  ameriško-britanskemu  napadu nekako ugovarjali le Francija in Nemčija. A vedelo se je že takrat, da ko mednarodno pravo in Listino OZN kršita ZDA in njene zaveznice je več ali manj vse ok, ko kdo drug pa je velik halo! Močnejšim je pač dovoljeno kar drugim ni!

No, znova k Ukrajini. ZDA, zveza Nato in EU, so poleg obsodbe takoj sprožile sankcije proti Kremlju ter pričele ukrajinski obrambi pomagati tudi vojaško, z dobavo orožja in z zavezo, da se bo ta pomoč nadaljevala vse dotlej, dokler jo bo Ukrajina potrebovala, oz. do končne zmage. Med prvimi pošiljkami slovenski tanki M-84. A ker sankcije in tudi začetno oboroževanje braniteljev, Putina niso odvračale od napredovanja na jugovzhodu države -  danes je pod rusko okupacijo 22% njenega ozemlja – je prihajalo v Ukrajino vse več in vse bolj sofisticiranega orožja, do ameriških bombnikov F-16 in celo raket dolgega dosega ATACMS in Storm Shadow, s prepovedjo dobaviteljev – ZDA in Velika Britanija – na uporabo le teh proti ruskemu ozemlju, češ bi to bila prenevarna provokacija na račun Rusije, ki bi lahko odgovorila tudi z nezaželenim udarom. Opozorila, ki so prihajala iz Moskve so bila razumljiva in jasna. Toda ukrajinski V.D. predsednika Zalenski, je toliko vztrajal, da bi mu to dovolili, zlasti potem ko je s svojimi silami na začetku septembra vdrl v rusko Kursko oblast, da mu je danes Evropski parlament prisluhnil. Izglasoval je Resolucijo o nadaljnji finančni in vojaški pomoči Ukrajini s katero med drugim poziva države članice k takojšnjemu umiku omejitev za uporabo zahodnega orožja, dobavljenega Ukrajini, zoper legitimne vojaške cilje na ruskem ozemlju. Med predlagatelji resolucije tudi naš Matej Tonin, edini iz Slovenije. Ko sem že dan prej prebral njegov podpis sem mu pisal kot sledi: »Tonin, Tonin.... A se vam zdi pametno in odgovorno podpisati tak predlog resolucije, ki če izglasovan in udejanjen, nas lahko potisne v globalni spopad? Do kod bomo vlekli to nevarno elastiko v odnosu do Rusije? Še dementni Biden je bolj previden, zadržan. In zanimivo, da vam vaši kolegi iz SDS pri snovanju in podpisovanju predloga niso sledili. A se vam ne svita, da ste pristali, kot vsi ostali podpisnice in podpisniki, na vlogo koristnega idiota?«

In čakanje na odgovor ni bilo dolgo: »Spoštovani! V skladu z vojaško doktrino je edina pot do miru vzpostavitev vojaškega ravnotežja. Dokler ima ena stran občutek, da je močnejša in da lahko v vojaškem spopadu pridobi, se bo vojna nadaljevala. Če je ena stran v vojni ponižana, se to vedno razvije v zamrznjen konflikt, ki izbruhne kasneje. Skratka, gospod Juri. Delam za mir. Je pa pot do miru trnova. Gasilci bi vam znali povedati, da včasih požar lahko edino pogasiš z ognjem (protipožar). V upanju na čimprejšnji mir.« 

Zahvalil sem se mu za odziv, kar je bolj redek pojav s strani politika do civilista, in ga izzval k javni polemiki o vojni in miru – ne pozabimo da je bil tudi obrambni minister – a je odklonil, češ da o teh rečeh že tako in tako veliko govori in da ne vidi posebne potrebe, da bi še kaj dodatno objavljal. Mi je pa dovolil objavo njegovega odgovora. Sicer, da ne bom udrihal le po njem, povejmo, da so mu sledili še preostali slovenski evroposlanci, z izjemo Vladimirja Prebiliča, odsoten zaradi bolezni.

Tako, da se najina polemika s Toninom tu konča. Resolucija ja pod streho, spremljajmo odzive!

 

 

 

Čas bo pokazal...

 

Je Sloveniji res uspel zgodovinski met, ali bo s te moke bolj malo kruha?

 

"Sloveniji je uspel zgodovinski met, zaupana nam je velika odgovornost. Slovenija je, s tem ko je dobila resor za širitev, dobila ključ do stabilnosti in miru. Ne le na Zahodnem Balkanu, ampak tudi v Vzhodni Evropi. V tem resorju je tudi obnova Ukrajine. Ponosen sem na Slovenijo, rad bi se zahvalil tudi vsem prejšnjim vladam, predvsem pa državljankam in državljanom," 

Tako predsednik Vlade, Robert Golob, potem ko je stara-nova predsednica Evropske komisije, Ursula Von Der Leyen, v Bruslju predstavila kadrovski razrez nove komisije in naši kandidatki za komisarko Marti Kos dodelila že omenjeni nič  kaj enostavni oz. lahki nalogi. Plemenito je potegniti državo, ki je v vojni iz ruševin ter njenim prebivalcem zagotoviti nove domove in novo prihodnost. Toda, ne pozabimo, da so obnova in stroški zanjo odvisni od trajanja vojne same. Dlje kot se slednja vleče in zaostruje, zahtevnejša in dražja bo obnova. Zatorej bo na Marti Kos izziv, da spopade privede čimprej do konca, da se obnova lahko začne. Po zadnjih ocenah je že zdaj materialne škode samo na stanovanjskih poslopjih za več kot 120 milijard evrov. Dodana še ona na infrastrukturi, v gospodarstvu in kmetijstvu, se cifra povzpne na cca 200 milijard.

In da je nujno končati vojno takoj, ne jutri, pove tudi izjava premiera, da smo s tem resorjem dobili »ključ do stabilnosti in miru.«, pri čemer domnevam, da ni mislil samo na zahodni Balkan. Nadaljevanje oboroževanja Ukrajine temu ne prispeva, morebitno ameriško dovoljenje režimu v Kijevu k uporabi že dobavljenih raket dolgega dosega tudi proti ruskemu ozemlju še manj. Ne jemljimo prelahko opozorila iz Kremlja, kaj bi lahko sledilo, če bi do tega prišlo. Storiti mora Slovenija, preko Marte Kos in Varnostni svet OZN, ki mu trenutno predseduje, vse da v Ukrajini in na delu ruskega ozemlja orožje utihne in se z močno, doslej še ne videno diplomatsko ofenzivo, s kako potjo tudi v Moskvo, privede Putina in Zelenskega za isto pogajalsko mizo, ali prepusti da to stori kdo drug, ki v konflikt ni kompromitiran. Bo temu naša nova komisarka, s svojimi dosedanjimi pogledi na ta konflikt in s šefico Leynovo ter estonsko kolegico Kallasovo, obe skorajda fanatični zagovornici bojev Ukrajincev do končne zmage, ob sebi Kos?

Tako, da, spoštovani gospod premier, meni, kot državljana RS, kljub navdušenju politike in večjega dela javnosti za ta »zgodovinski met«, se ne zahvaljevat, ker še ne vem ali se ga veselit ali ga objokovat. Če bomo videli da se vojna nadaljuje in celo zaostruje in da se povojna obnova oddaljuje, ter našo komisarko, da taki politiki kima in jo morda celo spodbuja, bo zgodovinski met izpuhtel in se tako vam kot Kosovi državljanke in državljani ne bomo zahvaljevali. Vse prej kot to. Enako Evropejke in Evropejci.

Mi ne zamerite, a previdnost ob pompoznem razglašanju naših uspehov mi narekuje tudi vaš ponedeljkov intervju s Tanjo Gobec na TV Slovenija. Bil je dokaj dopadljiv in še kar prepričljiv pri vseh notranje političnih temah, veliko manj pri zunanji politiki. Voditeljica vas je med drugim vprašala: »Kako odgovarjate domačim kritikom, ki nenehno poudarjajo, da ima Slovenija dvojna merila za odnos do Rusije ali do Izraela, čeprav je Slovenija po veliko letih priznala Palestino?« In vaš odgovor: »Upam si trditi, da je ravno nasprotno. Ves svet, vključno z generalnim sekretarjem Združenih narodov, nam priznava, da je Slovenija ena redkih držav iz zahodnega sveta, ki ima enotne standarde za pristop do vseh kriznih žarišč…Tako Izrael kot Rusija jasno kršita mednarodno pravo in si zato zaslužita obsodbo,  to je ta enotni standard, o katerem govorimo«. Seveda, gospod premier, a enake oz. enotne standarde ne določajo besede, izjave, temveč dejanja. Pri slednjih pa ravnamo z različnimi vatli: Rusijo kaznujejo že ves čas in njeno žrtev, Ukrajino, kontinuirano oborožujemo. Izraelu, s 5x bolj krvavimi rokami, pa največ kar povemo, je da naj neha pobijat civiliste in jim omogoči humanitarno oskrbo. In ZDA, ki ga naprej oborožujejo ne upamo reči niti A. A so to enotni standardi?

 

 

 

 

Volk svari ovco, da jo ogroža medved.

 

Pridiganje na mestu, toda…?!

 

Omislimo si eno od nikoli napisanih Ezopovih basni, v kateri dva kosmata, slinasta in lačna volka vabita v njun »varen« brlog čredo ovac, ki se nižje, na pašniku v kotlini pase, ker da se ji bližata in ji grozita s pokolom krvoločna medved in zmaj.

Antični grški pravljičar se mi je kar sam pričaral, ko sem minule dni prebral intervju s prvima možema dveh najmočnejših in najbolj znanih zahodnih obveščevalno-varnostnih agenciji: ameriške Cie in britanske MI6, ki svarita svet pred grožnjo, ki da prihaja z Vzhoda, iz Rusije in Kitajske.

»Šefa Cie e MI6: Svetovni red že od hladne vojne ni bil tako ogrožen« - eden od zloveščih naslovov v domačih medijih. In temu alarmu kaže prisluhniti. Mirovniki, ki spremljamo vojno v Ukrajini, navsezadnje na to opozarjamo že od samega ruskega upada na ozemlje sorodstvene sosede 24. februarja 2022, za katerega sicer menimo, da Zahod (Nato in EU) ni storil, kar bi moral, da bi do njega ne prišlo. Prej obratno! In pa toliko bolj so ti zvonovi na mestu po dogajanjih na Bližnjem vzhodu, oz. genocidni ofenzivi Izraela nad Palestino, ki s podporo Zahoda, kamor sodimo tudi mi, dobiva obrise, ob eni od največjih sramot človeštva v tem stoletju, vse širšega in nevarnejšega regionalnega konflikta. Pa ne pozabimo na največjo od vseh groženj ne toliko svetovnemu redu kot samemu preživetju človeške in živalskih vrst, ki se je morda še ne zavedamo dovolj, a je že tu in vse bolj kaže zobe... na podivjano podnebje!

Toda, ko preberem kdo nam take napovedi servira, mi spregovori Ezop.

Kdo pozna zgodovino Cie in MI6 ve česa sta sposobni. Skrbno obveščata seveda svoje delodajalce, ki niso nujno le izvoljene oblasti, o vsem kar se dogaja okoli njih, znotraj njih samih, ter globlje in širše, pri čemer jima nobena slehernikova intimnost in druga pravica ni sveta, skrbita ali pa tudi obratno za njihovo varnost, ampak njuna kreativnost gre krepko preko vsega tega, recimo temu, v skrbi po svetu po njunih želja.

Usklajeni sta ter interaktivni, morda le še z izraelskim Mosadom, in delovanje teh agentur močno označuje celotno obdobje hladne vojne. Nekaj najbolj odmevnih zgodb: 1. maj 1960 - ameriško vohunsko letalo U-2, kljub dogovoru o prepovedi poletov nad Sovjetsko zvezo, jo preleti in je sestreljen. Odnosi med velesilama se močno poslabšajo. Sredi aprila istega leta - Cia poskusi z ekspedicijo do zob oboroženih in v Miamiju izurjenih kubanskih oporečnikov v Prašičji zaliv na jugu Kube, strmoglaviti kubanskega voditelja Fidel Castra, a na izkrcanje so Castrovi borci pripravljeni in napadalce onesposobijo ter zajamejo. Za ameriško agencijo velikanski fiasko.

Zaradi širjenja komunizma tudi po Aziji - komunizem je od vselej za vse ameriške administracije prvo absolutno zlo - so Ciini agenti prisotni tudi tam. V Vietnamu, Laosu, Kambodži in Maleziji vodijo številne tajne operacije in nudijo vladam logistično in obveščevalno pomoč v boju proti uporniškim komunističnim skupinam. A tudi v Indokini se Ameriško posredovanje slabo konča.

Jim pa rata, to kar niso zmogli na Kubi, v Čilu 1973. Naščuvajo ali podkupijo vrsto domačih sindikatov, predvsem tovornjakarjev, in z njihovo podporo strmoglavijo legalno in legitimno izvoljenega socialističnega predsednika Salvadorja Allendeja ter postavijo na oblast do ZDA povsem servilno fašistično hunto generala Augusta Pinocheta.

Če se bližamo današnjemu času, vsemogočna agencija ne zna napovedati pokola v Srebrenici in tudi ne terorističnega napada na dvojčka v New Yorku 11. septembra 2001, pripravi pa teren z MI6 za nezakoniti ameriško-britanski napad na Irak 2003 in poskrbi zato, da tokom tako imenovane Majdanske revolucije 2014 Ukrajinci spodnesejo proruskega predsednika Janukoviča, kar  sproži prve spopade med novo kijevsko oblastjo in Ukrajinci ruskega rodu na vzhodu Ukrajine.

Skratka, Cia in MI6 imata roke, tudi hudo krvave, v večini kriz po svetu, in če nam one sporočata, da se nam pišejo hudi časi, jemljimo to resno, a njima zrimo v oči, prej kot drugim.

 

RS zamudila še eno priložnost za korak v pravo smer

 

BSF brez dialoga o Ukrajini.

 

Vrnimo se k odgovoru naše zunanje ministrice na proteste nevladnih organizaciji zaradi povabila nekdanji izraelski kolegici Tsipi Livni k udeležbi na letošnjem Blejskem strateškem forumu. O odgovornosti te gospe za masaker Palestincev v Gazi 2008/2009, v operaciji Cast Lead (uliti svinec) je dokumentirano in zapisano toliko, da dokazovati nasprotno je nemogoče. Po 15 letih, politično upokojena, je nekoliko umirila strasti in retoriko, a priznala krivde ni, tudi ne da pobijanje, ki ga že 10 mesecev izvaja sedanja izraelska vlada z Netanyahujem na čelu, je dejanje genocida. »Absolutno zlo« po njenem ostaja Hamas! Okupacija Palestine je varnostna nuja, pokončana palestinska življenja, kolateralna škoda.

No, pa še pojasnilo Tanje Fajon za povabilo tej dolgoletni prijateljici Boruta Pahorja. »Namen foruma je spodbujanje dialoga in razumevanja med različnimi akterji, tudi v najbolj zahtevnih in konfliktnih okoliščinah.« Predsednice Republike Nataše Pir Musar in protestnike pred sejno dvorano BSF ni prepričalo, nekaterim pa je dalo upanje, da če že bomo slišali zagovornico politike in dejanj Izraela na okupiranih območjih Palestine, bo dobil besedo tudi kak zagovornik politike in dejanj Rusije na okupiranih območji Ukrajine. Rad spominjam česar oblast ne rada sliši, da je v dveh letih in pol ruska agresija na sorodstveno sosedo povzročila smrt 12 tisoč civilistov (2 tisoč otrok), izraelska v Gazi v samih desetih mesecih pa najmanj 40 tisoč (16 tisoč otrok). Prvo Zahod kaznuje z vsemi možnimi sankcijami in z nenehnim oboroževanjem žrte, oz. Ukrajine, drugi pa ugovarja z besedami sočutja do trpečih ljudi – Palestincev, ki jim tudi humanitarno pomaga, a obenem agresorju – Izraelu, z nenehnimi dobavami orožja omogoča, da genocid nadaljuje. Še enkrat: v spopadu med Rusijo in Ukrajino se oborožuje slednjo, ker žrtev agresije, v pobijanju nemočnih v Gazi in na Zahodnem Bregu pa agresorja! Narobe svet. Hipokrizije, sprenevedanja, dvoličnosti, zavajanja in lažnosti toliko, da se odločevalci s tega več ven ne vidijo. Kot zombi sledijo toku, na pojem etike so že pozabili.

A vrnimo se na Bled. Je kdo slišal koga pojasnjevati avditorju razloge ruskega vdora v Ukrajino 24. februarja 2022? Kolikor sem spremljal to kar se je na televiziji dalo spremljati in prebral, niti stavka v zagovor Kremlja. Prej nasprotno. Panelisti in govorci so skorajda tekmovali v tem, kdo bo močneje udrihal po Putinu. Še najbolj glasna edina ruska povabljenca, za katera se je vnaprej vedelo kaj bosta povedala: Julija Navalna in Gari Kasparov, najbolj znana Putinova oponenta, ki ga že leta napadata iz varne tujine. In ministrica Fajonova, na vprašanje Tanje Starič v Odmevih, če je že bila povabljena nekdanja šefice izraelske diplomacije, zakaj ne nekdo iz Ruske federacije, prostodušno: »saj sta bila, Navalna in Kasparov, a nikogar nismo povabili, v obeh primerih, ki bi še bil v funkciji«. Dejstvo je, da smo zagovornico izraelskega početja v Palestini slišali, nekoga, ki bi zagovarjal ruskega v Ukrajini pa ne! Lepo prosim, gospa ministrica, ne imejte javnost za butasto!

O Palestini je bil dialog in to pester, živahen, slišala so se tudi diametralno nasprotna mnenja, zanimiva tudi razgibana razprava o podnebni krizi, o vojni v Ukrajini, ki že vstopa v samo Rusijo, pa dialoga ni bilo. Kot da bi se bali slišat, kaj bi nam sporočil Kremelj. Tu BSF ni izpolnil pričakovanj, vsaj poštene, doslednosti željne domače in tuje javnosti ne. Da sta organizator in vlada, oziroma Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve, to že vnaprej vedela, pa ni dvoma. »Živimo v svetu, ko je vse težje soočati mnenja«, mi je na moj očitajoči mail odgovorila Fajonova. Spomnil sem jo na dejstvo, da če nekoga, ki razmišlja drugače niti ne povabiš, soočanja preprosto ne more biti! Drži, živimo v svetu in času, ko je vse težje soočati mnenja, a najbolj žalostno in porazno je, da se tega soočenja pri enemu od najhujših globalnih varnostnih in razvojnih izzivov po hladni vojni, kar posredni spopad med Zahodom in Rusijo v Ukrajini zagotovo je, se otepamo in tudi, ko bi ga lahko omogočili, ga preprečimo. To ni samo žalostno in porazno, je tudi sramotno in nečastno, ter slab uvod v predsedovanje Varnostnemu svetu!

 

Postajamo dosledni?

 

Ubrali končno pravo pot?

 

»Namen foruma je spodbujanje dialoga in razumevanja med različnimi akterji, tudi v najbolj zahtevnih in konfliktnih okoliščinah.« Tako Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve v pojasnilo povabila ministrice Tanje Fajon nekdanji izraelski kolegici Cipi Livni, k udeležbi na letošnji Blejski strateški forum. In čemu pojasnilo? Ker gre za gospo, ki je med letoma 2006 in 2009 poleg vodenja zunanje politike tudi podpredsedovala vladi in odigrala eno od ključnih vlog med vojaškim napadom na Gazo ob izteku leta 2008, ko je bilo ubitih več kot tisoč prebivalcev in uničena stotina domov, in ki jo Gibanje za pravice Palestincev in Solidarnostni odbor za Palestino ter še drugi nevladniki, kot hudo kompromitirano osebo, nočejo pri nas. Zato so na Fajonovo naslovili zahtevo po preklicu povabila. Enako je storila dan za tem še vladna stranka Levica, sicer je napovedala bojkot foruma.

Naj spomnim, da ko se je dogajal omenjeni zločin, ki je trajal dobre tri tedne in oznanjal genocidno naravo že takratne izraelske vlade, sem bil med evropskimi poslanci, ki smo ga na plenarnem zasedanju parlamenta v Strasbourgu 15. januarja 2009 najodločneje obsodili in tako prispevali k resoluciji, ki je z ogromno večino to obsodbo, pospremljeno z zahtevo Izraelu po prekinitvi napadov in umiku iz Gaze, tudi potrdila. Povsem nekaj drugega, kot premore sedanja sestava EP, ki ob 50 krat hujšemu masakru obsoja v prvi vrsti Hamas, ker da je s izkoriščanjem civilistov za živi ščit, glavni krivec za to kar Izrael počne.

No, odziv in zgroženost nevladnih organizaciji ter Levice je povsem razumljiv in upravičen. Tudi sam se mu pridružujem, pri čemer ugotavljam, da še danes tako Vlada kot MZEZ nista pri čisti kaj je v mednarodnih odnosih prav, ali vsaj spodobno, in kaj ne. Lani je bil gost BSF nekdanji britanski premier Tony Blair, z Georgem Bushem mlajšim, soodgovoren za nezakonito – nič manj, kot je sedanja ruska na Ukrajino! – agresijo na Irak 2003. Utemeljena z lažmi, z namerno prirejenimi dokazi, s poskusom izigravanja celotne mednarodne skupnosti, ob eklatantnem teptanju Ustanovne listine OZN, je trajala 9 let in pokončala cca milijon življenj, predvsem Iračanov. S sramotnim pristopom k Vilenski izjavi, oz. h »koaliciji voljnih« jo je bila podprla tudi Slovenija. Eden izmed neizbrisljivih političnih in etičnih madežev naše zunanje politike.

Sicer naj pri tem prikličem k spominu izjavo naše zunanje ministrice ob vstopu RS v začasno članstvo v Varnostnem svetu OZN, ko je priznala, da se Zahod pri spopadanju z zunanjepolitičnimi izzivi pogosto poslužuje dvojnih standardov, a dodala, da se bo temu Slovenija skušala čim bolj ogniti. Pogumna in obetavna izjava.

Iz tega naslova in ob uvodoma citiranem pojasnilu čemu povabilo sporni Cipi Livni, da je namen foruma, spodbujanje dialoga in razumevanja - kako je želja po čem takem plemenita, nebeška! - med različnimi akterji, tudi v najbolj zahtevnih in konfliktnih okoliščinah, pričakujem da bo častni gost naslednjega BSF, najmanj Sergej Lavrov, ruski zunanji minister, če že ne sam Vladimir Putin, ali vsaj Dmitry Peskov, tiskovni predstavnik Kremlja. Takoj pa  vprašam gospo ministrico, najprej ali je kot protiutež zagovornici sedanjega početja Izraela v Gazi in Zahodnem bregu povabila tudi kakega predstavnika Hamasa, ter, kot drugo, kje so razlogi, da nekoga od vodilnih ruskih predstavnikov ni povabila že letos, ko je že govora o »najbolj zahtevnih in konfliktnih okoliščinah«? Zagotovo to situacija v Palestini in vprašanje rešitve konflikta po formuli dveh držav sta, toda je enako izzivalna, če ne še bolj, vojna v Ukrajini, ki se že širi na samo rusko ozemlje, ogroža jedrsko elektrarno v Kursku in vsaj Evropo vse bolj bliža k širšemu, neposrednemu, morda celo jedrskemu, spopadu z Rusijo. Lahko prejmemo odgovor, ki ga je podala švicarska  vlada, ko je junija organizirala tako imenovano »mirovno konferenco za Ukrajino« brez ruske udeleže, češ da je sam Kremelj načrtovano povabilo odklonil. Če mi Fajonova potrdi, da se enako dogaja ob letošnjem BSF, da je bilo pismo v Moskvo odposlano, tam pa zavrnjeno, bom svoje zgražanje nad povabilom izraelski političarki preklical in priznal, da se končno januarska obljuba o enakih standardih pričenja izpolnjevati.