Bo kak etabliran medij kdaj podvomil v eno samo “resnico”?
Na nedeljskem portalu Multimedijskega centra RTVSLO, božičev komentar Mihe Lamprehta z Radia Slovenije ob novi obmesečnici, že deseti, vojne v Ukrajini in, glej ga zlomka, znova ista naracija o tej drami in o odgovornostih zanjo, ki jo slišimo iz osrednjih medijev, da ne govorimo o političnih vrhovih, vsega Zahoda že od njenega začetka.
“Tragedija ukrajinskega ljudstva, ki je nedopustna žrtev ruskega imperialnega refleksa, – pravi Lampreht – se nadaljuje.” Ni dvoma, tragedija je in se nadaljuje, toda kaj če je bil ob ukazu o začetku “Specialne operacije” Putinov refleks bolj preprost? Varnostni? Samozaščitniški? Samoobrambni? A to da praktično od razpada Sovjetske zveze in Varšavskega pakta se Zveza Nato vse bolj krepi in bliža ruskim mejam in Rusko Federacijo obkroža, ne igra vloge? Če smo že, Evropejci, imeli razumevanje za občutek ogroženosti, ki so ga izkazovale Združene države Amerike, ko se je ‘62 leta, z dovažanjem jedrskih izstrelkov na Kubo, Sovjetska zveza bližala ameriškemu ozemlju, zakaj ne bi z enakimi vatli gledali danes na genezo ukrajinske krize, ko sta vlogi obrnjeni, oz. ko je Rusija tista ki vidi ameriške rakete vse bližje svojim mejam? A zato, ker so ZDA svetilnik srečne prihodnosti sveta, Ruska Federacija pa sila zla, ki ga hoče uničiti, ko ga že ne more zasužnjiti?
Res je. Bila je surovo in zločinsko napadena neodvisna in suverena članica Združenih narodov in za to početje Putin nima in ne more imeti opravičila. Prva žrtev je ukrajinski narod, druga ruski, ki z večinsko podporo svojemu predsedniku si tega zgodovinskega madeža še desetletja ne bo mogel sneti, tretja smo ostali evropski narodi, ki plačujemo ceno pomoči ukrajinskemu a tudi napačnega pristopa naših državnikov do tega konflikta. Imeli so ves potreben čas, da bi uvideli kaj se je tvegalo z zavrnitvijo Putinove zahteve po varnostnih jamstvih za njegovo državo in z Natovo politiko odprtih vrat in tudi čas, ki ga sicer še imajo, a ga je vse manj, da bi razumeli da zoperstavljanje sosedi, ki bo večno soseda in bo treba z njo znati sobivati in ki mimogrede razpolaga z največjim jedrskim arzenalom na planetu, s politiko sankciji, izolacije in oboroževanja njene žrtve, ne vodi h končanju vojne in obče krize, ampak obratno.
In ker sem prej omenil enake vatle s katerimi bi morali zlasti mi Evropejci, kot plemeniti interpreti vrednot pravičnosti, soditi mednarodna konfliktna dogajanja in odgovorne zanje, ne pomnim, da bi obsojali, tako kot to počnemo sedaj z Rusijo, enako surovo in zločinsko ameriško agresijo na neodvisni in suvereni Irak, enakopravni član OZN, 2003. Še huje, pri njej smo neposredno ali posredno tudi sodelovali. Mi doma z Vilensko izjavo, ki je poseg ZDA proti režimu Sadama Husseina podpirala in to kljub vedenju, da je bil neopravičen ker utemeljen z lažmi in zavajanji ter, tako kot ruski v Ukrajini, v nasprotju z mednarodnim pravom in z Ustanovno listino Združenih Narodov.
Pa še nekaj bi preko Mihe Lamprehta vprašal evropske državnike:
Evropski Parlament je podelil letošnjo nagrado Saharov za svobodo misli ukrajinskemu ljudstvu, zaradi poguma in odporniškega duha ob ruski agresiji. Ker EP in vsa EU posvečata posebno skrb tudi pravicam narodnih skupnostih, menite da gre nagrada tudi ruskogovorečim Ukrajinskim državljanom v Donetsku in Lugansku, ki pa ruski poseg večinoma podpirajo in se za svoje pravice in narodni obstoj skupaj z ruskimi silami celo bojujejo? Pa jih ni malo - od 35 do 40%. tamkajšnjega prebivalstva.
Za primerjavo z nami, oz. z našima avtohtonima manjšinama, ki nas je – sam pripadam italijanski - za niti odstotek celotne slovenske populacije. Imamo ustrezno urejen status, in to že od ustave SFRJ 1974 leta, a bile so skušnjave znotraj Demosa, ko smo 92 leta snovali novo Ustavo, da bi te pravice ukinili ali vsaj zmanjšali. Kakšen menite da bi bil v tistem primeru odziv? Nas manjšincev in tudi matičnih narodov? No, vojne ne bi bilo, a tudi prijateljstva in dobrega sosedstva ne.
Pa če se vrnem k avtohtonim Rusom v Ukrajini, ko bo vojne konec in se bodo, če bo ta konec po željah EU in Nata, znašli na strani poražencev, kako bo EU skrbela za njihovo usodo in narodnostne pravice, ki jim Kijev ni nikoli priznal, še manj uzakonil?
Nessun commento:
Posta un commento