Varnost za vsako
ceno? Tudi nevarnosti?
Ob nedavnem protivojnem
shodu v Ljubljani NE V MOJEM IMENU, me je novinarka TV Slovenija vprašala, kaj
kanim povedati – bil sem na seznamu govorcev – in pa kaj si mislim o novi
politični stranki dolgoletnega sopotnika Janeza Janše, Anžeta Logarja, ki je
imela na isti dan v Mariboru ustanovitveni kongres. Odgovor na drugo vprašanje
je bil kratek: »S tem se kaj dosti ne ukvarjam, bolj bi se če bi se
ustanavljala kaka mirovniška stranka, ki bi ji tudi sam, z veseljem pomagal
spisati program, a ki je med novo nastajajočimi ni videti niti slučajno. Sem pa
dodal, da bom v zvezi s tem prebral Logarjev program, oz. da bom korekten,
program Demokratov, kot so si na kongresu nadeli ime.
In prebral sem kar se je
v medijih dalo prebrati: od debirokratizacije države in ugodnejšega davčnega
okolja, do prestrukturiranja stanovanjskega sklada in obče varnosti, od zamejitve
nezakonite migracije ter integracije zakonite, od velike programske koalicije
do sodelovanja z vsemi, ki »želijo Slovenija potegniti naprej«. O mednarodnih
aktualnih in prihajajočih izzivih – o vojnah, ter o okolju, zlasti o podnebju
nič, enako o največjem domačem izzivu – o zdravstvu, razen onega kar implicira
pojem varnost.
Skratka, varnosti je Anže
Logar namenil osrednjo pozornost, do tega, da ji je odtegnil celo ceno:
»Slovenija mora za vsako ceno ostati varna država!«. Nasmehnil sem se in
pomislil na interpretacijske pasti tovrstne retorike. Kaj pomeni obljubljati
varnost za vsako ceno? Jo izpostavljati tudi najhujšim nevarnostim? Ali
obratno, predati se vnaprej vsakomur, ki bi jo nam ogrožal? Ko je še bil
zunanji minister in se ukvarjal z Ukrajino, ni kazalo, da bi ga naša varnost
hudo skrbela. Z Janšo na čelu vlade nas je takoj, brez pomisleka, umestil med
militantnejše članice koalicije Nato-EU, ki so se s sankcijami proti Ruski
federaciji in s pošiljanjem orožja Ukrajincem pričeli spopadati, sicer posredno
a vendar, z Rusijo, ob vseh tveganjih, ki jo je ta odločitev prinašala domači
varnosti. Nemalokrat je ruski predsednik Putin požugal z jedrskim odzivom in če
bi šel dlje od tega, adijo varnost, naša, evropska, morda tudi svetovna. Hvala
bogu te grožnje ni udejanjil, a tudi preklical je še ni.
Nastopila je nova,
Golobova vlada, na čelu diplomacije je Logarja zamenjala Tanja Fajon, pri čemer
je dober del javnosti računal in tudi upal na diskontinuiteto z njegovo
politiko, a se žal to ni zgodilo in karavana je šla dalje. Le pri odnosu do ta
druge vojne, ki je med tem počila, na Bližnjem vzhodu, ter pri genocidu, ki ga
je pričel Izrael izvajati nad Palestinci v Gazi in na Vzhodnem bregu, je
Slovenija pokazala malce bolj čuteč obraz, ne pa poguma, da bi pozvala
zaveznice na Zahodu h kaznovanju Netanyahuvega režima vsaj tako kot se kaznuje
Putinov, ki je po številu ubitih civilistov v Ukrajini v tri krat daljšem času
pet krat milejši .
Naj se vrnem k Logarju in
ga vprašam dvoje: Nedeljska odločitev odhajajočega ameriškega predsednika Bidna
da dovoli Zelenskemu uporabo dostavljenih raket dolgega dosega proti agresorju
na njegovem ozemlju, ob vnovičnem svarilu Kremlja, da bo to pomenilo, da je
Nato tudi neposredno vstopila v spopad z Rusijo in da bomo s tem zakorakali v
tretjo svetovno vojno – nič kaj dvoumne besede!
- igra v korist njegove opevane varnosti?
In na koncu o tem kar ni
storil, pa bi moral, ko je bil še zunanji minister, da bi vsaj skušal Hrvaško
prisilili k upoštevanju arbitražne odločbe o meji z nami, ko je z Italijo
načrtovala razdelitev Jadrana v dve ekonomski coni. Bila je še zadnja
priložnost, da bi vršili tovrstni pritisk. Zahteval bi lahko posredovanje
Evropske komisije, ki je bila na čelu že zamenjala neodzivnega Junckerja, in bi
se morda ga. Leynova lažje postavila v bran arbitraže, nenazadnje v imenu
botrstva EU nad njeno sklenitvijo. Zakaj, g. Logar, tega niste storili? Sam
dobro veste, da je hrvaška ekonomska cona povsem povozila, z arbitražno razmejitev
na morju, ves trud in ves denar, ki je bil leta vložen v ta poskus reševanja
mejnega spora z južno sosedo.
Hvala za odgovor.
