Že skoraj obupan klic k MIRU!

 

NE V NAŠEM IMENU

Ob protivojnem shodu 16. novembra v Ljubljani

 

Pišem tole pismo, ker bi rad bralke in bralce, ki jih na Prešernovem trgu ni bilo, seznanil s tem kar sem tam povedal in česar nisem pa bi, če bi se do takrat že zgodilo:

Najprej o zadnji iz serje »Naj razume kdor lahko?!«. Republika Slovenija se zgraža nad sklepom občine Gorica, da naslova »častnega občana« Benitu Mussoliniju ne odvzame - mimogrede, postal je častni občan tudi Pirana, tam daleč nazaj, ’24 leta, a župan pravi, da s tem v zvezi ne misli storiti ničesar, ker da je pase', oz. ker mu titule ni podelila sedanja občina in da zato je nima kaj preklicati - a poveličevanju nacifašizma, govorim o naši republiki, ne nasprotuje. Na Generalni skupščini Združenih narodov je namreč glasovala proti resoluciji, ki obsoja tovrstno glorifikacijo, skupaj z 54 zahodnimi članicami svetovne organizacije. Ostali svet pa jo je z 116 glasovi podprl. Zapisali smo se torej med države, ki jih nacifašizem ne moti. In to z »levosredinsko« vlado ter vsi Evropejci, razen Srbije, ki so nacifašizem najbolj prepoznali in utrpeli. Kako to? Domnevam, da zato, ker predlagatelj ni bil ta pravi – namreč, Ruska federacija. Noro! Še dokaz več o tem, kam nas vodi  čedalje globlji umski in moralni deficit, ki v zadnjem obdobju razsaja med zahodnimi političnimi kastami. 

To se je pokazalo pred dnevi tudi ob obeleževanju tisočega dne od pričetka ruske agresije na Ukrajino. Videli smo čustveno sejo Evropskega parlamenta in video-nagovor ukrajinskega predsednika Zelenskega, ki se je zahvalil Evropski uniji za vso dosedanjo pomoč pri obrambi domovine, slišali nove obljube večine evropskih poslancev in voditeljev o tem, da mu bodo stali ob strani tudi s kritjem manjka orožja, ki bi ga utegnila preklicati Trumpova administracija in doživeli celo podporo, z izjemo nemškega kanclerja Scholza, Bidnovi privolitvi Ukrajini k uporabi raket dolgega dosega ATACMS proti ruskemu ozemlju, navkljub opozorilom iz Kremlja, da bo to pomenilo hujši korak k eskalaciji konflikta, lahko celo k globalnemu spopadu. In potem, ko so ukrajinske sile 6 od teh projektilov že  lansirale proti obmejni ruski oblasti Brjansk, ki jih je sicer ruska zračna obramba sestrelila, je Putin z odlokom takoj  razširil dovoljenje »za aktivacijo jedrskega orožja proti nejedrski državi, ki jo podpira jedrska sila«, skratka poenostavil in pohitril postopke odločanja o tem.

In kot da vse to ni dovolj, izvemo v sredo 20. novembra, da je odhajajoči ameriški predsednik, očitno že v hitro napredujoči demenci, odobril tudi dostavo Kijevskemu režimu z Ottawsko konvencijo, mednarodno prepovedanih protipehotnih min. A komu je še mar za mednarodno pravo?! Če ga že krši RF, dajmo ga še mi!

Sicer niti kaplje teh čustev do preminulih v Ukrajini in herojstva njenih braniteljev ter evropske odločenosti jim pomagati do nadaljnjega, ni čutiti do umirajočih Palestincev v Gazi in na Zahodnem bregu ali Libanoncev v Libanonu.

Pa znova primerjava krvnega dolga teh dram: v tretjini časa ruske okupacije dela Ukrajine, je Izrael pokončal v Palestini 4 krat več civilistov in 12 krat več otrok, kot je ruski okupator to prizadejal Ukrajincem, a ga doslej ni doletela niti ena zahodna sankcija. Povožen je bil celo poziv odhajajočega visokega predstavnika EU za zunanjo politiko, Borrella, k zamrznitvi dialoga z Tel Avivom, in še huje, dostavljanje orožja, vojaške opreme in municije izraelski vojski, s katerimi se ji omogoča, da pokol v očeh sveta nemoteno vrši dalje, se nadaljuje.

Slovenija resda nekoliko bolj čuteče in prizadeto spremlja vse to – potem ko je Palestino priznala je premier na Generalni skupščini OZN tudi udarjal po pultu in oštel kolego Netanyahuja, da naj z klanjem neha, obenem prizadetim humanitarno veliko pomaga  – a še vedno pozvati ZDA, Veliko Britanijo, Francijo, Nemčijo in druge zaveznice k zaustavitvi dobav orožja Izraelu si ne upa.

To pa me spominja na nizozemske Modre čelade, ki si 13. julija 1995 niso upale reči NE Mladičevi hordi, ko je vstopila v njihovo bazo v vasi Potočari in deportirala več kot 300 bosanskih muslimanov v Srebrenico. Še danes nosijo breme soodgovornosti za to kar svet ve, kaj se je v Srebrenici zgodilo.

Predsednica Republike, premier, zunanja ministrica, zberite pogum in pozovite vsaj k prenehanju oboroževanja Izraela.